Saša Gerčar

Začela sem s tem, a želela povedati to, kar sledi sedaj.

V bistvu je Jaka ista mami, to mi je kristalno jasno, a vseeno je bil tempo v mojih časih rahlo drugačen in danes je sistem šolanja in celega obcirkusa¹ malce bolj oster. V mojih časih smo bili v razredu le trije odličnjaki in le toliko nas je po koncu osnovne šole tudi odšlo na gimnazijo, danes pa je odličnih vsaj tretjina, na gimnazijo pa itak želijo vsi razen rahlih izjem. Starši smo obsedeni z ocenami svojih otrok bolj, kot s svojo službo, ustvarjanjem, družinskim življenjem ali srečnim in mirnim uživanjem življenja nasploh in če nismo s tem, smo pa pod pritiski hitrega tempa življenja ali zahtevne službe itak totalno zbezljani.
Prejšnji teden se je nekega jutra zgodila naslednja zgodba:

1. prijav na srednje in visoke šole [↩]

A se podeljuje Viktor za posebne dosežke? Kajti, če se, potem mora naslednji iti v roke kamermanu oz. mešalcu, ki ureja Trenja!

Včeraj smo se nasmejali do solz. Walter Wolf nas je zabaval s svojimi izjavami v tolikšni meri, da sem končno spet padlanot … v Trenja tokrat. Trenja sem imela dokaj rada od začetka, nato pa mi je nevrotičen in rahlo preagresiven stil Slaka začel malce najedati potrpljenje in Trenja sem poslušala le še z levim ušesom in vogalom levega očesa¹. Tako je bilo tudi včeraj, vse dokler ni besede dobil Walter Wolf. Stari je faca, ni kaj!

A še večja čast gre za moje pojme ljudem v ozadju. Trenja so zanimiva (ali obratno) tudi ali celo predvsem zaradi njih.

1. ja, ajde tako imam obrnjen laptop, kadar sem doma [↩]

Te dni se mučimo z iskanjem prostega mesta v kakšnem domu za ostarele občane, ki ne bi bil ravno 100 svetlobnih let oddaljen od Ljubljane in z vsakim, ki mu je to področje neznanka¹, se spuščam v debato o tem, zakaj domov ni dovolj in kako, da ni že zdaj vsem jasno, da domovi za ostarele postajajo vse bolj iskana “roba”.

Oh, saj jim je, ne dvomim o tem! In?

Bi vi gradili dom za ostarele občane? Ne bi raje hotela? Spa? Z brhkimi Kitajkami, ki te zmasirajo od nog do glave?

Ali pa kaj takšnega?

1. kot je bilo meni do sedaj [↩]

O tem imam svoje mnenje … itak ga imam vedno, a bom tokrat še enkrat rekla¹ to kar sem pred časom zapisala sicer na predlog za uvedbo 894² slovenskih pokrajin.

Ob tem se mi poraja še vprašanje kdaj se bo odcepila Vojvodina in kdaj se bosta razdelili Bosna in Hercegovina, potem pa počasi pride na vrsto že odcepitev Štajerske od Slovenije.

Morda pa je še najboljši komentar na vse to, tale, ki je sicer izposojen pri filmu. Morda pa ni naključje, da ravno v tem času igra v kinematografih.

1. ok, ok, linkala [↩]
2. no, res jih je nekaj manj, a ne prav veliko [↩]

Kar pohitite, ker ponekod so čakalne dobe dolge tudi do 7 let, mi pa itak do 90. leta mislimo, da smo še premladi in preveč zdravi za takšne ustanove.

Življenjska doba se daljša, daljšajo se tudi delavne dobe, a vendar je naša družba vse bolj polna starejših in nemočnih ljudi. S to težavo se bo vsak od nas slej ko prej srečal in ko potrka na vrata, je šok velik, vprašanj nešteto, rešitve pa borne.

Moji starša sta še oba živa, oba dokaj zdrava (predvsem mama) in čeprav je oče že preko 7. desetletja, mama pa se temu že tesno bliža, še vedno niti pomislita ne za prijavo v kakšen dom upokojencev. Ne, onadva bosta živela še nadaljnjih 30 let, obdelovala vrt okrog hiše in seveda samostojno vzdrževala svojo hišo! Moj oče o domu ne želi niti slišati.

Še vedno imam za Emo 2008 enak komentar, a vendar to ne pomeni, da sem nad izborom Rebeke Dremelj razočarana in tudi, če bi izbrali Lango in … whatever¹, ne bi jokala, tarnala in jadikovala, češ kako grozno je, če cigani predstavljajo Slovenijo. Cigani, Srbi, Japonci, Angleži, Grki …. kdor koli že, saj je vseeno kakšno barvo kože in kako mu visijo oči, le da nam prinese zmago, kajne?

Kakšna bedastoča in gnanje za trofejami pa je to?!

Meni osebno je res čisto vseeno kakšne narodnosti je oseba, ki bi nas predstavljala na Emi. Še več, povem vam, da bi v primeru, da bi na Emi nastopil moj omiljeni Oto Pestner², obvezno prestopila tudi ta svoj principielni prag in si dovolila takšno neumnost, kot je bedasto zapravljanje denarja za deljenje tele-glasov.

1. sori ampak imena niso moja jača strana [↩]
2. ki ga nekako lahko štejemo k Romom, kajne? [↩]

… če prav dobro pomislim, mi je Evropa še najbolj všeč”, je imel navado govoriti starejši kolega v moji prvi službi.
In potem je nadaljeval: “Ja, ja, saj mi je cela Evropa všeč, ampak …. če prav dobro pomislim, mi je še najbolj všeč Jugoslavija¹.”>
Pa se ni ustavil. “in če dobro pomislim so pravi ljudje le v Sloveniji.”
“Pa še to ne vsi. Najboljši so tukaj na tem koncu centralne Slovenije.”
“Pa še to ne vsi. Najboljši so v Domžalah².”
“Pa še to ne vsi. Le tisti na blščjj cesti.”
“Pa še to ne vsi. Le tisti na številki 999³”
“Pa še to ne vsi. Le tisti v 4. nadstropju.”
“Pa še to ne vsi. Le tisti v stanovanju št. 3″
“Pa še to ne vsi. Le tisti z jajci.”
“Pa še to ne vsi. Če prav pomislim čisto prav zelo so mi tam všeč le tisti nad 40 let, drugim bi že imel kaj povedati”

1. ja, ja, tako stara sem, da sem bila v službi še v času Juge [↩]
2. ja, dvakrat lahko ugibate iz kje je bil on [↩]
3. ok, res ne vem kje je živel [↩]

Danes sem ponovno izgubila nekaj kocin … žal mi vedno odpadajo le naglavne. Kar iz treh različnih naslovov sem dobila isto pismo, očitno je stvar vroča.
Jaz seveda pisma ne bom pošiljala naprej, tudi na ta način ne, da bi vse prejemnike skrila v polje BCC¹ ali Skp v slovenščini², četudi mi jutri crkne že tretji računalnik.
Ja, nesreča se kar kopiči na mojem naslovu. Najprej mi je pred tednom dni odpovedal še ne pol leta star prenosnik IBook, tako opevani in nikoli pokvarljivi Mac! Jap, meni je crknil! No, crknila je kao tipkovnica. Nikoli polita, nikoli na tla pribita … nič, nič ….. a vseeno crkne!
A jaz se nisem prav hudo sekirala, kajti laptop sem na hitro zamenjala za 2 meseca staro Toshibo, ki je v osnovi bila namenjena meni, saj smo razmišljali, da bi bil Mac Jakov. A to je dolga, zapletena in kruta zgodba, nevredna mojih nežnih bralcev.
Toshibica je poleg tega, da je bila itak moj izbor, imela še XP-je in Office 2003, ki so naravnost božji dar v primerjavi z Visto in Office-om 2007, ki sem jih uporabljala na Mac-u. Ravno sem z vsemi častmi pokopala spomin na izgubljene podatke, ki so bili na Mac-u in ravno sem uredila vse potrebno, da sem brez težav dostopala do vseh spletnih strani …. da ne boste mislili, da je to hec, saj poleg mojih blogov, dostopam še do male množice službenih serverjev in spletnih strani, kjer je potrebno vnašati posebna uporabniška imena in gesla, ki jih seveda iznenada nikjer ni bilo shranjenih …. in ravno sem lahko tudi od doma dostopala do mailov ter si inštalirala še vse tiste programe brez katerih mi živeti ni…. no, ravno, ko sem vse to uredila in si tudi nekako že uredila videz svojega bloga, mi začne nagajati tudi Toshiba. Res, ne morem verjeti, a včeraj zvečer mi je odpovedala bluetouth povezava. Iznenada moj laptop ni več spoznal moje miške in je tudi po obupanem iskanju ni in ni zaznal. Ja, ja, baterija je polna in miška vključena in jaz nisem blond! Poleg tega ni zaznal nobenega od naših mobitelov, čeprav so vsi priključeni na BT.
Ajde, a brez te “normalne” miše bi še živela, le da mi wireless povezava dela in posledično povezava z netom. Pa ne, tudi to je crk.
In ker nekako ne verjamem v toliko naključij na kupu, razmišljam, da je razlog za vso to nesrečo in kazen božjo, zagotovo ta, da zadnjega cirkularnega pisma, ja pa tudi predzadnjega in če prav pomislim tudi tistega pred tem, nisem poslala na vsaj 50 svojih prijateljev. Ne, tudi tokrat ne bom, pa če mi crkne še 5 računalnikov pa še bazilika v lončku na okenski polici!

1. Blind Carbon Copy [↩]
2. Slepa kopija [↩]

Jaka je ob moji omembi stavke in sklepanju¹ , da potem bo pa pouk odpadel, vzkliknil:”Super!”

Pa je to res super? Za kaj že gre pri vsem tem?! Za višje plače VSEH v javnem sektorju zaposlenih ljudi? Ali gre morda za posledice inflacije in pretirano poviševanje cen osnovnih živil? Resda ekonomije nisem nikoli dokončala in najbrž mi ravno zato ta računica ne gre skupaj, a vendar, če bi res povišali plače ljudem, ki jih plačuje država, bo ta budget prišel od znižanja plač ministrov? Ali bo država spet na drugem koncu kakšnim drugim revežem vzela?

1. to je bilo že nekaj časa nazaj, ko se je o tem šele razpravljalo [↩]

Vajena sem mestnega življenja in dokler se nismo preselili na vas, so na naša vrata ob kakšnih posebnih dneh množičneje zvonile le maškare in kakšna mularija, ki ni imela kam s svojim časom. Odkar pa živimo na obrobju Ljubljane, nas vsako leto obiščejo neke druge vrste maškare. V našem okolišu je vpliv cerkve zelo močan in tako otroci vsako leto po novem letu nase navesijo nekakšne halje, zvonijo od vrat do vrat ter zbirajo prispevke. Finančne seveda, tu ne prideš skozi tako zlahka, kot je bilo mogoče pri maškarah, tukaj bonboni ali piškoti ne štejejo.

Od cerkve bi se bilo potrebno učiti, saj marketinške prijeme obvlada bolje od marsikoga.

• za zbiranje prispevkov aktivirajo otroke. Le kdo ne bi dal denarja prisrčnemu mulčku?
• našemijo jih v neka oblačila in tako dajo skupinici poseben pečat in znak, da so “njihovi”