Saša Gerčar

A se podeljuje Viktor za posebne dosežke? Kajti, če se, potem mora naslednji iti v roke kamermanu oz. mešalcu, ki ureja Trenja!

Včeraj smo se nasmejali do solz. Walter Wolf nas je zabaval s svojimi izjavami v tolikšni meri, da sem končno spet padlanot … v Trenja tokrat. Trenja sem imela dokaj rada od začetka, nato pa mi je nevrotičen in rahlo preagresiven stil Slaka začel malce najedati potrpljenje in Trenja sem poslušala le še z levim ušesom in vogalom levega očesa ((ja, ajde tako imam obrnjen laptop, kadar sem doma)). Tako je bilo tudi včeraj, vse dokler ni besede dobil Walter Wolf. Stari je faca, ni kaj!

A še večja čast gre za moje pojme ljudem v ozadju. Trenja so zanimiva (ali obratno) tudi ali celo predvsem zaradi njih.

Ko sem tristo hrvaških let nazaj hodila v osnovno šolo jaz, je bil ravnatelj strah in trepet šole. Prvega se itak ne spomnim, saj ga po mojem nikoli nisem niti videla. Naslednja ravnateljica osnovne šole, ki sem jo obiskovala je bila gospa z veliko načupano črno frizuro v stilu Jovanke Broz. Gospa se je z izredno mrkim obrazom vsake toliko časa ((najbrž enkrat na leto)) le sprehodila po šolskih hodnikih in nam pokazala, da še vedno diha in vzdržuje red v tej popolnoma razpuščeni luknji.((po njeni strokovni presoji)) Ja, razpuščeni luknji, saj smo imeli med osmošolci zagotovo vsaj 3 kadilce in najmanj 2 pretepača in zagotovo so se vsi držali za glave in razmišljali v kakšen razvrat drvi takratna mladina.

To sem že povedala, da obiskujem šolo PR-a.
To tudi, da sodelujem …ups, sem sodelovala … v državnem prvenstvu direktnega marketinga.

Danes smo imeli v okviru šolanja predavanje, ki ga načeloma poznam. No, ja, nikoli ne znaš ničesar tako dobro, da se ne bi mogel naučiti še česa novega in danes čeprav sem Aleša Lisca res že mnogokrat slišala, čeprav berem njegov blog in čeprav se že drugič učim preko konkretnih nalog, ki jih dobivam pri tekmovanju, sem znova izvedela nekaj zanimivih stvari.

Ker te dni res nimam praktično nič časa in ker res ni potrebno, da čisto vedno zapišem 3 km dolg zapis, bom tokrat zapisala le en nasvet Aleša Lisca, ki se mi je najbolj utrnil v spomin.

Namreč velikokrat prodajna (ali pa kakšna druga poslovna) pisma začnemo z opisom popolnih bedarij.

Npr. Spoštovani,

Moj dan mora biti zatrpan. Že od nekdaj. Mislim, da tudi tukaj leži razlog zakaj faksa nisem nikoli dokončala. So bili časi, ko je bilo zeh in eh in groza in predavanja o narodni obrambi ali nekaj podobnega, pa ekonomika SFRJ …. in jaz naj grem na faks … pa sedeti celo dopoldne, potem pa naj bi šla domov in ta zeh še ponavljala? Pajade! Raje sem si uredila kakšno študentsko delo in tako ves dan vsaj nekaj “konkretnega” počela. Vso zeh snov se bom pa z lahkoto naučila, ko bo čas. Ja, ja, seveda, sanje malega Kitajčka! ((Nick, je to prav, da je z veliko ))

Hitro sem se navzela navad, da vstajam ob … ne vem več … ampak recimo ob 7h, popijem kavico, tečem nekam delat, pridem domov, pojem, sem malo s prijatelji, ker to tudi mora biti v življenju, na koncu pa še kakšne pol urice pred spanjem, pogledam v zapiske iz faksa (zapiske nekoga drugega, seveda). A kar je bilo še dovolj dobro za obrambo, ni bilo več dovolj za matematiko ali statistiko!

Joj, kaj sem sprožila!

Sedaj pa ena za protiutež. Da ne bomo samo po zdravnikih in sestrah ((ja, ja, pa bratcih tudi)) tolkli, bi rekla to, da bolj kot posamezniki, se mi zdi, da je zgrešen sistem.

Pred petimi leti se mi res ni zdelo primerno, da o bolezni oz. zdravljenju svojega moža debatiram z njegovim KIRURGOM. Verjamem, da on lahko najbolje pove, kaj je odstranil, popravil, videl … in pred mene je celo postavil slike in mi kazal neke sence ter mi nekaj govoril …
Saj ne spadam med najbolj neuke, a takrat res 3/4 stvari nisem razumela. In pri vsaki drugi besedi si res ne upaš spraševati kaj pa je to oz. o čem sploh govori ta stric!? Si sploh ne predstavljam svojih staršev na tem istem mestu!
Sicer pa me potek operacije niti ni zanimal. Zanimalo me je, kakšno bo zdravljenje vnaprej, kakšne tablete bo dobil, koliko časa bo v bolnici, kaj potem, ko pride domov, se to lahko ponovi, kako se to opazi … Za to ne potrebujem KIRURGA in če na stvar gledam še s podjetniškega vidika, je za takšne razgovore škoda njegovega časa in bolnico takšen sistem preveč stane!

Vi pišite kar hočete o Valentinovem, božiču, dedku mrazu, 8. marcu, materinskem dnevu …. a meni so prazniki všeč! In rada dobivam darila! Ampak ne padam na tista darila iz obveze, ko v pisarni zberejo denar in potem vlečejo vžigalico za tistega, ki potem MORA nekaj kupiti in takšna darila so ponavadi takšna … no, ja ….. nekaj podobnega, kot tista kristalna skleda oz. nekaj njih, ki sem jih dobila za poročno darilo in še vedno stoji v neki omari pri mojih starših.

A počasi se zadeva izboljšuje. Ne, ne, moj še vedno ni takšen in še vedno ni prišel niti do tiste stopnje, ko zavije na prvo pumpo bencinsko postajo in na 8. marec domov privleče paketek Ferrero Rocher. Ja, ja, ampak je pa zlat …. pa ?? …. ja, pa tudi …. ja, je** ga, tazga sem zbrala! A zato moj zlati sine ne pozabi na drobne pozornosti. Za posebne praznike itak dobim čestitko ali še kakšno rožico zraven, a rožica se zna zgoditi tudi za povsem navadne dni, ko ga z avtom dvignem ((ajde, tako se reče)) pri mojih starših in mimogrede na vrtu odtrga še kakšen cvet zame.

Ta film sem že zdaaaaavnaj gledala, a kar nisem našla časa za opis. Zdi se mi, da je ena objava dnevno več kot preveč za nežne duše mojih bralcev in ker se mi stalno porajajo nove ideje o tem, kaj naj zapišem, opisi filmov ostajajo v ozadju … čeprav se želim držati zaveze, ki sem si jo dala ob začetku pisanja, da bom o vsakem filmu, ki si ga ogledam v kinu zapisala vsaj nekaj … nekaj malega, čeprav morda le to, da me je v dvorani zeblo.

Torej Zbegani je film, za ogled katerega sva se z Jako odločila bolj naključno. Predfilma nisva videla, plakat, ki je vabil k ogledu je bil “zbegan” in prav nič vabljiv, tudi kakšnih vabljivih zvezdniških imen ni bilo zapisanih … mislim, da sva se za film odločila zgolj zaradi ustreznosti termina in ker sva vse ostalo kolikor toliko prebavljivega, že videla.

Čas je že, da napišem kakšno besedo o tem veličastnem dogajanju, ki je res vredno kakšnega mojega zapisa, a vedno nanese tako, da ob takšnih dneh, ko je na sporedu TA dan, zmanjka časa še za kakšne pisarije.

Moje prijateljice so se že nekaj časa nazaj ((hmja, mislim da več kot leto nazaj)) domislile, da bi si četrtek – dan gospodinjskih pomočnic, vzele za svojega in ga učinkovito ter po babje izkoristile.

No, jaz ne bi vedela, zakaj so si za ta dan izbrale ravno četrtek, ker na tem pomembnem zasedanju in odločanju, moja malenkost ni bila prisotna, a najbrž bo kakšna logična povezava s tem, da je četrtek v svetu poznan, kot dan, ki si ga gospodinjske pomočnice, brez pardona lahko vzamejo za prostega. Tudi me uboge reve kar naprej garamo, kuhamo, pospravljamo, vmes skočimo še v službo, trgovino, razvozimo froce po krožkih … in ja, najbrž ni potrebno zapisati še kakšne bolj podrobne primerjave. Zakaj je članicam naše ekipe padla ideja, da izberemo četrtek, je na dlani, kajne?

Že takoj na začetku, ko sem postavljala blog, sem označila posebno stran, kamor sem nameravala vpisovati kraje, ki jih obiščem. Pod kraje nisem mislila le eksotična mesta ali svetovne prestolnice. Ne, pod kraje sem mislila tudi razne kafetarije, restavracije, gozdičke … kar koli že, kar obiščem in je vredno omembe in zapisa. A zgodilo se je to, da so mi lokali, kamor zahajam večkrat, lokali, ki so mi ljubi, tako “normalni”, da se mi zdi, da o njih res nimam kaj pisati.

A danes bom zapis posvetila prav tem mojim vsakdanjim spremljevalcem.

Na kavo največkrat zahajam v Karamelo – ofucan kafič v Murgle centru. Tam me poznajo, tam poznam jaz njih, tam si lahko privoščim celo to, da pozabim denarnico, tam ni mrzlo, saj so vrata eno nadstropje oddaljena in tam lahko celo kakšno rečem s šefico lokala.

Zimske počitnice so odkar imamo šoloobvezneža rezervirane za italijanske Dolomite. Hmja, ja, tudi letos smo že rezervirali apartma tik ob smučišču, nabrusili smučke in se že veselili lepih sončnih dni, ki naj bi jih preživeli na snežnih površinah, a življenje se obrača drugače in tako je enega od dedkov doletela težka bolezenska preizkušnja in še vedno nepokreten in praktično nezaveden okolice, leži v bolnici, mi pa namesto vijuganja po strminah, hodimo na obiske in iščemo prostor v katerem od domov za ostarele, saj ne vemo kdaj se bodo v bolnici odločili, da ga moramo odpeljati stran iz njihove oskrbe.

In tako dneve preživljamo v domačih krajih. Včeraj je Jaka s teto in sestričnama smučal na Starem vrhu, danes pa sva se odpeljala na pizzo v Trst, zvečer pa v kino.