Saša Gerčar

Čeprav redko hodim na skupinsko zapravljanje službenega časa, ki sliši na ime “malica”, me je zadnjič omemba filane paprike le zvabila k Rasemi ter v družbo mojih službenih kolegov, med katere sodi tudi moj dolgoletni partner in zakoniti mož (hmja, takrat sem še naivno verjela, da je tole bolje na papir spravit pa še uradno te mora dedec vsaj enkrat v življenju plesat peljat).

In tako mi brbljamo in čvekamo o brezveznih stvareh, kot se za pravo službeno malico tudi spodobi in vmes šimfamo kritiziramo naše poslovne partnerje (pa koga bi drugega, če je zaradi moje prisotnosti odpadla najljubša obmalična tematika – kaj je spet hot’la zaje*** šefica).

Pred pol leta je ena mojih objav požela burne reakcije tako tistih, ki sem jih poskušala zagovarjati, kot tistih (pravzaprav ‘takšnih’), ki so me že v osnovi razkačili in z dogajanji, ki se na blogu niso videla in se pravzaprav odvijala v ozadju, mene pripravili do tega, da sem po dolgih letih zadovoljnega dela v istem podjetju, začela razmišljati, če je to res tisto pravo.

Po prepričanju sem precej liberalna oseba, odprta za marsikakšno razmišljanje, ki v povprečni družbi ni vedno z lahkoto sprejeto, močno pa me razjezijo predvsem ozkogledi in predsodkov polni ljudje. Ravno to je bil razlog, da sem se tistega avgustovskega dne vsa penasta in besna impulzivno spravila za tipkovnico in tipkala, tipkala dokler ni bilo vse izlito na papir …ups, ekran in objavljeno.

Da je ljubosumje nekaj povsem normalnega za Italijane, mi je razložil kolega iz naše italijanske pisarne, ko me je povprašal, kako kaj moj prenaša, ko se pogovarjam s kakšnim fletnim poslovnim partnerjem.

“To pa mora biti zapleteno in težko, glede na to, da sta zaposlena v istem podjetju, kajne?”

Zapleteno in težko?! Le zakaj?

“Ja, veš, mi Italijani smo itak ljubosumni že po naravi, poleg tega moja žena izgleda dobro … pa tudi rad jo imam, no …. torej je normalno, da sem ljubosumen, ni tako?”

Hmja, ne bi rekla.

…. ali avtokleparska delavnica ali pa se nekdo dela norca iz nas?

So mi “strokovnjaki” razložili, da je Turbolimač baje prodajalna z otroškimi igračami. Lepo vas prosim, pa v katerem jeziku Turbolimač zveni prijetno in otroškim ušesom vabljivo?!

Pa sem mislila  da sem najhujše že preživela odkar imamo na trgu jogurte z imenom FRUCHTZWERGE ali kakršenkolizvergelže!

Janši bi bilo treba priporočiti naj resno razmisli o možnosti, da me vzame za svetovalko pri izbiri ministrov.

Politika me pravzaprav ne zanima, mislim, da so vsi isti (( kakršni koli že so to)), saj do vrha pridejo vsi več ali manj po enaki poti. Rdeči, beli, zeleni, na koncu so vsi obdelani z istimi kemičnimi sredstvi in produkt je več ali manj predvidljiv.

Na blogu o politiki ne pišem veliko. Če že, potem sem tipično sarkastična (tako o moji tipičnosti pravi moj sin) in se z rahlim pridihom humorja obesim na kakšno javno osebo, ki naj bi bila po mojem mnenju odgovorna za stvari, ki so prebile moj plafon strpnosti.

je vedno govoril moj oče. Če prav dobro premislim, tako govori še danes. Jasno, da imamo vsi mi z 40+ na grbi, težave, da še vedno z eno nogo živimo v preteklosti. Nekoč je bilo kruha premalo, novo štruco se je kupilo šele, ko je stara pošla in moj oče se pač še vedno oklepa starih navad.

Jaz pa si mislim le zakaj za vraga bi žulila star in suh kruh, če lahko ravno v tem trenutku skočim po svežo, še vročo žemljico? Ma kaj skočim, spečem si jo lahko, starega kruha pa niti pogledam ne več. Moj ata pa bi ga v skrajnem primeru še posušil in nato iz njega naredil drobtine.

Z očetom suhega kruha sicer ne žulim pogosto, a če ne drugače, se na skupnih smučarskih počitnicah zagotovo vedno znova prerekamo okrog tega ali naj kupim sveže žemlje, ko pa še včerajšnjih nismo pojedli.

Naj najprej opozorim, da je spodnji zapis plod močne jeze in zapisan v sarkastičnem stilu! Sem izredno strpna oseba in jezi me, če ljudje na ostale gledajo s predsodki pa najsi bodo predsodki usmerjeni na poklic, barvo kože ali kakšne druge telesne lastnosti, spolno, politično ali versko usmerjenost ali karkoli drugega že lahko nestrpnežem pade sploh na pamet!

Naša soseda hodi s policistom. Si lahko predstavljate kaj hujšega?! Morda bi bilo še hujše, če bi izbrala nekoga, ki umiva mrtve v mrtvašnici? Ali še huje – nekoga, ki se ukvarja z MLM (mrežnim marketingom)?

Pri polni zavesti in prostovoljno že ne more nihče izbrati za partnerja kaj tako nemogočega, kajne?! Ampak tip, ki zahaja k sosedom meni deluje povsem normalno. Eno glavo, dve roki, dve nogi, celo pozdravit zna in če nima uniforme na sebi, bi se vam lahko zazdel celo povsem prijeten fant. (thanksgodforsarcasm)

Čeprav bi se mi prav fino zdelo, če bi se lahko pohvalila, da imamo doma polne police Cankarja, Jurčiča, da njune pa še kakšne Tolstojeve ali Stendhalove knjige vedno znova prebiram, da mi je poezija Franceta Prešerna blizu, sem abonirana na filharmonične koncerte, teater obiščem še kdaj drugič, kot le ob predstavah Špas teatra, balet in opera pa sta itak nekaj, o čemer sanjam noč in dan, žal temu ni tako.

Eh, kaj čem lagati, poslušam v glavnem pop glasbo, klasika je bolj izjema, kot pravilo, jazz mora biti precej lahek, da mi sede, filharmonijo sem videla znotraj le ob obveznem šolskem obisku in še takrat sem ves čas nastopa, raje ponavljala biologijo ((in povem vam, da to ni bil ravno moj omiljen predmet)) , kot uživala v glasbi, v galerijah ne razlikujem originala od Cannonove fotokopije, za poezijo sem preveč nestrpna in realistična ((no, vsekakor sem čisto premalo zasanjana)), knjige pa uporabljam zgolj, kot izobraževalno orodje ali način sprostitve in takrat bolj, ko je čtivo lahko, sproščujoče in neumno, bolje je. Pot me pogosto zanese v kino, romantične komedije so moja šibka točka, rumeni tisk pa nekaj kar me spremlja vsakodnevno.

Danes sedim v svojem običajnem kafiču, na svojem običajnem mestu in pijem svojo običajno pijačo, v naročju pa blok, kamor si zapisujem ideje, razmišljanja. Tja prihajam v službenem času po dozo miru. Res, naj se sliši še tako neverjetno, v lokal pridem po mir!

Lokal ni nič posebnega po opremi …. prej pajzl, kot karkoli drugega, nahaja se v prvem nadstropju že tako ne blazno obiskanega centra, povrh tega je to slaščičarna, kjer alkohola ne točijo v potokih ((bolj pod pultom stalnim strankam postrežejo s kakšnim pivom)), ker je znotraj stavbe in nima vrta, odpadejo tudi vsi kadilci, poleg tega pa je lastnica očitno ena varčnejših ((da ne bom rekla škrtih)) in tako v tem lokalu ne predvajajo glasbe. Nobene. Že od nekdaj. Jah, to je eden od lokalov, ki mu je že po tanizki tarifi bilo težko plačevati SAZASU, zato sedaj očitno nima nobenih težav pri uvedbi SAZAS-ovih novih tarif.

A tudi zaporniki volijo? Najbrž in očitno je nekdo v neki stranki naredil domačo nalogo, malce preštel zapornike in dobil idejo za pridobitev nekaj novih volilnih glasov. Hmja, drugače si jaz vseh teh razprav okrog slabo oskrbljenih zaporov, ne znam predstavljati.

Saj tudi delikventom privoščim jacuzzi v vsaki celici (ops, sobi), res … naj uživajo, kar se mene tiče … sploh, če bo to vodilo h glavnemu cilju zaporništva – spreobrnitvi vsakega delikventa, ampak morda naj pred tem vsaj v sobe kliničnega centra namestijo klime in uredijo tuše v vsaki sobi posebej!