Saša Gerčar

A tudi zaporniki volijo? Najbrž in očitno je nekdo v neki stranki naredil domačo nalogo, malce preštel zapornike in dobil idejo za pridobitev nekaj novih volilnih glasov. Hmja, drugače si jaz vseh teh razprav okrog slabo oskrbljenih zaporov, ne znam predstavljati.

Saj tudi delikventom privoščim jacuzzi v vsaki celici (ops, sobi), res … naj uživajo, kar se mene tiče … sploh, če bo to vodilo h glavnemu cilju zaporništva – spreobrnitvi vsakega delikventa, ampak morda naj pred tem vsaj v sobe kliničnega centra namestijo klime in uredijo tuše v vsaki sobi posebej!

Se še spomnite nakupov v Palmanovi? Jaz spadam še v tisto množico, ki je v študentskih časih z največjim navdušenjem s prevozom kakšnega prijatelja, ki mu je oče posodil avto, rada odjadrala v Palmanovo in tam na nek specifičen, meni do takrat ((če prav pomislim, tudi kasneje tega nisem videla nikjer drugje)) povsem tuj način, izbirala, natikala in kupovala, čevlje. Sredi takrat ((ja, pač takrat so bili drugi časi)) meni ogroooomnega nakupovalnega centra so bile postavljeni akvariji steklene vitrine, skozi katere si lahko z vseh strani ogledoval in občudoval tam na ogled postavljene čevlje, ki pa si se jih lahko dotaknil le, če si na temu namenjene listke, ki so se valjali na zgornji strani vitrine, zapisal kodo artikla in številko čevlja, ki te zanima. Številke, ki so bile na voljo, so bile urejeno zapisane pred vsakim razstavljenim modelom. Z izpolnjenim lističem si se na to postavil pred pult, kjer ti je prodajalka prinesla vse želeno ter na pult, ki se je dvigoval med njo in tabo, postavila teh nekaj škatel. Malce moteče je bilo le to, da si čevlje natikal in jih ogledoval kar pred pultom, kjer je tik za tvojo ritjo stala še kopica ljudi, ki so nestrpno čakali, da svoj listek porinejo pred prodajalkin skladiščničin nos. Seveda je sprehajanje pred boljšo polovico odpadlo in srečen si bil, če si bil dodobra razgiban in si lahko dvignil nogo do nosu ter s tem svojemu dragemu dal možnost presoje ali ti šolenčki pristojijo. Itak, da … saj je bilo vse skoraj napol zastonj ((ja, ja, kar verjemi, če češ)), zato smo kupili, četudi nisi bil gotov, če ti rjava res najbolj paše k novi modri obleki.

Končno se vrača naš mulac tanarboltazlat! Čeprav je prišel “smo prišli mi” starci v obdobje, ko “smo ves čas tečni in zoprni”, je to vseeno obdobje, kjer vsako prosto minuto najraje preživljava prav s to malo tečnobo.

Danes prihaja domov s tega njemu pred odhodom tako zoprnega tabora. Prepričana sem, da se je imel lepo in da je ob druženju s sošolci pozabil, da je zaradi tega izpustil 4 dneve treninga tenisa, da tam ni interneta in ne vidi najnovejših športnih dosežkov, tudi televizije nimajo in najbrž je bila te dni na sporedu kakšna tekma, brez katere bo čutil trajne psihične posledice , da mu od hrane itak vse smrdi nič ne paše, da se umiva le, ko uspe priti na vrsto do tuša na koncu hodnika, ki je namenjen vsaj 20-im nadebudnim mulcem, ki imajo pred spanjem 20 minut časa za osebno higieno, da spi na kakšnem zmajanem pogradu in da ga moti, ker eden od osmih prijateljev s katerimi se drenja v super majhni sobi, ponoči smrči, drugi dela cirkus vse do enih zjutraj, tretji smrka in jamra, ker bi rad šel domov itd.
Podpiram takšna druženja!
Podpiram pomoč socialno ogroženim, ki si takšnih stari ne morejo privoščit!
Podpiram druženje brez pripomočkov moderne tehnologije!
Podpiram šolo v naravi!

Začela sem s tem, a želela povedati to, kar sledi sedaj.

V bistvu je Jaka ista mami, to mi je kristalno jasno, a vseeno je bil tempo v mojih časih rahlo drugačen in danes je sistem šolanja in celega obcirkusa ((prijav na srednje in visoke šole)) malce bolj oster. V mojih časih smo bili v razredu le trije odličnjaki in le toliko nas je po koncu osnovne šole tudi odšlo na gimnazijo, danes pa je odličnih vsaj tretjina, na gimnazijo pa itak želijo vsi razen rahlih izjem. Starši smo obsedeni z ocenami svojih otrok bolj, kot s svojo službo, ustvarjanjem, družinskim življenjem ali srečnim in mirnim uživanjem življenja nasploh in če nismo s tem, smo pa pod pritiski hitrega tempa življenja ali zahtevne službe itak totalno zbezljani.
Prejšnji teden se je nekega jutra zgodila naslednja zgodba:

A se podeljuje Viktor za posebne dosežke? Kajti, če se, potem mora naslednji iti v roke kamermanu oz. mešalcu, ki ureja Trenja!

Včeraj smo se nasmejali do solz. Walter Wolf nas je zabaval s svojimi izjavami v tolikšni meri, da sem končno spet padlanot … v Trenja tokrat. Trenja sem imela dokaj rada od začetka, nato pa mi je nevrotičen in rahlo preagresiven stil Slaka začel malce najedati potrpljenje in Trenja sem poslušala le še z levim ušesom in vogalom levega očesa ((ja, ajde tako imam obrnjen laptop, kadar sem doma)). Tako je bilo tudi včeraj, vse dokler ni besede dobil Walter Wolf. Stari je faca, ni kaj!

A še večja čast gre za moje pojme ljudem v ozadju. Trenja so zanimiva (ali obratno) tudi ali celo predvsem zaradi njih.

Te dni se mučimo z iskanjem prostega mesta v kakšnem domu za ostarele občane, ki ne bi bil ravno 100 svetlobnih let oddaljen od Ljubljane in z vsakim, ki mu je to področje neznanka ((kot je bilo meni do sedaj)), se spuščam v debato o tem, zakaj domov ni dovolj in kako, da ni že zdaj vsem jasno, da domovi za ostarele postajajo vse bolj iskana “roba”.

Oh, saj jim je, ne dvomim o tem! In?

Bi vi gradili dom za ostarele občane? Ne bi raje hotela? Spa? Z brhkimi Kitajkami, ki te zmasirajo od nog do glave?

Ali pa kaj takšnega?

O tem imam svoje mnenje … itak ga imam vedno, a bom tokrat še enkrat rekla ((ok, ok, linkala)) to kar sem pred časom zapisala sicer na predlog za uvedbo 894 ((no, res jih je nekaj manj, a ne prav veliko)) slovenskih pokrajin.

Ob tem se mi poraja še vprašanje kdaj se bo odcepila Vojvodina in kdaj se bosta razdelili Bosna in Hercegovina, potem pa počasi pride na vrsto že odcepitev Štajerske od Slovenije.

Morda pa je še najboljši komentar na vse to, tale, ki je sicer izposojen pri filmu. Morda pa ni naključje, da ravno v tem času igra v kinematografih.

Kar pohitite, ker ponekod so čakalne dobe dolge tudi do 7 let, mi pa itak do 90. leta mislimo, da smo še premladi in preveč zdravi za takšne ustanove.

Življenjska doba se daljša, daljšajo se tudi delavne dobe, a vendar je naša družba vse bolj polna starejših in nemočnih ljudi. S to težavo se bo vsak od nas slej ko prej srečal in ko potrka na vrata, je šok velik, vprašanj nešteto, rešitve pa borne.

Moji starša sta še oba živa, oba dokaj zdrava (predvsem mama) in čeprav je oče že preko 7. desetletja, mama pa se temu že tesno bliža, še vedno niti pomislita ne za prijavo v kakšen dom upokojencev. Ne, onadva bosta živela še nadaljnjih 30 let, obdelovala vrt okrog hiše in seveda samostojno vzdrževala svojo hišo! Moj oče o domu ne želi niti slišati.

Še vedno imam za Emo 2008 enak komentar, a vendar to ne pomeni, da sem nad izborom Rebeke Dremelj razočarana in tudi, če bi izbrali Lango in … whatever ((sori ampak imena niso moja jača strana)), ne bi jokala, tarnala in jadikovala, češ kako grozno je, če cigani predstavljajo Slovenijo. Cigani, Srbi, Japonci, Angleži, Grki …. kdor koli že, saj je vseeno kakšno barvo kože in kako mu visijo oči, le da nam prinese zmago, kajne?

Kakšna bedastoča in gnanje za trofejami pa je to?!

Meni osebno je res čisto vseeno kakšne narodnosti je oseba, ki bi nas predstavljala na Emi. Še več, povem vam, da bi v primeru, da bi na Emi nastopil moj omiljeni Oto Pestner ((ki ga nekako lahko štejemo k Romom, kajne?)), obvezno prestopila tudi ta svoj principielni prag in si dovolila takšno neumnost, kot je bedasto zapravljanje denarja za deljenje tele-glasov.

… če prav dobro pomislim, mi je Evropa še najbolj všeč”, je imel navado govoriti starejši kolega v moji prvi službi.
In potem je nadaljeval: “Ja, ja, saj mi je cela Evropa všeč, ampak …. če prav dobro pomislim, mi je še najbolj všeč Jugoslavija ((ja, ja, tako stara sem, da sem bila v službi še v času Juge)).”>
Pa se ni ustavil. “in če dobro pomislim so pravi ljudje le v Sloveniji.”
“Pa še to ne vsi. Najboljši so tukaj na tem koncu centralne Slovenije.”
“Pa še to ne vsi. Najboljši so v Domžalah ((ja, dvakrat lahko ugibate iz kje je bil on)).”
“Pa še to ne vsi. Le tisti na blščjj cesti.”
“Pa še to ne vsi. Le tisti na številki 999 ((ok, res ne vem kje je živel))”
“Pa še to ne vsi. Le tisti v 4. nadstropju.”
“Pa še to ne vsi. Le tisti v stanovanju št. 3″
“Pa še to ne vsi. Le tisti z jajci.”
“Pa še to ne vsi. Če prav pomislim čisto prav zelo so mi tam všeč le tisti nad 40 let, drugim bi že imel kaj povedati”