Saša Gerčar

Nekje sem prebrala, da naj bi bila zgodbica o korenčkovem vplivu na boljši vid, res ena navadna zgodbica za malo deco, ki je nastala v prvi svetovni vojni med ameriškimi piloti, ko je v kuhinji razen obilice oranžnega korena, primanjkovalo katerekoli druge zelenjave. In kaj bi američani naredili drugega, kot pilote navdušili nad to sladkobno zelenjavo in jim “prodali” mit o korenčkovi koristnosti, ki obstaja še danes. Če zgodbico opremiš s kupom fansišmensi besed, kot je betakaroten iz katerega nastane vitamin A, ki pa je nujno potreben za nastanek retinala, glavnega svetlobno-občutljivega pigmenta v procesu gledanja in zraven dodaš še nekaj večini popolnoma nerazumljivih kemijskih formul, si zadevo zapečatil in rešil vid nekaj naslednjim generacijam.

Blok imam popisan z idejami o tem kar se mi zdi vredno prelivanja dodatne tinte in klofanja po tipkovnici. Šla sem celo korak dlje in si zapise in ideje za objavljanje na blogu sistematizirala, češ, da bodo tako trije aktivni prsti mojih dveh rok, lažje stekli po tipkovnici.

Takole sem zastavila;
ob ponedeljkih bi pisala o kakšnem članku ali knjigi, ki mi je padlo v oko ali se mi usedlo v dušo,
v torek o kakšnem odličnem kuharskem receptu … čeprav priznam to je meni najtežje, saj kuham vedno po navdihu, praznim hladilnik in sovražim merjenje in še bolj zapisovanje nečesa, kar je iz WC školjke že zdavnaj z vodo odplaknjeno.
Ob sredah bi bil čas za nove ideje, navdihe in filozofiranja,
četrtki bi bili posvečeni aktualnim temam; bullmastifom, požarom v tunelih, Golobičem, Erjavcem in podobnim tičem,
petki starševanju in prebliskom iz šole,
sobote gostilnam, izletom, zanimivim krajem in podobnim geografsko determiniranim točkam,
nedelja pa bi bil čas za počitek, ali pa čas, ko sem prepuščena popolni ustvarjalni svobodi.
ponedelja čas za kritiko
poponedelja čas za design, pohištvo in modo
popoponedelja za kakšno iz IT sfere ….

Če lahko to verjameš …

Zadnjič je v našem Rotary klubu tekla debata o svobodi. Baje je človek svoboden v tistem trenutku, ko ga ničesar ni strah.

In če je to res, sem prejšnji konec tedna ugotovila, da je moja absolutna svoboda popolna utopija.

Ja, strah me je marsičesa, a med največjimi in najstrašnejšimi strahovi je strah pred bolečino.

Porod smo preživeli brez večjih travmiranj … jah, tam ni kaj drugega, kot da pride ven ….. in itak imaš že vsega polno kapo in nekako že komaj čakaš, da boš končno lahko pogledala konice svojih čevljev. Adrenalinski športi in podobne vaje, niso zame, jaz padam po tleh že na navaden dolgočasen dan, ko se zapodim proti vhodu trgovine, kaj bi šele bilo, če bi se vrgla iz letala (s padalom, seveda). A, kakorkoli se že ogibam bolečini, me ta vedno nekje ujame. In tokrat me je lovila kar nekaj zadnjih tednov. Stiskala sem čeljusti, tlačila kruh v usta, masirala dlesni s Propolisom, a vrag ni odnehal. Počasi sem le sprejela dejstvo, da bo treba spet k zobarju.

London je velemesto, ki me vedno znova navduši. S svojim utripom, spektrom raznolikih narodnosti, popolnim prometnim kaosom, ki se dogaja nad in redom in hitrostjo, ki se dogaja pod zemljo, miljaužnt dogodkov, koncertov, tekem … skratka dogajanja, s spremembami, ki jih je opaziti vsakič, ko ga obiščem in še in še bi se našlo.

Nekoč, ko sem v London letela po službeni dolžnosti, se z izbiranjem avio-prevoznikov  nisem ravno močno ubadala, odkar pa naš najmlajši član družine hlepi po potovanjih, se je tudi s takšnimi zadevicami treba spoprijeti.

Pri nas se potovanje ponavadi začne z dobrim družinskim prepirom in tudi tole naše zadnje ni bilo izjema.

Našo družino sestavljajo trije trmasti in pogosto glasni osebki, kjer ima vsak svojo predstavo idealnih počitnic. Najglasnejši je seveda naš mali, ki je že nekaj časa fantaziral o tem, da si je letos potrebno ogledati Madrid.

Večer pred našim odhodom smo sedeli v eni od ljubljanskih kavarn ter debatirali o tem ali bomo našo Helgo nastavili na Madrid, Dubrovnik ali dolino Rena v Nemčiji. Huh, težka so bila pogajanja in po parih urah hude debate je padla odločitev, da nas bo pot tokrat ponovno peljala do našemu Jaki tako ljube Azurne obale, nato do Provanse, od tam pa naj bi nas pot peljala proti severu do Švice, krog potovanja pa bi zaključili tako, da preko Bavarske prečkamo še Avstrijo in se po tednu dni vrnemo v Ljubljano.

Je kraljica večera Elda sama, njena hči Ana Dežman, kdo od ostalih gostov ali povezovalka programa Bernarda Žarn?

Čeprav znam mojemu kdaj pojamrati, da me “nikoli nikamor ne pelje”,  dejstvo o mojem ‘nikamor in nikoli’ ne bi moglo biti bolj  oddaljeno od resnice. Stalno nekam hodim. Razen službe, ki je itak mus in nas še vedno nekako sili, da vstajamo ob kolikor toliko utečenih jutranjih urah, se našminkamo, peremo zobe, če smo ravno pri volji še kaj zlikamo preden vržemo nase, se sama udeležujem 1000 in en različnih dogodkov, sestankov, srečanj, predstav in športnih udejstvovanj. Zaenkrat na mojem urniku (žal) ni jezikovnih tečajev, imam pa tečaj tenisa, razne sestanke na Jakovi šoli (svet staršev, svet šole, projekt vrednote in še kaj se najde), redna tedenska Rotaryska srečanja, predavanja ta in ona, skoraj obvezno je četrtek (vsaj to šolsko leto glede na Jakov urnik) dan za kino, petek je zadnje čase dan za posedanje na vrtu teniškega kluba Olimpije in klepet s prijatelji, vikendi so rezervirani za kofetkanja, obiske prijateljev, izlete in obvezno Šmarno goro in tako za bloganje zmanjka časa (kar se opazi, kajne ), še huje pa je z obiski kakšnih gledaliških predstav ali koncertov.

Prejšnjič sem preskočila pomemben delček svoje šopkaste dogodivščine.

Mudilo se mi je v službo, imela sem še toliko za povedati, zgodba pa se ni in ni hotela razplesti v lep in romantičen konec. V tem grmu tudi tiči edini zajec, da sem vas pustila tako dolgo trpeti in ugibati.

Torej film zavrtimo malce nazaj … tja k omizju, ko medtem, ko moj mrko gleda in nekaj mrmra, jaz rdečelična in močno udarjajočega srca s svojimi kolegicami glasno ugibam, kdo vse pozna številko mojega mobilca, ve kje delam in ve, da ni za tvegati in dostavljalcu šopkov dovoliti, da brez vnaprejšnjega preverjanja moje lokacije, šopek kar dostavi. Hihitajoče smo jih naštele lepo število, a pri vsakem kaj hitro odmahnile z roko, ko smo v izbor vključile tudi kriterij okusa, saj v cvetličarno Lovšin res ne zaide vsak “Lojze”, predvsem pa smo obupale, ko smo na vse to dodale še vprašanje o galantnosti in pozornosti. Ne, ne, TAKŠNIH danes res ne delajo več! Vsaj v konfekcijskih količinah ne!

Čeprav redko hodim na skupinsko zapravljanje službenega časa, ki sliši na ime “malica”, me je zadnjič omemba filane paprike le zvabila k Rasemi ter v družbo mojih službenih kolegov, med katere sodi tudi moj dolgoletni partner in zakoniti mož (hmja, takrat sem še naivno verjela, da je tole bolje na papir spravit pa še uradno te mora dedec vsaj enkrat v življenju plesat peljat).

In tako mi brbljamo in čvekamo o brezveznih stvareh, kot se za pravo službeno malico tudi spodobi in vmes šimfamo kritiziramo naše poslovne partnerje (pa koga bi drugega, če je zaradi moje prisotnosti odpadla najljubša obmalična tematika – kaj je spet hot’la zaje*** šefica).

Verjamete v tisto, kar ne razumete, ne vidite in ne čutite? Jaz sem en čuden tič, kar se teh stvari tiče. Po eni strani mi je jasno, da danes zagotovo ne poznamo še vsega in da zagotovo obstajajo dimenzije in stvari, ki so nam danes popolna neznanka, a po drugi strani nikakor ne morem iz svoje kože, da ne bi vsako stvar povezovala z meni poznanimi logičnimi sklepanji.

Dobri dve leti sta minili odkar pišem blog.

Z blogom se mi ni odprl le svet pisnega izražanja, kajti ta je bil odprt tudi brez javnega objavljanja mojih misli, ampak se mi je odprl tudi svet novih poznanstev in novih prijateljstev.

Pred več kot letom dni je urednica One Sabina Obolnar posplošujoče in omalužavajoče udrihala po blogerjih, kot zavrtih, zapitih, skorajda zafiksanih in zafrustriranih frikov, ki pozabljajo na družabno življenje in se jim oči svetijo kot ekrani njihovih računalnikov.

Hmja, zase lahko rečem, da sem bila preden sem se spustila v globine bloganja, hiperaktivno in precej družabno bitje, z blogom pa sem to svojo lastnost le še nadgradila. Vpadla sem v skupino ljudi, ki jih druži ljubezen do pisnega izražanja, ki so v povprečju bolj ekstrovertirani, kot ne, kar najbrž pomeni, da se radi družijo, zabavajo in jim računalnik zagotovo ne pomeni edinega tolažnika v njihovem življenju.