Saša Gerčar

Se lažje izgovori!

Brnik je mimo, Brnika ne bo več, od sedaj naprej bo naše letališče nosilo lepozvočno ime Letališče Jožeta Pučnika. Res izvirno! Pa kaj res ne gre najti še kakšne Titove ceste v Sloveniji in jo preimenovati v cesto Jožeta Pučnika? Ali mu postaviti spomenik sredi Ljubljane?

Vsekakor razumem spoštovanje do ljudi, ki niso mrtvi že 500 let in se jim je nekako treba posvetiti, vendar vsako leto pridobivamo nove ulice, nove ceste, letališča, nakupovalne centre …..poimenujte jih Jože Pučnik, Ivek Kramberger ali Saša Gerčar ….. pustite pa nam stara imena, ki smo se jih navadili in so tudi del naše zgodovine!

Oprostite prosim, še zdaj ne razumem, zakaj je izginila Titova cesta v Ljubljani? In sedaj nam bodo vzeli Brnik! Pfej!

Nekateri ste me spraševali, kje sem dobila tisto barvasto »kačo«, ki se mi vije okrog vratu na moji fotki na tem blogu. Pri Naci sem jo kupila! Naci je moja nartabolša prijateljica in skrajni čas je, da opišem in kakšno lepo rečem tudi o ljudeh, ki so mi blizu.

In zato se danes posvečam spominom.

8 let nazaj, ko Jaka še ni bil vezan na šolske počitnice, smo se na morje odpravili, ko na plažah še ni bilo gužve in ko v zraku še ni puhtelo od vročine.

Začetek junija pred osmimi leti:
Tomaž, jaz in Jaka v vozičku se sprehajamo po Lignanu. Prvi večer naših dvotedenskih počitnic. In poglej, poglej na ulici sredi Italije srečamo tričlansko družino ljubljančanov. Saj veste, kako je ko srečaš zemljaka v tuji deželi …doma bi odbrzel mimo, tam pa …..

Zelo rada kuham. Ampak kuham tako, da lahko ustvarjam, tistega kuhanja iz nuje ne maram. In zato tega ne počnem prav pogosto. Med tednom ni pravega časa, preko vikenda pa časa ne želim zapravljati med lonci, medtem ko bi Jaka dneve preživljal pred televizijo, Tomaž pa med branjem časopisov. Tako se med vikendi zelo pogosto odpravimo na kosilo v kakšno nam ljubo gostilno.

Pogosto obiščemo gostilno Pri Kovaču, tisto nam najbližjo, do katere se bi lahko celo sprehodili ..ja, ja
Gostiln z imenom Kovač je kar precej v Sloveniji, že v Ljubljani sta meni poznani dve. Ena v Tomačevem in to uporabljam za bolj hancy fancy poslovne večerje, druga preprostejša pa je ta v Sostrem. Baje je stara več kot 100 let. Lani so jo razširili in obnovili. Nudijo sobotna in nedeljska kosila, saj veste tisto varianto z govejo župco, tenstanim krompirjem, pečenko in mešano solato. To ni formula, s katero bi mene privabila katera koli gostilna, tukaj so mene “dobili” na pizzo. Zaradi njihove ponudbe pizz iz krušne peči mi nikoli nismo imeli težav pri možnosti izbire hrane za izbirčnega Jako. Če so srečni otroci, so srečni tudi starši.

V Londonu nisem bila prvič, nihče od nas ni bil in ravno ob tej priložnosti smo šteli naše obiske.

OK, za Jako je bilo enostavno, prvič pred dvemi leti, tokrat drugič, Tomaž je bil kakšne trikrat, štirikrat, jaz pa morda osemkrat, devetkrat. In vendar se ga nihče od nas še ni naveličal in vedno znova vidimo njegove nove obraze in vedno znova nas očara.

Prvič je bilo ….ma, saj veste, prvega se nikoli ne pozabi …sploh, če je bil pri petnajstih … torej London sem prvič videla 27 let nazaj, pri petnajstih. Moji dragi starši so pridno šparali cekine, da so svojo minko edinko lahko poslali na izpopolnjevanje jezika v Anglijo. Nepozabno, hudo dobr’! Jezika ne vem, če sem se strašno veliko naučila, sem se pa naučila hitrejše reakcije pri komunikaciji in samozavestnejšega komuniciranja v angleščini. Sem pa takrat razen Trsta in Celovca, končno videla še kaj drugega, kot neštetokrat našo lepo hrvaško obalo.

Draga moja sodelavka in kolegica Saša, hvala za nasvet in idejo kam za prvomajske počitnice. Imeli smo se krasno in ponovno ugotovili, da je London eno izmed nam zelo ljubih velemest. V nadaljevanju sledi kritika na letalskega prevoznika, vendar moram poudariti, da vtis o prevozniku nikakor ni porušil našega izredno dobrega splošnega vtisa celotnega izleta.

To kritiko bi sama poimenovala zgolj opazovanje zahtevne stranke, pa vendar s tem potrdila opazko mojega prijatelja Žige, ki pravi, da sem ena tečka. Kaj čem, kritično opazujem svet okrog sebe !

Moj Tomaž je bolj varčne narave in čeprav kar veliko “zapravimo” na raznih izletih in potovanjih, je vsako od njih vedno predmet težke diskusije in preračunavanja ter končne odločitve glede na “price performance”. Prepričana sem, da tokrat odločitev ne bi padla na London, če nas ne bi zmedla in zavedla dobra marketinška poteza nizko proračunskega letalskega prevoznika. In po eni strani sem jim za to celo hvaležna. Po drugi pa moram pritegniti Tomažu, ki trdi, da je vse skupaj ena velika nate….

Totalna dilema. Rabim pomoč!

Dejstvo je, da gremo nekam. Dejstvo je, da smo trije: Tomaž, Jaka in jaz. Dejstvo je, da gremo z avtom …ali pa morda ne …ampak najraje. Morda pa z letalom …ampak kaj na kratko, s kakšnim nizkoproračuncem ….itak pa je to finta v levo
In dejstvo je, da si ob prvomajskih praznikih želimo toplote in ne mraza. Aja, pa še to je dejstvo, da smo časovno omejeni s 5-imi dnevi, je treba delat, pač.

Vse ostalo je stvar razprave in stvar pogajalskih veščin vsakega od udeležencev tega izleta. Takole izgleda situacija do sedaj:

Radi imamo Italijo v vseh oblikah in smereh, vendar smo jo zato tudi že precej videli. Toskana v celoti, severni del vzhodne obale, zahodne obale tudi, Rim, Gardsko jezero, Ravena, Verona, Milano, Bologna, Vicenca, Dolomiti predvsem pozimi in nekaj malega tudi poleti, Benetke itak, Lignano nedvomno, Grado in Jesolo tudi…to je že vse videno. Dalje na jug Tomaž ne želi. Je pač ziheraš in vedno razmišlja o krajah avtomobilov in komplikacijah povezanih s tem.

Včeraj sva s Tomažem spet sopihala na Šmarno goro. Še sreča, da sva jutranja človeka in sva vkreber lezla že malce po osmi zjutraj in se ob pol desetih že vračala, kajti če se včeraj Šmarna ni zrušila pod bremenom romarjev, potem bo zdržala še leta. Prav grozno je videti kolono ljudi, ki stopicajo eden za drugim … v koloni … počasi (hitro tako ali tako ne gre) proti vrhu. Takšne Šmarne ne maram.

Ne maram pa tudi ljudi, ki gredo na Šmarno ob takšnih dnevih. Res jih ne maram! Zakaj? Stalni obiskovalci Šmarne so (smo) prijazni in vsakemu, ki ga srečamo namenimo prijazen pozdrav. Takšne slučajne obiskovalce spoznaš po tem, da se prav trudijo skriti pogled, da ti ja slučajno ne uspe vsaj pokimati, kajti to terja pozdrav nazaj, kar pa je očitno zelo naporna stvar. Druga moreča stvar, ki je bila danes prav v nebo vpijoča pa je, ko si takšni občasni obiskovalci, na vrh hriba prinesejo cel ruzak velikonočne malice.

Končno! Vrtičkarji baje že kurijo svoje barake. Ne, seveda nimam vrtička …ga tudi nikoli nisem želela in še tistih nekaj kvadratov zemlje, ki jo imamo, je posajenih s travo. Saj razumem, da si ljudje v blokih želijo malce svežega zraka, pa malo svojega korenčka in peteršilja, ampak vse skupaj je že desetletja nazaj prešlo dobro mero okusa. Ob hiši kjer sem odraščala, se poleg našega travnika, vije velik pas barakarskega naselja za palčke ….tako sem o tistih majčkenih vrtovih in barakicah razmišljala v svojem otroštvu. Po eni strani luštno in simpatično, po drugi pa neestetsko, neorganizirano, nagužvano, zanemarjeno ….
Hvala, Zoran za to potezo! To je prvi korak, da se Ljubljana resnično začne spreminjati v lepo mesto. Krasno je staro mestno jedro, turisti si ga radi ogledajo, Ljubljana je varno mesto in kraj, ki ga ne bi nikoli zapustila, vendar pa lepo vas prosim, ko pogledamo malce bolj kritično okrog sebe in pozabimo na sentimentalnost in pogled od Plečnika premaknemo malce dlje, se res nimamo s čim pohvaliti.
Pa vrtičkarji niso edini! Še hujši “barakarji” so tisti uspešni podjetniki, ki so nekega dne dobili marketinški preblisk, da je pot do njihovega podjetja ali restavracije treba čim bolj označiti. In potem nabavijo nekaj izrednih designerskih dosežkov na dveh kovinskih nogah in jih zapičijo v sosedov travnik. “Lepa” rumena tabla z napisom Gostilna pr lepi tabli v prvem trenutku še popestri sivo okolico, ko pa to spodbudi še soseda avtoličarja, da razgiba okolico s svojo vijolično tablico, kamor doda svoje zrno še njegova žena frizerka … in ideja se ne zdi napačna tudi Lojzetu, ki v garaži poišče stara polomljena lesena vrata, kamor napiše SVEŽA JAJCA, potem pa dobimo tipično sodobno ljubljansko arhitekturo.
V naši soseski je gostilničar, katerega gostilno prav radi obiskujemo, v širši okolici postavil nekaj deset lepih …res dokaj ličnih zelenih tabel, ki so ljudi usmerjale na pravo pot. Seveda mu je kakšno leto za tem še z večjo količino tabel sledil hotelir iz sosedstva. Zorana, ki upravlja s hotelom, celo poznam in cenim …in konec koncev se mi zdi pametno, da je izkoristil luknjo v ….. travi in se brezplačno reklamiral, pa vendar mislim, da bi se že moral najti nekdo, ki bo temu naredil konec. Jankovič? Prosim! Predvsem me zanima, kako teh 30 tabel izgleda po 10ih letih in komu je še mar, če so napol viseče, polomljene, rjaveče in je hotel ali gostišče že davno zaprlo svoja vrata?

Ker vsi pri nas izredno radi potujemo, sem na tej strani tako ali tako nameravala opisovati prijetne kotičke in lepe vtise, ki jih bomo prinašali s katere od naših poti. Da ne bo pomote, kraji, ki jih ljubim niso nujno na drugi strani zemljske poloble, nekateri so prav blizu, nekatere celo težko poimenuješ kot mesto, so le prostorček pod soncem, ki mi je ljub zaradi nečesa, kar je nekomu drugemu absolutna traparija.
Te dni pogosto mislim na Lignano. Te dni na radiu oglašujejo prav ta kraj, kraj, ki ga ima naša cela družina izredno, izredno rada. Baje so te dni nekje na Prešernovem trgu postavili stojnico, ki oglašuje počitnikovanje v Lignanu Sabbiadoru.
Mi Lignano obiskujemo že več kot 10 let. In to ne enkrat na leto, niti ne trikrat ali štirikrat, … mi nismo srečni in potešeni, če ne gremo tja vsaj 15x na leto … za teden dni, za podaljšan vikend, za en dan, na kavico, na plažo, na sprehod, v živalski vrt, v Aqua splash, Luna park …kar koli že, ob katerem koli letnem času že.
Mislim, da sva v Lignano prvič zašla s Tomažem čisto naključno nekje pred 13 leti. Vozila sva se proti Benetkam, imela pred sabo načrt, da preživiva lep poletni dan nekje v Italiji in, ko sem jaz na avtocesti zagledala napis Lignano Sabbiadoro, sem zaradi lepih spominov ne nek glasbeni festival, ki se je nekaj let pred tem dogajal prav v tem kraju, Tomaža prosila naj zavije, da pokukava, kaj se skriva za tem imenom. Sicer takrat še nisem vedela, da sabbia pomeni mivka in d’oro iz zlata. Sedaj poznam tako besedo, kot tudi samo mivko, ki se ji resnično lahko reče zlata.

Na kavico v OLIVO

Oliva se nahaja na robu Štepanjskega naselja. Pravzaprav me na to lokacijo ne veže prav nič, tja je začel zahajati Tomaž na poti v službo. Tomaž vstaja zelo zgodaj in se zna že ob 6h odraviti od doma. Pa ne zaradi službe, ta se mu začne šele ob 8h. Tomaž rad jutro začne s prebiranjem dnevnega časopisja, ki ga kupi na bencinski postaji in potem se mu ob tem prileže šalica esspresa. Midva doma kave ne pripravljava, skoraj nikoli. Že nekoč sva sklenila, da je pitje kave “dogodek”, zato sva to vedno izkoristila za klepet in pogovor, ki pa ponavadi doma ne steče tako, kot v lokalu. Doma se ponavadi vsak ukvarja s 1000 in eno stvarjo in se malokdaj ukvarjamo drug z drugim. Torej Tomaž, časopisi in kava so bili kombinacija, ki je obstajala najprej. Potrebno je bilo najti le lokal, ki je ob poti, ki nudi možnost sedenja in ki je odprt že tako zgodaj. No, in Tomaž je našel Olivo. Če sem iskrena je lokal prava luknja …no, ni ravno zanemarjen, vendar del namenjen kofetkanju je majhen in opremljen v stilu socialbaroka …tako jaz namreč pravim stilu, ki je bil precej razširjen med tistimi prvimi lokali, ki so nastajali večinoma z denarjem fuzbalerjev in podobnih nastopačev v dobi socializma …lokali polni medeninastih okraskov in izrezljanega lakiranega lesa. No, tak je ta lokal! Nekoč najbrž super, danes popolen zgrešek. Povrh vsega je v zimskih dneh tako zakajen, da komaj vidiš soseda …hvala vam za protikadilski zakon! …In kaj naju vleče tja?