Saša Gerčar

V Murgle centru imamo mi eno pravo vaško sceno v malem. Ker je naša pisarnica v bližini te velike oranžno plastične stavbe, kjer za čuda še vedno obstaja in živi nešteto takšnih in drugačnih lokalov, jih mi¹ tudi s pridom koristimo. Radi popijemo kavico, pojemo kakšno tortico, odidemo na malico, še sreča, da je tam lekarna, jaz mimogrede nakupim hrano za mačka, nabavim sadje in zelenjavo, po novem se je tja preselil celo moj zobozdravnik, naš Jaka je že prevelik in žal smo morali prenehati obiskovati tamkajšnjo pediatrinjo, tam imam stalno prodajalko hlačnih nogavic, ki že vnaprej ve kakšne, v kateri številki, barvi, …. skratka VAS v malem. Ljudje se navidez poznamo, se pozdravljamo in eden o drugem poznamo celo nekaj čenč. Tista tablond se je pred kratkim ločila, tisti gospod, ki kupuje paradižnike je ovdovel, tista dva prijatelja, ki sta vedno kosila skupaj sta se skregala in po novem nobenega več ni naokrog ….

1. vsi mi, ki v N21 in Amec-u služimo svoj ljubi kruhek [↩]

jaz veeno še vedno prisegam na blejske kremšnite iz kavarne Park.

Ker se tile praznični dnevi vseeno že malce … ajde, čisto malce vlečejo in danes nismo imeli nič oprijemljivega v načrtu, smo se odpeljali na Bled.

Bled pa … ahhh!

Saj se trudijo, ni kaj, ampak ahhhh!

Okrasitev tistih ubogih 200 kvadratnih metrov, ki jih premore celotno mesto je bila kot kaže združena z akcijo Počistimo podstrešja. Od snežink, ki se vijejo po glavni cesti, do prekrasne okrasitve dreves, ki so po celotnem deblu in delu vej oblečene v majcene lučke ….res lepo, vendar brez kakršne koli povezave z rumenimi lučkami, ki krasijo nekaj bližnjih stavb, modrih lučk razprostrtih po nekaj krošnjah dreves, nemogoče pajkove mreže alikajnajbitobilo razprte preko Gadafi centra ter višek viška blejske estetike - svetlobnega stolpa na strehi hotela Golf.

En band od Janeza Škofa, ja to itak vsi vemo. A da je to krompir v oblicah, to pa niste vedeli, priznajte! Jaz sem to odkrila včeraj in hkrati s tem odkrila še nekaj, kar se kiti s tem zanimivim imenom - gostilnico, ki se skriva na Trubarjevi 40 in za precej zanikrnim portalom skriva marsikaj dobrega in zanimivega.

Mimo tega lokala sem se že velikokrat sprehodila, vendar ker se v tej isti ulici niza kar nekaj prčvarnic s “pestro” ponudbo kebabov, čevapčičev, sladoledov in podobne južnaške verzije fast food prehrane, nisem nikoli niti v sanjah pomislila, da bi želela spoznati ponudbo lokala na katerem precej utrujenih vratih piše okrepčevalnica in ima na izložbenem steklu nekajkrat nalepljeno ime Čompe.

Tako kot že lani, smo tudi letos morali¹ na košarkarski show All stars v Hali Tivoli. Saj sem uživala a vseeno moj ostri jezik in poredni prsti² ne morejo mimo tega, da malce popljuvam tole zadevico.  Sama prireditev je za moje pojme boljkotne amaterska … kr neki … od Kocke do Monike Pučelj pa nekih kvazi lepotic, ki se jih na igrišču poleg vsega drenjanja voditeljev, kamermanov, igralcev in kaj vem koga še, sploh ne opazi …… no, pa saj najbrž nismo ničesar zamudili.

Višek umetelnosti so bile sploh mažuretke z imenom Angeli, ki so se oblekle v opravo Božička in plesale na glasbo Grk Zorbe ….. jao!

Organizatorjem bi naslednjič svetovala, da se med odmori in nastopi raznoraznihzvezd vsaj malce poigrajo z osvetljevanjem in na velikem igrišču s svetlobnim snopom označijo bistvo dogajanja …npr. dolge noge Monike Pučelj.

1. po nalogu …ok želji …Jake [↩]
2. ki tipkajo po tipkovici [↩]

Moja pisarna je sicer topla, prijetna, urejena po mojem okusu in v njej se počutim dobro, a vseeno … čudno … za sestanke se vedno raje dogovarjam zunaj nje.

Kavica tu, kavica tam pa malce menjave okolja in dan je okrog.

A včeraj se je našla babura, ki je sklenila delati red v lokalih in odganjati tiste, ki zapravimo le kakšne 0,1€ na minuto sedenja.

Eko, včeraj zjutraj pridem že na drugo kavo, v drugi lokal. Bolj natančno v Horse pub za Bežigradom. Saj ne vem, kaj me oz. kaj tisto množico ljudi vleče tja, kajti lokal je že malce ofucan, predvsem pa hrupen. Ob 10h zjutraj je komajda bilo mogoče najti prosto mizo, natakarice pa so komajda sfolgale odnašati umazane skodelice z miz, za poteg z mokro krpo po mizi pa tako ni bilo časa¹

1. ali pa volje [↩]

Spet seminar, spet vikend, ki je drugačen, spet neurejena prehrana, stres, veliko dela tudi ogromno sedenja, čakanja, veliko prijetnih srečanj, pogovorov, veliko idej za življenje, za delo in tudi za blog.

Vikend seminar ali WES se v našem poslu reče seminarju, ki ga organiziramo enkrat na kvartal. Prireditev, ki se odvija preko vikenda, kjer združujemo slovenske in hrvaške slušatelje, kjer so dvorane v hotelih postale premajhne in moramo seminarje organizirati v športnih dvoranah.

Štadion bomo gradlili? Le za koga? Dvorane potrebujemo! Resnično! Vse poslovne dvorane so narejene za največ 400 ljudi. Še sreča, da smo v zadnjih letih dobili Mons in Domino, ki sta borni beri dvoran pridružila dve novi, a vendar je organizatorjem takšnih dogodkov še vedno težko. Nad dvoranami s 400 sedeži, je tukaj še Festivalna dvorana, kjer je mogoče posedeti okrog 700 ljudi, Cankarjev dom, ki je za moj okus še vedno predrag¹ , potem pa se “zabava” konča.

1. vendar si glede na situacijo to očitno lahko privošči [↩]

Tretjič zato, ker sem ga omenjala že tukaj in tukaj.

Uroš je fotofreak in seveda hoče videti fotke. No, mi nismo ravno neki umetniki fotografiranja, a kakšen lep utrinek se je že ujel v objektiv.
Naj tokrat namesto moje tipične gostobesednosti raje govorijo fotografije

V Rimu smo bili tokrat drugič, a ker predvidevam, da bom o tokratnem obisku Rima napisala več, kot en prispevek, sem tega naslovila z “prvič”.

Italijo imam rada, takšna potovanja, ki se jih lotimo takole, sploh, Rim mi je bil prvič zelo všeč, vreme se je po prvem deževnem dnevu, popravilo v prekrasno sončno in toplo jesen, tako da bi moral ta prispevek imeti v sebi same presežnike, vendar vas bom razočarala. Tokrat mi Rim ni sedel. Ne znam si razložiti kaj je razlog. Morda enostavno to, da postajam iz potovanja v potovanje bolj zahtevna in kritična? Morda to, da sem Rim že videla in sem tokrat pričakovala še nekaj večjega, lepšega, boljšega? Mogoče pa to, da sta dva polna dneva enostavno bila premalo za mirno in sproščeno uživanje v lepotah tega velikega in zgodovine polnega mesta?

Kakšno urico nazaj, smo prišli živi in zdravi nazaj iz Rima. Tako kot vedno, me je tudi tokrat takšno naše potovanje, nadvse veselilo. 24 ur intenzivnega druženja s Tomažem in Jako je prav sproščujoče. Nobene službe, nič računalnika, nič mailov, blogov, nič telefonov, samo družba mojih dveh moških in ure in ure pogovorov.

Na takšne izlete se v večini primerov odpravimo v lastni režiji. Doma se dogovorimo za končno destinacijo, za termin in trajanje, včasih rezerviramo hotel že vnaprej (tokrat smo ga), včasih, ko potujemo iz kraja v kraj pa ne, s seboj vzamemo Helgo, ker ona poskrbi, da se na takšni poti ne skregamo, vse ostalo pa prepustimo naključju in sprotnemu dogovarjanju.

Nekoč sem prelistavala kupe vodičev, si jih nabrala vsaj 5 za s seboj, pregledovala na stotine spletnih strani, a pravzaprav se na koncu načrta sploh nismo držali in je bilo vse skupaj navadno zapravljanje časa.

O tem, da ima moja dobra prijateljica salon pohištva in dodatkov takšnih¹ in drugačnih² sem že pisala.

In vsako leto v mesecu designa moja prijateljica organizira Dogodek.³ Lani sem imela nek učinkovit izgovor⁴ , letos pa se temu nisem in nisem mogla izognit.

Ja, Naca me že pozna in tokrat me je na tole povabila že dva meseca nazaj. Poslala mi je SMS: “Vabljena na dogodek, ki bo 25.10.”

Glede da sem SMSe vajena dobivati bolj za zadeve kot je tole “Sem na poti. Zamujam.” ,sem odgovorila:”A leta 2008?”

No, zadeva se je odvila 25.10.2007 in ne boste verjeli, tudi moja malenkost je bila tam.

1. za v stanovanje [↩]
2. za navesit nase in obse [↩]
3. kaj čem tako se zdaj tole prevaja v slovenščino [↩]
4. saj se ne spomnim točno, a nekaj je moralo biti [↩]