Saša Gerčar

ja, ja …nekoč Bruce, tokrat Evan,…. najbrž pa bodo čez čas postali vsemogočni tudi kakšen Bill, John ali Adam.

Ja, pač delam cele dneve, imam internet povezavo, vendar prav malo časa za razmišljanje ali celo sestavljanje kakšnih bolj poglobljenih tekstov in ob 1h ponoči, ko sem končno “out of duty”, sem preveč utrujena, da bi še kaj zapisovala … tako, da bom danes med pavzo izkoristila priložnost, da opišem film, ki sem ga sicer videla v Ljubljani, preden sem odšla na tole zahtevno službeno dolžnost.

Vsemogočni Bruce z Jim Carreyem, ki sem ga videla pred leti, me je navdušil. Zanimiv pogled … seveda ameriški … pogled na boga in pa seveda izvrsten performans Jima Carreya, mi je dolgo ostal v spominu in na to temo sem nekoč celo navezala neko svoje razmišljanje.

Brez Jake tokrat … v kino sva odšla le midva s Tomažem, prepričana, da si ogledava film, ki ga vsi hvalijo, čeprav ima nemogoč naslov v slovenščini, Napumpana. Pol ure pred začetkom filma je bila kolona skoraj okrog in okrog celega predverja Koloseja, na ekranu pa tik preden sem prišla na vrsto, zapisano da so le še 4 mesta prosta. Halo?! Kaj dogaja zadnje čase s filmi? Kaj se filmov res ne da več potegniti z neta, da so dvorane polne?

Ker filmov res ne želim gledati iz prve vrste, sem se odločila za nakup vstopnic za povsem drug film. Francoska romantična komedija Kako se poročiti in ostati samski je film, ki seka. Evropski film s preprostim in učinkovitim humorjem naju je nasmejal do solz. Ne morem reči drugega, kot da si ta film morate ogledati!!!

Jao! Seveda me je k ogledu tega filma pripravil Jaka in moj vtis je posledica neinformiranosti. Šele po ogledu filma sem opazila, da je to film, ki paše v zvrst najstniška komedija.

Jaz sem pričakovala neko romantično komedijo in že v prvih desetih minutah zgroženo gledala film, ki je bil sicer na momente smešen, vendar sama igra na stopnji srednješolske gledališke skupine.

Po prvem šoku, sem se sprostila in si rekla:”Pa kaj, če si že tukaj, potem glej do konca in to s čim manj frustracij ..” in priznam na koncu sem se celo raznežila.

Ja, tipična srednješolska zgodbica, kjer na maturantskem plesu izbirajo kraljico šole in kjer se najlepši tip na koncu odloči za dekle, ki je nekoč veljalo za grdega račka.

Preden pohvalim film, moram izreči vso hvalo igri Anthony Hopkinsa. Resda sem ga gledala precej od blizu, dvorana je bila namreč skoraj razprodana in z Jako sva sedela v četrti vrsti. In iz četrte vrste vidiš obraze na ekranu zelo zelo od blizu.

Tisti Anthonyev pogled, kjer smo že pri Jagenjčkih vsi obmolknili, je tukaj ponovno prepričal. Seveda Anthony Hopkins ponovno igra negativca in to naredi tukaj s tako prepričljivostjo, da sem celo jaz, ki ponavadi v filmih ne navijam za dobre, tokrat držala pesti, da bi good guy prišel v bolnico pravočasno in preprečil, da Anthony Hopkins svoji ženi (filmski seveda) odklopi naprave, ki jo še držijo pri življenju.

Film poln napetosti, z nekaj izjemno duhovitih vložkov, zanimivo zgodbo in seveda krasnim razpletom. Kaj hočem, pač ljubim dobre konce.

Naš Jaka je na poti domov rekel: “škoda, da Hopkins ne bo več dolgo tako dober…”
“A??”
“Ja, star je … kon’c bo kmal’ z njim.”

Saj sedaj že veste, da gledam tudi takšne filme. Tokrat smo si film ogledali družinsko: mama, ata in sin

No, ja ….. Bruce-a Willis-a je za pogledat, to je pa več ali manj vse, kar sem jaz kot ženski del ekipe potegnila od filma. Akcija pač …takšna Bondovska, kjer avtomobili letijo po zraku, se streljajo, gori, trikrat jih na smrt premlatijo a make up in visoke petke kakšne dame še vedno stojijo na mestu

Jaka je bil navdušen in to je zame krasen zaključek nedeljskega popoldneva.

Sem pa razmišljala od kje naslov Umri pokončno, saj že v četrtem delu iščem nekoga, ki umira in ga nikakor ne najdem. Ne, saj priznam, da jih vedno umre na tone, ampak za nikogar od mrtvih ne moremo trditi, da je naslov namenjen njim.

Mega film! Temu ne morem sicer reči film za mojo dušo, saj tako rečem le takšnim, kjer se raznežim in mi zaigra romantična duša, je pa vsekakor vreden ogleda. Izdajalec je označen kot vohunski triler in v skoraj dveh urah z zanimivim pristopom, skozi zgodbo mladega agenta, prikaže zgodbo, ki temelji na resničnih dogodkih ob največji izdaji v zgodovini FBI-ja.

Film sva si ogledala s Tomažem in našim ameriškim gostom Johnom, ki je vse skupaj še potrdil s komentarji, da je zgodba o vohunu Hanssenu med američani dobro poznana. Pravi, da so vsa imena, ki so uporabljena v filmu, prava, povzeta iz resničnega življenja in prav nič spremenjena.

Tomaž je ob koncu filma povpraševal Johna o tem in onem in med drugim razmišljal, če je Hanssenova močno verna žena kdaj izvedela, da je mož snemal njune spolne odnose. No, dilema je razrešena …. če ne prej, sedaj po filmu to gotovo ve.

Ali naj napišem kaj v stilu “Podarjenemu konju se ne gleda v zobe”?

Kje naj začnem? Pri tem, da podpiram vsako akcijo, ki spodbuja bloganje? Čisto vseeno mi je, če je ta akcija, kakor so jo opredelili nekateri blogerji, bolana in nudi premalo …. saj pri darilu nikoli ne gre za vrednost, gre za pozornost in Kolosej se je spomnil blogerjev in nam ponudil brezplačen ogled filma Transformerji.

V življenju nisem “download-ala” niti enega samega filma in ker si pri nas vsi trije zelo radi pogledamo marsikateri film, smo v Koloseju pustili že veliko denarja. 2 karti zastonj? Phh, pa kaj! Si bom kupila pa še ti dve karti, če sem jih v zadnjem letu že kakšnih 50 ali morda celo 100! In ob tem bom lahko celo izbirala termin ogleda.

Tudi Kolosej je prišel do spoznanja, da smo blogerji dober in poceni način oglaševanja. Bravo! In tako je na svoji strani objavil vabilo, za pridobitev zastonj vstopnic. Pred dvemi dnevi sem dobila vabilo in opozorilo na to (saj drugače itak tega na Kolosejevem spletu ne bi opazila) od blogerke Tjaše.

Tjaša je vedela komu naj tako stvar pošlje naprej, saj jaz na svojem blogu objavljam opise filmov, ki jih vidim, filme pa itak nikoli ne snamem iz neta, ampak si jih lepo in po pravilih ogledam v Koloseju. In gledam skorajda vse …. no, ja …. grozljivk ne, pa tudi najbolj otročjih risank ne več … pa tudi do kakšnih kvalitetnejših dram malce bolj težko pridem. Vse to pa zato, ker kot prvo filme gledam zelo rada, ker si doma za to pravzaprav ne vzamem več časa … takšnega, da bi lahko dve uri sedela pred televizijo ne pomnim, kdaj bi ga nazadnje, ….. pa tudi zato, ker se mi zdi obisk kina dogodek, saj ga spremlja pogovor pred in po filmu pa še kakšna pijača in morda še kakšen prigrizek. Predvsem pa hodim v kino zato, ker to obožuje naš sin Jaka. In seveda ima njegov okus prednost, sicer pa me veseli, da se mu tudi ta vse bolj spreminja in morda bomo v naslednjih dveh letih lahko počasi ukinili vse Spider, Super in Bat man-e in si morda celo ogledali kakšen film, kot je bil La vie en rose.

V svoji mladosti sem pravljice oboževala. Tiste z zmaji in nadzemnimi in pdzemnimi bitji. Iz knjižnjice sem znosila kupe knjig in predvsem oboževala Pravljice Božene Nemcove.

Svet gre naprej in dandanes so tudi pravljice drugačne. Seveda sem ob prvi evforiji nad Harry Potterjem, tudi jaz domov prinesla to čudo in sklenila, da pokukam vanj. Jaka je bil ravno dovolj star, da sva namesto enostavnih slikanic, za lahko noč brala Harry Potterja. Na ta način sva skupaj sem mu brala celo prvo knjigo. Navdušena, to je edino, kar lahko rečem o zgodbi, ki sem jo spoznala. Le kje lahko avtorica dobi tako fascinantne ideje in kombinira zgodbo za otroke z elementi grozljivke, kriminalke, zgodovinske zgodbe ter znanstvene fantastike, da ne omenjam odličnega angleškega humorja?

Čeprav so mnogi filmsko uprizoritev kritizirali, sem bila jaz ravno obratno, nad prvim filmskim izdelkom, naravnost navdušena.

Gledala prejšnji teden in danes želela napisati nekaj misli o tem, vendar so mi možgani zablokirali. Kakšnih 13 že? Najprej jih je bilo 11, potem 12, sedaj že 13? Pod milim bogom se ne morem spomniti kakšen pridevnik pride spredaj ….

Oceanovih 13? Ne, nisem se spomnila sama, na stran Koloseja sem pogledala. Kljub temu, da najbrž to, da se ne morem spomniti niti naslova, kaže na to, da mi najbrž film ni najbolj sedel, vas bom razočarala. No, ni ravno top of the top, nisem padla na hrbet od navdušenja, vsekakor pa mi je bil ta s trinajstko na koncu, bistveno, bistveno bolj všečen od dvanajstice.

Enajstica me je očarala, dvanajstica RAZočarala, trinajstica pa nekje vmes. Film bi vsekakor lahko bil krajši, nekako sem pogrešala kakšno bejbo, ki bi zapletla zadeve, nikakor pa mi ni jasno, kakšna je vloga vsakega od trinajsterice …no, niti ne vem, če jih je res bilo 13 …..jim je že za verjeti, če naslov tako pravi.