Vsak učitelj, še bolj pa starši in žal večinoma tudi jaz nisem kakšna izjema obkrožena s svetniškim sijem, bi najraje videli, da bi nas obkrožali ubogljivi, vedno motivirani, marljivi otroci, ki spoštujejo avtoriteto odraslih, ki z žarom v očeh poslušajo vsako učiteljevo ali starševsko besedo, ki redno hodijo v šolo, tam vneto poslušajo in ves čas pouka sodelujejo, cenijo že sam trud staršev in učiteljev (četudi rezultati tega truda niso najbolj očitni), redno delajo domače naloge in se sproti učijo, doma pa kar hlepijo po pomivanju posode, sesanju in celo likanju.

Temu bi tako ali tako sledile krasne ocene in otroci bi bili srečni, še raje bi hodili v šolo, doma se ne bi sploh več prepirali (saj bi zmanjkalo snovi za teženje) in svet bi postal ves lep in sončen. Jap, tudi mi smo kakšnih 5 minut sanjali o tem, a po sinovem vstopu v srednjo šolo (ali pa je to povezano s puberteto??) kaj hitro spoznali, da življenje res ni potica ai pa ima le ta naša izredno malo file in očitno tudi vzhajala ni kaj prida.

Zagovarjam filozofijo, da je za stanje, ki ga ima kriv oz. bolje rečeno odgovoren vsak sam zase in tako imamo z Jako vedno znova debate (in na srečo jih je še vedno pripravljen poslušati), da je sam kriv, da ima toliko zadev na kupu, da je sam kriv, da ima težave pri matematiki, da je sam kriv, da ga tisti učitelj ni želel poslušati itd., A kaj, ko to najbrž pomeni tudi, da sem sama kriva, da imam takšnega sina in da je najbrž tudi učiteljica sama kriva, da je nihče ne posluša in nihče ne dela domačih nalog… hmmmm … le kje se ta jara kača konča? Pa četudi spoznamo svojo krivdo in odgovornost, to še vedno en k*** pomaga pri trajni .. ah, kaj trajni, tudi trenutni, spremembi stanja. Niti pri Jaki samem, še manj pa spremembo splošnega stanja družbe, ki seveda vedno povratno vpliva na Jako nazaj.

Kdo in zakaj za vraga je ukinil OBVEZNOST pisanja domačih nalog?

Kdo in zakaj si je izmislil nivojsko učenje v višjih razredih osnovne šole?

Kdo in zakaj se je spomnil, da bi bili VSI testi in ustna preverjanja znanja vnaprej določena?

Čemu naj bi bila namenjena miljaužnkratna možnost popravljanja negativnih ocen?

In zakaj učitelj več nima možnosti, da učenca kakorkoli kaznuje … saj ni treba, da ga vleče za ušesa ali brca v tazadnjo, že kakšna »lepa«, debela in velika enica v redovalnici iz lepega vedenja, bi najbrž bila dovolj, da se vsaj malce popravi vzdušje v razredu?!

No, kakorkoli že, jaz že 15 leto kljubujem tatečnim časom in še vedno ostajam zvesta svoji crknjeni miški, pokvarjenim vratom in modrim fasciklom, nekateri pa vstopajo skozi naša vrata, nekaj časa zasedajo in gulijo pisarniške stole, potem pa iznenada dvignejo svojo zadnjo plat, pomahajo v slovo in odpujsajo novim izzivom naproti.

Čeprav nemalokrat skorajda iščeš partnerje, s katerimi boš morda preživel velik kos svojega življenja, za katere veš, da jih boš hočeš nočeš poslušal, ko bodo pripovedovali o svojih velikonočnih jajcih, požrtijah, prekrasnih praznikih, ki so jih preživeli medtem, ko te (hvalabogu ) ni bilo zraven, o najlepšem krilu, ki ga je skoraj dobila na razprodaji,če ne bi pred njo skočila neka druga trapa in ji ga odnesla ispred nosa, o najbolj smešnih (japajade) , ki so se zgodile že tisoč let pred našim štetjem, ko so fantje stali na straži, o presmojeni večerji, dolgočasnem dedcu itd. … torej kljub zavedanju, da te čaka vse to, je na kadrovanje potrebno gledati z najbolj nepristranskega vidika in na kandidate in zaposlene gledati kot na ‘ …. hmmm …. recimo na ‘potnike’, ki izstopajo in vstopajo na ta naš počasi vozeči se ‘avtobus’.

Obožujem potnike, ki sploh ne čakajo na povabilo na avtobus. Tiste, ki kar sami pomahajo mimo vozečemu in tako pokažejo, da si na ravno na tvoj avtobus. Ja, ja, jasno, da so istočasno pomahali še stotim drugim in vsakemu natvezili, da je ravno tvoj avtobus tisti, na katerega čakajo že celo življenje, pa vendar … občutek ob poslušanju žgolenja hvalnic tvojemu prevoznemu sredstvu, se zgane srce še takšnim s srčnim spodbujevalnikom.

V podjetju, kjer sem bila zaposlena pred 20 leti (ok, ok, saj nisem tako stara … takrat sem jih imela kakšnih 14, 15 ), smo nekega lepega dne dobili »ponudbo« mladega in nadebudnega dekleta, ki se je v pismu predstavilo kot ohinsploh … itak … , priložilo svoj CV, kar pa je bilo pri tem najbolj zanimivo, prošnjo je poslalo brez, da bi mi sploh iskali nov kader. A njena predstavitev je bila tako zanimiva, da smo jo poklicali na razgovor, bila nam je všeč in punca je dobila službo.
Ja, tako je to, če vozeči avtobus s polno zasedenimi sedeži na poti sreča iskrivega potnika, ki ga nikakor ne želi prepustiti za sabo vozečemu. Dober šofer presneto dobro ve, da bo slej ko prej prišla postaja, ko bo nekdo izmed že vozečih se potnikov želel izstopiti. In tako šofer naroči tistim tam zadaj … saj veste … tistim na tistih 5 skupnih sedežih …, naj se malce podrenjajo, stisnejo riti in medse vzamejo še enega.

Tudi v mojem trenutnem podjetju smo imeli podoben primer. Mlado dekle (le zakaj takšne stvari vedno počnejo le mlada dekleta?) je sredi noči brodilo po netu, naletelo na moj blog, kjer sem nekoč pisarila o tem, da iščem ljudi … stvar je bila očitno že povsem zastarela in to je dekle vedelo, a je kljub temu poslalo mail, se prijazno predstavilo in povprašalo za delo. Ker sem radovedne narave in ker so mi takšni pristopi nadvse všeč, smo jo povabili na razgovor, prepričala nas je in tako so se tisti na zadnjih sedežih zritali, pomrdali in zrinili smo jo medse. Pa se ni dolgo drenjala na zadnjih sedežih. Že kakšen teden kasneje je kolegica oznanila, da že zadnji 2 postaji ve, da bo z nami še največ 7 postaj nato pa mora v “Rim” in svoj sedež bi za 12 »krogov« prepustila nekomu drugemu.

A velikokrat stvari ne gredo tako po maslu. Avtobus, ki je napol prazen in ima na kupe prostih sedežev mora popolnoma ustaviti, šofer potegne ročno, se pokončno postavi in na ves glas razkliče prosta mesta. Najprej se seveda oglašajo tisti iz zadnjih sedežev, naenkrat bi vsi najraje sedeli čim bolj spredaj. Težko razumejo, da njihova karta velja le za zadnje vrste ali da razgled spredaj sploh ni tako lep, kot si mislijo. Medtem se pred vhodna vrata nagnete vse kar leze in gre in šofer mora potrošiti čas, energijo in tudi nekaj denarja, da najde tisto najbolj ustrezno rit, ki bo pasala na že rahlo pogreti stol.

Pred vrata se nagnetejo tisti, ki sploh ne znajo vstopati, pa tisti, ki sploh ne gredo v tvojo smer, a si mislijo, da se je vseeno bolje peljati, kot stati na postaji, pa tisti, ki jim gre avtobus na žice že po defaultu … oni bi se vozili z vlakom ali z avtom z lastnim šoferjem, a kaj … dokler ni boljšega na vidiku, je tudi ta malce sopihajoči avtobus v redu, pa tisti, ki vzporedno furajo še svoj avto … a so tja namestili svojo ženo ali ljubico in bi ji vsake toliko časa pretankali malce našega bencina. In med temi na široko nasmejanimi obrazi, je treba izbrati tistega, katerega nasmeh je pristen, izmed te četice je potrebno izbrati tistega, ki bo avtobusu pomagal, da še leta leze navkreber, ki ne bo stopal sopotnikom na prste, ki se bo veselil vsake nove postaje na poti proti skupnemu cilju in ki konec koncev ne bo hitro potegnil ročne zavore.

Počela neštetokrat in … ja, hmmm, mislim, da mi je dokaj dobro uspevalo. Vsi se pred vstopom v avtobus tako napudrajo in nališpajo, da ne veš kje začeti, da bi prišel do bistva stvari. Nekateri pozabijo »namazati roke«, drugi pozabijo »našobiti ustnice«, tretji jih šobijo preveč in tako lahko počasi in analitično obdeluješ face in trike, za katere si takrat prvič slišal. Ko se nimaš na kaj konkretnega nasloniti, ti pomaga tudi takšna malenkost, kot je reakcijski čas odgovora na rahlo neprijetno vprašanje, iskanje slovničnih napak v prošnji za zaposlitev, ali (ne)oprani lasje, prešvicana srajca, zapisovanje podatkov med razgovorom ali pa pomoč strokovnjaka, ki zna iz pisave izluščiti osnovne karakterne lastnosti človeka.

In kako gre pri izstopanju?

Večinoma potniki izstopajo prostovoljno. In ob tem največkrat ne čakajo na končno postajo, ne, večina ne morejo zdržati niti do naslednje postaje … večina potegne zasilno zavoro in energično zavpije, da želi dol TAKOJ. In šofer? Lahko je le srečen, če mu potnik med izstopanjem ne pokaže srednjega prsta ter ob tem ne zabrusi kakšne sočne in pikre o njegovi bojda neuravnovešeni vožnji, neumnem polaganju ovinkov in nespretnem odpiranju vrat na postajah.
Obstajajo pravila, ki pravijo, da naj bi se potnik po tem, ko je končno izstisnil, da želi dol, s tem istim avtobusom peljal še najmanj 3 postaje, a vsak šofer dobro ve, da je takšnega vreščečega in namrgodenega potnika najbolje izpustiti čim prej, saj v preostanku vožnje lahko pobruha tistih nekaj še vedno zadovoljnih potnikov ali jim v najboljšem primeru vsaj parkrat nemarno stopi na prste.

In če je avtobus prepoln? Ko mašina ne zmore vožnje navkreber in je tovor potrebno zmanjšati? Včasih je res dovolj, da iz avtobusa pomečemo vso nepotrebno kramo, ki jo nevede tovorimo že nekaj zadnjih let, a ko tudi to ne pomaga, je potrebno začeti z odslavljavljanjem dolgoletnih potnikov.

Odpuščanje kadrov je izkušnja, ki jo res ne privoščim nikomur, a konec koncev, če gledamo na to nepristransko in neosebno, je to le projekt, ki se ga je potrebno lotiti analitično in zanj uporabiti veliko mero subtilnosti. Na odslavljanje se pripraviš, nikakor ne potegneš ročne, a konec koncev je ta smer lažja (če odšteješ čustva in relacije), saj svoje ‘potnike’ – kadre poznaš …v roke vzameš pisalo, zapišeš imena vseh potnikov, vseh sedežev, vse razporediš v tabelo in točkuješ. Odločitev je stvar matematike. Izi-pizi. Najhuje pride za tem, ko je treba odločitev izpeljati, ko je potrebno potnikom to razložiti in jih spraviti iz avtobusa.

Četudi bi si kdaj želel potegniti ročno, ta v to smer ne deluje. Tako pravijo tisti, ki pišejo zakone. Strogo prepovedano. Šofer ne sme/more potegniti »ročne« niti v primeru, ko (če) se z avtobusom vozi par težakov, ki že leta smetijo po njem. Tudi takšnih ni mogoče prijeti za ovratnik in jih na prvem travniku zbrcati ven.
Seveda ni mogoče potegniti ročne tudi za tistih nekaj sicer prijetnih potnikov, ki pa so enostavno pretežki za star in zmajan avtobus. Ni mogoče rahlo jih potrepljati po ramenu, jim lepo ustaviti na prvem izogibališču, pomahati v slovo ter jih brez solz in travm pustiti tam, da počakajo svoj naslednji prevoz.

Ne, ko je odločitev že sprejeta, jo je potrebno napudrati in okrancljati, vsakega potnika trepljati po ramenih, mu kimati, poslušati nato pa ga voziti še 3 do 6 postaj in mu na koncu plačati, da sploh izstopi. In v tem času je seveda iluzorno pričakovati, da na 2. postaji z odhajajočim potnikom vred, jokajo tudi vsi ostali, nekateri ob tem tudi preklinjajo in nemalo se jih ozira za kakšnimi drugimi lepšimi prevoznimi sredstvi.
Vse lepo in prav, treba je z ljudmi po človeško, a nikakor ne razumem, zakaj se postopki pri izstopanju po želji dotičnega potnika tako močno razlikujejo od tistih, ko potnika želijo izločiti drugi?!

Kar nekaj sem jih že opazovala pri izstopanju in povem vam, da po miganju njihovih riti, ko korakajo skozi izhod, spoznaš še tiste njihove zadnje lastnosti. Naj gre za tiste, ki bi jih držali za ovratnik in z nogo brcali v tazadnjo (pravim BI, ker tiste prave resnice itak nikoli ne upaš povedati, saj se njih in naše vrle delavne inšpekcije celo stoletje ne rešiš s pukla), tiste, ki si jih pred izstopanjem iskreno in odkritosrčno trepljal po rami ali pa tiste, ki izstopajo po lastni želji, se za nikogar od njih ne ve, kdaj bo spet osamljen stal in čakal na postaji, taisti šofer pa bo peljal taisti ali drug avtobus v potnikovo smer …. pa še proste sedeže bo imel …
Zato je zelo priporočljivo ne brcati v avtobusna vrata … tudi potem ne, ko se le ta že zaprejo za tabo … tudi srednjega prsta ne gre kazati, čeprav je avtobus že davno izginil iz tvojega vidnega polja, saj nikoli ne veš kdo te opazuje.

Pa veselo avtobusno vožnjo vam želim!

Pa naj začnem s tistim manj dobrim, ko so me lastniki podjetja poklicali in z menoj predebatirali trenutno finančno stanje podjetja, ki ga vodim.  Jap, stroški so previsoki in potrebno bo ukrepati. Pa za vsak slučaj so mi namignili, če sama ne bi ugotovila, da se da največ narediti na področju stroška plač.
Kaj je bilo v tem dobrega? Ne bi vedela, vsaj takrat tega nisem videla v tej luči in tako lila bridke solze vso pot do Brnika, kjer smo malo za tem imeli srečanje našega Rotary kluba. Najbrž so tudi solze dobre, za nekaj že …, čeprav se sedaj ne spomnim prav nobene pozitivne stvari. Vem le, da so mi od tega ponavadi ostale le malce nabrekle oči in rdeč smrkav nos. No ja, morda pa je bil rdečica in zabuhlost tista, ki je pripomogla k takšnemu razvoju dogodkov, saj so klubski prijatelji opazili mojo žalost in mi takoj pristopili v pomoč s 100 in enim nasvetom. Pomagalo je, saj sem se takoj za tem lotila izziva (ja, saj veste v ameriških podjetjih ni težav, so le izzivi ) kot zunanji svetovalec. Kot nevpleteni »zunanji svetovalec« sem se vrgla v skrbno analizo stroškov in tako nekaj burnih tednov premetavala številke in osebe, kot da ne bi v tem okolju preživela lepih in tudi kakšnih manj lepih 14 let. Par 100€ se da prihraniti tukaj, par tam, na koncu pa še razpoloviti ekipo in odpustiti nekaj prijetnih ljudi (konec koncev sem jih nekaj let nazaj skrbno izbrala in so bili vsi do zadnjega krasni) … ampak izbrati je bilo potrebno tiste tanarbolše , jih obdržati, tistim manj pa na dostojen način povedati, da se naše sodelovanje prekinja.
Na ta razgovor sem se pripravljala kar nekaj dni, si v tem času temeljito popravila prebavo (ironija, saj razumete, kajne?) in na koncu stojično in zadovoljivo opravila razgovore o odpuščanju. Bilo je podobno piku injekcije v osnovnošolskih časih. Strah, trepet, … Tisti dan kar nekajkrat obiščeš toaletne prostore, se s sošolci postaviš v vrsto, čakaš, tresejo se ti hlače, nato pomoliš roko, zamižiš, pik … in vse je mimo. Ravno tako je minil tisti dan in po »piku« sem ponovno mirno zadihala in živela v veri, da bo od tam naprej vse lepo in krasno … princ in princeska se zaljubita, poročita in živita srečno do konca svojih dni. Ne, ne, ni bilo tako! Tokratno dobro se je kmalu spet obrnilo v manj dobro, tisti, ki so odšli so me manj ali bolj gledali po strani, nekateri so vame morda zabijali wodoo, tistim, ki so ostali pa se je od srca najprej odvalil velik in težek kamen, v naslednjem trenutku pa so se v misli prikradli stric strah, teta jeza in njihov stalno spremljajoči sosed dvom. In ko vse skupaj zapakiraš v paket spominov na stare »dobre« čase (itak so vedno dobri, nihče nikoli ne reče stari slabi časi), dobiš spet tisto manj dobro … ki pa baje spet pelje v dobro.
No, nekako se to mrakobno obdobje še kar vleče in vleče in da bi zares začela verjeti v zakon življenja, ki vedno prinaša nekaj dobrega, me je usekalo še zdravje. No, a pustimo to, ker ne vpliva na potek zgodbe. Morda le v toliko, da sem v tem obdobju končno začela verjeti, da je vse za nekaj dobro in da ima vsaka dobra stvar svojo slabo protiutež in obratno.
Ko sem se odločala … no, ko se je moj alter ego – zunanji svetovalec odločal, koga od meni drage ekipe obdržati, so po papirju švigala imena, ocene, pomisleki, argumenti. Sem in tja in še enkrat pa še enkrat. Odločale so malenkosti (pa te tako ali tako vedno odločajo) in nekatere ljudi sem obdržala zaradi dobrega poznavanja področja dela, druge zaradi njihove vztrajnosti in dobrih delovnih navad, tretje zaradi naključnega spleta okoliščin, … vse skupaj pa tako ali tako ni enostavno, saj se osebne lastnosti, kemija in ostale okoliščine neprestano prepletajo in otežujejo že tako težavne odločitve. A že mora biti tako … saj je baje vse za nekaj dobro.
Med ocenjevanjem in razmišljanjem je bil umeščen tudi pomislek, da se zna pri eni od kolegic v bližnji prihodnosti zgoditi nosečnost in tuhtanje o prihodnjih izziv ter opcijah nadomeščanja, je dokončno pripomoglo k odločitvi kdo bodo člani ekipe.
Odločila sem se, kakor sem se pač najbolje znala in pri skorajšnji objavi nosečnosti v našem malem timu, bi si skoraj kupila čarovniško metlo. Aha, torej je bila odločitev dobra?
Jah, dan pred porodom tiste na porodniškem dopustu, je kolegica, ki naj bi jo nadomeščala, povedala, da so pred njo novi izzivi in da nas zapušča.
Ups, še dobro, da si nisem kupila čarovniške metle. Gotovo ne bi delovala in se z njo ne bi niti za meter dvignila od tal.
Naj kličem nazaj tiste, ki sem jih pred časom odslovila? Skušnjava je bila velika, a imajo prav tisti, ki pravijo, da je treba korakati naprej in se čim manj ozirati v preteklost. Še bolj pa imajo prav tisti, ki pravijo, da je vse za nekaj dobro.
Ok, torej bomo iskali novega člana ekipe. Super, krasno, to je zagotovo dobro, saj bo novi član sigurno prinesel nov duh v naše prostore, potresel naše trdoglave glave, ki so še vedno polne spominov na preteklost in nam dal novega zaleta.
Polna optimizma sem se lotila iskanja novega člana naše sanjske ekipe … jap, tako smo si včasih rekli … oh, spet tuhtam o starih dobrih (pa najbrž tudi manj dobrih ? ) časih … in razmišljala o mladem nadebudnem diplomantu, polnem energije in volje do dela. Bojda jih imamo celo goro, takšnih, ki končajo družboslovne fakultete zatem pa brezciljno iščejo svojo prvo zaposlitev.
Ne, ne bomo krpali s študentskim delom, dali bomo možnost mlademu človeku, ga zaposlili za obdobje enega leta in mu na ta način omogoči lažji start v njegovi poslovni karieri! Ja, tako sem si zamislila in verjela, da se bo na moji mizi takoj, ko bom o tem obvestila nekaj svojih mladih prijateljev, znašlo na stotine življenjepisov, na razgovoru pa se bo trlo mladih ljudi, ki želijo delati.
Ne iščem posebnih znanj, saj bomo človeka sami naučili, tudi smer ali stopnja izobrazbe mi ni pomembna, velik poudarek pa dam na osebnosti in volji do dela. Hmja, ne vem kaj naj rečem, a med naborom mladih, ki so se te dni posedali pred mojo pisalno mizo, me nihče ni prav posebej navdušil. Nekdo v CV, ki ga lahko da 200x pregledati, lektorirati, prevajati, preverjati in kaj vem kaj še,  vpiše ime meseca  z veliko začetnico,  vejico pa postavi neposredno pred besedo »in«. Halo?! In to nekdo, ki je diplomiral?
Drugi pride na razgovor s 45 minutno zamudo. Baje ni našel naše pisarne. Ohja, verjamem, Koprska se res razprostira po več  vzporednih ulicah, ampak oprostite …. pred razgovorom se je treba malce bolj potruditi!
Tretji je preznojen tako, da je potrebno še nekaj časa zračiti, četrta pride z dekoltejem do popka, peta se pojavi na razgovoru brez, da bi na povabilo po mailu sploh odgovorila (kjer mimogrede piše, da naj termin potrdi), naslednja na veliko kritizira delo pri svojem zadnjem delodajalcu, naslednji po drugem krogu razgovora ne odgovarja na maile niti telefonske klice in ko končno izberem 3 najboljše, mi grafološka analiza pove, da nihče nima osebnostnih lastnosti, ki bi jih oseba na tem delovnem mestu potrebovala.
Kaj naj rečem? Žalostna sem. Poklapana. Kaj naj zdaj? Kličem tiste, ki sem jim že sporočila, da ne ustrezajo? Naj morda spregledam par slovničnih napak? Morda pa je tisti preznojeni imel le veliko tremo in malce slabši dan? Kaj pa če se je tisti z veliko zamudo zgodila le ena velika nesramna nesreča? Naj grem spet nazaj ali pa gremo s polno paro naprej?
Naprej, naprej, s tolažbo, da je vse za nekaj dobro. Poiščimo torej tistega pravega kaveljca, ki ima v sebi dovolj kreativnosti, da zna tudi sam (vsaj miselno) oblikovati lep letak, ki ima dovolj samostojnosti, da se upa pokukati v svet brez mentorja, ki mu obraz obkroža nasmeh, ki spoštuje avtoriteto, tistega, ki se hitro odloča, ki ima organizacijske sposobnosti, občutek za delo v ekipi, ni zamerljiv, rad pomaga in se ne boji drugih ljudi, se ne boji dela, obvlada pisno in ustno komunicirati v angleščini in hrvaščini, predvsem pa zna lepo in pravilno pisati v slovenskem jeziku.
Ni se mi izšlo in nikogar nisem izbrala do datuma, ko naj  naš novi član lahko prišel na ogled našega večjega projekta, ki bi ga v prihodnosti moral organizirati sam. Sem malce jezna sama nase, a kot pravijo, vse je za nekaj dobro. Tudi to bo. Sem globoko prepričana.

Takole sem zastavila;
ob ponedeljkih bi pisala o kakšnem članku ali knjigi, ki mi je padlo v oko ali se mi usedlo v dušo,
v torek o kakšnem odličnem kuharskem receptu … čeprav priznam to je meni najtežje, saj kuham vedno po navdihu, praznim hladilnik in sovražim merjenje in še bolj zapisovanje nečesa, kar je iz WC školjke že zdavnaj z vodo odplaknjeno.
Ob sredah bi bil čas za nove ideje, navdihe in filozofiranja,
četrtki bi bili posvečeni aktualnim temam; bullmastifom, požarom v tunelih, Golobičem, Erjavcem in podobnim tičem,
petki starševanju in prebliskom iz šole,
sobote gostilnam, izletom, zanimivim krajem in podobnim geografsko determiniranim točkam,
nedelja pa bi bil čas za počitek, ali pa čas, ko sem prepuščena popolni ustvarjalni svobodi.
ponedelja čas za kritiko
poponedelja čas za design, pohištvo in modo
popoponedelja za kakšno iz IT sfere ….

Vse lepo in prav, a realnost je takšna, da po torbici še vedno valjam tisti super majceni blokec, ki sem ga kupila v prvi knjigarni na našem poletnem popotovanju po Franciji. Popisan je z vtisi it tistega našega potepanja … to je bilo poleti 2009 (!), a iz blokca ideje kar ne prilezejo do tipkovnice. Še bolj me moti to, da sem na naši zadnji službeni novoletni večerji navdušeno poslikala vse za oči tako lepe in umetelno postavljene in še bolj okusne jedi in si prisegla, da med prazniki, ki so sledili, kuharju in gostilni posvetim en cel prispevek na tem blogu, a tudi tukaj me peče vest, in najbrž se tukaj skriva razlog za mojo pekočo zgago, saj zadeva še vedno ostaja nepopisana in neobjavljena.

Ravno danes sem prebrala zapis, na katerega me je ponovno spomnil Peter Babarovič, ki pravi, da “nimam časa” ne obstaja, obstaja le to, da nekaj ni na našem prioritetnem seznamu. Ja, res je, čeprav obožujem pisanje in je moj blog neke vrste psihoterapija (zame seveda, na vas bralce morda vpliva ravno obratno ), ga na listi svojih prioritet vse bolj pomikam na konec seznama.

Jap, tako je, da je pač visoko na vrhu ustoličena moja družina. Če se le da svoj čas posvečam “nam”, dejavnostim, ki jih lahko počnemo skupaj pa čeprav je ta dejavnost zame morda le sedenje ob teniškem igrišču ali sedenje ob kozarcu navadne vode in prijetnem klepetu z našim Jakom.

Potem se je ob koncu lanskega leta na tej lestvici prav pod vrh prikradla skrb zame, skrb za moje telo in skrb za moje zdravje. Ne, nič takšnega se ni zgodilo, le moje kosti so počasi začele škripati, majhen alarm me je spodbudil k obiskom zdravnikov, ki se jih sicer izogibam, kot vampir česna (ali križa … ah, kdo bi vedel), k določenim zdravniškim pregledom, ki so mi šibila kolena, vse skupaj pa je peljalo v nakup letne fitnes karte … no, ne le karte, odločitve in pridnega in doslednega trikrat tedenskega jutranjega obiskovanja fitnes centra. Tudi tenis je vpleten v skrb za moje zdravje in počutje, a tukaj je čar še večji, saj ta posega tudi na najvišjo točko mojih prioritet. Sklenila, sem, da ne bom popustila moškemu delu naše družine in jima dovolila, da se sama podita po igrišču, medtem ko mama kuha kosilo in se vpisala v teniško šolo za mame

Tretja stvar, ki me okupira pa je naš Veter. Neumnost bi morda rekel nekdo, ki bi pogledal celotno finančno sliko našega podjetja in jo primerjal s tem malim drobcenim “dojenčkom”. Res je, v letih mojega dela pri našem podjetju, smo prodali že preko 1.000.000 različnih vstopnic za različne (popolnoma neVetrovne) prireditve. Vse so bile (in so še) seveda strogo usmerjene v osnovni posel, ki ga opravlja naše podjetje in zato strogo nišne in nepotrebne kakršnegakoli oglaševanja. Dela je pri nas vedno dovolj, težav še več kot dovolj in zato novega Vetra res nismo potrebovali. A zazdelo se mi je, da po 14 letih morda le potrebujem kakšen nov izziv, ki mi bo razmršil lase in pognal kri po žilah. In tako je nastal Veter. Majhna neprofitna druženja, ki mi dajejo energijo in zalet tudi tam kjer bi me drugače morali že z buldožerjem pririniti.

Veter ni nič posebnega … saj veste, le zrak, ki se giblje malo hitreje … a meni razkuštrani lasje prijajo, prija mi sapica, ki me boža po licih in veter, ki me buta v hrbet in poriva naprej. Veter je (le) še en v nizu dogodkov, ki jih je že tako ali tako ogromno. Fakultete organizirajo takšna in drugačna brezplačna srečanja, V našem Rotary združenju imamo predavanj kolikor ti srce poželi, na raznih podjetniških zajtrkih, kosilih ali večerjah se družijo se uspešneži,  drugje reveži, spet nekje tisti sivolasi, pa tisti s pobritimi glavami, tisti s košatimi, debelušni, suhljati, ljubitelji krompirja, psov, celo človeško ribico so uporabili za vabo podobno mislečih in po mojem obstaja že klub blondink in levičarjev. No, pa smo se še mi obrnili z vetrom in začeli … ja, kar začeli smo z nekakšnimi srečanji.

Baje … no, tudi sama vem, da je to priporočljivo, naj bi naredila poslovni načrt in razmislila kam vse to vodi, a nočem. Nočem pa zato, ker me tokrat ne zanima “višji” cilj. Tudi blog je bil … in je še … preprosto moj hobi, moje veselje … izguba časa, če že hočete. Nobenega poslovnega načrta ni bilo nikoli zadaj, a se je preko njega odprlo vseeno nešteto novih poti, poznanstev in tudi poslovnih priložnosti.

Tudi Veter naj ostane tak, otroško naiven, prijateljski, zabaven, brez višjih ciljev in želja po kakršnih koli zaslužkih! Preko Vetra želim preprosto zadovoljiti svoje potrebe po novem znanju, se ob tem zabavati in spoznavati nove ljudi. In čeprav malokdo verjame (vsaj na prvi kontakt, preden stvar preizkusi, jo potipa in pusti, da Veter zapiha tudi v njegovo dušo), da lahko na Veter pride brez skrbi, da v ozadju ni kart, ki se bodo razkrile šele, ko pade mrak in bodo vrata Glažute (vsaj trenutno nam prostor in izredno dobro pogostitev nudi ta lokal) zaklenjena in on ne bo mogel nikamor uiti, ostaja moja osnovna ideja pri Vetru še vedno ista – družiti se, spoznavati se in se naučiti vsakič nekaj novega … brez višjega cilja, brez manipulacije in držanja vsakega obiskovalca za vrat in vsiljevanja podpisa pogodbe, naročilnice ali vsaj vstopnice za naslednje srečanje. Konec koncev je to zame, ki čustva kažem že na 100 km, edini način, da vsakomur, ki ga uspem privabiti na Veter, lahko mirno pogledam v oči!

In Veter je nekaj, kar mi zadnjih nekaj mesecev krade noči. Lani sem ob poznih nočnih urah tipkala po straneh svojega bloga, sedaj pa pišem po facebooku, pišem vabila na Veter … takšna in drugačna, znancem , prijateljem in celo neznancem, iščem predavatelje, razmišljam o temah, ki bi jih obdelali, obdelujem fotografije posnete na Vetru in brskam po možganih za novimi prebliski in idejami, ki bi Veter naredile tako poseben, da bi se krog prijateljev dobival frekventno, skupina pa iz meseca v mesec še povečevala.

Zadnjič je v našem Rotary klubu tekla debata o svobodi. Baje je človek svoboden v tistem trenutku, ko ga ničesar ni strah.

In če je to res, sem prejšnji konec tedna ugotovila, da je moja absolutna svoboda popolna utopija.

Ja, strah me je marsičesa, a med največjimi in najstrašnejšimi strahovi je strah pred bolečino.

Porod smo preživeli brez večjih travmiranj … jah, tam ni kaj drugega, kot da pride ven ….. in itak imaš že vsega polno kapo in nekako že komaj čakaš, da boš končno lahko pogledala konice svojih čevljev. Adrenalinski športi in podobne vaje, niso zame, jaz padam po tleh že na navaden dolgočasen dan, ko se zapodim proti vhodu trgovine, kaj bi šele bilo, če bi se vrgla iz letala (s padalom, seveda). A, kakorkoli se že ogibam bolečini, me ta vedno nekje ujame. In tokrat me je lovila kar nekaj zadnjih tednov. Stiskala sem čeljusti, tlačila kruh v usta, masirala dlesni s Propolisom, a vrag ni odnehal. Počasi sem le sprejela dejstvo, da bo treba spet k zobarju.

Ampak tokrat naj bi bilo drugače. Že zadnjič je zobar sumljivo pogledoval po moji osmici in mi grozil, da bo naslednjič potrebno iz mojega telesa odstraniti tisto edino sled moje modrosti. Ah, modrost bi še pogrešala, nikakor pa ne pristanem na bolečine! Jaz namreč vem, prav dobro vem, da ruvanje zoba ni kačji mašelj …. ne vem sicer, kako to preživljajo ostali, a moje dvakratno puljenje, je pustilo na meni nepozabne posledice. Ja, poleg praznega prostora v ozadju moje ustne votline! Obakrat se je zob med postopkom zlomil in vlečenja kar ni hotelo biti konca ne kraja.

Svoje prejšnje “mesarje” sem že zamenjala s prijaznim in nežnim starejšim zobozdravnikom in v zadnjih treh letih njegovih poseganj v moje zobovje, je minilo brez bolečin, a človek nikoli ni dovolj previden in ustrahovan, zato sem tokrat še pred obiskom mojega zobozdravnika, zavila do ambulante, kjer ti naredijo slikico zobovja. Nisem se pustila odpraviti, ko mi je dotični gospod rekel naj vprašam raje zobozdravnika, če je to res potrebno in kaj konkretno naj slika. Ne, jaz že vem, da pred izruvom želim imeti še spomin na lepe dni, ko sem se še vesela, optimistična in predvsem svobodna smehljala v širni svet. 11€ in 10 minut in slikica je bila v mojem žepu.

Naslednji dan pa na obisk k stričku zobarju! Moja “svoboda” je šla rakom žvižgat, roke so se mi tresle, kot vibrator v delujočem stanju in ko je stric zobar rekel, da imam le zabasane žepke ob dlesnih, bi ga najraje objela in kušnila na njegova zgubana lica. Je podrgnil, podmazal in jaz sem vesela in spet svobodna odcapljala iz njegove ordinacije.

Četrtek je bil to. V petek me je čakal ples. Tak šmensi-fensi, ki mi ga moj dragi privošči le na vsake 5-7 let. Moj zob je še nekaj ščemel in morda celo bolel, vendar kaj bi to v primerjavi s popolno svobodo, ki me je prevevala po odpravi strahu pred ruvanjem. Odplesala sem svoj sanjski ples, zjutraj pa  …… hmmm …. ponovno potiskala pest v svoje boleče lice. Pa kaj je s temi mojimi žepki?! Tokrat tudi stiskanje, kruh in Propolis nista pomagala in muk me je začasno in nekako odrešil le Nalgesin.

A bolečina je postajala vse hujša in postalo mi je jasno, da bo treba v lov za novim zobozdravnikom, takim, ki dela tudi ob vikendih. Moj “stric” svojo ordinacijo zapira v petek popoldne, Metelkova dežurna ordinacija pa baje pomaga le tistim, ki se opogumijo in “osvobodijo” šele ponoči ali v nedeljo. Ne bom vam razlagala iskalne akcije, telefonarjenja in moledovanja za številko tistega, ki bi pogledal mojo ustno votlino in me rešil muk. Nič od nič … in tako sem tisto soboto ob 15h le sedla v avto in se odpeljala na Metelkovo. Bo že kdo tam, ki bo ob nežnem utripanju mojih trepalnic, sklenil, da meni ubogi revici pomaga in ji odpre vrata svoje ordinacije.

Jah, prišla sem do vratarja, zatrepetala s trepalnicami, on me je poslal v zdravstveni dom v bližini, tam sem ponovno trepetala, oni so ostali bolj hladni in me poslali naprej v zdravstveni dom v Mostah. Prazen parkirni prostor, prazni hodniki in prazna čakalnica. Nok, nok, jaz že bistveno manj “svobodna”, potrkam na vrata, na katerih piše nekaj o drm.mr.kr (skratka cela gora jih je bilo) dr. Groznik. G.R.O.Z.N.I??? in še en K na koncu?!

No, stric Grozni K me je sprejel, tolkel po mojih zobeh in na koncu rekel, da ne ve kaj naj naredi, če še sama več ne vem kje natančno me boli. Sem že odhajala proti vratom, ko se spomnim na moj spominek vreden 11€. Potegnem slikico iz torbe, on jo pogleda in mrtvo-hladno reče: “Usedite se nazaj, bova osmico izruvala!”

Kaaaaj??!! O, ne, to pa ne bova takole na hitro opravila! “Ne, ne, ne moreva kar ruvati!”

“In zakaj ne?”

“Jaz vas sploh ne poznam in še tako grozen priimek imate!”

Sestro je od šoka vrglo za meter nazaj, nato pa se je pričela krohotati.

“Ja, res imam grozen priimek, pa grozne klešče in grozno pulim,” mi ni nič prav pomagal.

In seveda sem jaz na to pograbila svojo zdravniško kartico, se poslovila in odpujsala po stopnicah navzdol, nato pa naravnost v varni objem svojega v bližini parkiranega avta. In tam sem sedela. Uboga reva z nevzdržno bolečino v levem licu ter neobvladljivim strahom, ki se je zavlekel v zadnjo celico mojega telesa. Hvalabogu za izume moderne tehnologije, ki poleg neomejenih možnosti komunikacije, omogočajo tudi rahle psihoterapevtske prijeme! Najprej sem poklicala svojega najdražjega in mu potožila o brezizhodni situaciji. Nekako bedasto se sliši, ko nekomu razlagaš, da si po tem, ko si se ravno nekaj trenutkov pred tem mrzlično ukvarjal s težavo, kako najti zobozdravnika, ki dela tudi ob sobotnih popoldnevih in ko si končno našel nekoga, ki ti je odprl vrata svoje ambulante, urno pobral šila in kopita … pa še vse zobe zraven.

Ker me Moj ni ravno najbolje razumel, sem poskusila s tistim, ki me vedno posluša in napisala sporočilo na svoj FaceBook profil. Malo v šali, malo zares sem omenila ta grozni priimek mojega …. no, ni bil ravno moj …. skratka, zobozdravnika. In moj dragi FaceBook mi je odgovoril! Hitro sem prejela zelo spodbudni komentar svoje virtualne prijateljice, da obstajata dva Groznika in oba sta “fejst”. Karkoli je že bilo mišljeno s tem, je pomagalo. Le to sem potrebovala … no, pa še tisto tretjo tableto, ki sem jo še vrgla vase in pa nebogljeni pogled na avtomobilsko digitalno uro, ki se je pod stropom mojega avta neutrudno pomikala naprej. Minilo je kar 45 minut, ko sem končno vsa tresoča sklenila, da počakam le še toliko, da se zadnja številka na uri obrne na 0 in takrat dokončno izstopim in odkorakam naravnost nazaj v ambulanto, se usedem na stol in pogumno in odločno odprem usta … pa naj se zgodi, kar se mora. In veste kaj?! V tistem trenutku mimo mene prikoraka moj ….. no, ni bil še moj …. torej, zobozdravnik. Veselo odprem vrata, misleč, da je g. Groznik dokončno zaprl vrata svoje ordinacije in meni tako ali tako ne bo preostalo drugega, kot da se odpeljem domov. A mi je gospod povedal, da le izkorišča odmor za nakup v bližnji trgovini. Potem pa poti nazaj res ni bilo več, saj če me ob njegovem prihodu ne bi bilo več na njihovem koncu, bi zgodba o prestrašeni pacientki zagotovo šla v dnevno časopisje, jaz pa bi po njihovi ulici hodila le še z vrečko na glavi.

In tako sva čez 20 minut družno vkorakala v ambulanto, sestra se je le vztrajno smejala … pojma nimam zakaj …… jaz sem še nekaj duhovičila, da bi le pregnala tistega, ki je votel, okrog ga pa nič ni, dobila dve injekciji, nato pa hop-cup in zob je bil zunaj. Nič! Čisto nič! Niti najmanjši aw! V trenutku sem bila rešena, odšel je zob, bolečina, predvsem pa tisti, ki je votel, kot najdaljši tunel, okrog pa tudi ne vem, če ga res nič ni!

Čeprav znam mojemu kdaj pojamrati, da me “nikoli nikamor ne pelje”,  dejstvo o mojem ‘nikamor in nikoli’ ne bi moglo biti bolj  oddaljeno od resnice. Stalno nekam hodim. Razen službe, ki je itak mus in nas še vedno nekako sili, da vstajamo ob kolikor toliko utečenih jutranjih urah, se našminkamo, peremo zobe, če smo ravno pri volji še kaj zlikamo preden vržemo nase, se sama udeležujem 1000 in en različnih dogodkov, sestankov, srečanj, predstav in športnih udejstvovanj. Zaenkrat na mojem urniku (žal) ni jezikovnih tečajev, imam pa tečaj tenisa, razne sestanke na Jakovi šoli (svet staršev, svet šole, projekt vrednote in še kaj se najde), redna tedenska Rotaryska srečanja, predavanja ta in ona, skoraj obvezno je četrtek (vsaj to šolsko leto glede na Jakov urnik) dan za kino, petek je zadnje čase dan za posedanje na vrtu teniškega kluba Olimpije in klepet s prijatelji, vikendi so rezervirani za kofetkanja, obiske prijateljev, izlete in obvezno Šmarno goro in tako za bloganje zmanjka časa (kar se opazi, kajne ), še huje pa je z obiski kakšnih gledaliških predstav ali koncertov.

A včeraj se je le izšlo. Ker je moj dokaj navdušen nad vižami … no, v bistvu nad glasom Elde Viler in še bolj nad vokalom njene hčere Ane Dežman, sem se le odločila za meni tako zoprno vnaprejšnje nakupovanje vstopnic.

Križanke so zame prostor, ki me vedno znova očara. Poletna vročina pomešana s hladnim večernim vetrom, ki se je kmalu spremenil v hud naliv, katerega dostop, je preprečila platnena streha razprostrta visoko nad našimi glavami.

Čeprav je v Eldinem glasu že čutiti pridih njenih let, se gospa s svojim simpatičnim duhom in energijo, uspešno spopada z odrom. V duetu s svojo hčero Ano Dežman je očarala celo tako mlade poslušalce, kot je naš Jaka. Ana pa je vsekakor popolnoma očarala mojega Tomaža. Že dolgo ga nisem videla tako navdušeno ploskati, kot je to počel takoj, ko je prvo pesem odpela Ana Dežman.

Mene pa je tako kot vedno očaral moj Oto. Ne, ni moj … a tako ga kličem, ker je Oto Pestner eden redkih slovenskih izvajalcev, pri katerem navdušeno vztrajam že leta in leta. Nikakor se ne naveličam njegovih starih viž in v nasprotju z sprejemanjem vseh možnih novotarij in odštekanega oblačenja, pri glasbi konzervativno še vedno ostajam Otojeva oboževalka. Ga ne zamenjam za Plestenjaka za nič na svetu.

Zdenka Kovačiček je ponovno potrdila rek, da se strup skriva v majhnih stekleničkah. Gospa z glasom in energijo, kot bi jih imela šele 20 in ne bila najbrž kar Eldina vrstnica.

Vse zvezde večera so nas očarale z odličnim nastopom in impresivnimi vokali … ter popolno inštrumentalno spremljavo (simfonični orkester RTV in Big band), Bernarda Žarn, ki je prireditev povezovala pa se je očitno domislila, da njeni talenti ne bodo v popolnosti vidni, če se ne bo izpostavila s kar najbolj raznoliko garderobo.

O Bernardi nisem imela ravno izdelanega mnenja, zdela se mi je cortkana pupa z dokaj poslušljivim vokalom, ki včasih zaide v smer interpretacije Jožeta Potrebuješ (tiste, ki tudi starejše nagovarja z akcentom publike Krokodilčkov), a njeno vztrajno menjavanje toalete za vsaka 2 stavka, ki ju je zdeklamirala na odru, ji je v mojih očeh zbilo nekaj pik.

Takšno maškeriranje je najbrž zaželeno pri vodenju kakšne Eme, Victorjev ali podobnih pasjih procesij, a pri koncertu takšnih pevskih div, kjer se nihče razen Elde sploh ni preoblekel, Elda pa le enkrat samkrat, je Bernardino paradiranje v sedmih različnih toaletah, bilo pretirano in rahlo kičasto …. če smem temu tako reči.

Po prepričanju sem precej liberalna oseba, odprta za marsikakšno razmišljanje, ki v povprečni družbi ni vedno z lahkoto sprejeto, močno pa me razjezijo predvsem ozkogledi in predsodkov polni ljudje. Ravno to je bil razlog, da sem se tistega avgustovskega dne vsa penasta in besna impulzivno spravila za tipkovnico in tipkala, tipkala dokler ni bilo vse izlito na papir …ups, ekran in objavljeno.

V navalu besa sem pozabila dodajati narekovaje, predvsem pa sem pozabila pred objavo vse skupaj ponovno prebrati z očmi tistih, ki me morda ne poznajo in bi moje sarkastične stavke lahko vzeli popolnoma dobesedno in tako mislili, da resnično smatram policiste, delavce v mrtvašnici ali distributerje MLM-a za drugorazredne člane naše družbe. Far, far away from reality!!!

V resnici je bila zadeva ravno nasprotna; ne spomnim se več kaj je tistega dne zanetilo stenj na moji sveči potrpljenja, spomnim pa se, da sem se takrat kar nekaj dni ubadala s tuhtanjem glede odnosa neke dame, ki se je že prav grdo očitno ogibala srečanju z mano, čeprav je prvotno najino srečanje predlagala sama. A takrat najbrž še ni prebrala mojega bloga, kjer odkrito pišem o tem, da delam v podjetju, ki se ukvarja z posredovanjem servisa izobraževanja za ljudi, ki se ukvarjajo z MLM-om.

S predsodki o blondinkah, policistih, ženskah na vodilnih položajih, ženskah v “nepravih” poklicih in podobno, se srečujem že vse svoje življenje in vedno so mi dvigali pritisk. V računalniški branži so me stranke pošiljale po kavo misleč, da sem deklica za vse, v moji trenutni poziciji, so se nekateri zgražali, da sem v istem podjetju zaposlena, kot šef svojemu možu, spet tretji niso odobravali, da se kot direktor ne pojavljam svoji poziciji “primerno” ((eto, sedaj dodajam narekovaje pri sarkastičnih komentarjih)) oblečena. A z vsem tem se srečujemo vsakodnevno skorajda vsi, kajne?

Višek zaplankanosti pa sem doživela z dejstvom, da sodelujem z ljudmi, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom. Baje je že direktni marketing (to sem slišala zadnjič) neka “podvrsta” prave prodaje (karkoli že nekateri dr.mr.br.-ji že smatrajo pod tem), mrežni marketing oz. takoimenovani MLM pa je sploh nekaj s čimer se lahko menda celo okužiš. Pazi: sarkazem!

Dama, ki me je takrat spravila v takšno sarkastično ubijalsko stanje, mi je pot prekrižala tudi kasneje. Kot sem že prej omenila, sem liberalna in kot taka sem želela damo, kljub njenemu nadvse negativnemu odnosu, spoznati in ji pokazati, da sama ne rekrutiram ljudi v vrste MLM-a, da MLM ni virus, ki se prenaša ob pogovoru ob kavi …. a četudi bi se, ta virus ni uničujoč in smrtonosen.

No, danes priznam, da mi ni uspelo.

Dotična dama je bila paranoična, panična in prestrašena in se bala vsakršnega srečanaj, kjer bi se morda le mimogrede izustilo MLM, mrežni marketing ali mreža. Čeprav se z mrežnim marketingom sama ne ukvarjam, mene ta “svet” pač obkroža, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bom “sovražno in nevarno” besedico le morda omenila parkrat preveč in s tem povzročila napad neumirljive panike na nasprotni strani.

Ah, pa kaj! Naučila sem se, da se ob ljudeh s predsodki nima smisla predolgo ustavljati.

A misli o predsodkih na temo ljudi, ki se ukvarjajo z MLM-om, so se vrnile včeraj, ko sem spoznala človeka, ki se je z MLM-om … konkretno Amway-em in pri tem uporabljal naš N21 izobraževalni sistem … pred nekaj leti tudi sam intenzivno ukvarjal. Danes počne nekaj povsem drugega, a o tej svoji življenjski izkušnji ima povsem pozitivno mišljenje.

Zakaj je odnehal in odšel po drugi poti? Iz podobnih razlogov, kot se mnogo ljudi odloči menjati službo …. enostavno ni izpolnil svojih pričakovanj glede razmerja vloženega dela in dobljenega dohodka. Ni edini, ki je odnehal in ni edini, ki mi je svoje izkušnje in mnenje povedal mnogo kasneje po tem, ko je stvar že popolnoma opustil in počel stvari, ki z mrežnim marketingom nimajo niti najmanjše povezave. Večinoma so izkušnje teh ljudi pozitivne ….. ja, verjamem, da obstajajo tudi takšni polni grenkobe in obsojanja, a takšni se nikoli ne nalepijo name A tako je povsod … tudi pri menjavi službe, nekateri gledajo nazaj z dostojanstvom in pohvalijo dano jim možnost pridobivanja izkušenj in znanja, drugi pa pljuvajo in tarnajo o bridki izkušnji, ki so jo bojda imeli.

In takšni ljudje, ki so izkušnjo z mrežnim marketingom že imeli, bodo po vsej verjetnosti novo ponudbo za “posel njihovega življenja” zavrnili, a se ljudem, ki dišijo (no, morda njim smrdijo) po MLM-u, ne bodo ogibali, kot da so kužni. Izogibajo pa se jim takšni, ki o tem nimajo niti najmanjšega pojma, tisti, ki so o tem brali v kakšnem najbolj tračarskih časopisov ali slišali nekaj o tem od soseda od brata od punce od bratranca njihovega bivšega sošolca.

Ah, pa kaj!

Jaz vem, da je mrežni marketing branža prodaje, s katero se ukvarja na miljone ljudi po vsem svetu. Morda je to posel prihodnosti in bodo otroci nekoč v zgodovinskih knjigah brali o razvoju trgovine, ki je od beneških trgovcev prešla v manufakturo in v 21. stoletju postavila temelje novi trgovini MLM, ki se dogaja brez trgovca (v klasičnem pomenu besede)?

In čeprav se s tem ne ukvarjam in opravljam “klasično” delo in hodim v “tipično” službo, idejo razumem in vedno znova in bolj občudujem

Ob nedeljah sicer ne hodim k maši, a tudi med policami ali obešalniki v nakupovalnih centrih me boste težko srečali.

A bila sem ena tistih, ki je na referendumu glasovala ZA odprtje trgovin ob nedeljah. Glasno glasovala ZA, kajti na referendume ne hodim in ta je bil eden redkih, ki sem se ga v zadnjih 10 letih udeležila. Sami pa prav dobro veste koliko takšnih pasjih procesij, kjer odgovornost za odločitve prenese na pleča plebejcev,  je naša vlada že sprovedla v zadnjih letih.

ZA takšen odpiralni čas trgovin nisem glasovala zaradi svoje ne vem kako vroče želje po nedeljskih nakupih. Čez to obdobje življenja smo šli že pred 10 leti, ko je bila takšna možnost preživljanja deževnih, brozgastih in mrzlih dni odlična alternativa, ko si lahko svoje majhno stanovanjce zapustil, se v centru dobil s klapo prijateljev, opravil nakupe, za katere je med tednom tako ali tako zmanjkovalo časa, pil kavico, klepetal, medtem, ko so se otroci pred našimi skrbnimi očmi, plazili eden čez drugega in se igrali na (čeprav) skromnem in majhnem namenskem igrišču.

Sedaj takšna igrišča niso več aktualna, saj našega Jako ob nedeljah puščamo doma. Z debelo ketno ga privežemo ob radiator, v radij dostopnosti pa mu postavimo le kozarec vode ter kup učbenikov in zvezkov iz matematike, fizike in kemije ((no, tako grobi spet nismo …. saj mu damo sok namesto vode ))

Midva s Tomažem pa si že leto za letom ob sobotnih ali nedeljskih jutrih privoščiva klepet ob kavici, zraven listava časopise in revije in če ga ne lomi vreme, jo usekava še na Šmarno goro. A na kavo ne hodiba v nakupovalne centre, saj ne potrebujeva igrišč, še manj pa gužve in kravala takšnih masovnih shajališč. Odkar pa nama gre na roke še protikadilski zakon, lahko izbirava med mnogo takšnimi ali drugačnimi lokali.

To nedeljo je bilo drugače. Jaka je težil …. ja, res težil … s svojo željo po nakupu knjige. Knjig imamo doma na tone, valjajo se po stopnicah, policah in Jaka vseh zagotovo še ni prebral. A ne, on si je zamislil, da želi knjigo Donalda Trumpa. Mogoče pride v poštev tudi knjiga Baracka Obame, a za začetek …. ravno včeraj … je hotel kakšno v slovenščino prevedeno knjigo Donalda Trumpa.

In ker mi lokacija za pitje jutranje kavice ni ravno blazno pomembna, sva se napotila v nakupovalni center City park. razmišljala sem, da imajo tan tudi knjigarno in v njej bi lahko povprašala za Jakovo želeno čtivo.

Jojprejoj! Recesija?

Po drenu in vozičkih sodeč nas ta še ni dosegla.

Danes je spet delovni dan in jaz sem še rahlo kašljajoča odšla v službo, Jaka pa se je iz svoje sobe preselil na kavč pred televizor, si na desno postavil daljinca ter mobitel, se obložil z blazinami, na tla postavil veliko skodelico čaja, knjigo za sprostitev (Strastna zapravljivka), še eno knjigo za kaj pametnega prebrati ((ja, ja, tako je rekel)) (Moč pozitivnih besed), ob vznožje pa si je postavil še svoj notesnik in pripravljen je bil preživeti dan brez šole, družbe in staršev.

Ko sem se ob 6h vrnila domov, je bil čaj popit, sprostitvena knjiga nedotaknjena, “tapametna” pregledana in praktično prebrana, pizza pojedena, odprta pa celo šolska torba in na listu papirja celo nekaj izračunov iz njemu tako “priljubljene” (not) matematike, na njegovem blogu spisan nov prispevek na temo dobrih učiteljev, medtem, ko je že skoraj dokončana njegova raziskovalna naloga, ki jo piše na temo Nasilje v šolah.

Hmmmm. Zanimivo! Dan brez šole je pravzaprav izpadel odlično in morda celo bolj efektivno, kot če bi jih odsedel v šoli.

Zadnje čase se tako z Jako, kot tudi parimi prijatelji ter ostalimi starši kar pogosto pogovarjamo o šoli. V šoli ustvarjamo nov Vzgojni načrt. Ah, v bistvu … Tresla se zemlja, rodio se mrav …. veliko besed, ki pa realnega stanja, ki vlada po razredih in šolah ne bodo bistveno spremenile.

Saj je dobro, da so v ustvarjanje načrta vpleteni tako starši, kot učenci in seveda šolski delavci, vendar pa je za spremembe potrebno vse kaj več, kot na list papirja zapisati nekaj sklepov, odrediti nekaj kazni in določiti par nagrad. Predvsem več časa in ponovna obuditev povsem drugih človeških vrednot, ki pa jih ne bo obudil še tako dober in natančen vzgojni načrt.

Ob sestankovanjih me je zbodlo predvsem neskočno dolgo razpredanje o problematičnih učencih. Zaklepanje šole, da učenci ne bodo uhajali od pouka, kazni za zamujanje, kazni za neopravičeno izostajenje, kazen za tistega, ki nadleguje sošolce, kazen za tistega, ki ustrahuje, za tistega, ki moti pouk in še miljaužnt drugih prekrškov, ki jih počnejo ti neobrzdani otroci v tem cenjenem hramu znanja.

Občutek sem dobila, da so učenci, ki ne zamujajo, preklinjajo, izostajajo od pouka, ki se ne pretepajo in želijo v šolo hoditi le zaradi pridobivanja novih znanj, redka živalska vrsta …. žal nezaščitena.

Ker v razredu nisem bila že odkar sem prenehala žuliti šolske klopi, si vzdušja v modernem osnovnošolskem razredu nisem znala predstavljati, a mi ga je nazorno opisal moj sin. Baje ne obstaja (vsaj ne na njihovi šoli) niti en predmet ali učitelj, kjer bi učenci mirno sledili predavanju. Halo??!!

A vendar obstajajo učitelji, ki nekako poskrbijo, da jim lahko sledijo vsaj tisti učenci, ki v šoli ne želijo le zapravljati svojega časa. Haleluja, vsaj za takšne, čeprav se vedno bolj sprašujem, če ima otroka res sploh še smisel pošiljati v šolo ter biti na koncu zadovoljen z izkupičkom, ko za 6 ur posedanja in izpostavljanja možnemu nasilju, kakšni mesečno zagotovljeni brci in modrici, toliko in toliko popisanim zvezkom in potem naknadnega brcanja v rit in siljenju, da že razloženo snov predela znova doma … z možno dodatno ataalimamarazlago.

Gremo po vzporedni poti, ki smo jo nekako že prehodili v zdravstvu, ko se naročaš za pregled, ki naj bi se zgodil šele leta 2015, medtem, ko ti sestra v isti sapi razlaga, da si samoplačniško lahko pri istem zdravniku, v isti ordinaciji lahko na vrsti že naslednji teden?

Bomo kmalu imeli znotraj istih šol razrede, kjer se bodo smrkolini sredi ure pretepali, preklinjali in pošiljali učitelje v rodni kraj, medtem, ko bo taisti učitelj naslednjo uro v sosednjem prostoru zbral peščico tistih učencev, katerih starši so za šolanje svojega otroka odprli tošeljček in na tak način svojemu otroku zagotovili majhno in obvladljivo skupino otrok, ki jim učitelj tokrat že zaradi miru v razredu, deli svoje znanje z bistveno večjim veseljem in zagnanostjo?

Na koncu pa čeprav nevezano na ves dosedanji tekst, moram zapisati še nekaj na temo pohval.

Ob ustvarjanju novega vzgojnega načrta smo se nekateri starši in učitelji spotaknili ob inflacijo graj in ukrepov za omejevanje nasilja in kršenja šolskega reda ter prišli na plan z idejo o hvaljenju in nagrajevanju tistih, ki vsaj malo odstopajo v pozitivno smer. Padlo je nekaj idej in ker se šola imenuje po Jožetu Moškriču naj bi se za posebne dosežke podeljevali Joškoti …. ali pa se to sklanja Joški

Joški za učence, ki naredijo za skupnost več, kot je potrebno, Joški za starše in Joški tudi za učitelje.

Opa, tukaj se je pa zataknilo. Kdo bo učiteljem podeljeval Joške? Ravnateljica? Ne, ne, to pa ne, ona jih itak že štirmiljaužnkrat ocenjuje tako ali drugače. Učitelji med sabo? Ojoj prejoj! Učenci? Ne, oni pa tega ne znajo! In tako so učitelji sklenili, da ne želijo biti ocenjeni! Ja, ja, saj vem, da je govora le o pohvalah in ne o kritikah!

Ne in ne, so rekli učitelji! Nas ne bo nihče ocenjeval in nam delal krivico s tem, ko bodo stalno izpostavljeni le nekateri, ki si pohvale morda sploh ne zaslužijo.

OK, pa ne, bom pa samo jaz po svetu hodila z dvema zlatima joškoma.