Saša Gerčar

Blaž je obiskal Santorini in nam zelo slikovito skozi opis lepot Santorinija prenesel tudi nekaj dobrih podjetniških nasvetov.

Ob tem sem se ob točki, kjer navaja kako gostilničar privabi stranke, spomnila na izkušnjo iz našega zadnjega popotovanja po Italiji in Franciji.

Monaco in Monte Carlo imata posebno mesto v srcu našega Jake, zato se moramo na poti v Francijo ali naprej v Španijo, tam obvezno ustaviti. Ponavadi smo izbrali za prenočevanje lokacijo izven Nice ali Cannes-a, tokrat pa smo se odločili, da spoznamo Menton. Menton-krasno mestece tik za italijansko-francosko mejo. Najbrž spada pod Azurno obalo, saj je od Monte Carla in Monaca oddaljen le nekaj minut vožnje po precej zaviti in vzpenjajoči se cesti.

Prijetno mestece, ki je sicer francosko, vendar v sebi nosi še veliko italijanskega melosa. Prijetna tržnica, stare ulice, polne ljudi, trgovinic in prijetnih lokalov iz katerih diši po sveže pečenih rogljičih.

Na našem zadnjem popotovanju smo tudi nakupovali. Odkrili smo outlet shopping center. V ravno takšnem nakupovalnem centru … ampak res, ravno tako strukturiranem, velikem, z enakim konceptom in celo nekaj podobnimi trgovinami, sem eno leto nazaj nakupovala v Ameriki. Nekje na deželi ob Atlanti, so nas naši šefi odloložili in nas pustili v raju za nakupe, kjer so se bohotile trgovine, kjer so razprodaje preko celega leta.

Baje so takšne celoletne razprodaje v prav tako urejenih stavbah, nov trend pri nakupovalnih centrih. Namesto zaprtih dvoran, sedaj gradijo zgradbe, kjer parkiraš nekje na začetku naselja, nato pa se sprehajaš po nekakšnih ulicah, ki ti omogočajo nakupovanje in sprehod po zraku, nad tabo je ponekod sicer tudi streha, da te ne preseneti dež ali prevelika sončna pripeka, na levo in desno pa trgovine ena ob drugi, vse lepo urejene in vse nudijo outlet blago, ki je seveda možno kupiti po nižji ceni, kot to isto blagovno znamko v normalnih trgovinah.

O našem tokratnem dopustu še nisem povedala vsega.

Francija v takšni ali drugačni obliki nas spremlja skoraj vsako leto in tudi Provanso smo že obiskali, vendar predlani iz Azurne obale hiteli proti Barceloni, še leto poprej pa tudi iz Azurne proti Parizu. In tako nikoli imeli dovolj časa ali energije za opazovanje širnih polj žita in sivke, ki se raztezajo poProvansi.

Tiste prve poti proti Parizu smo se poti lotili s šotorom v prtljažniku. Priznam, šotor ima svoj čar, še najbolj, ko ga vsak drug dan postavljaš v popoldanski sopari, ko ti po riti teče znoj, ti pa pritiskaš na tisto pumpo, ki naj bi pomagala pri napihovanju blazine, ki itak drugi dan potovanja ponavadi poči. Da ne govorim o navdušenju, ko lahko takoj za tem odidemo po nakupih in nakupimo vsaj 4 nove pene za na plažo, ki jih itak uporabljamo le za spanje. Kljub 4 penam pa začuda še vedno čutimo vsak kamenček, vendar več jih res ne moremo nakupiti, saj smo z njimi zapolnili še zadnji prostorček v prtljažniku.

Se lažje izgovori!

Brnik je mimo, Brnika ne bo več, od sedaj naprej bo naše letališče nosilo lepozvočno ime Letališče Jožeta Pučnika. Res izvirno! Pa kaj res ne gre najti še kakšne Titove ceste v Sloveniji in jo preimenovati v cesto Jožeta Pučnika? Ali mu postaviti spomenik sredi Ljubljane?

Vsekakor razumem spoštovanje do ljudi, ki niso mrtvi že 500 let in se jim je nekako treba posvetiti, vendar vsako leto pridobivamo nove ulice, nove ceste, letališča, nakupovalne centre …..poimenujte jih Jože Pučnik, Ivek Kramberger ali Saša Gerčar ….. pustite pa nam stara imena, ki smo se jih navadili in so tudi del naše zgodovine!

Oprostite prosim, še zdaj ne razumem, zakaj je izginila Titova cesta v Ljubljani? In sedaj nam bodo vzeli Brnik! Pfej!

Nekateri ste me spraševali, kje sem dobila tisto barvasto »kačo«, ki se mi vije okrog vratu na moji fotki na tem blogu. Pri Naci sem jo kupila! Naci je moja nartabolša prijateljica in skrajni čas je, da opišem in kakšno lepo rečem tudi o ljudeh, ki so mi blizu.

In zato se danes posvečam spominom.

8 let nazaj, ko Jaka še ni bil vezan na šolske počitnice, smo se na morje odpravili, ko na plažah še ni bilo gužve in ko v zraku še ni puhtelo od vročine.

Začetek junija pred osmimi leti:
Tomaž, jaz in Jaka v vozičku se sprehajamo po Lignanu. Prvi večer naših dvotedenskih počitnic. In poglej, poglej na ulici sredi Italije srečamo tričlansko družino ljubljančanov. Saj veste, kako je ko srečaš zemljaka v tuji deželi …doma bi odbrzel mimo, tam pa …..

Zelo rada kuham. Ampak kuham tako, da lahko ustvarjam, tistega kuhanja iz nuje ne maram. In zato tega ne počnem prav pogosto. Med tednom ni pravega časa, preko vikenda pa časa ne želim zapravljati med lonci, medtem ko bi Jaka dneve preživljal pred televizijo, Tomaž pa med branjem časopisov. Tako se med vikendi zelo pogosto odpravimo na kosilo v kakšno nam ljubo gostilno.

Pogosto obiščemo gostilno Pri Kovaču, tisto nam najbližjo, do katere se bi lahko celo sprehodili ..ja, ja
Gostiln z imenom Kovač je kar precej v Sloveniji, že v Ljubljani sta meni poznani dve. Ena v Tomačevem in to uporabljam za bolj hancy fancy poslovne večerje, druga preprostejša pa je ta v Sostrem. Baje je stara več kot 100 let. Lani so jo razširili in obnovili. Nudijo sobotna in nedeljska kosila, saj veste tisto varianto z govejo župco, tenstanim krompirjem, pečenko in mešano solato. To ni formula, s katero bi mene privabila katera koli gostilna, tukaj so mene “dobili” na pizzo. Zaradi njihove ponudbe pizz iz krušne peči mi nikoli nismo imeli težav pri možnosti izbire hrane za izbirčnega Jako. Če so srečni otroci, so srečni tudi starši.

V Londonu nisem bila prvič, nihče od nas ni bil in ravno ob tej priložnosti smo šteli naše obiske.

OK, za Jako je bilo enostavno, prvič pred dvemi leti, tokrat drugič, Tomaž je bil kakšne trikrat, štirikrat, jaz pa morda osemkrat, devetkrat. In vendar se ga nihče od nas še ni naveličal in vedno znova vidimo njegove nove obraze in vedno znova nas očara.

Prvič je bilo ….ma, saj veste, prvega se nikoli ne pozabi …sploh, če je bil pri petnajstih … torej London sem prvič videla 27 let nazaj, pri petnajstih. Moji dragi starši so pridno šparali cekine, da so svojo minko edinko lahko poslali na izpopolnjevanje jezika v Anglijo. Nepozabno, hudo dobr’! Jezika ne vem, če sem se strašno veliko naučila, sem se pa naučila hitrejše reakcije pri komunikaciji in samozavestnejšega komuniciranja v angleščini. Sem pa takrat razen Trsta in Celovca, končno videla še kaj drugega, kot neštetokrat našo lepo hrvaško obalo.

Draga moja sodelavka in kolegica Saša, hvala za nasvet in idejo kam za prvomajske počitnice. Imeli smo se krasno in ponovno ugotovili, da je London eno izmed nam zelo ljubih velemest. V nadaljevanju sledi kritika na letalskega prevoznika, vendar moram poudariti, da vtis o prevozniku nikakor ni porušil našega izredno dobrega splošnega vtisa celotnega izleta.

To kritiko bi sama poimenovala zgolj opazovanje zahtevne stranke, pa vendar s tem potrdila opazko mojega prijatelja Žige, ki pravi, da sem ena tečka. Kaj čem, kritično opazujem svet okrog sebe !

Moj Tomaž je bolj varčne narave in čeprav kar veliko “zapravimo” na raznih izletih in potovanjih, je vsako od njih vedno predmet težke diskusije in preračunavanja ter končne odločitve glede na “price performance”. Prepričana sem, da tokrat odločitev ne bi padla na London, če nas ne bi zmedla in zavedla dobra marketinška poteza nizko proračunskega letalskega prevoznika. In po eni strani sem jim za to celo hvaležna. Po drugi pa moram pritegniti Tomažu, ki trdi, da je vse skupaj ena velika nate….

Totalna dilema. Rabim pomoč!

Dejstvo je, da gremo nekam. Dejstvo je, da smo trije: Tomaž, Jaka in jaz. Dejstvo je, da gremo z avtom …ali pa morda ne …ampak najraje. Morda pa z letalom …ampak kaj na kratko, s kakšnim nizkoproračuncem ….itak pa je to finta v levo
In dejstvo je, da si ob prvomajskih praznikih želimo toplote in ne mraza. Aja, pa še to je dejstvo, da smo časovno omejeni s 5-imi dnevi, je treba delat, pač.

Vse ostalo je stvar razprave in stvar pogajalskih veščin vsakega od udeležencev tega izleta. Takole izgleda situacija do sedaj:

Radi imamo Italijo v vseh oblikah in smereh, vendar smo jo zato tudi že precej videli. Toskana v celoti, severni del vzhodne obale, zahodne obale tudi, Rim, Gardsko jezero, Ravena, Verona, Milano, Bologna, Vicenca, Dolomiti predvsem pozimi in nekaj malega tudi poleti, Benetke itak, Lignano nedvomno, Grado in Jesolo tudi…to je že vse videno. Dalje na jug Tomaž ne želi. Je pač ziheraš in vedno razmišlja o krajah avtomobilov in komplikacijah povezanih s tem.

Včeraj sva s Tomažem spet sopihala na Šmarno goro. Še sreča, da sva jutranja človeka in sva vkreber lezla že malce po osmi zjutraj in se ob pol desetih že vračala, kajti če se včeraj Šmarna ni zrušila pod bremenom romarjev, potem bo zdržala še leta. Prav grozno je videti kolono ljudi, ki stopicajo eden za drugim … v koloni … počasi (hitro tako ali tako ne gre) proti vrhu. Takšne Šmarne ne maram.

Ne maram pa tudi ljudi, ki gredo na Šmarno ob takšnih dnevih. Res jih ne maram! Zakaj? Stalni obiskovalci Šmarne so (smo) prijazni in vsakemu, ki ga srečamo namenimo prijazen pozdrav. Takšne slučajne obiskovalce spoznaš po tem, da se prav trudijo skriti pogled, da ti ja slučajno ne uspe vsaj pokimati, kajti to terja pozdrav nazaj, kar pa je očitno zelo naporna stvar. Druga moreča stvar, ki je bila danes prav v nebo vpijoča pa je, ko si takšni občasni obiskovalci, na vrh hriba prinesejo cel ruzak velikonočne malice.