Sicer v tem stavku ni napisano, da naj bi nas pomembne in pametne delalo že dejstvo, da se s takšnimi družimo, a zdi se mi, da večina pod to izjavo razume ravno to. In kar je še huje, dovolj jim je, da ob pogovoru, navržejo par imen, ki naj bi v “pomembnih” krogih nekaj pomenila in že mislijo, da so postali nadvse zanimivi.

“Poglej, tam je gospod taintapomembnež! Včeraj sva skupaj lovila ribe.”

“Včeraj sem bila pri pedikerju. Veš kdo je sedel poleg mene?! Gospa taintavelepomembnica. Me je pozdravila.”

Oh in sploh!

A potemtakem je mati Tereza bila povsem nepomembna persona, saj se večino svojega življenja ni ravno družila in kofetkala s temintemvelepomembnežem?

A nisem želela o tem. Danes sem v roku pol ure srečala dve popolnoma drugačni osebi, ki imata na druženje in odnose z ljudmi povsem drugačen pogled.

Prvi je natakar v lokalu, ki ga obiščem občasno … morda enkrat mesečno. Danes sva tja zašla z mojim in takoj po prihodu, mi je natakar prinesel mojo pred nekaj tedni izgubljeno kapo ter me vprašal, če je moja. Ne moreš verjeti?! Sem le njihova občasna jutranja gostja, ki nekaj tednov nazaj v lokalu pozabila sivo ((res nezanimivo in prej dolgočasno)) naglavno pletenino.

In tokrat ne le, da sem dobila kapo nazaj, ampak sem bila postrežena z občutkom, da nisem le ena od nešteto gostov, ki se pojavijo tam.

“Kot vedno? Kratko kavo brez?”
Kot vedno?! Pa saj sem bila pri tem natakarju morda le 3x v zadnje pol leta? Si zapomni vse stranke? No, da sem le jaz tako zanimiva, si pri svojih 40+ več ne delam utvar .

Ja, baje si jih res. Se potrudi, pravi.

No, saj to je njegovo delo, boste rekli. Res? Večina natakarjev si zapomni naročilo le do šanka, nekaterim pa celo to ne uspeva najbolje.

Če si tale tišček zapomni najljubše pijače strank v lokalu, sklepam, da najbrž nima težav tudi s tem, kakšno glasbo posluša njegova najdražja ali ob kateri torbici so se ji zadnjič orosile oči.

In nekaj minut kasneje, sva v sosednjem lokalu naletela na gospoda, ki je hrupno vstal, naju pozdravil, potem pa nekaj hitel razlagati o tej in oni nepomembnosti. Med našim kratkim pogovorom je pomahal še dvema mimoidočima in kot ponavadi navrgel komentar, češ kako je tainta pomemben. Vedno znova nama pripoveduje iste zgodbe, nevedoč, da sva jih slišala že najmanj 3x.

Zadnjič, ko sem ga srečala v drugačni kombinaciji in poleg mene ni bilo mojega moža, sem ga pozdravila, on je veselo odzdravil in zraven navrgel:”A si še vedno tam?”

A??!!! Kje?! Prav butasto sem ga gledala, saj svojih življenjskih lokacij ((služba ista, družba ista, bajta in mož pa itak)) kar nekaj let že nisem spreminjala.

“Ja, ja, še vedno sem pri N21in še vedno živim v Sostru.” In potem je bil z butastim pogledom na vrsti on.
“joj, oprosti sem se zmotil!”

Ja, ja, res se je, ampak ne v tem, kar je mislil on. Zmotil se je že takrat, ko si ni vzel dovolj časa in ljudem, s katerimi se je pogovarjal, ni resnično prisluhnil.

Jaz bi rekla raje takole; “Povej mi, kako mar ti je za ljudi, s katerimi se družiš in povem ti, kdo si!”

Saj so prijazni in vedno, ko prenosnik dostavim z novo odkrito napako, ga z nasmeškom (resda ledenim) vzamejo nazaj, ga valjajo po rokah 2 dni in ga nato zopet z nasmeškom vrnejo. Kao popravljenega. Vedno se mi nasmejijo, me pozdravijo in začuda iz tikanja vedno znova prehajajo na vikanje. Če se jaz slučajno iz tedna v teden sunkovito ne staram … in mislim, da take sile še ni, potem je vikanje najbrž posledica dobrega sales treninga. Baje z vikanjem sprožiš obrambni mehanizem, ko skozi stisnjene zobe, osebe nikakor ne moreš poslati v karkoližetipadenapamet.

No, moj povsem nov (no, ja, je bil nov in od takrat še vedno ni zasijal v svoji polno delujoči funkciji) prenosnik pa še vedno zmrzuje, mi občasno podira baze (ker ob zamrznitvi ne morem nič drugega, kot da ga grobo odključim od vseh virov energije, luščijo se mu slovenski znaki (to so po treh obiskih le dokončno rešili), obrabljajo se tipke (ker baje s svojim načinom tipkanja, kjer uporabljam konice nohtov, notesniku stalno fizično škodujem in sem netipični uporabnik, ki ne more uveljavljati reklamacije), enkrat ne deluje DVD enota, drugič se baje (res baje) pokvari disk, ki ga je treba menjati, tretjič ne delujejo outlook, četrtič Outlook deluje, vendar računalnik zmrzne vsakič, ko odprem jpg file … Najhuje pa je, da jaz sploh ne razumem njihove brezmejne dobrote in dobre volje, ko mi res iz čiste ljubezni vedno znova popravljajo prekrasen računalnik, ki itak šiba (TO SHIBA) in ima naložen ohinsploh krasen program Windows Vista.

Danes je v moj nabiralnik prišlo naslednje pismo.

Dragi Skrbnik programov,

Lani sem nadgradila odličen program Fant 5.0 v Moz 1.0 in opazila, da je le-ta začel nepričakovano spreminjati že utečene plačilne module, omejuje rože in nakit, aplikacije, ki so v programu  Fant 5.0 zelo uspešno delovali.

Nadalje, program Moz 1.0 je izklopil kar nekaj pomembnih programov, kot na primer Romantika 9.9, toda naložil je neželjene programe kot na primer LigaSiMobil 5.0 in Kosarka 3.0.
Program Pogovor 8.0 sploh ne deluje več, HisnaOpravila 2.6 pa se je enostavno sesul.

Poskušala sem rešiti probleme z zagonom Godrnjanje 5.3, a žal brez uspeha.

Obupana

Draga  Obupana,

Zavedati se morate, da je Fant 5.0 zabavni paket, medtem ko je  Moz 1.0 operacijski – delovni sistem.

Poskusite vnesti ukaz  C:\PA_SEM_MISLILA_DA_ME_LJUBIS in poženite Solze6.2.
Moz 1.0 bi moral  potem avtomatično pognati aplikacije: Kriv_sem3.0 in Roze 7.0.

Toda  pazite, prepogosta uporaba zgoraj navedenega ukaza povzroči v programu Moz1.0 zagon Vedno_tiho2.5, Vecer_s_prijatelji7.0 in Pivo6.1.
Pivo6.1 je  zelo neprijeten program, ki oblikuje zvočne datoteke imenovane Glasno Smrčanje. Pod nobenim pogojem ne nalagajte programa Tasca1.0 ali novega programa Fant6.0. Te  aplikacije ne podpirajo programa Moz1.0 in ga bodo dokončno sesule.

Vaš skrbnik programov

Vsaj kar se težav s skrbniki tiče in kompatibilnostjo programov, punco povsem razumem. Sploh, če je programe dobila naložene v paketu skupaj s hard ware-om na katerem piše TOSHIBA. Draga moja, povem ti, da TO prav nič ne ŠIBA, še počasi ne gre!

In kaj sem tokrat ušpičila?!

V naši družini imamo osebne lastnosti lepo porazdeljene. Mož je lep, pameten, natančen, redoljuben, redoljuben, natančen, natančen, redoljuben … jaz sem utrujena, tečna, površna, tečna, tečna, površna, … naš mali pa zabaven, neobremenjen z malenkostmi, bister, poln energije, … aja pa pameten in lep po atiju.

In jasno je, da jaz izgubljam denarnice, pozabljam kje sem parkirala, izgubljam ključe, pozabljam mobitel doma in moj dragi ima poleg vseh življnejskih težav, na svojem puklu še skrb zame.

In danes zjutraj, ko se midva sangvinično opupno stresni par – Jaka in jaz, končno in spet v zadnjih minutah, gužvava oprtana s 400 torbami, skozi izhodna vrata našega doma, opazim, da je moj natančni mož v vratih pozabil svoje ključe. Oja, se zgodi tudi najboljšim.

In ker jaz površna in zgubljena dečva to prav dobro razumem, se ne razburjam, vtaknem ključe v svoj žep, hkrati pa že kličem svojega natančnega možička. Iskreno odkrita mu razložim, da ga kličem ravno zato, ker vem, da sem zbrkljana in zmedena in znam pozabiti, zato naj me ON, vir vsemogočne natančnosti in redoljubnosti, opozori, da mu ključe predam, kajti zvečer jih bo najbrž rabil.

Sva se videla? Ja, celo dvakrat se je oglasil v moji pisarni. In? Ja, ne vem … jaz sem na ključe seveda pozabila.

Ob 7h zvečer me besno kliče ((on v Sostrem, jaz na Brniku)) in se ves penast dere v telefon, češ kaj mislim baba zmešana, da mu nisem dala ključev. Aaaaa? Halo?

Drugič jih bom vrgla v odtočni jašek pa se naj sprašuje kje jih je izgubil, hudič frdamani!

Dragi policisti, vam lahko dam nasvet, prosim?!

Ko boste štrajkali, poskusite to početi tako, da boste šefa resnično razjarili, a ljudstvo dobili na svojo stran! Kako? Ljudem poskušajte resnično POMAGATI! Namesto kazni delite odpustke!

In verjamem, da bo tisti dan najbrž precej podoben včerajšnjemu … skoraj podoben. Spet bo kup meni podobnih “podivjanih” bab z brzino 70km na uro drvelo po enopasovnih mestnih cestah in medtem ogrožalo varnost vsaj ducatu nič hudega slutečih mušic in kobilic.

Ja, točno tam stojte, kot ste stali včeraj, le da vam radarjev ni potrebno skrivati v civilnih avtomobilih pod krinko. Morda se lahko celo postavite v samo čudotvorno križišče Litijske in Sostrske in tam mahate s svojimi ročicami ter nam zblojenim in norim voznicam omogočite, da vsaj enkrat iz nemogoče zavite in neprednostne ceste, zavijemo na levo brez nepotrebnega pospešpevanja in posiljevanja drugih vozil ter morjenja nič hudega slutečega mrčesa ((kakšnega hujšega masakra itak ne naredimo)).

Velike spremembe na hitro lahko povzročijo veliko depresijo in stres, zato vam morda niti ni potrebno igrati gospoda semaforja in se lahko tudi takrat še vedno skrivate po zakrinkanih avtomobilih, ki jih postavite na tiste vam znane najbolj blagajnepolneče vogale, ki sicer niti slučajno niso nevarni, so pa ugodni za skrivanje in imajo omejitev nastavljeno na nizka števila, ki se jih kaj hitro prekorači za 20 ali celo več procentov.

Tisti dan je lahko res skoraj povsem enak, kot včerajšnji. Jaz bom tako, kot včeraj peljala povsem umirjeno in po pravilih ((čeprav tega ne počnem čisto vedno, priznam)), …. ja, tudi v septembru bom mimo šole peljala 40/uro, kot sem peljala včeraj, na lep sončen počitniški dan. Tako kot včeraj in vsako jutro ob delavnikih, bom najbrž tudi takrat potiho preklinjala pri sebi, (jah, tamalga imam ob sebi) ko bom stegovala vrat iz neprednostne ceste in pogledovala proti ogledalu na drugi strani Litijske ter upala, da bom le ugledala “luknjo”, ki mi bo dovoljevala hiter vskok med vozeča vozila.
Tako, kot včeraj, bom tudi takrat, močno pritisnila na gas in se po treh minutah čakanja na hitro zapodila med z obeh strani hiteča vozila. Tako, kot včeraj, kljub omejitvi 50/uro, tudi takrat, takoj po zaletu, ne bom ravno stopala po zavori in raje počakala, da se moje vozilo po močnem naskoku dobrih 70/uro počasi ujame v ritem ostale kolone … in ja, tudi takrat se mi lahko zgodi, da mimo zakrinkanega radarja …ravno tistih kritičnih 20m še vedno peljem tistih istih slabih 70/uro. In tako, kot včeraj bom minuto kasneje že umirjeno in počasi peljala mimo gostišča Micka  … počasi v koloni in ob zamahu policijskega loparčka, mirne vesti zapeljala na odsek, misleč, da se mi tistega sončnega dne res ni potrebno česa bati … konec koncev, sem bila zadnja v koloni, peljala sem največ 40/uro, poleg sebe imam otroka, kar je zame dodatno jamstvo, da ne norim, imam vse dokumente (kar se mi sicer zlahka dogaja, da ostajajo v napačni torbi) … torej lep sončen poletni dan …

A takrat bo dan le drugačen. Policisti bodo štrajkali. Zato bo policist počel vse ravno obratno, kot ponavadi. Takrat bo jezil šefa in ne je*** nič hudega slutečih državljanov. Prijazno me bo pozdravil, mi povedal, da sem se najbrž zmotila in nekaj metrov prej preveč pritisnila na gas, kar je njihov radar ujel, vendar mi za to nihče ne bo pisal položnic, kajti oni – policisti so tu, da pomagajo in opozarjajo. Želel bi me le opozoriti na pravila in zakone ter … oh in sploh .. kajti ni vsak dan praznik ..ups, policijski štrajk. Mor’š misl’t?! Japajade!

Ravno smo se vrnili iz počitnic v Italiji. Tam očitno ne štrajkajo le cariniki ((ti so v mojih mladih letih stalno štrajkali)), “štrajkajo” tudi policisti. Neke noči smo se štirje osebki vozili po trdi in temni noči. S kolesi brez luči in čelad na naših glavah. Peljali smo se mimo policijskega avtomobila in ob njem stoječih policistov. Le pokimali so v pozdrav in nas pustili pri miru. So raje lovili prave lumpe. Štrajkajo pač!

Naši si takšnega izpusta dodatnega polnjenja proračuna že ne bi privoščili. Razen ob štrajku!

Baje, da se vsi policisti ne skrivajo za drevesi in da nekateri delajo tudi kaj družbeno koristnega. Ja, tudi, ko ne štrajkajo. O, ja verjamem! Sem doživela na lastni koži. Nekaj tednov nazaj sva se s Tomažem izgubila na Ptuju. Helga ne dela po Sloveniji … pojma nimam zakaj, napotki o tem, kako priti na mesto piknika, pa so itak popolnoma zatajili. Kaj bi drugega, kot da je Saša odšla na policijsko postajo prosit za pomoč. Ne, niso nama risali in mahali, policist je odšel v avto in vozil pred nama ter naju pripeljal naravnost pred roštilj. Pa ni štrajkal, majkemi.

Sem včeraj slišala po radiu nekatere, ki so se potegnili za policiste in rekli, da naredijo tudi veliko dobrega. Ja, saj vam pravim, da je res …. in to resnično dobrega in koristnega, a kaj čem, če vtis o slabi “juhi” lahko naredi le malce preveč soli v njej.

Gospod Virant, se da kaj prišparati pri soli?

Baje, da

Z gospodom Edvinom ni sicer prav nič narobe, vendar kdo za vraga mu je nadel sladoledno rumen gvant in mu pod to nabil še nežno roza srajco?! Pa kaj na TV Slovenija nimajo ogledal?

Naša soseda hodi s policistom. Si lahko predstavljate kaj hujšega?! Morda bi bilo še hujše, če bi izbrala nekoga, ki umiva mrtve v mrtvašnici? Ali še huje – nekoga, ki se ukvarja z MLM (mrežnim marketingom)?

Pri polni zavesti in prostovoljno že ne more nihče izbrati za partnerja kaj tako nemogočega, kajne?! Ampak tip, ki zahaja k sosedom meni deluje povsem normalno. Eno glavo, dve roki, dve nogi, celo pozdravit zna in če nima uniforme na sebi, bi se vam lahko zazdel celo povsem prijeten fant. (thanksgodforsarcasm)

Iz mrtvašnice ne poznam nikogar, a predvidevam, da tudi tam delajo takšni, ki nimajo treh rok in petih glav, a tiste, čudake, ki so si za svoj poklic (ali dodatno zaposlitev) izbrali MLM pa poznam precej dobro. Srečujem jih pogosto in začuda so to prav prijetni ljudje, ki ne tekajo po mestu z lasom v rokah in z njim ne lovijo nič hudega sluteče sprehajalce, jih ne vklepajo v verige, zvežejo in jih nato “obdelujejo” vse dokler ne rečejo “Ja, jutri pripeljem še 3 nove člane!” (thanksgodforsarcasm)

Še sreča, da sem svojega moža že ulovila, saj bi mi odkar mi zaposlitev nudi Network TwentyOne, trda predla. Najbrž bi tudi jaz po mestu hodila z lasom in se vsakodnevno podajala v lov hkrati z vsemi ostalimi obupanci, ki se kitijo s katerim od imen Amway, Golden, Herbalife, Avon, Lexus ali celo Forex in še kaj. (thanksgodforsarcasm)

Ja, res je, iz mene veje en sam sarkazem!

Z MLM-om jaz osebno nimam praktično nič. Zaposlena sem kot manager v podjetju, ki za tiste, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom, organizira prireditve in tem istim omogoča izobraževanje preko avdio in video medijev ter knjig.

Od ponedeljka do petka od 8h do 4h hodim na delo v pisarno, sedim za mizo z računalnikom in telefonom, moje delo pa obsega nekakšno mešanico organizacije dogodkov, založništva in prodaje …. rezerviram dvorane, najemam tehnike, naročam knjige, prevajam brošure, …nabavljam, prodajam, …. urejam spletno stran, skratka delam precej podobno delo, kot nekdo, ki je zaposlen na DZS-ju ((mimogrede ravno moj Tomaž, ki že 8 let dela pri nas, je bil pred tem v DZS-ju)) ali Mladinski knjigi. MLM? Niti slučajno, saj me to niti ne zanima, predvsem pa mi pogodba o zaposlitvi prepoveduje sodelovanje v kateremkoli mrežnem marketingu. Tudi v Amway-u!

In zakaj to pišem? Zato, ker dolgo časa nisem dojela, kje se skriva razlog, da se me nekateri znanci po prvem kontaktu, parih besedah, začnejo ogibati, kot da prenašam najhujšo nalezljivo bolezen.

“Ja, lepo te je spoznati, Saša …. bi šli kdaj na kavo skupaj? … ja? Super! In kaj delaš? Aaaa, N21? Aha, zanimivo … ja, te pokličem, ko bom imela čas …”

In nato je v Indiji, pa Pekingu, pa brat ima rojstni dan … pa strašna gužva ….. ja, ja, bo poklicala.

“Saša, prijetno te je bilo spoznati. Gremo kdaj skupaj še na kakšno pijačo? Bom poklical … kakšen je tvoj mail? A, n-21? A ima to kakšno povezavo z Networkom 21? Aha, ja …. no, prav hvala …. se bova zmenila ..”

In nato je zbolel, potem službena pot v Maribor, pa težave doma …. se bomo že še kdaj srečali.

Halo??!!

Ljudje, NISEM V MREŽNEM MARKETINGU in ne lovim UBOGIH NEDOLŽNIH LJUDI, ki bi jih nato pojedla za malico!

In veste kaj; vsaka čast vsem tistim, ki pa resnično so v mrežnem marketingu, kajti res ne vem, kako ti sploh lahko kupijo liter mleka in kilogram kruha, brez da bi ljudje brezglavo tekli stran od njih. ja, ja, pametno, baje ti taki  odgriznejo glavo takoj, ko jih prijazno pozdraviš!

Torej ne me kregat, če sem takoj vsa vesela hitela ploskat k pametni odločitvi, da se končno ognemo bedastemu večurnemu stanju in zaradi dolgih čakajočih kolon dodatnemu skrajševanju že tako kratkih avtocest.

In že sem se držala za glavo, saj je vsakemu jasno, da temu sledi razburjanje slovenčkov. Zagotovo bodo vinjete predrage ali pa prevelike, imele bodo preveč lepila, morda bodo prekvadratne, za predolgo obdobje ….. zagotovo pa bodo hitro našli tistega, ki bi ga bilo kaj hitro treba križati, saj naj bi zaslužil težke milijone s proizvodnjo teh nalepkic.

35€ za pol leta? Super, kul … meni je v redu. Prej sem imela ABC, si naložila na vsake toliko časa nanj tolikšno vsoto, da je držala vsaj par mesecev, kajti stanje v vrstah zaradi sveteganičesar me strašansko moti.

Ali je to malo, veliko … ali naj velja tudi za obvoznico ali ne …. ma, dajte mi mir, ljudje božji in ne se obremenjevat z malenkostmi, sem si mislila!

Pa se zadnjič pogovarjam z Avstrijcem, ki pogosto dopustuje na slovenski obali. Vsakič se pripelje preko Trsta, se pelje mimo Kopra ter po eni in edini cesti, ki jo pozna (in tudi jaz poznam le to) se pripelje v Portorož. Kaj moram tudi jaz plačati vinjeto, me sprašuje. Ne vem, a zdi se mi, da je kratek repek ob Kopru vreden oznake avtocesta in zaslužka 35€. Je to veliko? Malo? Ne vem, a gre bolj za princip in občutek ….

Hmmm, če bi bila bejba iz Trsta (pa nisem ne iz Trsta, niti ne več kakšna bejba) in bi se še lani tako občasno rada zapeljala na kakšno zabavico na slovenski obali (tudi to se mi ravno ne dogaja), vam rečem, da bi z uvedbo polletnih vinjet, slovenskim žurom obrnila hrbet.

Mi lahko kdo razloži v čem je catch, da ne moremo imeti tedenskih (( dvotedenskih ali 10 dnevnih)) vinjet??!! Je to tako zamotano skoordinirati ali pa si resnično želimo pljuvati v lastno skledo?

Prav, ok, naša vlada že ve, kaj počne … valjda imajo kakšnega jokerja v rokavu in so pred uvedbo vinjet naštudirali vsak pro in kontra ter se na menjavo sistema temeljito pripravili, sem si rekla na koncu in se za križe in težave naših tujih sosedov prenehala sekirat. No, pa tudi na dopust sem odšla in se na slovenske ceste vrnila šele po nekaj prvih dneh porodnih krčev.

Jao, jao, le kaj se je moralo dogajati tiste prve dni, ko pa še danes, po enem mesecu stvar ne funkcionira. Na vhodih v avtocesto se bohotijo nekakšne table, ki še meni, ki o vinjetah poslušam že celo večnost, ne povedo kaj dosti.

Ko se vozniki vozimo po cesti, gledamo promet, prometne znake, govorimo po mobitelu, ližemo kornet, zraven se še lovimo z fatalno “dobro” organiziranostjo krajevnih usmerjevalnih oznak, vmes pa naj bi še dešifrirali, kaj naj bi za vraga pomenil tisti okrogli znak pred vstopom na avtocesto??!! In četudi tik pred uvozom uspemo pogruntati ugotoviti, da je treba napopati neko oranžno spako? …. In kaj potem?!

Ste že videli turiste, ki se ustavljajo ob naših zapuščenih kučah na cestninskih postajah in butasto blejijo vanje? Ja, valjda, kaj bi drugega?! Upam, da je na oknu tiste hišice vsaj nalepljen list, ki v kakšnem tujem jeziku sporoča “Sem na malici, pridem kasneje!”

A sodu so izbile dno kolone, ki so nastale v soboto ob ljubljanskem vhodu na primorsko obvoznico. Pa ljudje, kilometrska gužva!! Nič jasno!

Pa povejte, če ni tale projekt eno navadno šalabajzerstvo!

Mislim, da sem iz NY vedno letela z Delto in vedno znova ob vhodu doživljam isto zgodbo ter se vedno znova sprašujem zakaj že ne razširijo terminala ene svojih močnejših družb, saj se vrsta za čekiranje vedno začne že zunaj vhodnih vrat.

V vrsti za oddajo prtljage in check-in smo stali več kot eno uro! Če bi prišli vsaj kakšno uro kasneje bi najbrž čakali pol manj. Američani so namreč izredno prijazna bitja in se očitno želijo ogibati konfliktom ter kričavim Francozom ter jokajočim Mehičanom², ali pa jih enostavno peče vest zaradi konfuznosti ob čekiranju, zato vsakih 10 minut prihiti človeček, ki na ves glas kriči: “Ali je kdo v vrsti, ki čaka za Paris (vstavi poljubno mesto)?” … in seveda ne glede na pozicijo in pozni prihod čakajočih v vrsti, se iz ogromne vrste vedno znova nabere skupina, ki dobi prednost pred ostalimi, saj je njihov let prvi na vrsti. No, mi klica za Frankfurt nismo dočakali, saj smo bili 3 (!) ure pred letom v doooooolgi in petkrat zaviti koloni.

Utrujeni, prešvicani, tečni … no, a vsaj pravočasni … smo se počasi premikali proti pultom za oddajo prtljage, ko nas tisti kričeči človeček, ki nas je non-stop postavljal na rep kolone (ker je pač vedno znova potegnil Francoze, Špance whatever iz zadnjih na prva mesta), obvesti, da takoj po čekiranju, lahko vsi kar najhitreje odidemo naprej ter izpraznimo prostor. Torej takoj po čekiranju, je potrebno narediti 2m vstran temu pa sledi znano odpenjannje pasov, ur, sezuvanje čevljev in odpiranje torbic za prenosnike …. skratka treba je preko carine, kamor pa seveda ne smemo vlačiti tekočine in hrane.

In naše solate?! In naš edini dnevni obrok?! Sem omenila, da je bila ura že pol petih popoldne? In da smo ravno takrat ugotovili, da v vrečki ni pribora? Ženska na blagajni Cafeevrope nam ga je pozabila nametati v vrečko!

Ker ima Saša vedno pri sebi rekvizite NNP³, je tudi tokrat iz torbe za fotoaparat potegnila eno (!) … žal LE eno …. plastično vilico. Vse 3 solate smo vzeli iz vrečke, si jih postavili na vrh kupa naše prtljage in se z vsem skupaj pomikali v koloni naprej, medtem pa si izmenično podajali vilico. Jah, kaj, drugače ni šlo! V usta smo si zbasali večjo količino solate in med tem, ko je eden prežvekoval je lahko drugi napikal svoj naslednji grižljaj. Kolona je bila zavita kot jara kača, zato so nas s slinami v ustih spremljali predstavniki vseh možnih nacij, spolov in starosti, a kaj … lakota je pač lakota!

Skoraj smo se najedli in napili, ko smo prišli na vrsto, preostanke hitro zmetali v smeti ter se podali preko carine. In tako smo prišli v brezcarinskem območju že 2 uri pred našim odhodom. Tomaž je bil najbrž srečen.

Sem omenila, da sem ravno v tem času ugotovila, da sem vsaj 5 dni prekmalu dobila menstruacijo? Torej sem imela vsaj nekaj dela, da sem po zelo skromnem prodajnem področju, ki ga sestavlja knjigarna, kičbonboniinčasopisštacuna, neka kozmetika, čokoladnica … potem pa le še večji predel, kjer se je in pije, poskušala najti ustrezne temu potrebne rekvizite. Meni najbolj ljubi OB tamponi so tam iluzija, drage moje, zato, če vas pot zanese na ta konec sveta, se raje tovrstno dodobra opremite in poleg plastičnih vilic in žlic, v NNP košarico dodajte tudi tampone. Po nekajminutnem šnofanju in brskanju, ko sem želela te stvari najti sama brez nepotrebnega kričanja in angleškega razlaganja ter mahanja rok, sem le sklenila, da se postavim v vrsto tiste kičbonbončasopisštacune in pred vesoljno publiko povprašam, če imajo slučajno tiste ekstra, ekstra velike in močno vpijajoče tampone.

Imajo, vendar imajo le ene vrste in še to s celim torpedom za lažje vstavljanje⁴ in to pakirane po 2 skupaj. 2 tampona, ne 2 škatlici! Pa kaj američanke to počnejo drugače in potrebujejo le enega na začetku in drugega na koncu ciklusa??? Ej, kaj čem, kupila sem nekaj kompletov teh torped in hodila na vsako uro na WC … sem imela vsaj kaj početi

In potem smo (od tukaj beri zelo počasi) pili kavo ….. in pili sok …. in pojedli muffin …. in pregledali vse knjige v knjigarni …. in kljub polnim kovčkom knjig, kupili še eno novo …. in šli do vhoda na letalo … in čakali …. in čakali …. končno dočakali 7:00PM, ko naj bi naše letalo vzletelo. Nič. Letala še ni bilo. …. in čakali ….. ob 8:00 letalo končno prileti. In mi spet čakamo. Ob 9:00 nas končno spravijo na letalo. In pilot nam pove, da smo 46. na vrsti za vzlet, kar bo trajalo še nekaj časa. Nekaj časa je konkretno pomenilo še ena dodatna ura. Ob 10h smo končno vzleteli.

Sem že povedala, da smo imeli let iz Frankfurta planiran naslednji dan ob 12:05, kar naj bi bilo več kot dovolj časa za miren sprehod iz enega terminala do drugega in do žblj gate-a, kamor ponavadi ruknejo malo in nepomembno Adrio?

No, naše letalo se je frankfurtskih tal dotaknilo ob 11:30 potem pa še 15 minut vozilo po letališču, da se je končno umirilo in smo lahko potniki (s tremi živčnimi slovenci vred) počasi vstali in se pomikali proti vratom. Seveda sem pred tem že zatežila stevardesi, če nam lahko kako pomaga, kajti naš let je nevarno blizu našemu pristanku in prijazna stevardesa je kontaktirala njihovega zemeljskega agenta, ki nas je takoj po vhodu na letališče prijazno obvestil, da lahko poskusimo ujeti naš let, vendar pa so nas že prebukirali na naslednjega, ki vzleti 7 ur kasneje.

Če ste do tukaj še vedno brali zelo počasi, je končno skrajni čas, da začnete tukaj noro hiteti.

Po letališču smo dirkali, kot da nam gori pod nogami … po tekočih stopnicah gor in dol, z vlakcom na naslednji terminal, 3x okrog 400 ovinkov … zadihana sem bila kot vol in na B8, kjer naj bi bil izhod za Adriino letalo smo uleteli ob 12:07. Saj sem rekla, da naj bi imeli naš let ob 12:05, kajne?

Adria vedno zamuja, kajne? Povejte, če ni res! Jaz sem še vedno čakala na vzlet Adrie! Ne, ne, tokrat je bila več kot točna! 2 minuti čez čas leta, v čakalnici ni bilo niti A od Adrie. Napis pospravljen, stevardes nikjer več ….. samo še solze na robu naših oči.

Ste že čakali 7 ur na letališču po tem, ko ste si celo noč tiščali kolena v usta?! Na letališču, kjer so se potrudili, da so sedeži takšni, da ne omogočajo ravno poležavanja? No, mi smo in povem vam, da smo bili presneto zoprni. Še sreča, da niste prišli mimo, ker jaz sem takrat grizla!

Se vam zdi kava v bivšem Pločniku, zdajšnjem Tromostovju ali karkoli že, draga? Meni se zdi, ampak v lokalu zraven čakalnice, kjer smo preždeli 7 mučnih ur, ti kave ne prinese natakar k mizi …. postrežeš si sam, dobiš jo v papirnatem kozarcu, zanjo pa odšteješ 2,80€ …. kratka kava brez .. da ne bo pomote. In ko prosiš za kozarec vode, ti natakar z močnim turškim naglasom razloži, da vode nima. Le kje za vraga pomiva kozarce!

Ohhhh!

24 ur smo rabili od trenutka, ko smo sedli v taksi pa do trenutka, ko smo pristali na lepih slovenskih tleh! Kljub temu, da imam spisek kaj vse bi delala tej *###!!/&” Delti, ki ni mogla sporočit naj nas z letom v našo odročno vas počakajo, so spomini na naše ameriške počitnice prekrasni.

Če štejem samo po potovanjih, ki jih obožujemo, naj bi leto začeli z našim standardnim smučanjem v Italiji. Apartma rezerviran, dopust planiran, z Jakovo sestrično pa fiksno dogovorjeno, da gre z nami.

Pa nam jo usoda zagode in teden pred tem se zgodi bolezen našega dedija in smuka je bila “prestavljena” za nedoločen čas …. Bo že še čas, si rečemo. No, sneg se je sicer dolgo obdržal, a smuka se vseeno ni izšla.

V marcu (vsaj mislim, da je bil marec) naj bi padla poslovna pot v Hannover. Tokrat bi morda še malce pokombinirali in s seboj vzeli še Jako. Nič od tega. Težko je planirati takšno stvar, ko pa je bil dedi slab, mi pa do zadnjega mečkali z rezervacijo. Bo že še priložnost, si rečemo.

Božiček se je v lanskem decembru pošteno namučil, ko je razglabljal kakšno darilo podariti našemu Jaki. Ker mu največ pomeni tenis, je Božičku padlo na pamet, da bi Jako morda “odpeljal” na kakšen večji turnir tenisa, ko smo o možnostih povprašali še njegovega trenerja in ko nam je le ta navdušen pričel razlagati o Roland Garrosu in enostavni možnosti, če prideš v Pariz na začetku turnirja ter tam kupiš karto za celodnevno “sprehajanje” po igriščih, je odločitev padla. Pariz v maju 2008! Odšli bomo z avtom, izkoristili vikend in še kakšna dva šolska dneva, pa bo!

Ah, ko ne bi nekaj mesecev pred tem do mene priromal mail, kjer mi šefi naročajo, da se mi obeta pomembno srečanje v Münchnu in da ni možnosti prestavljanja, saj se bo tam zbrala vsa evropska in še nekaj ameriške smetane. Jaka, oprosti …. se zgodi …. saj bo še priložnost.

Razočaranje nato jok, kasneje pa intenzivno razmišljanje kaj storiti, da po možnosti izpeljemo vse. Ma, saj gre …. iz Münchna se bova vrnila že dan prej, četudi ponoči, za dva dni odšla v pisarno še kaj postoriti, potem pa v soboto zjutraj na pot in v Pariz. Resda ne bomo imeli tiste prvotno planirane, idealne variante, a še vedno je obstajala možnost, da si ogledamo kakšen dvoboj dvojic ((še toliko bolje, če bo v igri naša Kata)) in kakšen dan uživamo v lepotah Pariza. Tisti, ki poznajo mojega, sedaj najbrž začudeno gledajo, kako je to mogoče, da je pristal na kaj podobno stresnega in na huruk skupaj zmetanega ((pri njemu mora biti vse strogo urejeno in vsaj leto vnaprej zapisano v zlato knjigo )) in povem vam, bilo je težko, res težko.

Hotel rezerviran, obleke že napol pripravljene, saj časa res ne bo veliko, midva pa na pot v München ….. Pa se spet ni izteklo po planih.

München smo prekinili predčasno, saj je dedi sklenil, da so ga meseci bolezni utrudili in se odločil za večno zaspati. Za Pariz bo res še čas!

In sedaj se počasi pobiramo, življenje gre naprej, veselimo, smejimo, jezimo in žalostimo se ob novih stvareh. Sama se veselim drobnih stvari in letos sem komaj čakala nov kongres blogarjev – Blogres 2008. Lani sem bila novinka in na njem neizmerno uživala. S prijateljem sva uživala v brezskrbni sončni soboti in komaj sem čakala na repete, na nova poznanstva, ponovna srečanja starih obrazov ….. A glej ga hudiča, ravno 20. in 21. junija me čaka eden naših večjih službenih projektov, ki jih organiziramo 3x letno. In eden od teh datumov je padel ravno na ta termin!!! Grrrr! Še dobro, da smo v Ljubljani (marca smo bili v Mariboru in Novembra bomo spet tam) in bom morda ujela kakšen trenutek, ko bom lahko uletela tudi na ta dogodek. A brezskrbnega sedenja na sončku, spremljanje zanimivih predavanj in čvekanje ob kavici bo moralo počakati na …. ah, saj veste, saj bo še priložnost.

In v tem ritmu se mi dan za dnem kopiči. Kaj že? Ne vem kaj … kr neki. Tažlehna, bi rekla moja pokojna babi. Včeraj zjutraj sem prišla v pisarno in začela pospravljati. Metala sem stare revije, brskala po omarah, arhivirala papirje, ki so se mi nabirali po mizah.

“Ufff, danes boš huda, a ne?!,” je rekla kolegica, ki dobro pozna žensko psiho. Ja, ko sem tečna … tečna nase in tečna na življenje, takrat je čas za pospravljanje.

Včerajšnji sestanek naše ekipe je bil katastrofa. Ne vem kako so ga videli ostali, a jaz vem, da sem bila pravi “pain in the ass” – prava bitchy šefica. Se oproščam vsem vpletenim, ampak tudi tak dan pride.

In danes se je nadaljevalo. Kolegico, ki je živ angel, prijazna, pridna, vedno vse naredi v roku in zelo kvalitetno, sem spravila v jok. Prvič.

Ena navadna zatežena šefica! Pa vraga, saj res ni treba, da vse pokritiziram in vse peljem do optimalnega vrhunca! No, stvar smo uredili in solze posušili, a nekaj ur zatem je na mino priletel naš Jaka. Tipičen Jaka pač … kup pojasnil in izgovorov zakaj se nekaj ni dalo narediti. Ponavadi mama zamahne z roko in si misli bo že … ampak danes pa ne, ne, danes ni bil dan za mahanje z rokami ….. kar vrelo je iz mene. Končno sem povedala vse kar bi morala že davno nazaj!

In zadnji je na vrsto prišel še moj dragi. Ne, nisem znorela neupravičeno, znorela sem le preburno in preveč ihtavo. Ko sva se vozila od našega doma proti domu mojih staršev in je ustavil na semaforju, vmes pa je začel ((tako kot to ponavadi redno počne)), nekaj jamrati in težiti, ker … ker ….ah, kar koli že …. pač …. nekaj sem spet (!) naredila narobe, sem jaz preprosto odprla vrata avta, stopila ven, jih zaprla za sabo in odkorakala v nasprotno smer. 3 km do doma, mala malica …. malce sprehoda, da si prevetrim glavo. Dost je vsega!!! Ta dan pač ni ustvarjen zame!

Zdaj vas zanima nadaljevanje filma, kajne? Razplet vam bomo razkrili takoj po reklamah.

Aha, tokrat bo treba reklamirati Luno. Ste že videli reklame za praške, kjer ženske končno ne doživljajo orgazma ob čistem perilu?! In embalaža?! Bravo za ustvarjalce!

Pa naj še pohvalim podjetje, kjer delam z 20% udeležbo svojega časa ((ja, tako so se nadrejeni odločili, da delijo moj čas in plačo glede na zadeve, ki jih počnem)). Ste že slišali za Amec? Ne še? Le kako, da ne?! No, pa še boste, ker so (ups, smo) res dobri.

Reklam je konec in tako vam sedaj lahko povem, da je moj seveda prišel za mano.

Ampak ne si delati utvar, da je bilo vmes kaj drugega, kot čista potreba. Peljala sva se namreč po tamalga, ker naju je nekako pripravil k temu, da bi odšli v Celovec na ogled nogometne tekme Hrvaška : Nemčija. Ne na štadion, na sejmišče, kjer so pripravili namenski prostor za javno spremljanje tekme. Ljubezen je res čudna stvar, ki premika nepremakljivo. Mojega sredi tedna po delavnem tednu … kar tako … brez trdnega načrta in dvotedenskega vnaprejšnjega planiranja, spraviti v Celovec, je hud dosežek. Mene pa je dosežek spraviti na ogled kakršnega športnega dogodka, če pa govorimo o nogometu, pa morate res vedeti, da je dosežek neizmerljiv in edinstven.

Skratka najprej se pelje moj počasi za mano in skozi okno še vedno nekaj tuli in jamra. Se me ne tiče, ker si še nisem shladila glave! In ker je bil promet gost in se z avtom pač ne da voziti 5 na uro ob trapasti babi, ki se ne usede vanj, je bil prisiljen peljati naprej. Pa je čez 10 minut in mojemu prehojenemu kilometru in že shlajeni glavi spet poskusil. Tokrat je prišel po osebno od Jake. In ker je bila glava že hladna, sem se usedla in končno sva lahko nadaljevala pot.

In veste kaj se mi zgodi povrhu vsega?! Na semaforju prečka cesto mala punčka … največ 5 let …. njena babi jo agresivno vleče za roko, ona pa gleda proti meni in mi pokaže jezik. Jezik?! Plavolasi angelček?! Pa kaj so danes meni na glavi zrasli rožički?!

In ker živim v pravljici in ima vsaka pravljica lep konec, ga bo imela tudi tale zgodbica. V Celovec smo se peljali po napol prazni cesti, na Ljubelju smo carino prečkali sami, v mesto smo zapeljali brez gneče in se sparkirali od prve ((ja, vem, da to ni lepa slovenščina )), mesto dogajanja našli brez težav in prišli tja 1 minuto pred začetkom tekme. Navijali smo ((ok, so, ker meni dol visijo)) za Hrvate. In Hrvati so zmagali!

Domov smo prišli brez težav, pomirjeni in veseli.

Pa če to ni bil en krasen dan!

Oh, o KC-ju bi imela precej za pisati, saj me prsti kar zasrbijo, kadar me kaj razjezi in tam, o ja, tam je veliko stvari, ki me jezijo! Pa ne sestre ali zdravniki, ti so čisto OK, ljudje pač, krvavi pod kožo, včasih prijazni, drugič mrki, včasih zmotljivi, drugič uspešni. Nekdo je za zdravnike rekel: ((kdo in podobne malenkosti jaz itak sproti pozabljam)) “Njihove uspehe osvetli sonce slave, neuspehe skrije zemlja”.

Nekega dne, ko sva z možem odhajala iz obiska pri njegovemu očetu se je ulilo kot iz škafa. Midva sva seveda bila brez dežnika. Mokra, kot cerkvene miši sva prišla do najinega avta, ki sva ga seveda parkirala 5 ovinkov in 7 ulic ter vsaj 4 brezdomcev ((ki imajo stalna “fehtarska” mesta))vstran.

Pa sem razmišljala kako na obisk prihaja kakšna “mamka” iz Žbljgrada.

Takole se ti najbrž godi, če si “mamka” in prihajaš na obisk k svojemu ateju, ki so ga namestili npr. v 7 nadstropje te veličastne zgradbe.

Ne vem kaj bi se na tak turoben nevihtni dan dogajalo z njo, a recimo, da jo raje postavimo v zgodbo na nek lep sončen avgustovski dan.

Naša ((pa ne naša-naša … ta iz zgodbe)) mamka se torej iz Žbljgrada pripelje s svojo staro Škodo in recimo da se po ljubljanskih cestah še nekako znajde in da brez težav počasi pritiska na gas po Zaloški cesti.

Išče parkirno mesto in gleda levo desno že od porodnišnice naprej … a mi vemo, da ji mesta ne bo uspelo najti, kajne? Pelje do parkirne hiše Šentpeter ((al karkoli že je)) a ker mamka ve, da so takšne hiše v Ljubljani strašansko drage, poskusi srečo najti drugje. Mi vemo, da ji ne bo uspelo, kajne? Lahko se celo postavi v kolono že čakajočih vozil na ploščadi pred urgentnim blokom, a četudi ima dovolj časa in bo prilezla v posvečeni prostor, bo imela tam nešteto težav, saj mamka ni najbolj vešča manevriranja in svoje Škode pač ne more postaviti v vsako najmanjšo luknjico.

In končno bo mamka ugotovila, da je najbolje, če le parkira v garažni hiši. Sem že rekla, da ima težave z manevriranjem? No, v garažni hiši jo brez težav spustijo vanjo in tudi “dovolijo”, da se lepo popelje v prvo nadstropje, a tam jo že pričakajo z zvito zavitimi ovinki, ki bodo mamki pričarali potne srage na čelo. A ona se ne da, kljub neznosni vročini in seveda svoji stari neklimatizirani Škodi, in avto končno stoji na svojem parkirnem mestu!

In sedaj bo potrebno priti ven! Aha, vrata so takoj zraven. Ja, ja piše že, da je ‘namenjeno le zaposlenim’ … a kaj, ko kakšnih drugih vrat ne bo videla pa tudi smerokazov ni nikjer. Opa, ko bo počasi prikrevsljala po stopnicah do pritličja, bodo tam vrata zaklenjena. Itak! Resda so bila zgoraj vrata lepo in vabljivo odklenjena, a kaj mamka ne zna brati?!! Saj lepo piše, da je to izhod ‘le za zaposlene’, ona pa ni zaposlena, kajne?! In to nikjer! Razumljivo, da se zmotim jaz, ki sem pač še vedno ‘zaposlena’ in še blond povrhu ((ja, ja, spet))

Še enkrat gor pa v drug del stavbe, v dvigalo in ….. končno bo mamka zunaj!

A zunaj bo vroče, sonce bo pripekalo, … aja, obiski so itak le od 12:00 – 16:00 … torej bo zunaj huuuuuudo vroče. Počasi bo krevsljala proti glavnemu vhodu. Mimo kioska s sadjem, a ker težko hodi in bo v kiosku še kakšnih 10 stopinj bolj vroče, se bo preudarno odločila raje kupiti sadje v avli bolnice. Saj bolnice imajo trgovino s sadjem, kajne? Takšne, ki so odprte noč in dan? Pa še slaščičarno in kakšno priročno trgovino?

In krevsljala bo počasi …. počasi po razgreti “avtocesti”, ki je “lepa”, prostrana, zanimiva, granitna in ima ob robovih nekaj malega grmičevja, drugače pa … hmja .. malce manj sence in neke uboge klopce, ki so bile najbrž nekoč namenjene mladim zaljubljenim parom, saj kaj več, kot dve koščeni stiskajoči se riti, tja ne moreš zriniti.

In mamka bo po kakšnih 15 minutah le prikrevsljala do vhoda. Širokega in impozantnega portala. Vstopila bo in pred njo se bo odprl še bolj impozanten pogled. Pred njo bo širok in odprt prostor. Prostor, ki služi …. hmmm ….. čemu že?

Ona ne bi kupila knjig, ki jih bodo ponujajo na razvlečeni tržnični mizi…. rada bi kupila breskve …. a vraga, ko je ta vlak že odpeljal s tisto razgreto stojnico pred njenim pohodnim podvigom!

Po rahlem kroženju po res impozantnem in prostornem hodniku in brezupnem iskanju sadja ali kakšnih čokoladic, napolitank, bo mamka raje odšla proti dvigalu.

Pred dvigalom že gruča neučakanih ljudi. Le kaj se dogaja danes z dvigali?! Danes? Oh, ja, srečni tisti, ki so nevedni! Dvigalo bo končno prišlo, vrata zapiralo dobrih nekaj minut in se odpeljalo še v klet. Dvigalo polno obiskovalcev, ki bodo pritiskali na edini možni gumb, ki kaže navzgor. Zakaj jih bo peljalo dol?! Klet 1, klet 2 … seveda se bo v vsakem nadstropju ustavilo in enako, ko bo potovalo navzgor. K1, pritličje …. ja, ja, ljudje ne bo šlo več, to dvigalo bo povsem zabito s skupino rahlo preznojenih ljudi …ok, naša mamka bo malce močneje preznojena, a še vedno ne tako močno, kot ata, ki bo stal poleg nje in je prišel v bolnico naravnost z gradbišča. OK, dvigalo se v prvem nadstropju ne bo ustavilo, a drugo, tretje, četrto, peto in šesto – zagotovo.

Končno bo v sedmem nadstropju. Obiskala bo sobico svojega ateja, ga podržala za roko, mu povedala kaj se ji godi, se veselila njegovega stiska rok in pomežika z očmi, kaj več pa niti ne bo pričakovala. Pomahala mu bo v slovo in počasi odkravsljala proti dvigalu.

Čakala bo na dvigalo, se popeljala dol ter počasi, počasi odšla do parkirne hiše. Parkirna ura je sicer draga, a mamka se ne bo preveč obremenjevala saj je bila dokaj hitra … ateja je bila držala za roko le borih 15 minut.

A šok?! Plačala bo 2 uri parkirnine, saj je bila za 2 minuti prepočasi kravsljala po široki in neuporabni “cesti” pred kliničnim centrom!

Pa da se ji naslednjič zgodi, da od vsega hudega kar v bolnici ostane!!!!!