Saša Gerčar

Nekje sem prebrala, da naj bi bila zgodbica o korenčkovem vplivu na boljši vid, res ena navadna zgodbica za malo deco, ki je nastala v prvi svetovni vojni med ameriškimi piloti, ko je v kuhinji razen obilice oranžnega korena, primanjkovalo katerekoli druge zelenjave. In kaj bi američani naredili drugega, kot pilote navdušili nad to sladkobno zelenjavo in jim “prodali” mit o korenčkovi koristnosti, ki obstaja še danes. Če zgodbico opremiš s kupom fansišmensi besed, kot je betakaroten iz katerega nastane vitamin A, ki pa je nujno potreben za nastanek retinala, glavnega svetlobno-občutljivega pigmenta v procesu gledanja in zraven dodaš še nekaj večini popolnoma nerazumljivih kemijskih formul, si zadevo zapečatil in rešil vid nekaj naslednjim generacijam.

London je velemesto, ki me vedno znova navduši. S svojim utripom, spektrom raznolikih narodnosti, popolnim prometnim kaosom, ki se dogaja nad in redom in hitrostjo, ki se dogaja pod zemljo, miljaužnt dogodkov, koncertov, tekem … skratka dogajanja, s spremembami, ki jih je opaziti vsakič, ko ga obiščem in še in še bi se našlo.

Nekoč, ko sem v London letela po službeni dolžnosti, se z izbiranjem avio-prevoznikov  nisem ravno močno ubadala, odkar pa naš najmlajši član družine hlepi po potovanjih, se je tudi s takšnimi zadevicami treba spoprijeti.

Pri nas se potovanje ponavadi začne z dobrim družinskim prepirom in tudi tole naše zadnje ni bilo izjema.

Našo družino sestavljajo trije trmasti in pogosto glasni osebki, kjer ima vsak svojo predstavo idealnih počitnic. Najglasnejši je seveda naš mali, ki je že nekaj časa fantaziral o tem, da si je letos potrebno ogledati Madrid.

Večer pred našim odhodom smo sedeli v eni od ljubljanskih kavarn ter debatirali o tem ali bomo našo Helgo nastavili na Madrid, Dubrovnik ali dolino Rena v Nemčiji. Huh, težka so bila pogajanja in po parih urah hude debate je padla odločitev, da nas bo pot tokrat ponovno peljala do našemu Jaki tako ljube Azurne obale, nato do Provanse, od tam pa naj bi nas pot peljala proti severu do Švice, krog potovanja pa bi zaključili tako, da preko Bavarske prečkamo še Avstrijo in se po tednu dni vrnemo v Ljubljano.

Ste že kakšno nedeljo zašli v trgovino z živili? Jojme, meni se je to zgodilo včeraj!

Ob nedeljah sicer ne hodim k maši, a tudi med policami ali obešalniki v nakupovalnih centrih me boste težko srečali.

A bila sem ena tistih, ki je na referendumu glasovala ZA odprtje trgovin ob nedeljah. Glasno glasovala ZA, kajti na referendume ne hodim in ta je bil eden redkih, ki sem se ga v zadnjih 10 letih udeležila. Sami pa prav dobro veste koliko takšnih pasjih procesij, kjer odgovornost za odločitve prenese na pleča plebejcev,  je naša vlada že sprovedla v zadnjih letih.

ZA takšen odpiralni čas trgovin nisem glasovala zaradi svoje ne vem kako vroče želje po nedeljskih nakupih. Čez to obdobje življenja smo šli že pred 10 leti, ko je bila takšna možnost preživljanja deževnih, brozgastih in mrzlih dni odlična alternativa, ko si lahko svoje majhno stanovanjce zapustil, se v centru dobil s klapo prijateljev, opravil nakupe, za katere je med tednom tako ali tako zmanjkovalo časa, pil kavico, klepetal, medtem, ko so se otroci pred našimi skrbnimi očmi, plazili eden čez drugega in se igrali na (čeprav) skromnem in majhnem namenskem igrišču.

Danes grem na poslovno pot. O suhoparnih poslovnih zadevah (če verjamete, da znam)) pišem raje tukaj, tukaj na tej strani pa bom opisala vse tiste pikantne podrobnosti, kot jih o poslovnih potovanjih znamo povedati le ženske.

Torej pojdimo slabih 15 let nazaj …. mogoče pa dobrih 15 let … mah, saj za razvoj zgodbe to sploh ni pomembno. Pomembno pa je, da sem bila takrat (še) zelo mlada, poslovno neizkušena, prijazna deklina, ki sta jo prijazna sodelavca vzela s seboj na sejem v Hannover.

Bili smo mlado, majhno računalniško podjetje in tistega leta smo se odločili, da bomo na računalniškem sejmu v Hannovru tudi razstavljali. Ne vem točno, kakšno je bilo ozadje zgodbe … kao imeli smo podružnico odprto tudi v Ameriki, Američani pa so takrat ponudili njihovim ((seveda, ameriškim)) majhnim podjetjem, da se na CEBITu s svojo ponudbo pokažejo v nekakšni skupinski luči. OK, to so dolgočasne podrobnosti, bolj za tale moj drugi blog.

Prvič smo obiskali Atene. Pravzaprav smo bili sploh prvič v Grčiji.

Če smo brez turističnega vodiča preživeli Barcelono in Špance, bomo pa še Atene in Grke in tako smo se ponovno podali v avanturo kar sami. Jah, s temi agencijami je tako, da v glavnem ves čas izleta bebavo hodiš za dvignjenim dežnikom, kar naenkrat ne poznaš več tujih jezikov, ne znaš več sam poiskati niti poštnega nabiralnika, vodiča pa sprašuješ tudi to, kje je najbližji WC. Zjutraj vstajaš skoraj tako, kot za službo, tebi najbolj dolgočasne muzeje si ogleduješ hudo podrobno, saj je dodatno izobraževanje o razmnoževanju čebel še vedno boljša možnost, kot stopicanje in čakanje pred zaprtim avtobusom, najboljših čevljev na tem planetu pa si nikakor ne moreš kupiti, čeprav so znižani za 50%, kajti dežnik tvoje vodičke se uspešno premika v smeri naslednje cerkve, ki te ponovno zanima prav toliko, kot prejšnji muzej zgodovine izdelave čebelarskih panjev. Naka, jaz se tega ne grem več.

“Greva tja, ker kle bova dolg čakala!” je rekel frajer drugemu frajerju zadnjič v Via Boni. Ob 12h sedim in pljuckam svojo tretjo kavo ….. Opa, opa, film navijmo nazaj, ker moram povedati vse.

Torej moja Toshiba, ga že nekaj časa lomi. Napake nikoli niso prav strašanske, a vse skupaj se vleče že dlje kot 2 meseca in tako zadeva postaja že hudo moteča.

Tistega dne sem bila dogovorjena, da prinesem svojo mašinco, ki bi jo bojda pregledali takoj, jaz bi počakala 5, 10 minut …. pa bi bilo urejeno. Japajade!

Torej najprej 5 minut, potem 10, nato so me poslali na eno kavo, spila sem raje kar dve in me od tam klicali ….. no, ne bom predolgo ….. stvar še vedno ni bila urejena in so me poslali na tretjo kavo. Tokrat sem se usedla v Via Boni in po eni uri še vedno čakala na njihov klic. Ne bat, medtem sem si urejala službene zapiske in si zapisovala ideje, ki mi tako najhitreje padajo na misel.

Na piknik, ki bo itak za en pljunek stran od mojega doma, tako da bi bilo že grdo, če ne bi prišla pogledat.

Piva ne maram, do čevapčičev mi ni, mravelj in komarjev imam itak na domačem vrtu več kot dovolj, a zanimiva družba je tisto, kar me prepriča, da tam moram biti.

Jaz in tale mali mož prideva.

Tam bo nekaj meni že znanih in dragih obrazov, katere bom z veseljem znova pozdravila, nekaj tistih, ki jih poznam in bi bila njihove družbe nadvse vesela in jih imam v Facebooku med svojimi prijatelji, sem povabila tudi sama …. in sedaj čakam, če se bodo morda le pofočkali.

Obstaja pa nekaj fac, ki jih nisem našla na Facebooku, nekatere še niti ne poznam,  a ker jih redno ali ne tako redno prebiram preko blogov bi me tokrat veselilo spoznati jih tudi v živo.

Moškim je lahko, jih prime, ustavijo avto, se obrnejo od ceste stran (ali pa ne), preverijo smer vetra (ali pa ne), odpnejo hlače, ga potegnejo ven …. sssssssssssssssssssssss ((pač odvisno od količine popitega piva)) … pa je.

So mi že v mladosti razlagali, da tudi ženske, z rahlo več komplikacij, zmorejo TO opraviti v naravi. No, jaz tega izpita še nisem položila in tako še vedno skačem po bencinskih postajah in iščem toaletne prostore. A na bencinskih postajah le v skrajni sili. Zakaj?

Prvič, ker imam občutek, da je tam vedno vse poscano, ker je frekvenca enostavno prevelika, da bi lahko sproti skrbeli za čistočo.

Drugič, ker mi gre na živce, da moram za takšne zadeve plačevati (včasih tam stoji lončekplačaj). Lepo vas prosim, pa že to je absurd, da v naši lepi deželi plačujemo za povsem dosegljivo dobrino – pitno vodo, a zdaj bomo pa še za scanje?!

… je stavek, ki ga izjavljajo naši Američani ob vsakem težkem življenskem trenutku.

Ok, saj sem hodila k verouku, celo poročila sem se cerkveno, a vseeno ljudem okrog sebe ne izjavljam, da molim zanje. Molim?! Pa ja ne! Še k maši ne hodimo. Jako smo sicer krstili in prav nič me ne bi motilo, če bi želel hoditi k verouku, a silila ga k temu ne bom in tudi sama ne mislim hoditi k maši.

Zakaj ne? Ok, to kar se počne v Vatikanu in podobne smrdljive zgodbe, ki se dogajajo v cerkvi, kot ustanovi, me vsekakor ne motivirajo, a sama vera, poučevanje religije, prenašanje nekih vrednot na otrok, me vsekakor ne moti. Preprosto obiskovanje verouka našemu Jaki zagotovo ne bi škodilo. A kaj, ko naša katališka cerkev očitno nima interesa pridobiti mladih v svoje vrste.