Saša Gerčar

Včeraj je bilo na LSPR-ju zelo dinamično in zanimivo. Jah, tako kot vedno. Navadno nam v 3 urah enega sklopa prava le en predavatelj, danes smo imeli tri.

Tine Kračun nam je predaval o internetu in o takem, kot novem trendu v komuniciranju. Glede na to, da preko pisanja bloga, to področje tipam že več kot leto dni in sem v primerjavi z ostalimi slušatelji najbrž precej bolj tudi v praksi spoznala cake in trike v neke vrste internetnega PR-a, me ta del ni ravno vzburil.

Naslednji predavatelj je bil pravzaprav nekakšen “skriti gost”, ki ga ob prijavi niso promovirali in ni bil na nobenem od seznamov predavateljev in je vse do svojega prihoda ostajal skrivnost. Se sprašujem zakaj … Jah, nič, ta kontradiktorni urednik nam je medije predstavil s svoje znane ekstremne strani. Zanj po moji oceni ni sporne teme ali področja, ki ob predpostavki, da bi jo ljudje brali, ne bi bila vredna objave ali bila moralno sporna. Bistvo je, da se dogaja, da ljudje berejo. Bolj ko teče kri, bolj je zanimivo.

Moji starši so poročeni že tisoč let …. ma, ne vem … od vekomaj, kmalu bosta slavila zlato poroko, tudi starši od moje mame so bili skupaj dokler jih smrt ni ločila in vmes uspeli slaviti tudi svojo zlato poroko. To je bilo tisto slavje, ki je mojega za vekov veke odvadilo popivanja …. ja, res, bili smo v Gornji Radgoni, moji sorodniki so se malce “spravili” na ljubljansko srajco in mu težili s pijačo. Vse je bilo pod kontrolo, dokler ob polnoči steklenice vina ni odprla moja alkohola nevajena sestrična. Imela je rojstni dan in moj je z njo pogumno nazdravljal in nazdravljal in nazdravljal. V pol ure sta bila “koma”. Totalna aviona. Smešno a hkrati srhljivo. A ne bom tukaj o nočnih vajah in jutranjih vonjavah v stanovanju moje sestrične¹.

1. kjer so namestili tudi naju [↩]

Saj sem že pisala, da se zadnje čase malce izobražujem, kajne? Strašansko uživam v družbi pretežno mladih ljudi … jah, mislim, da sem najstarejša oz. vsaj razred “mam” je med učenci zožen na nejveč 2, ostala skupina pa je pretežno sestavljena iz 30- ali še mlajših osebkov … katere združuje veselje do pridobivanja novih znanj. LSPR - londonska šola PR-a. Kaj mi bo to? Nič, diplomo,¹ bom spet vrgla v predal k vsem tistim papirjem iz tečajev italijanščine, nemščine in celo potrdilo o uspešnem enkratnem jadranju se najde vmes, nato pa počasi nanjo pozabila.

Diplome in potrdila mi ne pomenijo nič, samo izobraževanje pa mi pomeni veliko. Stalno moram nekaj brkljati in trenirati možgančke in če se ne učim novega tujega jezika, potem je treba iti vsaj na tečaj krojenja, fotografiranja ali tekmovati v direktnem marketingu. Tokrat me je tale zvlekel v vode PR-a.

1. če mi jo uspe pridobiti [↩]

A se podeljuje Viktor za posebne dosežke? Kajti, če se, potem mora naslednji iti v roke kamermanu oz. mešalcu, ki ureja Trenja!

Včeraj smo se nasmejali do solz. Walter Wolf nas je zabaval s svojimi izjavami v tolikšni meri, da sem končno spet padlanot … v Trenja tokrat. Trenja sem imela dokaj rada od začetka, nato pa mi je nevrotičen in rahlo preagresiven stil Slaka začel malce najedati potrpljenje in Trenja sem poslušala le še z levim ušesom in vogalom levega očesa¹. Tako je bilo tudi včeraj, vse dokler ni besede dobil Walter Wolf. Stari je faca, ni kaj!

A še večja čast gre za moje pojme ljudem v ozadju. Trenja so zanimiva (ali obratno) tudi ali celo predvsem zaradi njih.

1. ja, ajde tako imam obrnjen laptop, kadar sem doma [↩]

Ko sem tristo hrvaških let nazaj hodila v osnovno šolo jaz, je bil ravnatelj strah in trepet šole. Prvega se itak ne spomnim, saj ga po mojem nikoli nisem niti videla. Naslednja ravnateljica osnovne šole, ki sem jo obiskovala je bila gospa z veliko načupano črno frizuro v stilu Jovanke Broz. Gospa se je z izredno mrkim obrazom vsake toliko časa¹ le sprehodila po šolskih hodnikih in nam pokazala, da še vedno diha in vzdržuje red v tej popolnoma razpuščeni luknji.((po njeni strokovni presoji)) Ja, razpuščeni luknji, saj smo imeli med osmošolci zagotovo vsaj 3 kadilce in najmanj 2 pretepača in zagotovo so se vsi držali za glave in razmišljali v kakšen razvrat drvi takratna mladina.

1. najbrž enkrat na leto [↩]

To sem že povedala, da obiskujem šolo PR-a.
To tudi, da sodelujem …ups, sem sodelovala … v državnem prvenstvu direktnega marketinga.

Danes smo imeli v okviru šolanja predavanje, ki ga načeloma poznam. No, ja, nikoli ne znaš ničesar tako dobro, da se ne bi mogel naučiti še česa novega in danes čeprav sem Aleša Lisca res že mnogokrat slišala, čeprav berem njegov blog in čeprav se že drugič učim preko konkretnih nalog, ki jih dobivam pri tekmovanju, sem znova izvedela nekaj zanimivih stvari.

Ker te dni res nimam praktično nič časa in ker res ni potrebno, da čisto vedno zapišem 3 km dolg zapis, bom tokrat zapisala le en nasvet Aleša Lisca, ki se mi je najbolj utrnil v spomin.

Namreč velikokrat prodajna (ali pa kakšna druga poslovna) pisma začnemo z opisom popolnih bedarij.

Npr. Spoštovani,

Moj dan mora biti zatrpan. Že od nekdaj. Mislim, da tudi tukaj leži razlog zakaj faksa nisem nikoli dokončala. So bili časi, ko je bilo zeh in eh in groza in predavanja o narodni obrambi ali nekaj podobnega, pa ekonomika SFRJ …. in jaz naj grem na faks … pa sedeti celo dopoldne, potem pa naj bi šla domov in ta zeh še ponavljala? Pajade! Raje sem si uredila kakšno študentsko delo in tako ves dan vsaj nekaj “konkretnega” počela. Vso zeh snov se bom pa z lahkoto naučila, ko bo čas. Ja, ja, seveda, sanje malega Kitajčka!¹

Hitro sem se navzela navad, da vstajam ob … ne vem več … ampak recimo ob 7h, popijem kavico, tečem nekam delat, pridem domov, pojem, sem malo s prijatelji, ker to tudi mora biti v življenju, na koncu pa še kakšne pol urice pred spanjem, pogledam v zapiske iz faksa (zapiske nekoga drugega, seveda). A kar je bilo še dovolj dobro za obrambo, ni bilo več dovolj za matematiko ali statistiko!

1. Nick, je to prav, da je z veliko [↩]

Joj, kaj sem sprožila!

Sedaj pa ena za protiutež. Da ne bomo samo po zdravnikih in sestrah¹ tolkli, bi rekla to, da bolj kot posamezniki, se mi zdi, da je zgrešen sistem.

Pred petimi leti se mi res ni zdelo primerno, da o bolezni oz. zdravljenju svojega moža debatiram z njegovim KIRURGOM. Verjamem, da on lahko najbolje pove, kaj je odstranil, popravil, videl … in pred mene je celo postavil slike in mi kazal neke sence ter mi nekaj govoril …
Saj ne spadam med najbolj neuke, a takrat res 3/4 stvari nisem razumela. In pri vsaki drugi besedi si res ne upaš spraševati kaj pa je to oz. o čem sploh govori ta stric!? Si sploh ne predstavljam svojih staršev na tem istem mestu!
Sicer pa me potek operacije niti ni zanimal. Zanimalo me je, kakšno bo zdravljenje vnaprej, kakšne tablete bo dobil, koliko časa bo v bolnici, kaj potem, ko pride domov, se to lahko ponovi, kako se to opazi … Za to ne potrebujem KIRURGA in če na stvar gledam še s podjetniškega vidika, je za takšne razgovore škoda njegovega časa in bolnico takšen sistem preveč stane!

1. ja, ja, pa bratcih tudi [↩]

Vi pišite kar hočete o Valentinovem, božiču, dedku mrazu, 8. marcu, materinskem dnevu …. a meni so prazniki všeč! In rada dobivam darila! Ampak ne padam na tista darila iz obveze, ko v pisarni zberejo denar in potem vlečejo vžigalico za tistega, ki potem MORA nekaj kupiti in takšna darila so ponavadi takšna … no, ja ….. nekaj podobnega, kot tista kristalna skleda oz. nekaj njih, ki sem jih dobila za poročno darilo in še vedno stoji v neki omari pri mojih starših.

A počasi se zadeva izboljšuje. Ne, ne, moj še vedno ni takšen in še vedno ni prišel niti do tiste stopnje, ko zavije na prvo pumpo bencinsko postajo in na 8. marec domov privleče paketek Ferrero Rocher. Ja, ja, ampak je pa zlat …. pa ?? …. ja, pa tudi …. ja, je** ga, tazga sem zbrala! A zato moj zlati sine ne pozabi na drobne pozornosti. Za posebne praznike itak dobim čestitko ali še kakšno rožico zraven, a rožica se zna zgoditi tudi za povsem navadne dni, ko ga z avtom dvignem¹ pri mojih starših in mimogrede na vrtu odtrga še kakšen cvet zame.

1. ajde, tako se reče [↩]

Ta film sem že zdaaaaavnaj gledala, a kar nisem našla časa za opis. Zdi se mi, da je ena objava dnevno več kot preveč za nežne duše mojih bralcev in ker se mi stalno porajajo nove ideje o tem, kaj naj zapišem, opisi filmov ostajajo v ozadju … čeprav se želim držati zaveze, ki sem si jo dala ob začetku pisanja, da bom o vsakem filmu, ki si ga ogledam v kinu zapisala vsaj nekaj … nekaj malega, čeprav morda le to, da me je v dvorani zeblo.

Torej Zbegani je film, za ogled katerega sva se z Jako odločila bolj naključno. Predfilma nisva videla, plakat, ki je vabil k ogledu je bil “zbegan” in prav nič vabljiv, tudi kakšnih vabljivih zvezdniških imen ni bilo zapisanih … mislim, da sva se za film odločila zgolj zaradi ustreznosti termina in ker sva vse ostalo kolikor toliko prebavljivega, že videla.