Saša Gerčar

Dobri dve leti sta minili odkar pišem blog.

Z blogom se mi ni odprl le svet pisnega izražanja, kajti ta je bil odprt tudi brez javnega objavljanja mojih misli, ampak se mi je odprl tudi svet novih poznanstev in novih prijateljstev.

Pred več kot letom dni je urednica One Sabina Obolnar posplošujoče in omalužavajoče udrihala po blogerjih, kot zavrtih, zapitih, skorajda zafiksanih in zafrustriranih frikov, ki pozabljajo na družabno življenje in se jim oči svetijo kot ekrani njihovih računalnikov.

Hmja, zase lahko rečem, da sem bila preden sem se spustila v globine bloganja, hiperaktivno in precej družabno bitje, z blogom pa sem to svojo lastnost le še nadgradila. Vpadla sem v skupino ljudi, ki jih druži ljubezen do pisnega izražanja, ki so v povprečju bolj ekstrovertirani, kot ne, kar najbrž pomeni, da se radi družijo, zabavajo in jim računalnik zagotovo ne pomeni edinega tolažnika v njihovem življenju.

Sicer bi vam jih najbrž z lahkoto naštela … če se potrudim bi vam jih lahko nanizala celo kakšnih 240 in to tistih pravih, temelječih na lastnih izkušnjah.

Najbrž vam je vsem jasno, da tu ni govora o izkušnjah s strani froca, ki naj bi iznašel stoinennačin za živciranje svojih staršev. Jaz sem namreč bila ((in sem še ))čisti angel, le beli kodri so mi manjkali in avreola okrog glave. Tukaj je govora o izkušnjah tistega, ki si z ehotonom (alkarkoližeje tisto, kar mi na glavo trpa moja Barbara) že leta prikriva rezultate uspešnega in kontinuiranega izvajanja tega tretmaja.

…. ampak to ni glavna poanta tega zapisa. Danes sem na googlovem analyticu pogledala statistiko obiska Jakovega bloga.

Ja, ja, Volk, ne razburjaj se , jaz se ne vtikam v njegove stvari, ampak Jako statistika ne zanima, on le piše, jaz pa iz marketinškega vidika vedno rada pregledam kaj deluje in kaj ne.

Med spleti na katere rada pokukam in katerih zapise pogosto prebiram, je tudi blog Saše Einsidler.

Saša mi je všeč že iz časov, ko se je njena kariera šele začenjala. Po letih sva si nekje blizu (ok, ok, ona je malce mlajša) in tako se je spomnim še iz hodnikov FDV-ja, kjer je pogosto simpatično kramljala s svojima takratnima študijskima kolegoma Igorjem Bergantom in Miranom Ališičem ((mislim, da sta tako onadva, kot tudi jaz kasneje sfalirala)). Prav simpatično dekle je bila, vedno nasmejano in polno energije.

Kasneje sem jo srečevala pred Jarškim vrtcem, kamor sem jaz vodila našega Jako, ona pa enega od njenih otrok. Ne, sploh se ne poznava, jaz pač nisem tip, ki na ulicah ogovarja ljudi, sploh pa ne znanih slovenskih fac, s katerimi nimam nič konkretno opraviti.

A ker naši mediji redno poročajo o porokah, ločitvah, porodih, selitvah, nakupih in vseh ostalih nam ostalim izredno pomembnih zadevah naših takozvanih zvezd, sem bila vedno na tekočem, kaj se s Sašo dogaja.

Pred letom in pol sem se podala v svet blogerstva. Za blog sem slišala že nekaj let prej od tegale strica, a sem se nad idejo, da bi imela lastnega, navdušila šele, ko ga je začel pisati tale moj prijatelj.

BLOG? Kako se to sploh izgovarja? S širokim ali ozkim O? Zakaj se to čudo sploh imenuje blog, od kje slovenski prevod spletni dnevnik? Zakaj za vraga se posameznim prispevkom reče post in podobne dileme, sem spoznavala sproti in nekatere še do danes ostajajo neznanke.

Ja, ja, bom pisala blog, je bila moja hitra in tako tipična odločitev. Poznaš koga, ki mi bi pomagal pri zagonu? To bomo mi uredili ajnszvajdraj, jaz bom nekaj začela pisariti in počasi že dojela kaj in kako.

Včeraj je bilo na LSPR-ju zelo dinamično in zanimivo. Jah, tako kot vedno. Navadno nam v 3 urah enega sklopa prava le en predavatelj, danes smo imeli tri.

Tine Kračun nam je predaval o internetu in o takem, kot novem trendu v komuniciranju. Glede na to, da preko pisanja bloga, to področje tipam že več kot leto dni in sem v primerjavi z ostalimi slušatelji najbrž precej bolj tudi v praksi spoznala cake in trike v neke vrste internetnega PR-a, me ta del ni ravno vzburil.

Naslednji predavatelj je bil pravzaprav nekakšen “skriti gost”, ki ga ob prijavi niso promovirali in ni bil na nobenem od seznamov predavateljev in je vse do svojega prihoda ostajal skrivnost. Se sprašujem zakaj … Jah, nič, ta kontradiktorni urednik nam je medije predstavil s svoje znane ekstremne strani. Zanj po moji oceni ni sporne teme ali področja, ki ob predpostavki, da bi jo ljudje brali, ne bi bila vredna objave ali bila moralno sporna. Bistvo je, da se dogaja, da ljudje berejo. Bolj ko teče kri, bolj je zanimivo.

Danes smo se na šoli LSPR pogovarjali (ups, v bistvu so nam predavali in mi smo poslušali) o odnosih z mediji. V bistvu bi od vsakega predavanja iz te šole lahko napisala najmanj 5 postov, a ravno zaradi obilice vsega, ne pišem prav nič. Danes pa me je povsem trivialna zadeva spodbudila, da zapišem nekaj o RSS feed-u.

V šoli je le malo ljudi vedelo za RSS. Jasno, da ne poznajo tega, saj se tudi meni o tem ni sanjalo vse dokler nisem začela pisati bloga.
Ne, pravzaprav se mi ni sanjalo vse dokler nisem začela prebirati drugih blogov in če sem z vami povsem odkrita se mi še danes ne sanja natančno kaj kratica RSS pomeni.
No, po pravici vam povem, da sem se danes za vas potrudila ..in to res le za vas, kajti meni je res čisto vseeno, če bi RSS pomenil Rada Se Smejim ali pa Računalnik Se Sesuva. Mene namreč imena in pomeni kratic ne zanimajo, zanima me le funkcija določene zadeve.
Torej RSS pomeni Really Simple Syndication in to ni nekaj za na kruh namazati, ampak nekakšna računalniška “usluga”.

Danes je na blogu mojega sina nekdo z imenom Nick pustil komentar, ki je Jako prizadel … no, morda je to premočna beseda … dotaknil se ga je, kar je v redu, saj vsi moji komentarji naj pred objavo zapis vedno še enkrat pregleda in popravi kakšne slovnične napake, niso zalegli. Danes pa bi na vrat na nos popravljal tiste malenkostne napakice na katere se je obesil Nick. Ne, naj jih kar pusti, sem mu svetovala.
Nick (ki se mimogrede niti ni izpostavil s svojim pravim imenom ((predvidevam, da mu mama in ata nista dala ime NiCK)), niti z linkom do kakšne njegove strani, je pustil komentar, ki kritizira Jakov način pisanja. Jaka je sicer 12 letni fant, ki po mojem mnenju (in po mnenju njegovih učiteljev Slovenščine tudi), piše dobro …no, pravzaprav odlično (če je potrebno tudi pridevnike uporabljati ocenam ustrezno), zato je najbrž izpadel bedak Nick, ki se preresno poglablja v zapise dvanajstletnika in namesto spodbudne besede ali mirnega klika z miško in nekomentiranega prehoda naprej, za sabo raje pušča sled blata.

Pri meni je šlo takole;

Preden sem se lotila bloganja, o vstavljanju slik, linkanju, pisanju tekstov, ki privlečejo več obiskovalcev, oblikovanju izgleda bloga in podobnih zadevah, nisem imela blagega pojma. A odkar pišem, sem spoznala veliko novih stvari ((tudi takšnih #$!!@”"!)) in danes lahko rečem, da sem bloganju lahko hvaležna za osvojitev novih znanj, ki mi bodo v življenju zagotovo še koristila.

Zadnjič je Zloba na temle krvavem srečanju okarala Hada naj ne govori v Kijaščini, ko je omenjal Akismet in na osnovi kasnejšega pogovora na temo blogoznanstva, sem tudi kasneje razmišljala, da bi bilo resnično potrebno imeti tečaj bloganja za blondinke ((se oproščam vsem svetlolaskam, a tako imenujem tudi sebe, ko mi nekaj ne gre od rok)) ali pa vsaj blog, kjer bi se kopičile ideje in zapisi namenjeni tistim, ki za Akismet, post, plugin ali vtičnik in podobne nesramnosti, slišimo prvič.

Danes ..ups, včeraj – v nedeljo nisem počela nič pametnega, bi rekla moja mama. Tomaž je zbolel, Jaka je imel kup zadev za šolo za dokončati, jaz pa sem se končno spravila urejati svoj blog.

Najprej sem si naložila kup razno raznih tem in si jih dodala na blog. Potem sem izbrala najboljšo in najlepšo. No, z mojim poznavanjem CSS in HTML jezika, moram najti nek kompromis med tem, saj iz najboljšega ((po vseh dodatkih)), ne znam dodelati zadeve v najlepšega in obratno.

Npr. najprej sem si zaželela takšne teme: Breaking news. Mi je zelo všeč, ker je na vrhu mogoče imeti več objav in ne le eno. Moti me le strašanska nebarvitost. Pa sem sklenila, da se s tem vseeno poigram in si temo shranila kot svojo. Vse lepo in prav, če ne bi bila pri tej temi cela zmešnjava. Komentarji, ki naj bi se odprli ob kliku na določeno objavo, se sploh ne pokažejo, pokažejo pa se kr eni komentarji, ki nimajo nobene povezave s konkretnimi objavami, ki se jih vidi.

Žal to ni čisto, čisto res … ampak počasi bodo pri Googlu tudi to zrihtali, vam rečem. Sam ne vem, če mi bodo pokazali!

No, nekaj mi le pokažejo in npr. tako vem, da me v zadnjem mesecu dnevno spremlja (klikne) od 200 – 250 bralcev na dan. Pa to niso le čisto enostavni kliki, kjer se bralec takoj, ko zagleda mojo sliko zgrozi in stran v naslednji sekundi zapre, ne, ni tako hudo, saj je povprečen čas obiska dolg dve minuti in pol.

In kdo vse ste moji bralci? Pojma nimam. Še, še!!!

OK, poznam tiste tapogumne, ki se le ojunačijo in pustijo kakšen komentar, sklepam, da me berejo tudi kakšni sorodniki, ki so kdaj pa kdaj po internetu iskali kaj o sebi ((seveda)) in pod priimkom Gerčar dobili tisoč mojih zapisov in do česa drugega sploh niso prišli , vem da me obiskuje nekaj novih kolegov blogerjev, sklepam da me prebirajo moji sodelavci in vem, da me bere naš Jaka in celo nekaj njegovih prijateljev in vem da moj dragi NIKOLI, ampak res nikoli niti ne pokuka na moj blog.