Saša Gerčar

Včeraj je bilo na LSPR-ju zelo dinamično in zanimivo. Jah, tako kot vedno. Navadno nam v 3 urah enega sklopa prava le en predavatelj, danes smo imeli tri.

Tine Kračun nam je predaval o internetu in o takem, kot novem trendu v komuniciranju. Glede na to, da preko pisanja bloga, to področje tipam že več kot leto dni in sem v primerjavi z ostalimi slušatelji najbrž precej bolj tudi v praksi spoznala cake in trike v neke vrste internetnega PR-a, me ta del ni ravno vzburil.

Naslednji predavatelj je bil pravzaprav nekakšen “skriti gost”, ki ga ob prijavi niso promovirali in ni bil na nobenem od seznamov predavateljev in je vse do svojega prihoda ostajal skrivnost. Se sprašujem zakaj … Jah, nič, ta kontradiktorni urednik nam je medije predstavil s svoje znane ekstremne strani. Zanj po moji oceni ni sporne teme ali področja, ki ob predpostavki, da bi jo ljudje brali, ne bi bila vredna objave ali bila moralno sporna. Bistvo je, da se dogaja, da ljudje berejo. Bolj ko teče kri, bolj je zanimivo.

Danes smo se na šoli LSPR pogovarjali (ups, v bistvu so nam predavali in mi smo poslušali) o odnosih z mediji. V bistvu bi od vsakega predavanja iz te šole lahko napisala najmanj 5 postov, a ravno zaradi obilice vsega, ne pišem prav nič. Danes pa me je povsem trivialna zadeva spodbudila, da zapišem nekaj o RSS feed-u.

V šoli je le malo ljudi vedelo za RSS. Jasno, da ne poznajo tega, saj se tudi meni o tem ni sanjalo vse dokler nisem začela pisati bloga.
Ne, pravzaprav se mi ni sanjalo vse dokler nisem začela prebirati drugih blogov in če sem z vami povsem odkrita se mi še danes ne sanja natančno kaj kratica RSS pomeni.
No, po pravici vam povem, da sem se danes za vas potrudila ..in to res le za vas, kajti meni je res čisto vseeno, če bi RSS pomenil Rada Se Smejim ali pa Računalnik Se Sesuva. Mene namreč imena in pomeni kratic ne zanimajo, zanima me le funkcija določene zadeve.
Torej RSS pomeni Really Simple Syndication in to ni nekaj za na kruh namazati, ampak nekakšna računalniška “usluga”.

Danes je na blogu mojega sina nekdo z imenom Nick pustil komentar, ki je Jako prizadel … no, morda je to premočna beseda … dotaknil se ga je, kar je v redu, saj vsi moji komentarji naj pred objavo zapis vedno še enkrat pregleda in popravi kakšne slovnične napake, niso zalegli. Danes pa bi na vrat na nos popravljal tiste malenkostne napakice na katere se je obesil Nick. Ne, naj jih kar pusti, sem mu svetovala.
Nick (ki se mimogrede niti ni izpostavil s svojim pravim imenom¹, niti z linkom do kakšne njegove strani, je pustil komentar, ki kritizira Jakov način pisanja. Jaka je sicer 12 letni fant, ki po mojem mnenju (in po mnenju njegovih učiteljev Slovenščine tudi), piše dobro …no, pravzaprav odlično (če je potrebno tudi pridevnike uporabljati ocenam ustrezno), zato je najbrž izpadel bedak Nick, ki se preresno poglablja v zapise dvanajstletnika in namesto spodbudne besede ali mirnega klika z miško in nekomentiranega prehoda naprej, za sabo raje pušča sled blata.

1. predvidevam, da mu mama in ata nista dala ime NiCK [↩]

Pri meni je šlo takole;

Preden sem se lotila bloganja, o vstavljanju slik, linkanju, pisanju tekstov, ki privlečejo več obiskovalcev, oblikovanju izgleda bloga in podobnih zadevah, nisem imela blagega pojma. A odkar pišem, sem spoznala veliko novih stvari¹ in danes lahko rečem, da sem bloganju lahko hvaležna za osvojitev novih znanj, ki mi bodo v življenju zagotovo še koristila.

Zadnjič je Zloba na temle krvavem srečanju okarala Hada naj ne govori v Kijaščini, ko je omenjal Akismet in na osnovi kasnejšega pogovora na temo blogoznanstva, sem tudi kasneje razmišljala, da bi bilo resnično potrebno imeti tečaj bloganja za blondinke² ali pa vsaj blog, kjer bi se kopičile ideje in zapisi namenjeni tistim, ki za Akismet, post, plugin ali vtičnik in podobne nesramnosti, slišimo prvič.

1. tudi takšnih #$!!@”"! [↩]
2. se oproščam vsem svetlolaskam, a tako imenujem tudi sebe, ko mi nekaj ne gre od rok [↩]

Danes ..ups, včeraj - v nedeljo nisem počela nič pametnega, bi rekla moja mama. Tomaž je zbolel, Jaka je imel kup zadev za šolo za dokončati, jaz pa sem se končno spravila urejati svoj blog.

Najprej sem si naložila kup razno raznih tem in si jih dodala na blog. Potem sem izbrala najboljšo in najlepšo. No, z mojim poznavanjem CSS in HTML jezika, moram najti nek kompromis med tem, saj iz najboljšega¹, ne znam dodelati zadeve v najlepšega in obratno.

Npr. najprej sem si zaželela takšne teme: Breaking news. Mi je zelo všeč, ker je na vrhu mogoče imeti več objav in ne le eno. Moti me le strašanska nebarvitost. Pa sem sklenila, da se s tem vseeno poigram in si temo shranila kot svojo. Vse lepo in prav, če ne bi bila pri tej temi cela zmešnjava. Komentarji, ki naj bi se odprli ob kliku na določeno objavo, se sploh ne pokažejo, pokažejo pa se kr eni komentarji, ki nimajo nobene povezave s konkretnimi objavami, ki se jih vidi.

1. po vseh dodatkih [↩]

Žal to ni čisto, čisto res … ampak počasi bodo pri Googlu tudi to zrihtali, vam rečem. Sam ne vem, če mi bodo pokazali!

No, nekaj mi le pokažejo in npr. tako vem, da me v zadnjem mesecu dnevno spremlja (klikne) od 200 - 250 bralcev na dan. Pa to niso le čisto enostavni kliki, kjer se bralec takoj, ko zagleda mojo sliko zgrozi in stran v naslednji sekundi zapre, ne, ni tako hudo, saj je povprečen čas obiska dolg dve minuti in pol.

In kdo vse ste moji bralci? Pojma nimam. Še, še!!!

OK, poznam tiste tapogumne, ki se le ojunačijo in pustijo kakšen komentar, sklepam, da me berejo tudi kakšni sorodniki, ki so kdaj pa kdaj po internetu iskali kaj o sebi¹ in pod priimkom Gerčar dobili tisoč mojih zapisov in do česa drugega sploh niso prišli :), vem da me obiskuje nekaj novih kolegov blogerjev, sklepam da me prebirajo moji sodelavci in vem, da me bere naš Jaka in celo nekaj njegovih prijateljev in vem da moj dragi NIKOLI, ampak res nikoli niti ne pokuka na moj blog.

1. seveda [↩]

To morate poskusiti!

Zabavno. Sicer pa sem do te strani prišla posredno, preko tegale fanta, ki je baje najbolj podoben Matt LeBlanc-u. A, punce??!

In komu vse sem podobna jaz?

Nekoč, ko takšni programčki še niso obstajali sem bila baje takole na uč izredno podobna Jennifer Gray. To je tista bejba, ki je v Dirty dancing 1 plesala ob Patricku Swayzeju. Ja, celo lastna mati se je zgrozila in me zgroženo klicala, ko “me” je videla na televiziji.Yep, celo frizuro sem imela podobno nafrfuleno …. a sedaj ji nisem niti približno več podobna … ja, punca si je šla popravljat nos, moj je pa še vedno isti ….

Ok, danes pa tale programček pravi takole …. mi je kar všeč, da sem podobna Debri Messing, tudi s Sharapovo bom preživela, OK za Jodie Foster, Susan Sarandon in celo za Agatho Christie,

Zame, le zame je bilo kratko, kajti tik pred tem me je že imelo, da ne bi šla pa sem čutila nekakšno zavezo do Boszz1 tjana, ki me je tudi pregovoril, da sem se prijavila.

Zakaj ne bi šla? Zato, pa zato, ker se mojemu ni šlo in je tik pred tem vneto priklapljal nov televizor, pa ker itak teh “čudakov”² ne poznam …. pa kaj mi je tega treba …

No, pa me je v bistvu spravil naš tamal, ki je ob sedmih izjavil, da morava le še v Jarše po njegove taboljše superge, ker le v njih izgleda dovolj šizldizl (na koncu se je pa tako ali tako pozabil preobut), pogledava na Človekov blog, če je med prijavljenimi tudi Fetalij³ in potem GREVA!!

1. ali karkoli že se ponavlja v tej besedi [↩]
2. na linku boste dobili seznam vseh teh čudakov [↩]
3. ker njega je pa nujno potrebno spoznati v živo [↩]

“Ti vedno pripoveduješ zgodbe!” mi je zadnjič, skorajda bi lahko rekla, oponesel, naš Jaka.
“Ja, in?”
“Nič, le da pišeš povsem drugače od mene.”

Moj stil pisanja odraža mene, moja leta, moje izkušnje, spol, temperament in konec koncev tudi odraža vpliv vsega, kar drvi skozi moje življenje, vključno s prebranimi blogi ostalih in stilom drugih piscev.

Je pa res, da mi enostavno ne gre pisanje v stilu “se dogaja, bi se bilo moralo imenovati …”, na vsako stvar pač gledam skozi svoje oči, svoje izkušnje in dogodke, ki se dogajajo meni in tako v vsak komentar, v vsak post zapišem predvsem svoje dojemanje.

Tako sicer pišem jaz, a če povem po pravici povedano sama občudujem povsem drugačne pisarije. Pogosto z veseljem berem tiste “tečke”, ki znajo v vsaki najmanjši malenkosti najti 1000 in en vir za izviren in duhovit zapis, ali pa takšne mojstrice pisanja in razmišljanja, za katerega pogosto potrebujem dvakratno količino časa za podrobno prebiranje vsake posamezne besede.

Baje. Jutri. CD, knjižni sejem ob 5h. Povabil me je Marko Crnkovič. In to brez posebnih vez in poznanstev, le tistega Porshe-a mu pripeljem domov pa smo kvit.

Ah, Marka Crnkoviča sploh ne poznam … no, poznam njegovo delo, saj ga berem že nekaj let. Ne le njegov blog, tudi kolumne v Sobotni prilogi Dela sem zelo rada brala in se pogosto privoščljivo¹ nasmihala ob njegovih pikrostih, s katerimi ni prizanašal niti prijateljem².

Na njegovem blogu sem parkrat³ komentirala in drugače “delovala v ilegali” in bila zelo presenečena, ko sem nekaj dni nazaj prejela mail, s katerim me vabi na debato imenovano Blogi in zasebnost. Baje me bere?! Halo?! Nič, nič, mi je v čast, kaj pa drugega. Pridem, valjda … samo še k Babsi prej skočim⁴

1. priznam, kaj pa čem [↩]
2. ki najbrž to potem niso več bili [↩]
3. res parkrat [↩]
4. al pa ne, ker je ura takšna čudna [↩]