Saša Gerčar

Dejan Murko je pisal o naprijaznih natakarjih in sporu, ki so ga imeli v tudi meni dragi restavraciji Gušt v Izoli. Sama razmišljam podobno, kot Dejanov kolega (vsaj mislim, da sta kolega) Peter Lamut, da sta za prepir vedno potrebna dva in da se prepiri na nekatere kar lepijo.

Dejan je odgovoril, da se mu to res ne dogaja in s tem upravičil moje zaupanje vanj, saj po njegovem blogu sodeč, je Dejan poštena in delavna oseba, ki se najbrž ne spušča v neumne prepire, ki ne vodijo nikamor. Torej je moral biti tisti, ki prepire lepi nase, tisti drugi del prepirljivega para …. no, upamo da bo lastnik restavracije to odkril preden mu pobegnejo vsi gostje.

Najbrž je ta natakar le še ena izmed oseb, ki doživljajo orgazme in katarzo, ko nič krivim osebkom okrog sebe, z lahkoto pljunejo v obraz.

Joj, kako je včasih težko prepustiti izpeljavo kakšnega posla svojim zaposlenim, ko že s pogovorom jasno pokažejo, da so zgrešili glavni point celotne zadeve.

Jasno, ljudem je treba dati vajeti v roke in jih ob tem učiti in postavljati na pravo pot. To mi gre zlahka v glavo in s teorijo nimam težav. Imam pa težavo s prakso in včasih bi me bilo potrebno zavezati na stol in mi zalepiti usta, saj me kar razganja, ko mi nekdo od zaposlenih na veliko in dolgo razlaga stališče dobavitelja.

Poznate to situacijo? Kako hitro se znamo postaviti v vlogo dobavitelja in kako zlahka razumemo vse njegove težave. Zadnjič mi nekdo razlaga o povišanju naših cen ….in jaz ????? kako? kaj? kakšne cene? saj imamo cenik in inflacija ni visoka, nihče ni govoril o nobenem povišanju ???

Aha, govorimo o povišanju naših nabavnih cen ???? Vrtam naprej. Aha, torej naš dobavitelj nam je zvišal ceno?

Nismo ravno neki strašni McFani, se pa včasih …predvsem v nedeljo zvečer, ko je precej zadev zaprtih …prileže kakšen ameriški komfort, ko redilno hrano naročaš kar na hitro, tako iz avtomobila.

In tako smo si včeraj zaželeli Shake in se zato odpeljali v McDrive v BTC-ju. Naj bom precizna, zaželel si ga je Jaka in ob tem dodal na spisek svojih želja še McNagce.

Pridemo do okenca za naročanje in ker si moj itak ne zapomni niti enostavnega in kratkega seznama Mcjedi, sem jaz preko Tomaževega sedeža prijazno in z nasmeškom tulila: “Ene Mknagce šestko, sladko kislo in tamal vanilijev šejk”

Eto, spet nas spreminjajo. Dve generaciji nazaj GRČAR, sedaj GERČAR, včeraj pa so me na POP TV-ju spremenili v GERČER.

Če gre evolucija priimkov naprej, bomo naslednjič GERČEK, pa HERČEK in kmalu zatem hvalabogu pristali na imenu, ki ga bodo upam da vsi znali zapisati HRČEK.

In sedaj me managerji iščejo zaman

Povezane teme: Bi bil Jaka danes …

Zadnjič me prijatelj, ki bere moj blog o hujšanju vpraša, zakaj sem tako obsedena s temi kilogrami, saj da za svoja leta čist’ u redu zgledam.

O tistem “za svoja leta” bomo še debatirali …oja, bo prišel na mojo mino ampak pojdimo po vrsti!

Zakaj sem res stalno obsedena s tem hujšanjem?

Prva stvar, ki vpliva na to je da sem zahtevna. Do okolice, še bolj pa do sebe. Perfekcionistka, pravijo nekateri. Meni se zdi le, da želim vsako stvar pripeljati do najboljše možne različice ….ok, razumem, sem najbrž ravno zapisala stavek, ki potrjuje tezo

Druga stvar, ki vpliva na to izhaja iz tega, da sem estet. Priznam, da preden se poglobim v “nootranjo” lepoto, vsako stvar pogledam in ocenim od zunaj. Tako ocenjujem seveda tudi sebe in ugotavljam, da bi lahko bila boljša s kakšno kilco manj in obtesanim teleščkom.

Ne morem ravno reči, da me je strah letenja, moram pa odkrito priznati, da pri vzletih in pristankih nisem povsem brezbrižna. Vse do sedaj, nisem nikoli izkusila nobenih težav ali česar koli, kar bi mi hitreje pognalo kri po žilah. Tokrat, na našem zadnjem izletu v London, natančneje na naši poti iz Stansteada v Celovec pa mi je res postalo presneto vroče.

Predstavljajte si, da ste že precej utrujeni, za sabo imate polne dneve hoje po mestu in na koncu cel dan letanja po postajah in carinah in po skoraj dveh urah v zraku, komaj čakate na pristanek. Letalo se počasi spušča proti Celovcu, zaslišiš kako spušča kolesa, vidiš letališče, trdno se držiš naslonjala za roke in na obraz narišeš zamrznjen nasmešek, da Jaka ne opazi tistega majhnega strahu, ki ga imaš v sebi. Zdaj bo …samo še nekaj metrov do tal, le še nekaj centimetrov ….Ne! Letalo kar naenkrat zarohni, z vso močjo potegne naprej in dvigne svoj kljun. Vzletamo! ???? Ljudje se spogledujemo, na sosednjem sedežu sedi nosečnica, ki si lica začne hladiti s plastenko vode. Nihče ne ve ničesar. Stevardese mirno sedijo na svojih sedežih. Mi se dvignemo nad Celovec in začnemo krožiti. Tista kroženja, ko je letalo stalno nagnjeno v desno stran in ti vzbujajo še večji občutek nesigurnosti.

Danes sem strašansko jezna in ker je Hirkani ravno pred nekaj minutami na moj prispevek o hujšanju komentirala nekaj o pomoči in podpori naših dedcev in mi to skoraj pobrala z jezika, jaz v tem trenutku že besno tipkam.

Sem že pisala o tem, da pri nas ne kuhamo pogosto. Današnji primer mi je le potrdil moje razmišljanje.

Kot ponavadi sva s Tomažem že okrog 7h zjutraj odšla od doma na jutranjo kavico… ja, tudi kave ne kuhamo doma . Kavica pa pogovor z najdražjim, to res tekne tako zgodaj zjutraj na tak deževen dan. Imam res zlatega moža, ki si po 23-ih letih, ko se že vzajemno poslušava in gledava, še vedno vzame čas zame, kajne? Sem omenila, da si mimogrede kupi kup dnevnega časopisja, ki ga mora obvezno brati ob kavici?

Je kdo od vas že kdaj izkusil radosti podrobnejšega spoznavanja urgentnega oddelka našega Kliničnega centra?
Jaz sem jih že parkrat, ampak nikoli še na tako dolg in podroben način, kot letos februarja.
Moj tast je star 78 let. Žena mu je umrla pred nekaj več kot 5 leti in od takrat v stanovanju v Ljubljani živi sam. Kuha, pere, se sprehaja vsak dan, skratka živi povsem normalno življenje. Sicer je srčni bolnik, vendar resnejših težav s tem do sedaj ni imel. Do 9. februarja!
Ravno tisto jutro sva s Tomažem imela kup stvari na urniku, kajti to je bil prvi dan našega tridnevnega seminarja, ki ga pripravljamo 4 mesece. Tokrat se je odvijal v Mariboru in poleg blaga (knjige, CD-ji …), za katerega je moral Tomaž zjutraj poskrbeti, da se je naložil na kombi, poleg najine prtljage in nekaj službenih dokumentov, sva morala poskrbeti še za dostavo Jakata v šolo (vsako jutro ga vozimo iz Sostra v Jarše), njegovo “selitev” preko vikenda in organizirati skrb za mačka. Takšno tipično stresno jutro, ko lahko podstaviš le še vžigalico in lahko se vžge od isker in napetosti. Uredili smo že Garfota (muc), Jakata in robo, ko zazvoni Tomažev mobitel. Panično ga je klical njegov brat, ki je tisto jutro prišel v stanovanje njunega očeta preverit, kaj se dogaja. Oče se mu namreč ves prejšnji dan (bil je praznik) ni oglašal na telefon, ne na zvonjenje na vratih stanovanja. Dan prej si je mislil, da je oče pač na sprehodu, ko pa se na trkanje in zvonjenje ni oglasil tudi v petek zjutraj, in ko se je tam pred začetkom pouka oglasila njegova hči, se je situacijo odločil preverit še na lastne oči. Stanovanje je odklenil s svojim ključem in bil nad zatečenim stanjem šokiran. Oče je ležal v spalnici, ki je bila popolnoma razmetana, stvari iz omar so ležale po tleh, smrdelo je po urinu. Oče je bil sicer pri zavesti, vendar nekako čudno odsoten in nedojemljiv za svet okrog njega. Bolele so ga noge in kolki, zato se skorajda ni mogel premikati. S Tomažem sva bila še v Ljubljani, zato sva se bratu in njunemu očetu pridružila 10 minut kasneje.
Po enournem pregovarjanju, nam je očeta le uspelo pregovoriti, da ga odpeljemo k zdravniku. Da praktično nepomičnega očeta ne bi vozikali sem in tja, smo najprej klicali njegovega zdravnika, ki nas je napotil naravnost na urgenco, rekoč da je oče srčni bolnik in da je po opisanih simptomih sodeč, preživel srčni infarkt, zato naj ga čim hitreje spravimo na urgenco, kjer imajo vsa potrebna orodja in naprave za pregled. Pozabil pa je omeniti, naj ne bomo preveč uvidevni in naj namesto svojega prevoza uporabimo rešilca. No, mi smo ubogega očeta nekako oblekli in strpali v avto ter ob 10h pripeljali na urgentni oddelek. In tu se začne zanimiva …. no, bolj dolgočasna zgodba, ki traja 11 ur. 11 ur smo z osebo, ki je bila nepomična, ves čas ležala na pomični postelji, na WC hodila s posteljo vred in opravila potrebo s pomočjo dveh odraslih oseb, ki ves čas ni pojedla niti grižljaja hrane …in pri vsem tem imela sum na preživeti srčni infarkt …. čakali na …. ne vem kaj …na Godoja, očitno.