Saša Gerčar

Zadnjič šibam po pizzo za Jako. Naročim Margerito, vzamem, se usedem v avto, Jaka kliče in javka, da on bi pizzo z rukolo. Ej, ni problema, grem nazaj in poprosim naj mi dodajo še tega zelenega hudiča.

Nekako napol vrinem se pred visokega gospoda, ki je očitno ravno prišel. Se obrnem in ugotovim, da je to stric, ki nam je pred 4 leti prodal našo hiško.

“Oooo, pozdravljeni, vi ste nam pa hišo prodali!”

“Oooo, vi ste jo pa od mene kupili!”

A on to mene zaj****? Ampak gleda prav prijazno.

“Vi imate pa dober blog (uno varianto z ozkim o)”

Aaaa??!! Un moj telečji pogled …. Saj nimamo bloka?! Hišo, hišo ste nam prodali!

“Saj pišete blog, a ne?”

Aja, blog (s široko varianto o-ja)! “Ja, ja, pišem. A vi berete?”

“Ja, ja, berem. Sem vam hotel povedati, da mi je všeč.”

Včasih peš, staro zloženo polivinil vrečko, v trgovini pa košaro pa nobenih koleščkov, vozičkov, tovornjačkov …Nakupovalni vozički so se pojavili šele ob navalu mega centrov. Blazno nobl so se mi zdeli, ko sem jih prvič videla, danes pa mi gredo strašansko na živce. Pa ne vsi, le tisti, do katerih ne pridem drugače, kot da vanje tlačim kakšne kovance! Grrrr!

Lepo vas prosim, usmilite se nas in nam magari zaračunajte 50 centov za študentsko delo tistih, ki pobirajo vozičke in jih tlačijo spet skupaj, le ne mučite nas z iskanjem ustreznih kovancev in nas ne šetajte sem in tja!

Ogled tega filma smo včeraj izbrali bolj nekako iz obupa.

Namreč; gremo v Kolosej … tako kot ponavadi to počnemo …. ne, da si izberemo film in potem na vrat na nos ravno v tistem trenutku ravno ta film, ampak tako, da se odločimo da je čas za ogled enega filma … kateregakoli že …. najboljšega, ki se nudi … torej včeraj – petek zvečer, stojimo pred seznamom filmov, ki se predvajajo …

Dolgi rilci, ker risank se nam kao ne gleda več, tistih zvezdno vesoljnih pravljic nihče od nas ne mara, grozljivke so nam sploh bljak, vse ostalo pa smo že videli, no razen Super hudo, ki pa me po napovedniku ni ravno prepričal in na srečo ni prepričal niti Jako

le, da nisem hotela že zadnjič napisati celega seznama.

Eto na prvo mesto tokrat dam Ateistka.  Je eden mojih “najstarejših” piscev. Ne, ne vem koliko je star …. sploh ga še nikoli nisem srečala… star je le po svojem statusu v moji blogoroli.

Ko sem začela s pisanjem, sem se sprehajala po blogosferi in naletela na njegov zanimiv slog pisanja. Takrat bi ga najbrž v poplavi vseh blogov spregledala, saj so zame itak bili vsi novi in večinoma zanimivi, če me Ateistek ne bi nase nekako “zavezal”, ko mi je že čisto na začetku moje blogerske poti, dal to čast, da sem med redkimi izbranimi, ki jih objavlja na svojem blogu v stranski koloni. Tako sem seveda morala iti zatem kar parkrat preverit kaj za vraga je tega tipa prepričalo, da da na stran link do ene avše , ki piše povsem drugačne stvari, kot on. Čeprav me potopisi ne privlečejo, kajti potovanja raje doživljam, kot o njih berem, pokukam na njegov blog kar redno in čakam na kakšno provokativno temo o religiji.

Jaz sem v nizkem štartu.

Ne, ni šprint, niti tek čez ovire, čeprav sem tam nekje pri svojih 13,14, 15-ih to celo trenirala … ampak danes sem v tem že malo zaroštana zarjavela.

Tekmujemo v blazno resni stvari. Tekmuje se v reklamah … ja, ja v delanju reklam …. no, v marketingu, kakor se temu lepo reče. In to ne kar v enem marketingu, v direktnem marketingu. Direktnem? Tudi jaz nisem prav dobro vedela kaj je to … ampak vsak dan kaj novega izveš.

Takole je bilo lani: štartala sem v redu, potem pa mi je v zadnjem krogu zmanjkalo sape in končala sem nekje med 4. in 8. mestom. Kar v redu! Ma, kaj “kar v redu”, super, glede na to, da sem se tega državnega prvenstva udeležila le na močen push pobudo glavnega krivca tega cirkusa – Aleša Lisca.

Ob petkih pri nas končujemo z delom ob 3h … ja, ob četrtkih pa podaljšamo za eno uro na peto … in ponavadi je v petek ob 3:01 pred vrati … ups že ZA vrati … totalna gneča …. vsi hitijo domov. Podobno je bilo ta petek in podobno sem jaz ob štirih še vedno čepela v pisarni in zaključevala z delom. Deževalo je in Jaka je izrazil željo po kinu in vse je kazalo tako, da bo tokrat z njim na ogled filma odšel Tomaž.

Danes ne bom kritizirala. Ne, danes je dan za hvalo. Prvič: tole vreme me bo itak uničilo… dežuje, boli me glava, ura je skoraj osem zvečer in jaz še čepim v službi … itak pa vem, da ne bom mogla vsega dokončati …in jezna sem …in dežuje ..aja, to sem že napisala … no, pa polna luna je bila včeraj … in glava me boli… aha, to sem tudi že napisala.

Torej ne bomo več jamrali, ampak le hvalili. In ne bomo hvalili filma, ker zadnje dni itak nimam časa za kino, kaj dni, tedne …torej … tako, hvalili bomo ljudi.

Vsak film, ki si ga ogledam v kinu, sem rekla, da bom opisala! Slabo kaže s tole mojo samozaobljubo …. ja, ja tudi to sem rekla, da bom vsako jutro telovadila, pa vsak dan vsaj pol ure brala kakšno knjigo, pa na moj blog o hujšanju pisala svoj vsakodnevni jedilnik, pa ……..

Že tedne nazaj sem si ogledala film Ljubezenski recept. In celo všeč mi je bil. No, ne za znoret všeč, ampak všečno všeč. Tak, ženski, romantičen, ljubek … ja, ja saj ste dojeli point, a ne?

Strašansko je bil všeč tudi Jaki, ki si ga je ogledal kar dvakrat. Ampak ne, Jaki ni bil všeč zaradi Catherine Zeta Jones, tudi zaradi une tamale, ki je igrala že v Naša mala miss, ne. Mimogrede, tamala je res carica glede igre, ampak kape in nasploh oblačila je pa imela v tem filmu out of control spljoh.

S knjigami je tako; padem v obdobje, ko jih požiram … takrat vzamem knjigo kamorkoli grem in izkoristim vsak moment za branje. Grem na Šmarno, v ruzaku knjiga, grem v mesto in 5 minut čakam, da se srečam s Tomažem, v torbi knjiga … seveda jo potegnem ven in berem. Zadnjič sem čakala v vrsti na Občini, medtem sem brala knjigo … stoje. Takole strastno berem kakšno sproščujoče branje, pogosto v angleškem jeziku.

Potem pa pride do krize in na knjige popolnoma pozabim. In kriza lahko traja tudi pol leta ali še dlje

Dnevno časopisje? Redko. Včasih, če leži na kakšni mizi in nimam kaj drugega početi.

Internet? Ja, seveda. Preberem novice na 24ur.com in prebiram bloge.

Katere?

Uf, kar precej … nekatere redno, druge občasno, tretje bolj naključno.

Včeraj sploh nisem opazila močne nevihte, ki je razdejala Železnike in odnesla Bolnico Franja in ne bila ravno prijazna in mila tudi do prebivalcev Ljubljane in njene okolice. Včeraj ob tem času, smo Tomaž, Jaka in jaz uživali v prijetnem vzdušju restavracije Cubo in niti slišali, niti videli, da zunaj grmi, se bliska in lije kot že dolgo ne.

Jaka je dvanajstega praznoval dvanajsti rojstni dan. Midva sva delala in zato takoj, ko je bilo mogoče nadomestila najino odsotnost ob njemu tako pomembnem dnevu. V nedeljo je Jaka slavil s svojimi prijatelji in počasi smo zapadli v tedenski ritem in kaj kmalu bi pozabili, da je rojstni dan praznik družine.