Saša Gerčar

Danes sem ponovno izgubila nekaj kocin … žal mi vedno odpadajo le naglavne. Kar iz treh različnih naslovov sem dobila isto pismo, očitno je stvar vroča.
Jaz seveda pisma ne bom pošiljala naprej, tudi na ta način ne, da bi vse prejemnike skrila v polje BCC ((Blind Carbon Copy)) ali Skp v slovenščini ((Slepa kopija)), četudi mi jutri crkne že tretji računalnik.
Ja, nesreča se kar kopiči na mojem naslovu. Najprej mi je pred tednom dni odpovedal še ne pol leta star prenosnik IBook, tako opevani in nikoli pokvarljivi Mac! Jap, meni je crknil! No, crknila je kao tipkovnica. Nikoli polita, nikoli na tla pribita … nič, nič ….. a vseeno crkne!
A jaz se nisem prav hudo sekirala, kajti laptop sem na hitro zamenjala za 2 meseca staro Toshibo, ki je v osnovi bila namenjena meni, saj smo razmišljali, da bi bil Mac Jakov. A to je dolga, zapletena in kruta zgodba, nevredna mojih nežnih bralcev.
Toshibica je poleg tega, da je bila itak moj izbor, imela še XP-je in Office 2003, ki so naravnost božji dar v primerjavi z Visto in Office-om 2007, ki sem jih uporabljala na Mac-u. Ravno sem z vsemi častmi pokopala spomin na izgubljene podatke, ki so bili na Mac-u in ravno sem uredila vse potrebno, da sem brez težav dostopala do vseh spletnih strani …. da ne boste mislili, da je to hec, saj poleg mojih blogov, dostopam še do male množice službenih serverjev in spletnih strani, kjer je potrebno vnašati posebna uporabniška imena in gesla, ki jih seveda iznenada nikjer ni bilo shranjenih …. in ravno sem lahko tudi od doma dostopala do mailov ter si inštalirala še vse tiste programe brez katerih mi živeti ni…. no, ravno, ko sem vse to uredila in si tudi nekako že uredila videz svojega bloga, mi začne nagajati tudi Toshiba. Res, ne morem verjeti, a včeraj zvečer mi je odpovedala bluetouth povezava. Iznenada moj laptop ni več spoznal moje miške in je tudi po obupanem iskanju ni in ni zaznal. Ja, ja, baterija je polna in miška vključena in jaz nisem blond! Poleg tega ni zaznal nobenega od naših mobitelov, čeprav so vsi priključeni na BT.
Ajde, a brez te “normalne” miše bi še živela, le da mi wireless povezava dela in posledično povezava z netom. Pa ne, tudi to je crk.
In ker nekako ne verjamem v toliko naključij na kupu, razmišljam, da je razlog za vso to nesrečo in kazen božjo, zagotovo ta, da zadnjega cirkularnega pisma, ja pa tudi predzadnjega in če prav pomislim tudi tistega pred tem, nisem poslala na vsaj 50 svojih prijateljev. Ne, tudi tokrat ne bom, pa če mi crkne še 5 računalnikov pa še bazilika v lončku na okenski polici!

Jaka je ob moji omembi stavke in sklepanju ((to je bilo že nekaj časa nazaj, ko se je o tem šele razpravljalo)) , da potem bo pa pouk odpadel, vzkliknil:”Super!”

Pa je to res super? Za kaj že gre pri vsem tem?! Za višje plače VSEH v javnem sektorju zaposlenih ljudi? Ali gre morda za posledice inflacije in pretirano poviševanje cen osnovnih živil? Resda ekonomije nisem nikoli dokončala in najbrž mi ravno zato ta računica ne gre skupaj, a vendar, če bi res povišali plače ljudem, ki jih plačuje država, bo ta budget prišel od znižanja plač ministrov? Ali bo država spet na drugem koncu kakšnim drugim revežem vzela?

Vajena sem mestnega življenja in dokler se nismo preselili na vas, so na naša vrata ob kakšnih posebnih dneh množičneje zvonile le maškare in kakšna mularija, ki ni imela kam s svojim časom. Odkar pa živimo na obrobju Ljubljane, nas vsako leto obiščejo neke druge vrste maškare. V našem okolišu je vpliv cerkve zelo močan in tako otroci vsako leto po novem letu nase navesijo nekakšne halje, zvonijo od vrat do vrat ter zbirajo prispevke. Finančne seveda, tu ne prideš skozi tako zlahka, kot je bilo mogoče pri maškarah, tukaj bonboni ali piškoti ne štejejo.

Od cerkve bi se bilo potrebno učiti, saj marketinške prijeme obvlada bolje od marsikoga.

• za zbiranje prispevkov aktivirajo otroke. Le kdo ne bi dal denarja prisrčnemu mulčku?
• našemijo jih v neka oblačila in tako dajo skupinici poseben pečat in znak, da so “njihovi”

To pa je največja neumnost, ki sem jo slišala v zadnjem letu. Res!

Zelo rada pomagam in čeprav moja pomoč ne pomeni vedno le posega v denarnico, tudi to naredim občasno. Kdaj pa kdaj kakšen euro kakšnemu klošarju, še raje nakup kakšnega sendviča ali rogljiča ter čaja neki starejši gospe, ki jo s Tomažem srečujeva na istem mestu in je tega vedno vesela, celo finančno nakazilo sem že izvedla, čeprav priznam, da je res trajalo celo večnost, preden sem se le obrnila in svojo rit ponesla pred okence z nakazili …. hmja, priznam, da pri nas položnice plačuje moj dragi in jaz pojma nimam o geslih in ostali šari potrebni za nakazila preko klika.

A pri tem darovanju je tako, da je vse kar narediš itak vedno premalo, da bi rešil svet vsega gorja in tako je odločitev, kdo je tega potreben bolj in hitreje, vedno težja. Otrokom, brezdomcem, Slovencem, Afričanom, sosedu, neznancu, lačnemu, bolnemu, živalim, ljudem, posamezniku, inštituciji …???

Obdarovanje znotraj družine pretakanje denarja iz moje v Tomaževo denarnico, vmes pa še nekaj ostane prodajalcem, je letos končno ukinjeno. Saj imam rada darila, vendar pa je tale norišnica v decembru res prešla zdravo mero okusa in resnično NOČEM, …. NOČEM (!), da se meni dragi ljudje podijo po trgovinah, trošijo čas za ugotavljanje kaj trapastega bi kupili meni zahtevnici, ki itak z ničemer nikoli ni povsem zadovoljna. Resnično si želim le pozornosti, klica, pogovora, povabila na kavico, morda celo kosilo, večerjo, če govorimo o meni bližjih ljudeh, nikakor pa ne čokolad, kave v še nepripravljenem stanju ((dragi moji, če še ne veste, jaz kave nikoli ne pripravljam doma)), parfumov, bognedaj steklenice vina ((prestavljanje enih in istih steklenic iz ene hiše v drugo me spravlja ob živce)), še manj žgane pijače ((če še ne veste, da takšnih pijač ne pijem, potem ne vem zakaj sploh darila???!!)), in zagotovo ne šampanjca ((mehurčki mi ne sedejo niti v Radenski, še manj v alkoholni pijači)).
In ker meni največ pomeni pozornost, tudi drugim rada podarjam podobno darilo. Tudi poslovno.

Ste že kdaj dobili hruške, ko ste dedca poslali po jabolka? Sicer nisem želela pisat o sadju, vendar me je tole spomnilo na dogodek iz Lignana, ko smo skupaj počitnikovali moja visoko noseča prijateljica in njen mož ter visoko noseča jaz in moj. Seveda sta naju možička stregla spredaj in zadaj in tako se je nekega dne moj odpravil po sadje za svoje počasi okrogle babnice. Jaz bi japčke, prijateljica pa nektarine. Pa prinese nektarine in nektarine. Ene malo večje in druge malo manjše. Une tamanjše je poimenoval nektarine, une malo večje pa japčke. Priznam, res so bile podobne japčkam, a niso imele muhice in tudi okus niso imele prav nič japčkasti. Nesporazum v razumevanju italijanščine in poznavanju agrokulture.

Sicer pa sem danes želela pisat o tem, ko razlagaš o “jabolku” …. in razlagaš 3 ure, a dobiš “hruško”. Nesporazum v komunikaciji.

Baje gremo stavkat? Valjda sem tudi sama ZA povišanje plač. Saj sem kar zadovoljna s svojo plačo, a od viška glava ne boli.

Samo ni mi čisto jasno, kako bodo sindikati tole obvezno povišico izborili od naših Američanov. Hmmm! Morda pa je najbolje, da jim kar jaz napišem, da je situacija v Sloveniji pač takšna … vlada je pač takšna, kot je ((j**la pa še zanje nisem glasovala)) , v EU-ju smo ((pa še jaz sem rekla JA)), inflacija je velika ((poleg kruha se je tudi moja kava strašansko podražila)), država svojih davkov ne zmanjša ((vraga, saj morajo tudi ministri jesti drag kruh)), prispevki za penzije, ki jih itak ne bomo videli so ogromni, ….. hmja, res je edini način, da colajo lastniki podjetij. Spljoh pa če so to debeli bogati Američani, kajne?

Upam, da bodo razumeli!

Spet je za mano delavni vikend. Saj so že skoraj tako, kot trgovke v Mercatorju …. vse vikende za ljubi kruhek.

Pja, takle mamo, pač, kaj hoč’mo!

3x letno organiziramo Vikend seminar takoimenovani WES. Takrat je kakšen mesec pred tem precej napeto in stresno, vrhunec pa pride, ko se naša celotna ekipa (( 9 nas je bilo tokrat )), že v petek zjutraj skoraj dobesedno preseli v okolico kakšne športne dvorane.

Malce enostavneje je, ko se vse skupaj dogaja v Ljubljani v Hali Tivoli, malo bolj zanimivo in celo luštno je, ko gremo v Karlovac (( pa ne gremo več, ker so brati Hrvati grdi )), in prav zanimivo a vseeno naporno, je ko gremo v Maribor v Dvorano Tabor.

JFK je nekoč izrekel tisti svoj stavek: ” Ask not what your country can do for you but what you can do for your country” in ta misel mi pade na pamet vsakokrat, ko se otroci v peskovniku tepejo za eno igračo.

In glej ga vraga, tudi na blogosferi je podobno. Zadnje čase pa postaja že prav vroče. Prvič sem na razmišljanje o zaslužkarstvu na račun nas “ubogih” blogerjev naletela na straneh nekoga, ki sem ga prav rada prebirala … no, še vedno ga, a se pri tem z njim res nisem mogla strinjati.

V Rimu smo bili tokrat drugič, a ker predvidevam, da bom o tokratnem obisku Rima napisala več, kot en prispevek, sem tega naslovila z “prvič”.

Italijo imam rada, takšna potovanja, ki se jih lotimo takole, sploh, Rim mi je bil prvič zelo všeč, vreme se je po prvem deževnem dnevu, popravilo v prekrasno sončno in toplo jesen, tako da bi moral ta prispevek imeti v sebi same presežnike, vendar vas bom razočarala. Tokrat mi Rim ni sedel. Ne znam si razložiti kaj je razlog. Morda enostavno to, da postajam iz potovanja v potovanje bolj zahtevna in kritična? Morda to, da sem Rim že videla in sem tokrat pričakovala še nekaj večjega, lepšega, boljšega? Mogoče pa to, da sta dva polna dneva enostavno bila premalo za mirno in sproščeno uživanje v lepotah tega velikega in zgodovine polnega mesta?