Saša Gerčar

“Ti vedno pripoveduješ zgodbe!” mi je zadnjič, skorajda bi lahko rekla, oponesel, naš Jaka.
“Ja, in?”
“Nič, le da pišeš povsem drugače od mene.”

Moj stil pisanja odraža mene, moja leta, moje izkušnje, spol, temperament in konec koncev tudi odraža vpliv vsega, kar drvi skozi moje življenje, vključno s prebranimi blogi ostalih in stilom drugih piscev.

Je pa res, da mi enostavno ne gre pisanje v stilu “se dogaja, bi se bilo moralo imenovati …”, na vsako stvar pač gledam skozi svoje oči, svoje izkušnje in dogodke, ki se dogajajo meni in tako v vsak komentar, v vsak post zapišem predvsem svoje dojemanje.

Tako sicer pišem jaz, a če povem po pravici povedano sama občudujem povsem drugačne pisarije. Pogosto z veseljem berem tiste “tečke”, ki znajo v vsaki najmanjši malenkosti najti 1000 in en vir za izviren in duhovit zapis, ali pa takšne mojstrice pisanja in razmišljanja, za katerega pogosto potrebujem dvakratno količino časa za podrobno prebiranje vsake posamezne besede.

Baje. Jutri. CD, knjižni sejem ob 5h. Povabil me je Marko Crnkovič. In to brez posebnih vez in poznanstev, le tistega Porshe-a mu pripeljem domov pa smo kvit.

Ah, Marka Crnkoviča sploh ne poznam … no, poznam njegovo delo, saj ga berem že nekaj let. Ne le njegov blog, tudi kolumne v Sobotni prilogi Dela sem zelo rada brala in se pogosto privoščljivo¹ nasmihala ob njegovih pikrostih, s katerimi ni prizanašal niti prijateljem².

Na njegovem blogu sem parkrat³ komentirala in drugače “delovala v ilegali” in bila zelo presenečena, ko sem nekaj dni nazaj prejela mail, s katerim me vabi na debato imenovano Blogi in zasebnost. Baje me bere?! Halo?! Nič, nič, mi je v čast, kaj pa drugega. Pridem, valjda … samo še k Babsi prej skočim⁴

1. priznam, kaj pa čem [↩]
2. ki najbrž to potem niso več bili [↩]
3. res parkrat [↩]
4. al pa ne, ker je ura takšna čudna [↩]

Tale Google analytic me včasih s podatki, ki mi jih servira prav impresionira.

Recimo odkar pišem blog in spremljam analizo dostopanja do bloga, vem, da večina človeštva med 4 in 6 uro spi. Takrat skorajda ni norca, ki bi klikal in bral moj blog. Se pa najde vedno kakšen, ali dva ali trije, ki ponoči ne vedo kaj bi drugega, kot klikali po netu.

Danes sem sicer ob 12h pogledala koliko obiska sem imela na svojem blogu. Ker se mi je številka 21 … pa res 21!!! Network 21? Tale številka 21 je očitno zame usodna …. no, ponavadi imam v dopoldanskih¹ urah precej višji obisk, zato sem pogledala analizo po urah in ugotovila, da Google malce zamuja in mi je serviral le podatke od polnoči do 7ure zjutraj.

1. službenih seveda [↩]

Danes sem na analitiku opazila ta zgornji napis, pod katerim je nekdo preko iskalnika našel pot do mene in sklenila, da pogledam kaj vse so ljudje iskali in nabasali name

• Lulanje - bohdej, da jim je moj blog lahko pri tem pomagal
• par zvončkov - ne vem zakaj sam par in ne kar cel šopek. A ni še mal prezgodaj?
• filmi zastonj - hmja, pri meni za Gorenjce ne bo kruha
• moj sanjski poklic - in našel/la si mene? Ja, mam, mam! V našem podjetju Amec razmnožujemo CD/DVDje. 100.000 na mesec. Komadov za narest, ne ojrov. Je dovolj sanjsko?
• to sem jaz; ne nisi!
• ajda janovsky - WTF is she?
• alenka godec frizura; viš Alenka in seveda Barbara (ki ji frizure ustvarja) da ljudje iščejo tudi takšne bedastoče po netu. In najdejo mene

Sem se zadnjič že veselila, da postajam geek, ko sem se naučila vtikati, a očitno It’s a long long way to the top¹

Prijateljica me je zadnjič nežno opozorila, da je čas, da update-am svojo fotografijo na tej strani. Prvič že dolgo nisem več blondinka, drugič pa je čas, da grem v korak s časom in ne zavajam javnosti o svoji realni starosti.

In sem se lotila tehnikalij. Izbrala fotko, ki je bila narejena teden dni nazaj, izrezala svojo glavo iz množice imaginarnih zadev, se še nekaj igrala z nekimi okvirčki ….., sklenila, da zamenjam tudi glavo bloga …. vse je še nekako šlo, le pri tem se je ustavilo, ko sem v zeleno želela spremeniti tudi vse ostalo.

Mi lahko kdo pomaga? V katerem file-u in na kakšen način je zapisana koda za tisto ozadje, kjer imam sedaj oranžno prelivajoče ozadje? Ker takšna barvna neusklajenost me res jezi

1. pravijo AC/DC [↩]

JFK je nekoč izrekel tisti svoj stavek: ” Ask not what your country can do for you but what you can do for your country” in ta misel mi pade na pamet vsakokrat, ko se otroci v peskovniku tepejo za eno igračo.

In glej ga vraga, tudi na blogosferi je podobno. Zadnje čase pa postaja že prav vroče. Prvič sem na razmišljanje o zaslužkarstvu na račun nas “ubogih” blogerjev naletela na straneh nekoga, ki sem ga prav rada prebirala … no, še vedno ga, a se pri tem z njim res nisem mogla strinjati.

Tkole, sem en firbec, ki vedno pogleduje čez sosedovo ograjo in ko vidim novo zelenjavo na sosedovem vtričku, hočem to imeti tudi sama. In potem vrtam in gledam in iščem in težim …. ja, ja, kdaj komu in se oproščam za nadlegovanje že vnaprej in za nazaj …

Torej tokrat sem se spopadla z vtičniki.

Takole se začne cela zgodba.

Greš na tole stran.

Jaz imam blog na Wordpressu tako, da sem tam že registrirana, ostali pa se morajo najbrž prijaviti, če želijo kaj dol pobirati.

No, ko si na strani, ki ti ponuja različne plugine - lepo po slovensko: vtičnike¹ , se moraš prebiti in najti tistega, ki ti odgovarja. Jaz sem imela ob sebi svetovalca, ki mi je skrajšal pot brskanja in povedal, da se tista zelenjava, ki sem jo že videla pri njem pa pri njej tudi, imenuje Footnotes. Torej sem v kvadratek za iskanje vpisala prav to besedico in dobila link na tole zadevico.

1. Pa to baje nima nič opraviti z elektriko in vtikači ter vtičnicami, še manj pa s tistim na kar ste pomislili vi [↩]

Podobnosti med temi posti vas zanimajo, kajne?

Ne, ne še takoj … saj veste, da moram jaz najprej 3 ure pisati, da pridem do bistva

Prva zgodba: Ko sem zapisala tole zgodbico, se je meni osebno zdela prav prisrčno zabavna in napisana v nekem meni značilnem slogu. Takšnem, ki ga ponavadi uporabljam ob posredovanju kritike …. takšnem, ko si mislim, da sem duhovita (no, morda celo uspem koga nasmejati), ko z nekakšno vzvišeno ironijo pljuvam po nekom, ki mi ni naredil prav nič, kriv je le tega, da mi nekaj na, ob, za, pred … njim ni všeč in to moram pod nujno, obvezno spraviti iz sebe.

Nekaj dni po objavi posta sem prejela mail od Damjane Golavšek. Čisto prijeten in prav nič nesramen mail, kjer mi je Damjana sporočala, da jo je moj post prizadel. Aaaaa? Vraga, pa saj nisem prav nič takšnega pisala ?!!! Tako sem mislila, tako tudi odpisala … še en, dva maila sem in tja in na koncu je (menda) konflikt zglajen.

le, da nisem hotela že zadnjič napisati celega seznama.

Eto na prvo mesto tokrat dam Ateistka.  Je eden mojih “najstarejših” piscev. Ne, ne vem koliko je star …. sploh ga še nikoli nisem srečala… star je le po svojem statusu v moji blogoroli.

Ko sem začela s pisanjem, sem se sprehajala po blogosferi in naletela na njegov zanimiv slog pisanja. Takrat bi ga najbrž v poplavi vseh blogov spregledala, saj so zame itak bili vsi novi in večinoma zanimivi, če me Ateistek ne bi nase nekako “zavezal”, ko mi je že čisto na začetku moje blogerske poti, dal to čast, da sem med redkimi izbranimi, ki jih objavlja na svojem blogu v stranski koloni. Tako sem seveda morala iti zatem kar parkrat preverit kaj za vraga je tega tipa prepričalo, da da na stran link do ene avše , ki piše povsem drugačne stvari, kot on. Čeprav me potopisi ne privlečejo, kajti potovanja raje doživljam, kot o njih berem, pokukam na njegov blog kar redno in čakam na kakšno provokativno temo o religiji.

S knjigami je tako; padem v obdobje, ko jih požiram … takrat vzamem knjigo kamorkoli grem in izkoristim vsak moment za branje. Grem na Šmarno, v ruzaku knjiga, grem v mesto in 5 minut čakam, da se srečam s Tomažem, v torbi knjiga … seveda jo potegnem ven in berem. Zadnjič sem čakala v vrsti na Občini, medtem sem brala knjigo … stoje. Takole strastno berem kakšno sproščujoče branje, pogosto v angleškem jeziku.

Potem pa pride do krize in na knjige popolnoma pozabim. In kriza lahko traja tudi pol leta ali še dlje

Dnevno časopisje? Redko. Včasih, če leži na kakšni mizi in nimam kaj drugega početi.

Internet? Ja, seveda. Preberem novice na 24ur.com in prebiram bloge.

Katere?

Uf, kar precej … nekatere redno, druge občasno, tretje bolj naključno.