Saša Gerčar

To pa je največja neumnost, ki sem jo slišala v zadnjem letu. Res!

Zelo rada pomagam in čeprav moja pomoč ne pomeni vedno le posega v denarnico, tudi to naredim občasno. Kdaj pa kdaj kakšen euro kakšnemu klošarju, še raje nakup kakšnega sendviča ali rogljiča ter čaja neki starejši gospe, ki jo s Tomažem srečujeva na istem mestu in je tega vedno vesela, celo finančno nakazilo sem že izvedla, čeprav priznam, da je res trajalo celo večnost, preden sem se le obrnila in svojo rit ponesla pred okence z nakazili …. hmja, priznam, da pri nas položnice plačuje moj dragi in jaz pojma nimam o geslih in ostali šari potrebni za nakazila preko klika.

A pri tem darovanju je tako, da je vse kar narediš itak vedno premalo, da bi rešil svet vsega gorja in tako je odločitev, kdo je tega potreben bolj in hitreje, vedno težja. Otrokom, brezdomcem, Slovencem, Afričanom, sosedu, neznancu, lačnemu, bolnemu, živalim, ljudem, posamezniku, inštituciji …???

Obdarovanje znotraj družine pretakanje denarja iz moje v Tomaževo denarnico, vmes pa še nekaj ostane prodajalcem, je letos končno ukinjeno. Saj imam rada darila, vendar pa je tale norišnica v decembru res prešla zdravo mero okusa in resnično NOČEM, …. NOČEM (!), da se meni dragi ljudje podijo po trgovinah, trošijo čas za ugotavljanje kaj trapastega bi kupili meni zahtevnici, ki itak z ničemer nikoli ni povsem zadovoljna. Resnično si želim le pozornosti, klica, pogovora, povabila na kavico, morda celo kosilo, večerjo, če govorimo o meni bližjih ljudeh, nikakor pa ne čokolad, kave v še nepripravljenem stanju¹, parfumov, bognedaj steklenice vina², še manj žgane pijače³, in zagotovo ne šampanjca⁴.
In ker meni največ pomeni pozornost, tudi drugim rada podarjam podobno darilo. Tudi poslovno.

1. dragi moji, če še ne veste, jaz kave nikoli ne pripravljam doma [↩]
2. prestavljanje enih in istih steklenic iz ene hiše v drugo me spravlja ob živce [↩]
3. če še ne veste, da takšnih pijač ne pijem, potem ne vem zakaj sploh darila???!! [↩]
4. mehurčki mi ne sedejo niti v Radenski, še manj v alkoholni pijači [↩]

Ste že kdaj dobili hruške, ko ste dedca poslali po jabolka? Sicer nisem želela pisat o sadju, vendar me je tole spomnilo na dogodek iz Lignana, ko smo skupaj počitnikovali moja visoko noseča prijateljica in njen mož ter visoko noseča jaz in moj. Seveda sta naju možička stregla spredaj in zadaj in tako se je nekega dne moj odpravil po sadje za svoje počasi okrogle babnice. Jaz bi japčke, prijateljica pa nektarine. Pa prinese nektarine in nektarine. Ene malo večje in druge malo manjše. Une tamanjše je poimenoval nektarine, une malo večje pa japčke. Priznam, res so bile podobne japčkam, a niso imele muhice in tudi okus niso imele prav nič japčkasti. Nesporazum v razumevanju italijanščine in poznavanju agrokulture.

Sicer pa sem danes želela pisat o tem, ko razlagaš o “jabolku” …. in razlagaš 3 ure, a dobiš “hruško”. Nesporazum v komunikaciji.

Baje gremo stavkat? Valjda sem tudi sama ZA povišanje plač. Saj sem kar zadovoljna s svojo plačo, a od viška glava ne boli.

Samo ni mi čisto jasno, kako bodo sindikati tole obvezno povišico izborili od naših Američanov. Hmmm! Morda pa je najbolje, da jim kar jaz napišem, da je situacija v Sloveniji pač takšna … vlada je pač takšna, kot je¹ , v EU-ju smo², inflacija je velika³, država svojih davkov ne zmanjša⁴, prispevki za penzije, ki jih itak ne bomo videli so ogromni, ….. hmja, res je edini način, da colajo lastniki podjetij. Spljoh pa če so to debeli bogati Američani, kajne?

Upam, da bodo razumeli!

1. j**la pa še zanje nisem glasovala [↩]
2. pa še jaz sem rekla JA [↩]
3. poleg kruha se je tudi moja kava strašansko podražila [↩]
4. vraga, saj morajo tudi ministri jesti drag kruh [↩]

Spet je za mano delavni vikend. Saj so že skoraj tako, kot trgovke v Mercatorju …. vse vikende za ljubi kruhek.

Pja, takle mamo, pač, kaj hoč’mo!

3x letno organiziramo Vikend seminar takoimenovani WES. Takrat je kakšen mesec pred tem precej napeto in stresno, vrhunec pa pride, ko se naša celotna ekipa¹, že v petek zjutraj skoraj dobesedno preseli v okolico kakšne športne dvorane.

Malce enostavneje je, ko se vse skupaj dogaja v Ljubljani v Hali Tivoli, malo bolj zanimivo in celo luštno je, ko gremo v Karlovac², in prav zanimivo a vseeno naporno, je ko gremo v Maribor v Dvorano Tabor.

1. 9 nas je bilo tokrat [↩]
2. pa ne gremo več, ker so brati Hrvati grdi [↩]

JFK je nekoč izrekel tisti svoj stavek: ” Ask not what your country can do for you but what you can do for your country” in ta misel mi pade na pamet vsakokrat, ko se otroci v peskovniku tepejo za eno igračo.

In glej ga vraga, tudi na blogosferi je podobno. Zadnje čase pa postaja že prav vroče. Prvič sem na razmišljanje o zaslužkarstvu na račun nas “ubogih” blogerjev naletela na straneh nekoga, ki sem ga prav rada prebirala … no, še vedno ga, a se pri tem z njim res nisem mogla strinjati.

V Rimu smo bili tokrat drugič, a ker predvidevam, da bom o tokratnem obisku Rima napisala več, kot en prispevek, sem tega naslovila z “prvič”.

Italijo imam rada, takšna potovanja, ki se jih lotimo takole, sploh, Rim mi je bil prvič zelo všeč, vreme se je po prvem deževnem dnevu, popravilo v prekrasno sončno in toplo jesen, tako da bi moral ta prispevek imeti v sebi same presežnike, vendar vas bom razočarala. Tokrat mi Rim ni sedel. Ne znam si razložiti kaj je razlog. Morda enostavno to, da postajam iz potovanja v potovanje bolj zahtevna in kritična? Morda to, da sem Rim že videla in sem tokrat pričakovala še nekaj večjega, lepšega, boljšega? Mogoče pa to, da sta dva polna dneva enostavno bila premalo za mirno in sproščeno uživanje v lepotah tega velikega in zgodovine polnega mesta?

Mi lahko lepo prosim kdo razloži smisel te veleumnosti?!

Da se razumemo, sem zelo ZA učenje tujih jezikov. Sama jih znam kar nekaj in tudi Jako spodbujamo, da bi svoj posluh za jezike kar najbolj izkoristil. Angleščino se uči že od vrtca naprej¹, kasneje je nekaj let obiskoval tečaj italijanščine, sedaj ko pa ima v sedmem razredu možnost izbire izbirnih predmetov pa se je odločil, da izkoristi možnost, ki mu je ponujena in izbral je oba dodatna možna tuja jezika, francoščino in nemščino. Torej ob uvedbi obveznega učenja še drugega tujega jezika pri nas ne bi prav nič spremenilo.

A vendar mi vse skupaj ne gre v glavo. V čem je catch?

1. to je najbrž jasno kaj so počeli oz nepočeli prva tri leta [↩]

Svak je zadnjič izjavil, da takoj podpiše pogodbo za določen čas za 77 kvalitetnih let življenja. Bi tudi vi?

77 let in niti dneva več?

Jaz najbrž bi pri 18-ih. Pri 45-ih bi morda že malce razmišljala, a bi na koncu vseeno potegnila čačko na papirju. Pri 60-ih bi morda že razmišljala, če ne bi vseeno raje pomaknila na 80. Uf, pri 76-ih bi prekleto močno razmišljala in tudi Zmagec me ne bi prepričal, da vzamem vse prisluženo in grem “domov”. In kaj če naslednje leto odkrijejo čudežno zdravilo, ki bo življenja podaljšalo na 100+ let …. kvalitetnih 100+ let?

da ne bom več kritizirala, ampak kaj, ko moram z vami deliti tole bučo

Berem Obraze …ja, ja … ok, ni neko strašno branje … ampak vseeno ajde vanj najbrž pišejo kakšni novinarji, ki jim za to celo plačajo, kajne? No in v tej reviji je članek z nekim kuharjem (Iztok Doma se imenuje in vraga ne vem kako se tole sklanja) Iztokom Domajem ?? veleumna vprašanja pa mu postavlja Ajda Janovsky in eto pridem do stavka, ki sem ga morala kar nekajkrat prebrati, da sem doumela njegovo celotno težo in globino.

“Katera je bila prva jed, ki ste jo skuhali?”

Božek moj! Najbolje, da hitro zapišem v nek dnevnik kaj je prva stvar, ki jo je Jaka kdajkoli zapackal na kuhalniku ali kaj je prva risbica, ki jo je zrisal ali pesmica, ki jo je zapel, saj nikoli ne veš, kaj postane iz njega in potem slavni kuhar ali pevec ne bo znal odgovoriti na tako pomembno vprašanje. Valjda je Iztok Doma že ob pripravi prvega jajca na oko vedel, da bo nekoč strašanski mojster kuhe in jaz res ne vem, kako da si ni zapomnil svoje prve kuharske umetnine