Včeraj sem si zvila gleženj. Ej, shit happens bi rekla jaz, a takšnega mnenja ne delijo vsi z mano.

Razen tako jebivetrovskega oz. shithappeinarskega stališča obstaja še kup možnih razlag.

Lahko je spet na delu moj angel, ki se je odločil, da nama z možem prekriža načrte. Jutri sva nameravala vzeti dopust in jo odpujsati v Italijo. Najprej prav na počasi v Ikeo, potem pa naprej do Lignana. Ja, res, kaj veš kaj je ta moj angel videl v prihodnosti?! Morda bi se nama na poti zgodile velike neprijetnosti … ali pa preveč lepega in to naenkrat. To pa naju zlahka zapelje v razvrat … kar pa jasno, spet vodi v samo zgago in kup neprijetnosti.

Ali pa razlaga mojega prijatelja, ki pravi, da bi vsak, ki vsaj malce predihava psihologijo, najprej pomislil na samokaznovanje. Samokaznovanje? Jaz sebe? Zakaj le? Sem bila poredna zadnje dni? Ok, ok, takole bom vprašala: sem bila kaj BOLJ poredna zadnje dni? Ej, saj sem pojedla vse s svojega krožnika. Ja, spet! ??? #$%!!!? Hmja, ja, ja, razumem point … mo go čeee pa res ima to kaj opraviti s samokaznovanjem.

Mogoče gre pa za zbujanje pozornosti? Ja, ta je še bolj verjetna, kajti ne boste verjeli, kaj vse se dogaja, ko v roke primeš par bergel. Ste že poskusili? Ali pa sprehajanje po mestu z na debelo povito roko? In potem nakup špecerije v trgovini?!

Brez povoja si stara debela in počasna krava, ki spet ne zna dovolj hitro zlagati zadev na tekoči trak, s povojem pa postaneš prijetna priletna (mogoče celo dokaj mlada oz. vsaj mladostnega videza) gospa, ki ji je treba pomagati, z njo malce poklepetati, se ji morda le nasmehniti … Poskusite! Pa ni treba, da v ta namen, tako kot jaz, podstavite roko pod kovinska vrata. Samo zavijte si roko … tako kot malce avantgardni modni dodatek in pojdite na špancir v mesto.

No, ampak tokrat so moj modni dodatek bergle.

Če jih ne uporabljate le kot modni dodatek in vas resnično boli noga, zna biti zadevica malce neprijetna, priznam, a vseeno je učinek na mimoidoče vreden parih auč in ohh.
Npr. meni se je tokrat “zadeva” zgodila ravno v času razprodaj. Si lahko predstavljate težavo, ki jo imam v povezavi s tem?! Si predstavljate, da ravno te dni najdem huuuudo dobre in seveda skontirane hlače? V trgovino moraš iti, drugače ti jih bo kakšna druga babnica speljala izpred nosa, zato pač greš in s seboj vzameš tiste svoje bergle. Vam povem, da je to še “huje” kot ono s povojem … mislim, glede prijaznosti in uslužnosti vseh sovaščanov in ostalega mrčesa … najbrž bi mi kakšna gospa s katero bi se morda cufali za isti kos blaga, celo pustila, da jaz uboga para z berglami, le te odnesem v svojo omaro in si tako najdem vsaj kakšno življenjsko uteho.

No, a pojdimo nazaj na razprodajo in k tistim huuudim hlačam. Seveda jih ne morem kar kupiti, potrebno jih je pomeriti. Obešalnik zagrabiš z zobmi … a itak v naslednji sekundi nekdo prileti in ti pomaga, hodi za tabo, nabira obešalnike in ti jih lepo prinese v garderobo. A potem moraš (hočeš nočeš, a se spodobi) svojega pomočnika odsloviti. Zapreš vrata in … potem nekaj časa stojiš in razmišljaš … jah, v rokah držiš bergle in z muko nekako zvlečeš tiste hlače iz obešalnika. Nato tisto razbolelo nogo še nekako stlačiš v hlačnico. A, pozor, hlače naj ne bodo slim fit! Ta opcija zame to sezono zagotovo odpade … no, najbrž ne le zaradi razbolele noge . in potem se prava težava začne, ko želiš še drugo hlačnico zapolniti s svojim čvrstim telescem (japajade) in vtakniti v rorček še tisto zdravo nogo.
OK, če se zelo potrudiš, imaš občutek za ravnotežje, trdno držiš obe bergli, nastaviš obe hlačnici hkrati in naenkrat skočiš z obema nogama; hop!
No, to bi morda šlo, a jaz še nisem tam … morda z malo prakse!

Čisto res pa je, da se bergle resnično splača prenašati naokrog! Prisežem! Bi jih kupila kot modni dodatek … potem, ko me ne bo več nič bolelo. In potem grem v garderobo … seveda s pomočjo nekoga, ki nosi obešalnike za mano, zagrnem zaveso, enostavno in hitro pomerim vse … skačem v ene ali druge hlače brez težav, odgrnem zaveso, si nadanem mučeniški obraz, poskušam z zobmi zagrabiti obešalnike … ni vrag, da se spet ne najde kdo, ki bi mi pomagal. Morda mi še kaj primakne pri blagajni, revi ubogi?!

Vam povem, še moj Tomaž je nerazpoznaven. Nosi mi torbico, prinese čaj, stol, odpira mi …. Res je, O D P I R A mi vrata pri avtu (!), celo kosilo mi je plačal danes …ej, pa če to niso nebesa! Se mi je zdelo, da sem par zvezdic videla takrat, ko sem padla in letela proti …. nebesom, seveda.

Se res ne bi čudila, če mi tole ne bi zlezlo malce v glavo … še bolj odpornim bi, pa ne bi meni! In potem ti takšna miselnost mimogrede zaide v podzavest (ali kamorkoli že gre iz moje vedno razmišljujoče nafrizirane glavice). In ko kasneje človeka udari tadeprasta, se mal po tleh vrže (podzavest dela, saj veste! ), mal zvezdic vidi, boli, ampak to hitro mine! Glavno, da je potem svet spet lepši!

Komentar avtorice: hudo sarkastičen spis

In tako mi brbljamo in čvekamo o brezveznih stvareh, kot se za pravo službeno malico tudi spodobi in vmes šimfamo kritiziramo naše poslovne partnerje (pa koga bi drugega, če je zaradi moje prisotnosti odpadla najljubša obmalična tematika – kaj je spet hot’la zaje*** šefica).

In ker svoje napake itak najhitreje opazimo (na drugih osebkih, seveda) in je naša malica že krepko posegala v čas, ko se bi bilo že treba potiti iza sevajočih ekranov, smo se lotili tistih grdih in nemarnih zamudnikov. Dandanes ljudje ne znajo biti točni! Zamujajo, mi čakamo in potem, ko končno uletijo (pardon, se primajejo) se mično nasmejijo, kot da jim je nerodno, ker so prišli malce bolj zgodaj, kot je to v njihovi navadi. NeBUneMU v opravičilo za zamudo! Ja, valjda da ne, ker bi jim debata o vremenu in opravičevanje za zamude požrla ves čas, ki ga imajo še na razpolago do naslednjega zamujenega sestanka!

Ravno v zanosu razlage, da se mi je nekaj podobnega zgodilo dan poprej, sem bila, ko mi zazvoni telefon.

Le kdo me moti v logično dodanem (ups, vzetem si) času (70% odsopanja so razumljiva, kajne?) na polure sindikalno obveznem psihofizičnem odmoru?! ((za tiste, ki me ne poznajo najbolje in pa tiste pri nas na novo zaposlene posameznike, naj tukaj z namenom, da ne pride do nesporazuma, da sem že ves čas sarkastična)), me je prešinilo tik preden sem vljudno zažvrgolela v svoj aparat.

“Aaaaa?! Šopek bi mi dostavili? To bo absolutna pomota!” Moj mož …. jah, moj mož pač nima te navade ….. ABSOLUTNO nima te navade …. niti prebliska, kaj šele navade …..itak pa bebavo strmi v moj začudeno rdečeličen ksiht! Rojstni dan, god, Valentin, dan feministk in podobna krama je že davno za nami oz. 24. rok za popravca je še daleč v prihodnosti in moj ležerno razmišlja kvečjemu o tem, kako mi bo na njem (popravcu namreč) ponovno razložil, da je bila 365 dnevna doba spet absolutno prekratka za izbiro ustreznega darila.

“So me klicali iz cvetličarne Lovše oz. Lovšin ali nekaj podobnega. Šopek mi želijo dostaviti. Posvetilo je baje priloženo.”

“Wow! Lovšin! Najdražejša in najlepejša cvetličarnica v Ljubljani,” so v galop skočile moje sodelavke in z nagajivim nasmeškom pogledovale mojega.

“Ne, ne, NI moj in sanja se mi ne, kdo bi bil!” sem dokaj resno, a vseeno veselo ugibajoče pripomnila jaz.

“Ah dej, traparije,” je moj prhnil na vse vzdihljaje in veselo hihitajoča ugibanja vseh ostalih prisotnih dam o mojem skritem oboževalcu.

Hmmm, osebnega trenerja fitnesa moj trebušček in lepo obložena bedrca že nekaj let niso videle …. torej to ni.

Tudi tale “zamudnik”, ki se mu je še nekaj minut nazaj nesramno kolcalo, ni bil. Nemogoče! Saj je zmedeno zamujalska osebica, ki se ne zna opravičiti, ženskega spola.

Tisti stric, ki me je pred leti prav dobro zmasiral, bi znal pošiljati šopke, a se mi zdi, da gredo ti zgolj v moške rokice.

Naš vrt je majhen, zato vrtnar odpade, iz istega razloga odpade tudi prostor za bazen, zato tudi zagoreli čistilec tovrstnih nepremičnin, ne pride na listo možnih kandidatov.

Moj učitelj tenisa je resda obtesan, zagorel in dokaj postaven mladec, a kaj, ko se mi zdi, da tudi on izhaja iz tiste skupine sesalcev, kjer so vsi geni zmutirali v kepo, ki trza le na konjske moči zaprte pod plehnato streho, frgazarje in dvojne auspuhe.

Ostanejo še tisti moji Rotaryski kolegi, ki so me ravno zadnjič, podprti z nekaj promili alkoholnih substanc, prepričevali, da na šarm pravega moškega, slej ali prej pade VSAKA ženska. No, morda so po mojem agresivnem zagovarjanju ženskih možganskih celic, za katere sem prepričana, da so v nasprotju z njihovim mišljenjem, večje od zrna koruze in mojem predčasnem odhodu iz njihove šarmantne družbe, staknili svoje zrnate možgane (sori, prijatelji to ni osebno …. leti na ves moški svet) ter stkali strateški plan, ki bo dokazal, da se še tako zaje**i in vseh moških trikov (no, ja, če se temu lahko tako reče) vajeni izkušeni dami pravih let, ob pravi potezi, lahko zašibijo kolena. Ja, v bistvu bi jim tokrat lahko celo uspelo!

Konec koncev pa dragi moji, pomislila sem celo na briljantni um kakšne od mojih kolegic. Bravo! Takoj, ko izvem katera je to, bom tudi jaz vrnila uslugo in ji poslala “rojstnodnevno darilo” v obliki pozornosti skritega oboževalca, ki bo posledično obrodilo vsaj 14 dnevno partnerjevo uslužnostno poskakovanje z jezikom do tal in rokicami pripravljenimi poprijeti za vsako delo, ušeska pa pristriženo pripravljena v posluh še tako banalnim težavam, s katerimi se sooča njihova partnerka.

Hmmm, to je sumljivo, saj vsaka intiligentna ženska (no, torej VSAKA ženska, ker pridevnik intiligentna je tukaj nepotreben) ve, da še tako dobra strategija, pri moškem ne zdrži dlje od 1 meseca. Zato bi bilo kaj podobnega potrebno storiti največ 1 mesec pred mojim rojstnim dnem ali božičem. In vsaka moja prijateljica ve, da sta to meseca september ali november! Takšni prazniki so pač najbolj primeren termin za nakup tiste pregrešno drage torbice na katero ponavadi začnem kazati že par tednov pred pomembnim datumom. Res! Včasih se zgodi celo, da vzdihujem par dni pred božičem, pišem pismo Božičku in ga po pomoti pozabim zapakirati v kuverto in odposlati …. torbico rezerviram na svoje ime in prodajalki dostavim fotografijo mojega, če se slučajno primaje tam mimo …. a povem vam, da NIČ …. NIČ. On mi par dni po božiču pove, da je zame res težko ugotoviti, kaj bi želela imeti. Torej tudi prijateljica odpade!

Vas zanima kdo je ta šarmer, kaj?! Jah, malo bo treba še počakati! Tudi jaz in moje kolegice smo trpele mučne pol ure, ko smo se živčno sprehajale do okna in nazaj ter čakale na prijaznega dostavljalca cvetja, ki mi je dostavil šopek s priloženim posvetilom.

Po prepričanju sem precej liberalna oseba, odprta za marsikakšno razmišljanje, ki v povprečni družbi ni vedno z lahkoto sprejeto, močno pa me razjezijo predvsem ozkogledi in predsodkov polni ljudje. Ravno to je bil razlog, da sem se tistega avgustovskega dne vsa penasta in besna impulzivno spravila za tipkovnico in tipkala, tipkala dokler ni bilo vse izlito na papir …ups, ekran in objavljeno.

V navalu besa sem pozabila dodajati narekovaje, predvsem pa sem pozabila pred objavo vse skupaj ponovno prebrati z očmi tistih, ki me morda ne poznajo in bi moje sarkastične stavke lahko vzeli popolnoma dobesedno in tako mislili, da resnično smatram policiste, delavce v mrtvašnici ali distributerje MLM-a za drugorazredne člane naše družbe. Far, far away from reality!!!

V resnici je bila zadeva ravno nasprotna; ne spomnim se več kaj je tistega dne zanetilo stenj na moji sveči potrpljenja, spomnim pa se, da sem se takrat kar nekaj dni ubadala s tuhtanjem glede odnosa neke dame, ki se je že prav grdo očitno ogibala srečanju z mano, čeprav je prvotno najino srečanje predlagala sama. A takrat najbrž še ni prebrala mojega bloga, kjer odkrito pišem o tem, da delam v podjetju, ki se ukvarja z posredovanjem servisa izobraževanja za ljudi, ki se ukvarjajo z MLM-om.

S predsodki o blondinkah, policistih, ženskah na vodilnih položajih, ženskah v “nepravih” poklicih in podobno, se srečujem že vse svoje življenje in vedno so mi dvigali pritisk. V računalniški branži so me stranke pošiljale po kavo misleč, da sem deklica za vse, v moji trenutni poziciji, so se nekateri zgražali, da sem v istem podjetju zaposlena, kot šef svojemu možu, spet tretji niso odobravali, da se kot direktor ne pojavljam svoji poziciji “primerno” ((eto, sedaj dodajam narekovaje pri sarkastičnih komentarjih)) oblečena. A z vsem tem se srečujemo vsakodnevno skorajda vsi, kajne?

Višek zaplankanosti pa sem doživela z dejstvom, da sodelujem z ljudmi, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom. Baje je že direktni marketing (to sem slišala zadnjič) neka “podvrsta” prave prodaje (karkoli že nekateri dr.mr.br.-ji že smatrajo pod tem), mrežni marketing oz. takoimenovani MLM pa je sploh nekaj s čimer se lahko menda celo okužiš. Pazi: sarkazem!

Dama, ki me je takrat spravila v takšno sarkastično ubijalsko stanje, mi je pot prekrižala tudi kasneje. Kot sem že prej omenila, sem liberalna in kot taka sem želela damo, kljub njenemu nadvse negativnemu odnosu, spoznati in ji pokazati, da sama ne rekrutiram ljudi v vrste MLM-a, da MLM ni virus, ki se prenaša ob pogovoru ob kavi …. a četudi bi se, ta virus ni uničujoč in smrtonosen.

No, danes priznam, da mi ni uspelo.

Dotična dama je bila paranoična, panična in prestrašena in se bala vsakršnega srečanaj, kjer bi se morda le mimogrede izustilo MLM, mrežni marketing ali mreža. Čeprav se z mrežnim marketingom sama ne ukvarjam, mene ta “svet” pač obkroža, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bom “sovražno in nevarno” besedico le morda omenila parkrat preveč in s tem povzročila napad neumirljive panike na nasprotni strani.

Ah, pa kaj! Naučila sem se, da se ob ljudeh s predsodki nima smisla predolgo ustavljati.

A misli o predsodkih na temo ljudi, ki se ukvarjajo z MLM-om, so se vrnile včeraj, ko sem spoznala človeka, ki se je z MLM-om … konkretno Amway-em in pri tem uporabljal naš N21 izobraževalni sistem … pred nekaj leti tudi sam intenzivno ukvarjal. Danes počne nekaj povsem drugega, a o tej svoji življenjski izkušnji ima povsem pozitivno mišljenje.

Zakaj je odnehal in odšel po drugi poti? Iz podobnih razlogov, kot se mnogo ljudi odloči menjati službo …. enostavno ni izpolnil svojih pričakovanj glede razmerja vloženega dela in dobljenega dohodka. Ni edini, ki je odnehal in ni edini, ki mi je svoje izkušnje in mnenje povedal mnogo kasneje po tem, ko je stvar že popolnoma opustil in počel stvari, ki z mrežnim marketingom nimajo niti najmanjše povezave. Večinoma so izkušnje teh ljudi pozitivne ….. ja, verjamem, da obstajajo tudi takšni polni grenkobe in obsojanja, a takšni se nikoli ne nalepijo name A tako je povsod … tudi pri menjavi službe, nekateri gledajo nazaj z dostojanstvom in pohvalijo dano jim možnost pridobivanja izkušenj in znanja, drugi pa pljuvajo in tarnajo o bridki izkušnji, ki so jo bojda imeli.

In takšni ljudje, ki so izkušnjo z mrežnim marketingom že imeli, bodo po vsej verjetnosti novo ponudbo za “posel njihovega življenja” zavrnili, a se ljudem, ki dišijo (no, morda njim smrdijo) po MLM-u, ne bodo ogibali, kot da so kužni. Izogibajo pa se jim takšni, ki o tem nimajo niti najmanjšega pojma, tisti, ki so o tem brali v kakšnem najbolj tračarskih časopisov ali slišali nekaj o tem od soseda od brata od punce od bratranca njihovega bivšega sošolca.

Ah, pa kaj!

Jaz vem, da je mrežni marketing branža prodaje, s katero se ukvarja na miljone ljudi po vsem svetu. Morda je to posel prihodnosti in bodo otroci nekoč v zgodovinskih knjigah brali o razvoju trgovine, ki je od beneških trgovcev prešla v manufakturo in v 21. stoletju postavila temelje novi trgovini MLM, ki se dogaja brez trgovca (v klasičnem pomenu besede)?

In čeprav se s tem ne ukvarjam in opravljam “klasično” delo in hodim v “tipično” službo, idejo razumem in vedno znova in bolj občudujem

“To pa mora biti zapleteno in težko, glede na to, da sta zaposlena v istem podjetju, kajne?”

Zapleteno in težko?! Le zakaj?

“Ja, veš, mi Italijani smo itak ljubosumni že po naravi, poleg tega moja žena izgleda dobro … pa tudi rad jo imam, no …. torej je normalno, da sem ljubosumen, ni tako?”

Hmja, ne bi rekla.

Da ne boste mislili, da sem kakšna wunderfrau, ki ni nikoli ljubosumna, žena, ki miži, ko možu pred pranjem iz žepov vleče papirnate robčke, račune in ostale listke in ne trzne niti z očesom, ko se NJEN ((poudarek je na svojini)) dec odločno predlogo pogovarja in se več kot očitno slini okrog prsate in dolgonoge blondinke, ki mu je prijazno postregla z navadnim kofetom, a on že petnajst minut z njo razglablja o pravi aromi ter videzu in postrežbi te iznenada zanj tako pomembne tekočine. Da ga ne sanjam, pa prava penca in prava skodelica! Se mi zdi, da deklinam s tako globokim dekoltejem res ni treba skrbeti za pravo količino pence na kavi!

No, a ker moj popije dve do tri kave na dan in če bi se grizla za vsak njegov poglobljeno intelektualni pogovor o kvalitetni postrežbi kave, bi mi primanjkovalo še več časa in blog bi pisala še bolj poredko, kot ga pišem zadnje čase.

Čisto resno; ljubosumje je lastnost, ki ne povzroča le zahrbtnega zasmehovanja kolegov in ni dokaz prave ljubezni, ampak je prava razdiralka in uničevalka dobrega partnerskega odnosa.

Bi moj kaj manj sekund gledal v globok dekolte prijazne natakarice, ki z izredno ljubeznijo ((sarkazem)) pripravlja penco na njegovem kofetu, če bi jaz ob tem ((no, ne ravno OB tem, ampak potem doma …)) zaganjala vik in krik? V moji družbi že mogoče, a to pomeni le, da jaz res nikoli ne bi imela priložnosti izkusiti te izredno precizno pripravljene in postrežene kave ((sarkazem)) … kar pa bi bila resna škoda, kajne?

*((za tiste, ki imajo IQ bolj blizu sobne temperature, bom v bodoče očitno morala dodajati opombe, da je komentar sarkastičen, saj res ne želim, da mi natakarice pljuvajo v kavo, šefi pa odpuščajo iz službe … ups, spet moj sarkazem ))

Vse kar bi dosegla je laganje, izmikanje, sprenevedanje in več, tokrat bolj utemeljenih, razlogov za ljubosumje in tako še več nerganja in kreganja, še več izmikanja, še dodaten kup laži in v skrajnem primeru “pa-pa, midva se ne razumeva več”.

Sicer pa kar se mene tiče, je ljubosumje le druga beseda za lastninjenje. Ljubim te, dajem ti vse, moj si in ne delim te z nikomer! In ko (če) partner odide, te je izdal, ali kaj? Vse skupaj je le še kakšno stopnjo ali dve hujše od lastninjenja v poslu!

So mi “strokovnjaki” razložili, da je Turbolimač baje prodajalna z otroškimi igračami. Lepo vas prosim, pa v katerem jeziku Turbolimač zveni prijetno in otroškim ušesom vabljivo?!

Pa sem mislila  da sem najhujše že preživela odkar imamo na trgu jogurte z imenom FRUCHTZWERGE ali kakršenkolizvergelže!

Politika me pravzaprav ne zanima, mislim, da so vsi isti (( kakršni koli že so to)), saj do vrha pridejo vsi več ali manj po enaki poti. Rdeči, beli, zeleni, na koncu so vsi obdelani z istimi kemičnimi sredstvi in produkt je več ali manj predvidljiv.

Na blogu o politiki ne pišem veliko. Če že, potem sem tipično sarkastična (tako o moji tipičnosti pravi moj sin) in se z rahlim pridihom humorja obesim na kakšno javno osebo, ki naj bi bila po mojem mnenju odgovorna za stvari, ki so prebile moj plafon strpnosti.

Prejšnje leto sem nekaj dni bentila in obremenjevala svojo bližnjo okolico s komentarji na temo našega prometnega ministrstva. Cestne oznake, kazni, celoten odnos policistov do prebivalcev so tako ali tako stvari, ki me stalno jezijo, ko pa sem lani pred tunelom Glovec zmedeno zapeljala na napačni pas in ko sem nekaj dni za tem brala o prometni nesreči, ki je na tem istem koncu terjala nekaj življenj, sem svoj gnev in razmišljanje končno besno (pardon, sarkastično) vrgla tudi na ta blog.

Nekaj dni zatem je minister za promet odstopil.

In letos, ko ponovno ves julij in avgust ždim v Ljubljani, ko me zdeluje vročina in ko se dan za dnem spet vozarim po južni obvoznici, se zgodba ponavlja. Spet označbe na cestah, ki zmedejo tudi takšne, ki se vsakodnevno vozimo po isti poti in ponovno že nekaj dni okolico morim s svojimi komentarji in pametovanjem na temo naših politikov. Ne pomaga menjati le ministrov, če v Darsu sedijo isti, če količke po cestah postavlja isti Mujo, ki ga vodi isti Janez, kot leto poprej. “Vse je treba zamenjati!” sem vpila nekaj tednov nazaj. O tunelu, šentviškem tunelu pa se mi niti ni pisalo, saj je stvar tako očitna in v nebo vpijoča, da bi bilo res kičasto še karkoli dodajati tudi z moje strani. Pa sem raje pisala le o tem delčku mojih zadnjih samogovorov.

Na koncu tega prispevka se mi je pred samo objavo zapisala povezava na lanskoletni zapis in komentar, da upam da v nekaj dneh po tem zapisu ne bo odrezan spet kakšen minister, a sem ga vraževerno ((čeprav v te čirečare prav nič ne verjamem)) izbrisala.

In danes se mi kolca. Minister za promet je baje ponudil svoj odstop. Japajade ponudil. Ponudil mu ga je Janez, on ga je pa kupil … no, moral kupiti.

In sedaj se res sprašujem kaj tiči za vsem tem. Imam čarovniško moč, sem jasnovidna pa tega še niti ne vem, ali pa nekdo v vladi skrbno in redno prebira moj blog?

Jaz pa si mislim le zakaj za vraga bi žulila star in suh kruh, če lahko ravno v tem trenutku skočim po svežo, še vročo žemljico? Ma kaj skočim, spečem si jo lahko, starega kruha pa niti pogledam ne več. Moj ata pa bi ga v skrajnem primeru še posušil in nato iz njega naredil drobtine.

Z očetom suhega kruha sicer ne žulim pogosto, a če ne drugače, se na skupnih smučarskih počitnicah zagotovo vedno znova prerekamo okrog tega ali naj kupim sveže žemlje, ko pa še včerajšnjih nismo pojedli.

Oh, ti starci! A nekaj očetovega imam v sebi. Na stare žemlje sem se spomnila danes, ko je Moj kupil že 23. tekoče milo, ki ga je dodal vsem ostalim že odprtim 22-im v kopalnici. Ampak ta ima vonj po pomaranči, medtem ko imajo ostali vonj po vaniliji, mandeljnih, meloni itd. …. poleg tega pa jih je približno 10 zagotovo že skoraj pri koncu. Ja, 23 tekočih mil, 34 deodorantov, 7 zobnih past, ne vem koliko želejev oz. voskov za lase, 67 kosmičev, celo banane imamo načete le napol …. prisežem!

Danes je Moj kupil milo z novim vonjem in me po tem, ko sem prišla iz kopalnice povprašal o mojih občutkih nad izredno izkušnjo vonjanja novega artikla. Novo milo? Pojma nimam …. ga nisem uporabila. Neeee? Ne, ker sem naokrog obrnila in izpraznila zadnje kapljice trem starim, katerih prazno embalažo bom sedaj mirne duše vrgla v smeti.

Phh, tile dedci!

Naša soseda hodi s policistom. Si lahko predstavljate kaj hujšega?! Morda bi bilo še hujše, če bi izbrala nekoga, ki umiva mrtve v mrtvašnici? Ali še huje – nekoga, ki se ukvarja z MLM (mrežnim marketingom)?

Pri polni zavesti in prostovoljno že ne more nihče izbrati za partnerja kaj tako nemogočega, kajne?! Ampak tip, ki zahaja k sosedom meni deluje povsem normalno. Eno glavo, dve roki, dve nogi, celo pozdravit zna in če nima uniforme na sebi, bi se vam lahko zazdel celo povsem prijeten fant. (thanksgodforsarcasm)

Iz mrtvašnice ne poznam nikogar, a predvidevam, da tudi tam delajo takšni, ki nimajo treh rok in petih glav, a tiste, čudake, ki so si za svoj poklic (ali dodatno zaposlitev) izbrali MLM pa poznam precej dobro. Srečujem jih pogosto in začuda so to prav prijetni ljudje, ki ne tekajo po mestu z lasom v rokah in z njim ne lovijo nič hudega sluteče sprehajalce, jih ne vklepajo v verige, zvežejo in jih nato “obdelujejo” vse dokler ne rečejo “Ja, jutri pripeljem še 3 nove člane!” (thanksgodforsarcasm)

Še sreča, da sem svojega moža že ulovila, saj bi mi odkar mi zaposlitev nudi Network TwentyOne, trda predla. Najbrž bi tudi jaz po mestu hodila z lasom in se vsakodnevno podajala v lov hkrati z vsemi ostalimi obupanci, ki se kitijo s katerim od imen Amway, Golden, Herbalife, Avon, Lexus ali celo Forex in še kaj. (thanksgodforsarcasm)

Ja, res je, iz mene veje en sam sarkazem!

Z MLM-om jaz osebno nimam praktično nič. Zaposlena sem kot manager v podjetju, ki za tiste, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom, organizira prireditve in tem istim omogoča izobraževanje preko avdio in video medijev ter knjig.

Od ponedeljka do petka od 8h do 4h hodim na delo v pisarno, sedim za mizo z računalnikom in telefonom, moje delo pa obsega nekakšno mešanico organizacije dogodkov, založništva in prodaje …. rezerviram dvorane, najemam tehnike, naročam knjige, prevajam brošure, …nabavljam, prodajam, …. urejam spletno stran, skratka delam precej podobno delo, kot nekdo, ki je zaposlen na DZS-ju ((mimogrede ravno moj Tomaž, ki že 8 let dela pri nas, je bil pred tem v DZS-ju)) ali Mladinski knjigi. MLM? Niti slučajno, saj me to niti ne zanima, predvsem pa mi pogodba o zaposlitvi prepoveduje sodelovanje v kateremkoli mrežnem marketingu. Tudi v Amway-u!

In zakaj to pišem? Zato, ker dolgo časa nisem dojela, kje se skriva razlog, da se me nekateri znanci po prvem kontaktu, parih besedah, začnejo ogibati, kot da prenašam najhujšo nalezljivo bolezen.

“Ja, lepo te je spoznati, Saša …. bi šli kdaj na kavo skupaj? … ja? Super! In kaj delaš? Aaaa, N21? Aha, zanimivo … ja, te pokličem, ko bom imela čas …”

In nato je v Indiji, pa Pekingu, pa brat ima rojstni dan … pa strašna gužva ….. ja, ja, bo poklicala.

“Saša, prijetno te je bilo spoznati. Gremo kdaj skupaj še na kakšno pijačo? Bom poklical … kakšen je tvoj mail? A, n-21? A ima to kakšno povezavo z Networkom 21? Aha, ja …. no, prav hvala …. se bova zmenila ..”

In nato je zbolel, potem službena pot v Maribor, pa težave doma …. se bomo že še kdaj srečali.

Halo??!!

Ljudje, NISEM V MREŽNEM MARKETINGU in ne lovim UBOGIH NEDOLŽNIH LJUDI, ki bi jih nato pojedla za malico!

In veste kaj; vsaka čast vsem tistim, ki pa resnično so v mrežnem marketingu, kajti res ne vem, kako ti sploh lahko kupijo liter mleka in kilogram kruha, brez da bi ljudje brezglavo tekli stran od njih. ja, ja, pametno, baje ti taki  odgriznejo glavo takoj, ko jih prijazno pozdraviš!

Eh, kaj čem lagati, poslušam v glavnem pop glasbo, klasika je bolj izjema, kot pravilo, jazz mora biti precej lahek, da mi sede, filharmonijo sem videla znotraj le ob obveznem šolskem obisku in še takrat sem ves čas nastopa, raje ponavljala biologijo ((in povem vam, da to ni bil ravno moj omiljen predmet)) , kot uživala v glasbi, v galerijah ne razlikujem originala od Cannonove fotokopije, za poezijo sem preveč nestrpna in realistična ((no, vsekakor sem čisto premalo zasanjana)), knjige pa uporabljam zgolj, kot izobraževalno orodje ali način sprostitve in takrat bolj, ko je čtivo lahko, sproščujoče in neumno, bolje je. Pot me pogosto zanese v kino, romantične komedije so moja šibka točka, rumeni tisk pa nekaj kar me spremlja vsakodnevno.

Priznam, pogosto poskeniram ((to je tisto, ko premikaš oči, listaš in …. 15 minut pa je konec)) Lady, Novo ali Leo, preberem Modno Jano ali Gloss, celo poskušam razumeti kaj vraga ženske najdejo v Cosmopolitanu (a  žal tega po nekaj listanjih še vedno nisem uspela odkriti), a vendar NE ŠTEKAM, NE DOJAMEM … kaj vraga je tako dobrega v Razočaranih gospodinjah in še manj dojemam, kaj ženske pripravi do gledanja Seksa v mestu.

In sedaj so nas obarili še s celovečercem Seks v mestu??!! Haleluja! No, morda ima film vsaj rep in glavo in ne le kup čevljev, oblek, par puhlih pogovorov o seksu in štiri odcvetele bejbe ((ja, ja, saj vem, da so mojih let)), ki ne vedo prav dobro kaj bi same s sabo!

Lokal ni nič posebnega po opremi …. prej pajzl, kot karkoli drugega, nahaja se v prvem nadstropju že tako ne blazno obiskanega centra, povrh tega je to slaščičarna, kjer alkohola ne točijo v potokih ((bolj pod pultom stalnim strankam postrežejo s kakšnim pivom)), ker je znotraj stavbe in nima vrta, odpadejo tudi vsi kadilci, poleg tega pa je lastnica očitno ena varčnejših ((da ne bom rekla škrtih)) in tako v tem lokalu ne predvajajo glasbe. Nobene. Že od nekdaj. Jah, to je eden od lokalov, ki mu je že po tanizki tarifi bilo težko plačevati SAZASU, zato sedaj očitno nima nobenih težav pri uvedbi SAZAS-ovih novih tarif.

Ker prihajam po “mir” in eno ((ajde …. priznam, včasih dve)) dozo kofeina, si izberem vedno mesto, kjer za majhno mizico na enem na steno pritrjenem sedišču, sedim jaz, na drugi strani mizice pa je mesto le še za enega in skorajda ni potreben napis DRUŽBA NEZAŽELENA.

Danes je bilo v lokalu še posebej mirno in tiho. Vse mize prazne, gostov nikjer, le jaz sem v tišini pisarila po svojem bloku in srebala svoj kufe svojo kavo. V tem trenutku se od nekje pojavi stara gospa …. gleda levo in desno ter se mi približuje. Naravnost k meni! V lokalu, kjer je popolnoma praznih še vsaj 7 miz in najmanj 20 sedišč, se ostarela dama usede za “mojo” mizo. ????!!

Nič jasno. OK, lahko ima milijon razlogov: boji se samote, rabi družbo, ravno tam je najbolj ugodna klima, to je “njeno” mesto, jaz ji izgledam strašansko simpatično, noge jo bolijo in se je morala na hitro usesti ….. ampak … halo!! Olika!! Mogoče kakšen: “Oprostite, ali lahko prisedem?”

Široko odprtih oči sem strmela vanjo in jo po prvem šoku le vprašala: ” A ravno tukaj vam je najbolj všeč?” Sem vsaj upala, da je gospa slabovidna in me morda ni opazila. A ona: “Ja. Je kaj narobe?”

Nič, nič, le vljudnost vam je padla iz košare!

Odkar sem na blogu pisala o Lignanu, sem dobila že nekaj vprašanj izven “etra”. Ne vem sicer zakaj ne vprašajo kar na blogu …. ampak OK …. so pač sramežljivi. Pišejo mi ljudje, ki o tem kraju nimajo informacij in jih zanima možnost namestitve, na katero agencijo naj se obrnejo, koliko tam stvari stanejo in še tristo petinpetdeset drugih stvari. In jaz, ki sem sentimentalno vezana na ta kraj, pišem dolge maile in odgovarjam vsakemu posebej. Vsi do zadnjega so se mi lepo zahvalili, le pri zadnji sem dobila občutek, kot da je to v opisu mojih del in nalog …. !!??? Če že pišem na blogu o tem in če mi že mesto Lignano plačuje mastno provizijo od tega?! Kaj pa kakšen hvala na koncu??? Res ste prijazni????? Nikoli pozabila???? Vam bom pisala kartico iz Lignana???? Resda je bilo že vprašanju pripisano ‘za vaš odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem’ … ampak še en hvala za nazaj bi bil pa že odveč?

Ste že kdaj spustili dali prednost šoferju z nesrečnim obrazom, ki leta in leta stoji na neprednostni cesti in vse tako kaže, da bo tam še naslednjih 15 let? Jaz to počnem stalno. Če le nisem preveč zamišljena in kdaj pa kdaj koga ne opazim (tole sem napisala za vse tiste, ki mi včasih trobijo (!) ali celo kažejo srednji prst, kadar mirno vozim po svoji prednostni cesti, se ne vržem ravno na glavo in stopam po bremzi zavori, da bi njihovo velecenjenost v kakšnem najnovejšem dirkalniku vljudnostno izpustila predse(!)). Od tistih, ki sta jih mama in ata lepo vzgojila dobim v povračilo dvig roke, vklop 4 žmigavcev smernih kazalcev ali celo nasmeh in kimanje z glavo. Obstajajo pa cepci takšni, ki mislijo, da je tudi to v opisu mojih del in nalog in ne mrdnejo niti z očesom. Najbrž si mislijo: “No, skrajni čas že, koza stara!”

Jah, tudi v službo sem že vzela takšne …. ne le vzela, še vedno jih imam tukaj. Lastniki so mi že pred leti omogočili, da vsako leto napolnim malho daril ((gnarčka valjda)), ki jih zaposebnezaslugenaroda lahko delim med zaposlenimi. Trije večji projekti tekom leta in tri možnosti za ‘deljenje daril’. Nisem lastnik in stvar itak ne gre iz mojega žepa in to vsak od naših ve. A vseeno to je nekaj o čemer v pogodbi o delu nič ne piše, ekstra, dodatek, smetana o kateri ob sprejemu službe nihče ni nič vedel, lahko bi jih ne razdelila oz. dala več tistemu, ki je tega vesel ali se za ‘darilo’ vsaj zahvali. Nekateri so takšnih ‘daril’ že vajeni, a se vendar vsakič znova zahvalijo … nič spektakularnega …enostaven hvala ((kot pomežik z lučjo pri šoferjih)), drugi pa tega ne naredijo nikoli. Ali pa mogoče pišejo samemu lastniku? Pajade!

Morda pa si mislijo podobno, kot šoferji, ki jim je težko dvigniti roko v zahvalo …. ali pa jih mama in ata enostavno nikoli nista vprašala: “A hvala se pod mizo vala?”?