Nikoli ni nič tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše
Leto 2008 tako ali tako ni ravno vrhunec mojega življenja. Obetalo je veliko, a uresničilo se je bore malo.
Če štejem samo po potovanjih, ki jih obožujemo, naj bi leto začeli z našim standardnim smučanjem v Italiji. Apartma rezerviran, dopust planiran, z Jakovo sestrično pa fiksno dogovorjeno, da gre z nami.
Pa nam jo usoda zagode in teden pred tem se zgodi bolezen našega dedija in smuka je bila “prestavljena” za nedoločen čas …. Bo že še čas, si rečemo. No, sneg se je sicer dolgo obdržal, a smuka se vseeno ni izšla.
V marcu (vsaj mislim, da je bil marec) naj bi padla poslovna pot v Hannover. Tokrat bi morda še malce pokombinirali in s seboj vzeli še Jako. Nič od tega. Težko je planirati takšno stvar, ko pa je bil dedi slab, mi pa do zadnjega mečkali z rezervacijo. Bo že še priložnost, si rečemo.
Ste me v zadnjih treh mesecih kaj srečali na Kliničnem centru? Ne? Le kako, da ne, ko pa sem v februarju, marcu in aprilu kar naprej krožila tam?!
Oh, o KC-ju bi imela precej za pisati, saj me prsti kar zasrbijo, kadar me kaj razjezi in tam, o ja, tam je veliko stvari, ki me jezijo! Pa ne sestre ali zdravniki, ti so čisto OK, ljudje pač, krvavi pod kožo, včasih prijazni, drugič mrki, včasih zmotljivi, drugič uspešni. Nekdo je za zdravnike rekel:1 “Njihove uspehe osvetli sonce slave, neuspehe skrije zemlja”.
Nekega dne, ko sva z možem odhajala iz obiska pri njegovemu očetu se je ulilo kot iz škafa. Midva sva seveda bila brez dežnika. Mokra, kot cerkvene miši sva prišla do najinega avta, ki sva ga seveda parkirala 5 ovinkov in 7 ulic ter vsaj 4 brezdomcev2vstran.
Ne, nisem vulgarna …. kletvic in ostalega nepotrebnega vstavljanja spolnih organov namesto vejic in ostalih ločil ne uporabljam1 a vseeno grem kljub (oz. prav zaradi) svojim letom v korak s časom in tako rada uporabljam sodobni slovenski jezik in besede ‘huuuudo’ , ‘BTW’ , zeh, bruh … konec koncev dragi moji mi jeziki ležijo pa tudi s sinom se želim razumeti še nekaj dolgih let.
In baje se za nekaj, za kar ti je vseeno …oz. če zadevo prav dojemam, za kar ti dejansko niti NI vseeno in te jezi, živcira, nervira, dviguje kocine jezi in še kaj, reče da “ti dol visi“. No in da ne bo pomote okrog mojega znanja slovenščine in morda še dileme o mojem poznavanju človeške anatomije bom jaz od sedaj naprej uporabljala kar dvojino.
A tudi zaporniki volijo? Najbrž in očitno je nekdo v neki stranki naredil domačo nalogo, malce preštel zapornike in dobil idejo za pridobitev nekaj novih volilnih glasov. Hmja, drugače si jaz vseh teh razprav okrog slabo oskrbljenih zaporov, ne znam predstavljati.
Saj tudi delikventom privoščim jacuzzi v vsaki celici (ops, sobi), res … naj uživajo, kar se mene tiče … sploh, če bo to vodilo h glavnemu cilju zaporništva - spreobrnitvi vsakega delikventa, ampak morda naj pred tem vsaj v sobe kliničnega centra namestijo klime in uredijo tuše v vsaki sobi posebej!
Končno se vrača naš mulac tanarboltazlat! Čeprav je prišel “smo prišli mi” starci v obdobje, ko “smo ves čas tečni in zoprni”, je to vseeno obdobje, kjer vsako prosto minuto najraje preživljava prav s to malo tečnobo.
Danes prihaja domov s tega njemu pred odhodom tako zoprnega tabora. Prepričana sem, da se je imel lepo in da je ob druženju s sošolci pozabil, da je zaradi tega izpustil 4 dneve treninga tenisa, da tam ni interneta in ne vidi najnovejših športnih dosežkov, tudi televizije nimajo in najbrž je bila te dni na sporedu kakšna tekma, brez katere bo čutil trajne psihične posledice
, da mu od hrane itak vse smrdi nič ne paše, da se umiva le, ko uspe priti na vrsto do tuša na koncu hodnika, ki je namenjen vsaj 20-im nadebudnim mulcem, ki imajo pred spanjem 20 minut časa za osebno higieno, da spi na kakšnem zmajanem pogradu in da ga moti, ker eden od osmih prijateljev s katerimi se drenja v super majhni sobi, ponoči smrči, drugi dela cirkus vse do enih zjutraj, tretji smrka in jamra, ker bi rad šel domov itd.
Podpiram takšna druženja!
Podpiram pomoč socialno ogroženim, ki si takšnih stari ne morejo privoščit!
Podpiram druženje brez pripomočkov moderne tehnologije!
Podpiram šolo v naravi!
A bi kdo prosim pobral vse lopatke in grabljice, zaprl peskovnik in otroke nagnal domov?!
Naš mulc je sila bister fant. Ja, saj vem, da itak vse mame hvalijo svoje otroke, a vedite, da sem jaz sila1 kritična in da zame nič nikoli ni dovolj dobro, zato takrat, kadar povem nekaj pozitivnega …. sploh o ljudeh, ki so mi blizu … , takrat ima to res veliko težo.
Torej mulc je bister, a len. Len za stvari, ki ga ne zanimajo in popolnoma predan stvarem, ki ga. Oh, kot da mi je to od nekod poznano
Treningi tenisa so nekaj kar ga zanima. Lani je začel s treningi v najslabši skupini, 2x na teden. Letos so ga prestavili v višji rang, treningi 3x na teden. Poleg rednih treningov je doma še nabijal na steno, ob sobotah in nedeljah pa igra s Tomažem. Tenis, tenis, tenis! Nekaj mesecev nazaj so ga vključili v treninge še boljše skupine in mu jih povišali na 4x tedensko ter ga prijavili na prve turnirje. Četudi z razbito ustnico (kar se je zgodilo danes), malce vročine ali v grozovitem vremenu, za trening bo vedno volja in čas.
Naš dvanajstletnik je seveda prepričan, da bi svet brez enega dneva televizije, če že ne propadel, vsaj doživel majhno krizo svojega obstoja. No, morda bi še zdržal brez poročil, risank, poljudnoznanstvenih oddaj, vsekakor bi preživel brez španskih nadaljevank, zdržal brez filmov, a nikakor prenesel niti enega sušnega dne brez športnih prenosov.
Pri nas je dom razdeljen na spalni, toaletni in dnevni prostor in v dnevnem se dogaja vse …. v njem ni pregrad, sten ali vrat, ki bi razdeljevale ali povezovale kuhinjo, jedilnico, dnevno ali delovno sobo. Tam delamo na računalniku, se učimo, kuhamo, obedujemo, pomivamo posodo in seveda gledamo televizijo. Vse to počnemo v enem prostoru. In tako se kljub dejstvu, da mene televizija niti ne zanima, zgodi da mi tako kot včeraj, oko zastane na kakšni televizijski oddaji.
Saj ne vem, če si tole lahko privoščim?! Zdravnike potrebujemo, so zlata vredni in zdravje je ena najpomembnejših, če ne res najpomembnejša vrednota. Zanj bi dali vse, zato so zdravniki mali bogovi, ki naj bi jih častili, obdarovali in bognedaj kritizirali.
A kaj, ko jaz ne morem iz svoje kože in moram stegniti jezik povsod tam, kjer me kaj moti. In tokrat se mi življenje vrti okrog bolnic, zdravnikov, bolniškega osebja in seveda domov za ostarele občane.
V zdravstvo verjamem in prisegam na klasično medicino. Verjamem in zaupam zdravnikom in verjamem celo, da imamo v Sloveniji kljub precej kaotični situaciji v zdravstvu, še vedno dovolj kvalitetnega zdravstvenega kadra. Ampak (!) …. ja, sedaj pride moj ampak.
Kar pohitite, ker ponekod so čakalne dobe dolge tudi do 7 let, mi pa itak do 90. leta mislimo, da smo še premladi in preveč zdravi za takšne ustanove.
Življenjska doba se daljša, daljšajo se tudi delavne dobe, a vendar je naša družba vse bolj polna starejših in nemočnih ljudi. S to težavo se bo vsak od nas slej ko prej srečal in ko potrka na vrata, je šok velik, vprašanj nešteto, rešitve pa borne.
Moji starša sta še oba živa, oba dokaj zdrava (predvsem mama) in čeprav je oče že preko 7. desetletja, mama pa se temu že tesno bliža, še vedno niti pomislita ne za prijavo v kakšen dom upokojencev. Ne, onadva bosta živela še nadaljnjih 30 let, obdelovala vrt okrog hiše in seveda samostojno vzdrževala svojo hišo! Moj oče o domu ne želi niti slišati.
Sentimentalna, kriticna, kolericna, nezna, romanticna, vecna optimistka, hci, mama, zena, delavka, sef, prijateljica, navdusena filmomanka, pogosto nestrpna, hitra, opravljiva, vesela, debela ....no, obcasno ...ampak se rima, vedno polna novih idej, entuzijazma, vcasih popolnoma podrta, vendar se hitro pobere ...skratka Sasa.