Iščem odličnega šefa.

Share Button

Sasa Gercar personal intro video

Zakaj bi morali vedno šefi iskati odlične delavce?! Kje je tu demokracija, lepo vas prosim?!

In eko, zaorala bom ledino in upam, da me bo še kdo posnemal … in tako bomo morda počasi postavili temelje novim zaposlovalskim trendom.

V bližnji prihodnosti bomo morda iskalci dela sedeli v širokih foteljih, klicali (ok, Skypali ali kaj podobnega) šefe na razgovore. Razporedili jih bomo v razmaku pol ure in jih samovšečno spraševali kaj nam lahko ponudijo poleg obilice dela, spodbudnega delovnega okolja, plačila, ki bi ga v bruto znesku kao sanjskih 1000€ nakazovali na naš sp in že davno zamortiziranega računalnika, na katerega jim je že pred nekaj leti prijatelj naložil skrekane programe.

Tisti ki bi nam ponudili star računalnik, na kredit narejeno pohištvo in službeno kuhinjo, kjer bi stal vsaj en lonček kuhaj, od doma prinešena neuporabna mikrovalovka, v omari pa kup škatel v Tušu kupljenih čajnih filter vrečk, bi bili zagotovo v prednosti pred tistimi, ki bi z nami sodelovali na daljavo, saj bi (upam da) večina iskalcev zaposlitve do takrat že počasi dojela, da delo od doma ni nič drugega kot kapitalistična finta v celofan zapakiranega nakladanja kako sebi prihraniti pri nakupu računalniške opreme, najemu pisarniških prostorov in konec koncev tudi tistih čajnih filter vrečk in sekret papirja.

In če nam bi kdo obljubil še pogodbo o zaposlitvi, bi ga mirno poslušali, četudi bi celotni termin pogovora zapomnil o samohvali njega in njegovega podjetja.

Seveda bi se morali delodajalci nadvse potruditi, da se pokažejo v najlepši luči. Mi, sedeči v foteljih, ne bi zagrabili ravno vsake shiti službe. Nekateri bi nam ponujali kup generičnega nakladanja pobranega z interneta ala “delo, ki ga ponujamo je dinamično in kreativno”, četudi bi se pogovarjala o mestu knjigovodje.
Ali pa “stalna osebna rast in delo v perspektivnem timu.” No shit!
In tisti obupani, bi “najboljše” hranili za konec- “stimulativen dohodek odvisen od rezultatov.” In ob tem naivno upali, da nihče od kandidatov ne zna brati med vrsticami in dojeti pravega pomena – stari, pokrit je treba tvoje stroške in če kaj ostane, se bomo …morda, morda … pogovarjali o čem drugem.

Ter “možnost … pazi (!) MOŽNOST napredovanja” Kot da je o možnostih potrebno debatirati. Potem naj v opis delavnega mesta dodajo tudi “možnost izgorelosti” ali “srčnega infarkta” ter da vas kandidati že na samem začetku pošljemo v tri krasne.

In potem bi ti naši potencialni delodajalci še tri dni premlevali in analizirali pogovore ter se spraševali v katerem delu so se preveč sprostili, pozabili blefirati in razlagati o svoji neizmerni potrpežljivosti, razumevanju in skrbi za svoje zaposlene.

A saj nič hudega, šefi so pametni in sposobni, hitro se učijo iz napak in na naslednjem razgovoru jim bo šlo bolje.

Ampak, kot pravim, nismo še tam … vse te nebuloze trenutno počnemo kandidati. Teren za veliki obrat šele prihaja … (I wish ;)). In ker jaz kao poznam zakonitosti trga (se tolažim … ob tem, ko sem vse zgoraj opisano pisala direktno iz svojih napačnih potez pri iskanju službe), ne sedim sproščena v fotelju in ne čakam takšnega s filter vrečkami čaja.

Prijatelji, ki me poznajo in želijo pomagati, me ob mojem širokem spektru izkušenj iz organizacije dela, vodenja timov, dogodkov, publishinga knjig, prodaje, dela na mednarodnih trgih ter ljubezni do mode, interierja in umetnosti, ki sem jo nadgradila z znanjem iz vizualnih komunikacij, sprašujejo kakšno delo iščem.

Ah, ne ne, ne zanima me S ČIM bom delala, ampak S KOM bom delala.

A da so važni tudi sodelavci?!
Seveda, a na vse ne morem vplivati in … saj veste, riba pri glavi diši.

Zadnje dni ga intenzivno iščem. Berem oglase, oznanjam prijateljem, koga sama pokličem, nekaterim pišem tudi brez oglasa, predvsem pa sem odprta za vse priložnosti. Grem na vsak pogovor. In seveda, čakam na vaše predloge, da mi podate imena tistih, ki jih je obvezno potrebno kontaktirati, ker ustrezajo temu naslovu članka.

In?
Izkušenj polna malha. Res. Za majhen priročnik se jih je nabralo.

Vam povem?

Prva skupina

No, obstajajo takšni šefi, ki razglas, da iščejo nalimajo na vsak vogal. FB, IG, LI, najbrž so še na Snapchat napopali svoje želje. In potem se usuje tistih 500+ prošenj. Ker so agencije predrage, je najbolje, da prvo rešeto naredijo tako, da vsakemu kandidatu dajo par nalog, ki naj jih opravi v rekordno kratkem času. Najbrž se odziv razpolovi, saj jih polovica že ob svoji redni službi težko diha, kje naj najdejo čas za cele doktorske dizertacije.
In potem, ko dobijo tistih 250 izdelkov, jih seveda ne berejo … kam pa naj pridejo s tem … morda jih razdelijo med pet ali deset zaposlenih, z nalogo, da vsak izbere svoje 3 najljubše. In na koncu se tistih 15 bojuje na nož in nekaj neprespanih noči izdeluje še bolj kreativne videe, reklamne kampanje in poslovni načrt za naslednje desetletje.
In tako v podjetje na koncu dobijo nadebudnega nasteroidanega mladca, ki sicer nima neke hvalevrednih življenjskih vrednot, zna pa hitro s spleta potegniti najboljši poslovni načrt, ki mu ga prijatelj čez noč prilagodi ustreznemu podjetju. Na, ta mladec bo v naslednjem letu
opcija a/ ob prvi težavi popihal na Havaje
opcija b/ z referenco v CVju, da je uspel dobiti službo pri velecenjeni firmi, popihal v bolje plačano službo pri konkurenci.

Druga skupina

Obstajajo pa tudi takšni, ki še nimajo ekipe. Imajo pa vizijo. Vizijo, da bi radi zaslužili. In potem iščejo nekoga, ki bi prišel, videl, zmagal. Prišel k njim, čeprav “njih” še ni. In ta nekdo bi videl kako bi zgodbo morali obrniti, da bi nastalo nekaj velikega in zmagal. Zanje.
Pa nagrada? Jah, saj veste, za plačo je treba zaslužiti. In to čim hitreje. Če se v dveh mesecih zadeva ne obrne, bodo našli drugega.
In če se? Jah, dokler ste za to, da vam na sp izplačujejo enega everskega tisočaka, bo sodelovanje odlično, drugače pa pojdi si delat kariero drugam!

No, jaz iščem šefa tiste tretje vrste. Tistega, ki ve, da je dober kader tisti z dobrimi vrednotami, pravim odnosom do življenja in ljudi okrog sebe ter pripravljen na učenje.

Tistega, ki se zaveda, da se lahko znanje in veščine hitro pridobi in nadgradi, ter da so testi v hitrostnem risanju krogov in hitrem tapkanju po IPadu neumnost prve klase, vprašanja o “5% lookalike publiki na Japonskem” pa nepotrebna provokacija, ki konec koncev še duhovita ni.

In na koncu “you may say I’m a dreamer” … in mogoče celo “the only one” … a jaz še vedno vztrajam.

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih