Saša Gerčar

A mislite, da so slepi, nemi in gluhi le na Šmarni? Ne, ne!

Ste že doživeli, da vprašate sodelavca na hodniku, če ima pri sebi morda tisti račun izpred enega tedna …..bla, bla …, on pa nebunemu, odvihra mimo vas, kot da vas ne vidi? Ne? Jaz tudi ne, sem pa že tisočkrat doživela podobno situacijo, če sem to isto vprašanje istemu kolegu poslala po mailu. Po mailu zadeva očitno funkcionira povsem drugače???? Vprašanje postavljeno na ta način, se premleva, stiska, odide na ministrstvo, pregleda pol omare fasciklov??? …… in potem čez en teden prileti odgovor “Sori, ne najdem” A???! Kaj ne najde?!

Tole bo najbrž grda kritika, sploh ker bodo kritizirani tole najbrž tudi kdaj prebrali … ampak morda pa bo pomagalo za vse prihodnje takšne in drugačne dogodke.

Tokrat mi je dal misliti bloger Ata Kranjc … pred tem pa blogerka Orhideja. Pa ne, da bi Orhideja zapisala kakšen prispevek na temo, ki bi mi dala misliti ….. ne, pravzaprav mi je le stopila na žulj, ki mi ga je nekaj dni pred tem naredil sin.

Otroci so odraz svojih staršev in to prav gotovo drži za našega Jako. Ker je karakterno v skoraj vseh pogledih podoben meni, se na vprašanje očeta Tomaža, le kaj ima po njemu, večkrat govorimo čisto resnico šalimo, da je po njem pobral lepoto.

In ko se mama Saša odloči, da riše po platnu, začne risati tudi Jaka … ko mama Saša začne prenavljati stanovanje, začne s tem težiti tudi Jaka … ko mama Saša zeha ob predavanju gazde družine o varčevanju in pametnem vlaganju denarnih sredstev, zeha tudi sine in ko mama Saša odpre blog, je seveda logično, da ga bo takoj naslednji trenutek želel odpreti tudi Jaka. Odpre en blog, pa odpre drugega, pa potem še tretjega.