Saša Gerčar

le, da nisem hotela že zadnjič napisati celega seznama.

Eto na prvo mesto tokrat dam Ateistka.  Je eden mojih “najstarejših” piscev. Ne, ne vem koliko je star …. sploh ga še nikoli nisem srečala… star je le po svojem statusu v moji blogoroli.

Ko sem začela s pisanjem, sem se sprehajala po blogosferi in naletela na njegov zanimiv slog pisanja. Takrat bi ga najbrž v poplavi vseh blogov spregledala, saj so zame itak bili vsi novi in večinoma zanimivi, če me Ateistek ne bi nase nekako “zavezal”, ko mi je že čisto na začetku moje blogerske poti, dal to čast, da sem med redkimi izbranimi, ki jih objavlja na svojem blogu v stranski koloni. Tako sem seveda morala iti zatem kar parkrat preverit kaj za vraga je tega tipa prepričalo, da da na stran link do ene avše , ki piše povsem drugačne stvari, kot on. Čeprav me potopisi ne privlečejo, kajti potovanja raje doživljam, kot o njih berem, pokukam na njegov blog kar redno in čakam na kakšno provokativno temo o religiji.

S knjigami je tako; padem v obdobje, ko jih požiram … takrat vzamem knjigo kamorkoli grem in izkoristim vsak moment za branje. Grem na Šmarno, v ruzaku knjiga, grem v mesto in 5 minut čakam, da se srečam s Tomažem, v torbi knjiga … seveda jo potegnem ven in berem. Zadnjič sem čakala v vrsti na Občini, medtem sem brala knjigo … stoje. Takole strastno berem kakšno sproščujoče branje, pogosto v angleškem jeziku.

Potem pa pride do krize in na knjige popolnoma pozabim. In kriza lahko traja tudi pol leta ali še dlje

Dnevno časopisje? Redko. Včasih, če leži na kakšni mizi in nimam kaj drugega početi.

Internet? Ja, seveda. Preberem novice na 24ur.com in prebiram bloge.

Katere?

Uf, kar precej … nekatere redno, druge občasno, tretje bolj naključno.

A mislite, da so slepi, nemi in gluhi le na Šmarni? Ne, ne!

Ste že doživeli, da vprašate sodelavca na hodniku, če ima pri sebi morda tisti račun izpred enega tedna …..bla, bla …, on pa nebunemu, odvihra mimo vas, kot da vas ne vidi? Ne? Jaz tudi ne, sem pa že tisočkrat doživela podobno situacijo, če sem to isto vprašanje istemu kolegu poslala po mailu. Po mailu zadeva očitno funkcionira povsem drugače???? Vprašanje postavljeno na ta način, se premleva, stiska, odide na ministrstvo, pregleda pol omare fasciklov??? …… in potem čez en teden prileti odgovor “Sori, ne najdem” A???! Kaj ne najde?!

Tole bo najbrž grda kritika, sploh ker bodo kritizirani tole najbrž tudi kdaj prebrali … ampak morda pa bo pomagalo za vse prihodnje takšne in drugačne dogodke.

Tokrat mi je dal misliti bloger Ata Kranjc … pred tem pa blogerka Orhideja. Pa ne, da bi Orhideja zapisala kakšen prispevek na temo, ki bi mi dala misliti ….. ne, pravzaprav mi je le stopila na žulj, ki mi ga je nekaj dni pred tem naredil sin.

Otroci so odraz svojih staršev in to prav gotovo drži za našega Jako. Ker je karakterno v skoraj vseh pogledih podoben meni, se na vprašanje očeta Tomaža, le kaj ima po njemu, večkrat govorimo čisto resnico šalimo, da je po njem pobral lepoto.

In ko se mama Saša odloči, da riše po platnu, začne risati tudi Jaka … ko mama Saša začne prenavljati stanovanje, začne s tem težiti tudi Jaka … ko mama Saša zeha ob predavanju gazde družine o varčevanju in pametnem vlaganju denarnih sredstev, zeha tudi sine in ko mama Saša odpre blog, je seveda logično, da ga bo takoj naslednji trenutek želel odpreti tudi Jaka. Odpre en blog, pa odpre drugega, pa potem še tretjega.