Saša Gerčar

Kar tri filme na podobno temo sem gledala v teh dneh. Jah …kaj čem praznični dnevi, pa še doma smo bili, pa še slabo vreme … potem pa po kinematografih lazimo.

Vsi trije podobnega žanra, vsi trije narejeni v nekem novodobnem trendu, ki filmov ne olepšuje in raje prikazuje RL ponekod v precej kruti (kao realni) različici. Ne glede na to, da so vsi trije zelo dobri in vredni ogleda, bi jih vseeno razvrstila od najslabšega do najboljšega (po mojem nestrokovno ljubiteljskem mnenju).

Mafijske noči; kriminalka. Droga in preprodaja droge, ki je nekako glavni sekundarni razlog za razvoj zgodbe, ki pa v ospredje porine bratovsko ljubezen, razlike med njima, očeta in odnos med njimi. Zgodba lepo teče, dobra igralska zasedba pa zagotavlja kvalitetno interpretacijo vsakega karakterja.

Jaka je moje zlato odkritosrčno dete. Itak je “po mami” in kar srhljivo je, ko pri otrocih opaziš svoje napake … no, saj ne priznam, da bi jim sama rekla napake … In seveda mi je moj dragi sin zadnjič serviral direktno resnico naj na blogu ne pišem več o filmih. To mi baje ne leži. Sploh mi ne leži nobeno opisovanje. Sploh pa naj ne pišem resnih zadev, ker tega ne obvladujem najbolje. Baje sem strašansko dolgočasna. No, saj me je hkrati potolažil, da sem dobra v pripovedovanju zgodb in mi svetoval naj se držim tega.

Khmmm. Bo že nekaj na tem, saj le kdo bi mi resnico znal servirati bolje in konkretneje, kot ravno moj zlati sin.

Pa ravno iz kina domov sva se vozila in razpravljala o Čebeljem filmu. Strašansko všečna risanka o kateri bi lahko zapisala še in več in še več. Že nekaj tednov je od ogleda, a jaz sem le rabila nekaj časa, da premeljem, premislim in se odločim ali naj upoštevam sina ali pa trmasto vztrajam pri svojem.

En band od Janeza Škofa, ja to itak vsi vemo. A da je to krompir v oblicah, to pa niste vedeli, priznajte! Jaz sem to odkrila včeraj in hkrati s tem odkrila še nekaj, kar se kiti s tem zanimivim imenom - gostilnico, ki se skriva na Trubarjevi 40 in za precej zanikrnim portalom skriva marsikaj dobrega in zanimivega.

Mimo tega lokala sem se že velikokrat sprehodila, vendar ker se v tej isti ulici niza kar nekaj prčvarnic s “pestro” ponudbo kebabov, čevapčičev, sladoledov in podobne južnaške verzije fast food prehrane, nisem nikoli niti v sanjah pomislila, da bi želela spoznati ponudbo lokala na katerem precej utrujenih vratih piše okrepčevalnica in ima na izložbenem steklu nekajkrat nalepljeno ime Čompe.

Zame, le zame je bilo kratko, kajti tik pred tem me je že imelo, da ne bi šla pa sem čutila nekakšno zavezo do Boszz1 tjana, ki me je tudi pregovoril, da sem se prijavila.

Zakaj ne bi šla? Zato, pa zato, ker se mojemu ni šlo in je tik pred tem vneto priklapljal nov televizor, pa ker itak teh “čudakov”² ne poznam …. pa kaj mi je tega treba …

No, pa me je v bistvu spravil naš tamal, ki je ob sedmih izjavil, da morava le še v Jarše po njegove taboljše superge, ker le v njih izgleda dovolj šizldizl (na koncu se je pa tako ali tako pozabil preobut), pogledava na Človekov blog, če je med prijavljenimi tudi Fetalij³ in potem GREVA!!

1. ali karkoli že se ponavlja v tej besedi [↩]
2. na linku boste dobili seznam vseh teh čudakov [↩]
3. ker njega je pa nujno potrebno spoznati v živo [↩]

“Ti vedno pripoveduješ zgodbe!” mi je zadnjič, skorajda bi lahko rekla, oponesel, naš Jaka.
“Ja, in?”
“Nič, le da pišeš povsem drugače od mene.”

Moj stil pisanja odraža mene, moja leta, moje izkušnje, spol, temperament in konec koncev tudi odraža vpliv vsega, kar drvi skozi moje življenje, vključno s prebranimi blogi ostalih in stilom drugih piscev.

Je pa res, da mi enostavno ne gre pisanje v stilu “se dogaja, bi se bilo moralo imenovati …”, na vsako stvar pač gledam skozi svoje oči, svoje izkušnje in dogodke, ki se dogajajo meni in tako v vsak komentar, v vsak post zapišem predvsem svoje dojemanje.

Tako sicer pišem jaz, a če povem po pravici povedano sama občudujem povsem drugačne pisarije. Pogosto z veseljem berem tiste “tečke”, ki znajo v vsaki najmanjši malenkosti najti 1000 in en vir za izviren in duhovit zapis, ali pa takšne mojstrice pisanja in razmišljanja, za katerega pogosto potrebujem dvakratno količino časa za podrobno prebiranje vsake posamezne besede.

Danes ne bom pametovala …no, mogoče kasneje …. bi pa z vami delila poučno zgodbico, ki jo je zapisala blogerka, ki očitno združuje brains and beauty¹ in ima meni izredno všečen videz bloga.

1. po slikah sodeč je to ena huda bejba [↩]

potem pride ven tole.

Danes je bil v naši hiši računalniški podpornik¹. In tip se je pripeljal … ne z avtom …. ne s kolesom …. valjda da ne z busom … niti ne z motorjem …. Ajde, da ne bom predolgo naštevala, pripeljal se je z neko čudno spravo na dveh koleščkih, velikih kao pri Vespi² ampak ta dva koleščka sta namesto zaporedno, postavljena vzporedno, vmes pa lih tolk prostora za stat, od tam gor pa en štil.

In vse to dela na elektriko. Nič benzina in osvinčenega in neosvinčenega in onesnaževanja našega lepega ljubljanskega ozračja.

On³ je čist navdušen in seveda je mene pripravil, da sem šla to žval pogledat.

1. no, tisti ki nekaj stalno brkljajo po mašinah pa itak ne vemo kaj, ker je več ali manj enako ali slabše, ko oddidejo [↩]
2. jaz sem iz tiste generacije, ki vse skuterje kličejo Vespa [↩]
3. ta računalničar [↩]

Danes sem tekala iz sestanka na sestanek in ob koncu dneva psihično utrujena pregledala zapiske in strnila vtise. Bili so lažji in težji kalibri, odprti, nasmejani, hladni, nezgovorni, dobri pogajalci, trmasti, prijazni, simpatični, manj simpatični ….. skratka različni karakterji, različne zgodbe, različni projekti, različne rešitve ….

Nekateri ti nudijo pijačo¹, drugi se ti neumorno smehljajo in zatrjujejo ter prepričujejo, češ da ste strašni prijatelji, tretji te skorajda poskušajo podkupiti, četrti so zoprni in odklonilni², peti te sprašujejo o otrocih, kot da se vse ženske stopimo ob vprašanju “A otroci so pridni v šoli?”³ ….. a zanimivo prav v srce se mi ni danes usedel prav nihče.

A pravzaprav je formula za to prav otročje enostavna. Le usesti se morajo na mojo stran mize. Metaforično, seveda.

1. in kot da ne razumejo, da čisto vsem ni do žganja [↩]
2. vraga, naj porihtajo težave že doma! [↩]
3. in kaj če niso [↩]

Nekatere pravijo, da gredo raje še enkrat rodit, kot k zobarju in jaz ob tem močno prikimavam. Z rojevanjem itak nimam posebno močnih izkušenj, saj sem skozi to vajo šla le enkrat, za drugo pa še vedno upamo in vztrajno delamo na tem , a vseeno lahko rečem, da sem kljub strahu pred bolečino, porod prešla, kot keks.

Imam morda visok prag prenašanja bolečine? Le kdo si je izmislil to kvalifikacijo, ki je nadvse neumna in nemerljiva?! Koga bolj boli, tistega, ki kriči do onemoglosti, ali tistega, ki od bolečine omedleva?

Če sodim po tisti mučni vleki kocin dol z mojih relativno dolgih nog …. ja, hudiča pri takšnih zadevah bi raje imela celo krajše in predvsem ožje noge¹, potem sem tam nekje na sredini. Saj kar gre, a pri tasladkih mi le stopijo solze v oči.

1. in tako bistveno manj travnatega površja [↩]