Saša Gerčar

Se sprašujete, če še tako vneto hodim v kino? Ja, ja, še vedno me boste pogosto srečali povsem na levi ali na desni strani zadnje vrste ljubljanskega Koloseja pri ogledu kakšne romantične komedije, drame ali pa kakšnega napetega trilerja.

A zaradi obdobja, ko sem si ogledala kar nekaj neumnih filmov, me je veselje do zapisovanja misli povezanih s filmom ali pa kakšnimi kinodvoranskimi dogodki povezanimi z neumornim žlobudranjem nadebudne bejbe, ki si je očitno pred kratkim nabavila mobi in je mama ni naučila šepetanja, še manj pozornosti pa je očitno posvetila učenju osnovnega bontona, popolnoma minilo.

Tokrat pa se temu enostavno ne morem ogniti, kajti že ves teden razmišljam o filmu za katerega sem pred ogledom mislila, da bo le še ena neumna komedija več, ki si jo bom ogledala v veselje našega sina.

No, glede na to, da sem letnik 1965, vam je najbrž jasno, da v takšni tekmi zmaga Abba. Hvalabogu tudi pri našem 1995 letnikarju absolutno zmago vleče Abba.

Medtem, ko so se gruče pubertetnic gnetle pred Halo Tivoli, sva se midva z Jako odločila, da si ogledava muzikal.

To, da se ob lahkih romantičnih filmih moje srce kar topi, ni skrivnost, o tem sem pisala še v časih, ko sem v kino hodila bolj pogosto ….. no, ko so naši kinematografi imeli na sporedu bolj zanimiv program …, a o tem, da sem nekoč padala na Abbo pa zagotovo še nisem pisala.

Že dolgo nisem ničesar pisala o filmih. Res je, že dolgo nisem bila v kinu, a tudi pred tem me noben film ni več navdušil dovolj močno, da bi o njem pisala.

Danes pa sva se z Jakom odločlila, da bova na vsak način odšla v kino in si bova ogledava kakšen film. Stala sva pred okenci in kar nekaj časa buljila v sezname predvajanih filmov … nekaj risank (( Alvin in veverički, Horton – risanke so zaenkrat še vedno najboljši izbor, vendar žal že videno)), neki že najmanj 400x predvajani filmi (( Dokler naju jackpot ne loči, 21- razpad Las Vegasa, Indiana Jones – kar smo videli že pred nekaj meseci)), grozljivke, ki nas niti pod razno ne zanimajo, ena bolana komedija, ki jo niti v največji suši ne gremo gledat in jo nikakor ne skinejo iz programa – Pozabi Saro, Drugo sestro Boleyn sem si enkrat ogledala sama in definitivno ne zanima Jako, Bob Dylan …. ne ravno …. hropec bi me namreč lahko še v sanjah preganjal in kot kaže nama preostane le Seks v mestu.

Kot sem napisala smo bili pridni in na letališče JFK v New Yorku prišli 3 ure pred našim letom. Za vse tiste, ki ste vajeni našega Brnika ..ups, Pučnika … naj povem, da JFK ni le letališče, kjer prideš in najdeš šalter¹ za Delto in se tam enostavno postaviš v vrsto za economy napisom (seveda ). JFK je letališče, ki ima posebne terminale za vsako letalsko družbo posebej. Torej že taksistu (joj, tudi o tem je treba nekaj napisati … ampak bom o tem raje pisala na svojem drugem blogu) je potrebno povedati, da želite na Deltin terminal in to Deltin terminal za mednarodne lete.

Mislim, da sem iz NY vedno letela z Delto in vedno znova ob vhodu doživljam isto zgodbo ter se vedno znova sprašujem zakaj že ne razširijo terminala ene svojih močnejših družb, saj se vrsta za čekiranje vedno začne že zunaj vhodnih vrat.

Čeprav bi se mi prav fino zdelo, če bi se lahko pohvalila, da imamo doma polne police Cankarja, Jurčiča, da njune pa še kakšne Tolstojeve ali Stendhalove knjige vedno znova prebiram, da mi je poezija Franceta Prešerna blizu, sem abonirana na filharmonične koncerte, teater obiščem še kdaj drugič, kot le ob predstavah Špas teatra, balet in opera pa sta itak nekaj, o čemer sanjam noč in dan, žal temu ni tako.

Eh, kaj čem lagati, poslušam v glavnem pop glasbo, klasika je bolj izjema, kot pravilo, jazz mora biti precej lahek, da mi sede, filharmonijo sem videla znotraj le ob obveznem šolskem obisku in še takrat sem ves čas nastopa, raje ponavljala biologijo ((in povem vam, da to ni bil ravno moj omiljen predmet)) , kot uživala v glasbi, v galerijah ne razlikujem originala od Cannonove fotokopije, za poezijo sem preveč nestrpna in realistična ((no, vsekakor sem čisto premalo zasanjana)), knjige pa uporabljam zgolj, kot izobraževalno orodje ali način sprostitve in takrat bolj, ko je čtivo lahko, sproščujoče in neumno, bolje je. Pot me pogosto zanese v kino, romantične komedije so moja šibka točka, rumeni tisk pa nekaj kar me spremlja vsakodnevno.

Takoj pri izhodu iz dvorane sva se z mojim že prerekala o tem ali je stvar izredno dobra, kot je trdil on, ali povsem BV, kot še vedno zatrjujem jaz.

Ta in pa film Zgubljeno s prevodom sta edina filma za katera pomnim, da sta bila zame enako zgubljena (četudi razlog pri nobenem ni prevod), medtem ko je moj trmasto zagovarjal njuno kvaliteto.

V nobenem od filmov ne morem oporekati izjemnim igralskim interpretacijam in tokrat vsa hvala in moje občudovanje fantastični igri glavnega igralca Daniel Day-Lewisa, vendar pa za dokaz izjemnega talenta igralca, ubogih gledalcev res ni potrebno mučiti skoraj tri dolge ure. Vse skupaj se kaže, kot izjemno dober načrt in dogovor med režiserjem Paul Thomas Andersonom ter igralcem Daniel Day Lewisom, kako javnosti prikazati izjemen talent igralca in v ta namen v ozadje dogajanja spraviti kar se da dolgočasno zgodbo, ki pozornosti gledalca ne more niti za trenutek preusmeriti na karkoli drugega, kot le občudovati interpretacijo glavnega igralca.

Simpatična in neobremenjujoča komedija. Čeprav mi je Steve Carell v filmu Vsemogočni Evan pustil vtis igralca, ki igra v bebavih komedijah, je ta vtis tokrat popravil.

Saj priznam, da padam na lažen prikaz idilične, razumevajoče ameriške družine, ki se ob praznikih zbira okrog kamina, si deli darila in na sploh nima umazanih krožnikov, kupa mravelj v kuhinjskem vogalu, zamašenih odtokov, skreganih bratov in tečnih pubertetnikov…. Pa kaj!!!

Poleg tega imajo tukaj še krasno leseno hiško, ki bi jo jaz takoj vzela za svojo.

Že 400 hrvaških let nisem pisala o filmih, ki sem si jih ogledala na novo. Eden od razlogov je ta, da ne hodim več tako pogosto v kino, drug je ta, da me večina filmov ni najbolj navdušila, tretji pa ta, da če že imam čas za ogled filma, potem nimam časa še za zapis o njem. Ja, ja, saj vem, da skoraj vsak dan zapišem kilometrski tekst, a nekako me vedno bolj zanima pisati o čem drugem in ne povzemati vsebine filmov. Ja, saj vem, da nikoli ne pišem o vsebini samega filma … a vseeno …. eto, ni se mi pač ljubilo.

A ker rada vztrajam pri zadanih si nalogah, bom tudi tukaj šla nazaj na isto že utečeno pot in opisala najprej film, ki sem ga gledala že nekaj tednov nazaj.

Ta film sem že zdaaaaavnaj gledala, a kar nisem našla časa za opis. Zdi se mi, da je ena objava dnevno več kot preveč za nežne duše mojih bralcev in ker se mi stalno porajajo nove ideje o tem, kaj naj zapišem, opisi filmov ostajajo v ozadju … čeprav se želim držati zaveze, ki sem si jo dala ob začetku pisanja, da bom o vsakem filmu, ki si ga ogledam v kinu zapisala vsaj nekaj … nekaj malega, čeprav morda le to, da me je v dvorani zeblo.

Torej Zbegani je film, za ogled katerega sva se z Jako odločila bolj naključno. Predfilma nisva videla, plakat, ki je vabil k ogledu je bil “zbegan” in prav nič vabljiv, tudi kakšnih vabljivih zvezdniških imen ni bilo zapisanih … mislim, da sva se za film odločila zgolj zaradi ustreznosti termina in ker sva vse ostalo kolikor toliko prebavljivega, že videla.

Zimske počitnice so odkar imamo šoloobvezneža rezervirane za italijanske Dolomite. Hmja, ja, tudi letos smo že rezervirali apartma tik ob smučišču, nabrusili smučke in se že veselili lepih sončnih dni, ki naj bi jih preživeli na snežnih površinah, a življenje se obrača drugače in tako je enega od dedkov doletela težka bolezenska preizkušnja in še vedno nepokreten in praktično nezaveden okolice, leži v bolnici, mi pa namesto vijuganja po strminah, hodimo na obiske in iščemo prostor v katerem od domov za ostarele, saj ne vemo kdaj se bodo v bolnici odločili, da ga moramo odpeljati stran iz njihove oskrbe.

In tako dneve preživljamo v domačih krajih. Včeraj je Jaka s teto in sestričnama smučal na Starem vrhu, danes pa sva se odpeljala na pizzo v Trst, zvečer pa v kino.