Saša Gerčar

Japajade!

Po dobrih petih dneh potepanja po Ameriki, je glava polna vtisov.

Sicer Amerika zame ni nekaj, kar bi tokrat videla prvič in gledala vse z široko odprtimi očmi, kajti tukaj sem že šestič, a vendar sem kar nekako razočarana. Ker je dolar proti evru tako šibak, ker sem našo prtljago ob odhodu zapakirala le v dva kovčka, si povečala limit na kreditni kartici in nameravala v Ameriki kupiti tretji kovček, ki bi ga seveda zapolnila z novimi fletnimi cunjicami in ker danes ugotavljam, da tretjega kovčka le ne bomo kupili, saj vanj res ne bi imela česa vtakniti, se mi nos od razočaranja daljša.

Res ne razumem frajlic, ki vneto zatrjujejo, da je Amerika raj za nakupovanje, kajti tukaj res, ampak res ni kaj pametnega za kupit. Krpice, ki niso vredne niti šibkega dolarja že ne bodo visele v moji garderobi!

Leto 2008 tako ali tako ni ravno vrhunec mojega življenja. Obetalo je veliko, a uresničilo se je bore malo.

Če štejem samo po potovanjih, ki jih obožujemo, naj bi leto začeli z našim standardnim smučanjem v Italiji. Apartma rezerviran, dopust planiran, z Jakovo sestrično pa fiksno dogovorjeno, da gre z nami.

Pa nam jo usoda zagode in teden pred tem se zgodi bolezen našega dedija in smuka je bila “prestavljena” za nedoločen čas …. Bo že še čas, si rečemo. No, sneg se je sicer dolgo obdržal, a smuka se vseeno ni izšla.

V marcu (vsaj mislim, da je bil marec) naj bi padla poslovna pot v Hannover. Tokrat bi morda še malce pokombinirali in s seboj vzeli še Jako. Nič od tega. Težko je planirati takšno stvar, ko pa je bil dedi slab, mi pa do zadnjega mečkali z rezervacijo. Bo že še priložnost, si rečemo.

Ste me v zadnjih treh mesecih kaj srečali na Kliničnem centru? Ne? Le kako, da ne, ko pa sem v februarju, marcu in aprilu kar naprej krožila tam?!

Oh, o KC-ju bi imela precej za pisati, saj me prsti kar zasrbijo, kadar me kaj razjezi in tam, o ja, tam je veliko stvari, ki me jezijo! Pa ne sestre ali zdravniki, ti so čisto OK, ljudje pač, krvavi pod kožo, včasih prijazni, drugič mrki, včasih zmotljivi, drugič uspešni. Nekdo je za zdravnike rekel:¹ “Njihove uspehe osvetli sonce slave, neuspehe skrije zemlja”.

Nekega dne, ko sva z možem odhajala iz obiska pri njegovemu očetu se je ulilo kot iz škafa. Midva sva seveda bila brez dežnika. Mokra, kot cerkvene miši sva prišla do najinega avta, ki sva ga seveda parkirala 5 ovinkov in 7 ulic ter vsaj 4 brezdomcev²vstran.

1. kdo in podobne malenkosti jaz itak sproti pozabljam [↩]
2. ki imajo stalna “fehtarska” mesta [↩]

Odkar sem objavila nekaj zapisov … pa še nekaj, pa še tole,  … aja, pa še naš tamal je zapisal tole …o mestu, ki v naših srcih zaseda prav posebno mesto, sem dobila že precej e-mailov s prošnjami naj posredujem kakšne konkretnejše informacije o Lignanu, aktivnostih, namestitvah, restavracijah, zabavi …. skratka postala sem mala ambasadorka mesta Lignana. Upam, da se župan tega mesta zaveda tega in bo kdaj v prihodnosti vsaj nazdravil v mojem imenu.

Lignano Sabbiadoro je očitno mesto, ki je preblizu našim krajem in tako našim turističnim agencijam povsem nezanimiv, saj o možnostih počitnikovanja v teh krajih, ne najdeš prav nikakršnih informacij.

Pot iz Ljubljane vse do centra Lignana traja slabi dve uri (ob upoštevanju vseh novih hitrostno zaviralnih predpisov ) in je še do nedavnega ob turističnih konicah zaradi neprekinjene avtocestne povezave med Ljubljano in Latisano, omogočalo skorajda najhitrejši dostop do morja.

Se še spomnite nakupov v Palmanovi? Jaz spadam še v tisto množico, ki je v študentskih časih z največjim navdušenjem s prevozom kakšnega prijatelja, ki mu je oče posodil avto, rada odjadrala v Palmanovo in tam na nek specifičen, meni do takrat¹ povsem tuj način, izbirala, natikala in kupovala, čevlje. Sredi takrat² meni ogroooomnega nakupovalnega centra so bile postavljeni akvariji steklene vitrine, skozi katere si lahko z vseh strani ogledoval in občudoval tam na ogled postavljene čevlje, ki pa si se jih lahko dotaknil le, če si na temu namenjene listke, ki so se valjali na zgornji strani vitrine, zapisal kodo artikla in številko čevlja, ki te zanima. Številke, ki so bile na voljo, so bile urejeno zapisane pred vsakim razstavljenim modelom. Z izpolnjenim lističem si se na to postavil pred pult, kjer ti je prodajalka prinesla vse želeno ter na pult, ki se je dvigoval med njo in tabo, postavila teh nekaj škatel. Malce moteče je bilo le to, da si čevlje natikal in jih ogledoval kar pred pultom, kjer je tik za tvojo ritjo stala še kopica ljudi, ki so nestrpno čakali, da svoj listek porinejo pred prodajalkin skladiščničin nos. Seveda je sprehajanje pred boljšo polovico odpadlo in srečen si bil, če si bil dodobra razgiban in si lahko dvignil nogo do nosu ter s tem svojemu dragemu dal možnost presoje ali ti šolenčki pristojijo. Itak, da … saj je bilo vse skoraj napol zastonj³, zato smo kupili, četudi nisi bil gotov, če ti rjava res najbolj paše k novi modri obleki.

1. če prav pomislim, tudi kasneje tega nisem videla nikjer drugje [↩]
2. ja, pač takrat so bili drugi časi [↩]
3. ja, ja, kar verjemi, če češ [↩]

Sebe štejem za Jaršanko, čeprav v Jaršah ne živim že več kot 20 let. A v Novih Jaršah sem pač preživljala tista najbolj sočna leta, tista ko sem na ulici igrala odbojko, tam obiskovala osnovno šolo, cele popoldneve preigravala gumitvist, s prijatelji hodila k verouku, pa po ukazu staršev tudi k maši, hodila na prve plese, se držala za roko s prvimi fanti, posedala po klopcah, se po ulicah vozila s kolesom in tako poznala vse ulice, vse kotičke, poznala celotno svojo generacijo ter še par starejših fantov …. ja, starejše punce me pač niso zanimale … in če prav pomislim me tudi mlajši fantje niso nič bolj …. Skratka v Jaršah sem se počutila DOMA in si takrat težko predstavljala, da bi kdajkoli živela drugje.A to se je zgodilo. Moj naslednji “dom” je bil za Bežigradom. V bloku, v stanovanju staršev mojega sedanjega moža. Resda smo pri nas imeli hišo, a nekako sva se s Tomažem bolj “udomačila” pri njih. Ne vem, morda zato, ker je bil on vsaj 500m bližje ekonomskemu faksu , ali pa sem se jaz kot žensko bitje lažje “prilagodila” in se preselila k njim. V glavnem sem tam kaj hitro spoznala “okoliš”, pridobila nove prijatelje, spoznala nekaj novih ulic, novih obrazov in prodajalke v njihovi trgovini s kruhom. Ampak čisto zares, prodajalka na blagajni njihove trgovine, sedaj dela (po 23 letih!) na blagajni Interspara v City Parku in mi se še danes poznamo! Temu se reče spoznati novo okolje in se asimilirati z okolišem novega doma ;)!

Morda je bil tisti na Dunaju celo moj prvi ….. ne spomnim se, saj je težko potegniti ločnico med pravim nakupovalnim centrom in malce večjo trgovino, kot je npr. Nama ali Maximarket … a zagotovo je bil tisti na Dunaju eden takšnih, kjer sem se usedla na kavico in ob počasnih požirkih te meni tako opojne pijače, opazovala okolico in sanjarila o tem, kako lepo bi bilo kaj podobnega imeti v Ljubljani. Pred dvanajstimi leti sem se na Dunaj vozila poslovno in vsak obisk izkoristila tudi za skok v nakupovalni center, kjer nikakor nisem smela izpustiti obiska trgovine H&M, ki se mi je zdela višek modnega ustvarjanja za navadnim smrtnikom dosegljivo ceno. Mor’š misl’t!

Mislila sem si le zakaj Slovenci ne naredijo česa podobnega, kjer bi se mlade mamice sprehajale z vozički tudi v slabem vremenu, kjer bi bilo na pretek trgovin z modnimi (!) oblačili in kjer bi se majhni otroci podili po hodniku in plezali po igralih, ki so temu namenjena, odrasli pa bi se medtem družili in brezskrbno kramljali o tem in onem?!

Saj ne vem, če si tole lahko privoščim?! Zdravnike potrebujemo, so zlata vredni in zdravje je ena najpomembnejših, če ne res najpomembnejša vrednota. Zanj bi dali vse, zato so zdravniki mali bogovi, ki naj bi jih častili, obdarovali in bognedaj kritizirali.

A kaj, ko jaz ne morem iz svoje kože in moram stegniti jezik povsod tam, kjer me kaj moti. In tokrat se mi življenje vrti okrog bolnic, zdravnikov, bolniškega osebja in seveda domov za ostarele občane.

V zdravstvo verjamem in prisegam na klasično medicino. Verjamem in zaupam zdravnikom in verjamem celo, da imamo v Sloveniji kljub precej kaotični situaciji v zdravstvu, še vedno dovolj kvalitetnega zdravstvenega kadra. Ampak (!) …. ja, sedaj pride moj ampak.

V bistvu se mi gode. Šef je prišel iz Amerike in ker si je omislil smučarski vikend, je k temu opravilu povabil še našo družinico in v ta namen smo rezervirali tale hotelčič v Bad Kleinkirchheimu.

Hotel je mega! Res prva klasa! Ponavadi se zmrdujem nad avstrijsko hrano, a tukaj je treba kuharju dati vse pohvale. Kremne juhe so vrhunske, jedi pa ne le okusne, temveč tudi dekorirane, kot v prvovrstni luksuzni restavraciji. Zajtrk je neprimerljiv s kakršnim koli zajtrkom, ki sem ga bila kdaj deležna. Sadja na izbiro od ananasa, manga, suhih fig, sliv, kivija do malin, robid, jagod, marelic v kompotu, mandeljev, orehov …. do nešteto kosmičev, posebej čokoladni drobci iz takšne in drugačne čokolade, kruhov nekaj vrst, žemljice pa v posebni peči, ki jih je ohranjala tople in hrustljave. Siri na voljo v vseh možnih različicah in to kar v kolutih, kjer si si debelino prikrojil sam. Mislim, njam!! Moja dieta je šla absolutno po zlu …. a le za te tri dni … sem že nazaj

Že takoj na začetku, ko sem postavljala blog, sem označila posebno stran, kamor sem nameravala vpisovati kraje, ki jih obiščem. Pod kraje nisem mislila le eksotična mesta ali svetovne prestolnice. Ne, pod kraje sem mislila tudi razne kafetarije, restavracije, gozdičke … kar koli že, kar obiščem in je vredno omembe in zapisa. A zgodilo se je to, da so mi lokali, kamor zahajam večkrat, lokali, ki so mi ljubi, tako “normalni”, da se mi zdi, da o njih res nimam kaj pisati.

A danes bom zapis posvetila prav tem mojim vsakdanjim spremljevalcem.

Na kavo največkrat zahajam v Karamelo - ofucan kafič v Murgle centru. Tam me poznajo, tam poznam jaz njih, tam si lahko privoščim celo to, da pozabim denarnico, tam ni mrzlo, saj so vrata eno nadstropje oddaljena in tam lahko celo kakšno rečem s šefico lokala.