Saša Gerčar

Čeprav bi se mi prav fino zdelo, če bi se lahko pohvalila, da imamo doma polne police Cankarja, Jurčiča, da njune pa še kakšne Tolstojeve ali Stendhalove knjige vedno znova prebiram, da mi je poezija Franceta Prešerna blizu, sem abonirana na filharmonične koncerte, teater obiščem še kdaj drugič, kot le ob predstavah Špas teatra, balet in opera pa sta itak nekaj, o čemer sanjam noč in dan, žal temu ni tako.

Eh, kaj čem lagati, poslušam v glavnem pop glasbo, klasika je bolj izjema, kot pravilo, jazz mora biti precej lahek, da mi sede, filharmonijo sem videla znotraj le ob obveznem šolskem obisku in še takrat sem ves čas nastopa, raje ponavljala biologijo¹ , kot uživala v glasbi, v galerijah ne razlikujem originala od Cannonove fotokopije, za poezijo sem preveč nestrpna in realistična², knjige pa uporabljam zgolj, kot izobraževalno orodje ali način sprostitve in takrat bolj, ko je čtivo lahko, sproščujoče in neumno, bolje je. Pot me pogosto zanese v kino, romantične komedije so moja šibka točka, rumeni tisk pa nekaj kar me spremlja vsakodnevno.

1. in povem vam, da to ni bil ravno moj omiljen predmet [↩]
2. no, vsekakor sem čisto premalo zasanjana [↩]

Takoj pri izhodu iz dvorane sva se z mojim že prerekala o tem ali je stvar izredno dobra, kot je trdil on, ali povsem BV, kot še vedno zatrjujem jaz.

Ta in pa film Zgubljeno s prevodom sta edina filma za katera pomnim, da sta bila zame enako zgubljena (četudi razlog pri nobenem ni prevod), medtem ko je moj trmasto zagovarjal njuno kvaliteto.

V nobenem od filmov ne morem oporekati izjemnim igralskim interpretacijam in tokrat vsa hvala in moje občudovanje fantastični igri glavnega igralca Daniel Day-Lewisa, vendar pa za dokaz izjemnega talenta igralca, ubogih gledalcev res ni potrebno mučiti skoraj tri dolge ure. Vse skupaj se kaže, kot izjemno dober načrt in dogovor med režiserjem Paul Thomas Andersonom ter igralcem Daniel Day Lewisom, kako javnosti prikazati izjemen talent igralca in v ta namen v ozadje dogajanja spraviti kar se da dolgočasno zgodbo, ki pozornosti gledalca ne more niti za trenutek preusmeriti na karkoli drugega, kot le občudovati interpretacijo glavnega igralca.

Simpatična in neobremenjujoča komedija. Čeprav mi je Steve Carell v filmu Vsemogočni Evan pustil vtis igralca, ki igra v bebavih komedijah, je ta vtis tokrat popravil.

Saj priznam, da padam na lažen prikaz idilične, razumevajoče ameriške družine, ki se ob praznikih zbira okrog kamina, si deli darila in na sploh nima umazanih krožnikov, kupa mravelj v kuhinjskem vogalu, zamašenih odtokov, skreganih bratov in tečnih pubertetnikov…. Pa kaj!!!

Poleg tega imajo tukaj še krasno leseno hiško, ki bi jo jaz takoj vzela za svojo.

Že 400 hrvaških let nisem pisala o filmih, ki sem si jih ogledala na novo. Eden od razlogov je ta, da ne hodim več tako pogosto v kino, drug je ta, da me večina filmov ni najbolj navdušila, tretji pa ta, da če že imam čas za ogled filma, potem nimam časa še za zapis o njem. Ja, ja, saj vem, da skoraj vsak dan zapišem kilometrski tekst, a nekako me vedno bolj zanima pisati o čem drugem in ne povzemati vsebine filmov. Ja, saj vem, da nikoli ne pišem o vsebini samega filma … a vseeno …. eto, ni se mi pač ljubilo.

A ker rada vztrajam pri zadanih si nalogah, bom tudi tukaj šla nazaj na isto že utečeno pot in opisala najprej film, ki sem ga gledala že nekaj tednov nazaj.

Ta film sem že zdaaaaavnaj gledala, a kar nisem našla časa za opis. Zdi se mi, da je ena objava dnevno več kot preveč za nežne duše mojih bralcev in ker se mi stalno porajajo nove ideje o tem, kaj naj zapišem, opisi filmov ostajajo v ozadju … čeprav se želim držati zaveze, ki sem si jo dala ob začetku pisanja, da bom o vsakem filmu, ki si ga ogledam v kinu zapisala vsaj nekaj … nekaj malega, čeprav morda le to, da me je v dvorani zeblo.

Torej Zbegani je film, za ogled katerega sva se z Jako odločila bolj naključno. Predfilma nisva videla, plakat, ki je vabil k ogledu je bil “zbegan” in prav nič vabljiv, tudi kakšnih vabljivih zvezdniških imen ni bilo zapisanih … mislim, da sva se za film odločila zgolj zaradi ustreznosti termina in ker sva vse ostalo kolikor toliko prebavljivega, že videla.

Zimske počitnice so odkar imamo šoloobvezneža rezervirane za italijanske Dolomite. Hmja, ja, tudi letos smo že rezervirali apartma tik ob smučišču, nabrusili smučke in se že veselili lepih sončnih dni, ki naj bi jih preživeli na snežnih površinah, a življenje se obrača drugače in tako je enega od dedkov doletela težka bolezenska preizkušnja in še vedno nepokreten in praktično nezaveden okolice, leži v bolnici, mi pa namesto vijuganja po strminah, hodimo na obiske in iščemo prostor v katerem od domov za ostarele, saj ne vemo kdaj se bodo v bolnici odločili, da ga moramo odpeljati stran iz njihove oskrbe.

In tako dneve preživljamo v domačih krajih. Včeraj je Jaka s teto in sestričnama smučal na Starem vrhu, danes pa sva se odpeljala na pizzo v Trst, zvečer pa v kino.

Danes me je poklicala tale punca, ki je še nisem uspela spoznati osebno, ampak mora biti fejst baba, ker so bile ob njenem rojstvu zvezde baje podobno postavljene, kot pri mojem. Ma, saj ne vem točno, ker se na tele zadeve prav nič ne spoznam, a nekaj bo že na tem, če ima punca rojstni dan na isti dan, kot jaz.

Prosila me je, če priskočim na pomoč pri tem projektu. Z veseljem, res z veseljem, sploh po tem, ko sem videla, da naj bi pomagala tako, da bi glumila študenta. Ej, če mene pri mojih 42 vabijo, da glumim študenta, potem mora biti stiska res huda

A vendar, kljub temu, da bi res zelo rada, da sem se pred časom celo sama ponujala za pomoč in sploh se mi vse skupaj zdi sila zanimivo, žal tokrat ne morem pomagati … vsaj s svojo prisotnostjo ne … in to 2x ne morem.

V neki vasi je oče svojemu sinu za 14. rojstni dan kupil konja. Vsi so bili navdušeni in govorili, kako dobro je to, le stari mož je rekel: “Bomo videli!”

In res čez nekaj mesecev sin pade iz konja in si zlomi nogo. Vsi vaščani se držijo za glavo in pravijo, kako grozno je to, le stari mož pravi: “Bomo videli!”

Pa pridejo v vas po vojake in vsi fantje morajo v vojsko, le ta mladi fant ostane doma, ker ima zlomljeno nogo. In vsi pravijo, da je to dobro, le stari mož ponovno pravi: “Bomo videli!”

In tako naprej. Ta zgodba bi bila lahko še krajša in bi se glasila: “Vsaka palica ima dva konca”, a na to temo je Tom Hanks tokrat igral v filmu s politično vsebino, ki so jo v Koloseju opredelili, kot komična drama.

Ups, ne, ne, to ni Indiana Jones ampak Zaklad pozabljenih. Ah, isto sr***, drugo pakovanje! S tem sloganom ne mislim filma kritizirati, ker mi je bil čisto kjuti za takšno zvrst. Boljši od Indiane Jones in tudi nekako Nicholasa raje gledam, kot Harrisona Forda.

Jako je navdušil in navdušil je tudi publiko v dvorani, ki je ob koncu filma zaploskala pa kot sem opazila je navdušil tudi tega mladega blogerja - Jakovega prijatelja iz tenisa.

Vsekakor vreden ogleda, če želite razveseliti svoje najstnike ali če se želite preprosto sprostiti in uživati v 1000 in eni prigodi na poti do novega odkritja povezanega z ameriško zgodovino.

Film, ki me ni prepričal. Znanstveno fantastični filmi itak niso moja najpriljubljenejša zvrst, a o tem filmu sem slišala le pozitivne kritike, zato sem sklenila, da ga je pač treba pogledati.

Vse kar je zanimivega in dobrega v tem filmu so mišice Will Smitha in pogled na upostošene ulice Manhattna. Vse to je bilo še toliko bolj zanimivo, ker smo se leto dni nazaj skupaj z Jako in Tomažem tam sprehajali in lahko tokrat ugotavljati kaj od tega smo videli v živo v popolnoma drugačni obliki, v različici prenatrpanih ulic, prerivajočih se ljudi in svetlikajočih svetlobnih napisov. No, pa tudi ideja sama ni napačna, saj zbudi razmišljanje o možnosti vpliva virusov na življenje na zemlji. Vse ostalo je prazno, prazno, prazno.

Zgodba prepleta življenje Will Smitha, ki igra vlogo virologa, ki išče zdravilo proti virusu, ki se je uničojoče hitro razširil po svetu in ljudi spreminjal v agresivna bitja s krvoločno močjo živali, ki ubijajo vse človeško ter s svojim ugrizom okužijo tudi tiste, ki so morda imuni na virus, ki kroži po zraku.