Saša Gerčar

Preživeli smo! Od tukaj gre samo še na bolje, prepričana sem o tem.

Po precej depresivnem obdobju, je bilo ta teden na vrsti stresno obdobje in sedaj prihaja umiritveno, v četrtek pa polno olajšanje in let v Ameriko …. Poooooočitnice!

Sicer pa se mi je ta vikend nagrmadilo vse in še več.

Imeli smo nadvse pomemben, nujen in oh in sploh dogodek, ki ga naše podjetje organizira trikrat letno (ostale pač bolj pogosto, a ta, ki traja 3 dni skupaj nas “razveseljuje” le trikrat na leto). Od petka do nedelje sem bila bolj ali manj pribita v zaodrju in skakala naokrog s fotoaparatom v rokah¹

Dogajal se je Blogres, ki sem se ga želela udeležiti že od lani dalje. Rada obiskujem takšne stvari, rada se srečam z ljudmi, s katerimi delim podobne interese in jih preko leta nimam priložnosti srečevati, predvsem pa rada prisluhnem kakšni pametni besedi izkušenejših ljudi.

1. ja, kaj pamentejšega mi že ne dajo več v roke [↩]

Leto 2008 tako ali tako ni ravno vrhunec mojega življenja. Obetalo je veliko, a uresničilo se je bore malo.

Če štejem samo po potovanjih, ki jih obožujemo, naj bi leto začeli z našim standardnim smučanjem v Italiji. Apartma rezerviran, dopust planiran, z Jakovo sestrično pa fiksno dogovorjeno, da gre z nami.

Pa nam jo usoda zagode in teden pred tem se zgodi bolezen našega dedija in smuka je bila “prestavljena” za nedoločen čas …. Bo že še čas, si rečemo. No, sneg se je sicer dolgo obdržal, a smuka se vseeno ni izšla.

V marcu (vsaj mislim, da je bil marec) naj bi padla poslovna pot v Hannover. Tokrat bi morda še malce pokombinirali in s seboj vzeli še Jako. Nič od tega. Težko je planirati takšno stvar, ko pa je bil dedi slab, mi pa do zadnjega mečkali z rezervacijo. Bo že še priložnost, si rečemo.

So imeli v nuklearki Krško res le vajo? Ali nam je grozila resna nevarnost?

Oh, le kdo bi vedel kakšni interesi ali bojazni se skrivajo za tem!

Bolje, da se ne izobražujem več, ker me nova znanja le strašijo. V šoli PR-a so nas trenirali o komuniciranju v primerih krize. In tam pravijo, da je vsaka kriza lahko tudi priložnost, le komunicirati moraš pravilno. Kakšna priložnost vraga pa lahko nastane iz te situacije, sem si mislila včeraj? A danes mi je jasno - promocija Slovenije, turizem. Idealno! Pred poletno sezono izkoristiš obisk Busha, ki je sicer zanimiv, a saj tip potuje kar naprej in jaz npr. niti slučajno ne vem kje je bil nazadnje. Tudi Američanom je najbrž malo mar. A, če svojega predsednika pošljejo v “ogroženo” državo ali če živiš v bližini države, ki lahko eksplodira, oh, to je pa nekaj povsem drugega, kajne?

Ste me v zadnjih treh mesecih kaj srečali na Kliničnem centru? Ne? Le kako, da ne, ko pa sem v februarju, marcu in aprilu kar naprej krožila tam?!

Oh, o KC-ju bi imela precej za pisati, saj me prsti kar zasrbijo, kadar me kaj razjezi in tam, o ja, tam je veliko stvari, ki me jezijo! Pa ne sestre ali zdravniki, ti so čisto OK, ljudje pač, krvavi pod kožo, včasih prijazni, drugič mrki, včasih zmotljivi, drugič uspešni. Nekdo je za zdravnike rekel:¹ “Njihove uspehe osvetli sonce slave, neuspehe skrije zemlja”.

Nekega dne, ko sva z možem odhajala iz obiska pri njegovemu očetu se je ulilo kot iz škafa. Midva sva seveda bila brez dežnika. Mokra, kot cerkvene miši sva prišla do najinega avta, ki sva ga seveda parkirala 5 ovinkov in 7 ulic ter vsaj 4 brezdomcev²vstran.

1. kdo in podobne malenkosti jaz itak sproti pozabljam [↩]
2. ki imajo stalna “fehtarska” mesta [↩]

Danes sedim v svojem običajnem kafiču, na svojem običajnem mestu in pijem svojo običajno pijačo, v naročju pa blok, kamor si zapisujem ideje, razmišljanja. Tja prihajam v službenem času po dozo miru. Res, naj se sliši še tako neverjetno, v lokal pridem po mir!

Lokal ni nič posebnega po opremi …. prej pajzl, kot karkoli drugega, nahaja se v prvem nadstropju že tako ne blazno obiskanega centra, povrh tega je to slaščičarna, kjer alkohola ne točijo v potokih¹, ker je znotraj stavbe in nima vrta, odpadejo tudi vsi kadilci, poleg tega pa je lastnica očitno ena varčnejših² in tako v tem lokalu ne predvajajo glasbe. Nobene. Že od nekdaj. Jah, to je eden od lokalov, ki mu je že po tanizki tarifi bilo težko plačevati SAZASU, zato sedaj očitno nima nobenih težav pri uvedbi SAZAS-ovih novih tarif.

1. bolj pod pultom stalnim strankam postrežejo s kakšnim pivom [↩]
2. da ne bom rekla škrtih [↩]

A tudi zaporniki volijo? Najbrž in očitno je nekdo v neki stranki naredil domačo nalogo, malce preštel zapornike in dobil idejo za pridobitev nekaj novih volilnih glasov. Hmja, drugače si jaz vseh teh razprav okrog slabo oskrbljenih zaporov, ne znam predstavljati.

Saj tudi delikventom privoščim jacuzzi v vsaki celici (ops, sobi), res … naj uživajo, kar se mene tiče … sploh, če bo to vodilo h glavnemu cilju zaporništva - spreobrnitvi vsakega delikventa, ampak morda naj pred tem vsaj v sobe kliničnega centra namestijo klime in uredijo tuše v vsaki sobi posebej!

So besede našega dvanajstletnika, ki z nama z možem spremlja današnja Trenja. Pa hudiča naj že kdo kdaj Slaka povabi za omizje, da ne bo vedno le v “ozadju”, saj ima toliko za povedati!

A danes je res prekosil samega sebe! Pa kaj je imel delnice v Pivovarni Laško ali kaj?! Obdolževanje in napadanje je prešlo že meje dobrega okusa za nekoga, ki je v oddaji le VODITELJ in ne eden od povabljenih.

Takoj pri izhodu iz dvorane sva se z mojim že prerekala o tem ali je stvar izredno dobra, kot je trdil on, ali povsem BV, kot še vedno zatrjujem jaz.

Ta in pa film Zgubljeno s prevodom sta edina filma za katera pomnim, da sta bila zame enako zgubljena (četudi razlog pri nobenem ni prevod), medtem ko je moj trmasto zagovarjal njuno kvaliteto.

V nobenem od filmov ne morem oporekati izjemnim igralskim interpretacijam in tokrat vsa hvala in moje občudovanje fantastični igri glavnega igralca Daniel Day-Lewisa, vendar pa za dokaz izjemnega talenta igralca, ubogih gledalcev res ni potrebno mučiti skoraj tri dolge ure. Vse skupaj se kaže, kot izjemno dober načrt in dogovor med režiserjem Paul Thomas Andersonom ter igralcem Daniel Day Lewisom, kako javnosti prikazati izjemen talent igralca in v ta namen v ozadje dogajanja spraviti kar se da dolgočasno zgodbo, ki pozornosti gledalca ne more niti za trenutek preusmeriti na karkoli drugega, kot le občudovati interpretacijo glavnega igralca.

Končno se vrača naš mulac tanarboltazlat! Čeprav je prišel “smo prišli mi” starci v obdobje, ko “smo ves čas tečni in zoprni”, je to vseeno obdobje, kjer vsako prosto minuto najraje preživljava prav s to malo tečnobo.

Danes prihaja domov s tega njemu pred odhodom tako zoprnega tabora. Prepričana sem, da se je imel lepo in da je ob druženju s sošolci pozabil, da je zaradi tega izpustil 4 dneve treninga tenisa, da tam ni interneta in ne vidi najnovejših športnih dosežkov, tudi televizije nimajo in najbrž je bila te dni na sporedu kakšna tekma, brez katere bo čutil trajne psihične posledice , da mu od hrane itak vse smrdi nič ne paše, da se umiva le, ko uspe priti na vrsto do tuša na koncu hodnika, ki je namenjen vsaj 20-im nadebudnim mulcem, ki imajo pred spanjem 20 minut časa za osebno higieno, da spi na kakšnem zmajanem pogradu in da ga moti, ker eden od osmih prijateljev s katerimi se drenja v super majhni sobi, ponoči smrči, drugi dela cirkus vse do enih zjutraj, tretji smrka in jamra, ker bi rad šel domov itd.
Podpiram takšna druženja!
Podpiram pomoč socialno ogroženim, ki si takšnih stari ne morejo privoščit!
Podpiram druženje brez pripomočkov moderne tehnologije!
Podpiram šolo v naravi!

Tole namreč!

6. aprila prvič, 20. aprila drugič, naprej še poročam …..

Tisti, ki imate otroke, ki so že odšli na kakšen šolski tabor, poznate takšne zgodbe, tisti ki pa ne, pa bodite srečni in si obliznite vseh deset prstov!

V mojih časih¹ smo bili srečni, da nam je uspelo iti vsaj na tisto zimsko šolo v naravi … ok, da ne omenjam, da smo se smučanja učili v “znanem” smučarskem središču imenovanem Travna gora …. exactly Travna in ne Snežna .

Poletne šole v naravi nismo imeli. Ni bilo denarja, najbrž pa tudi veselja ne …. veselja starcev in učiteljev mislim. Takrat so itak vsi mislili, da je 5 dni letovanja s takratno mladino nekaj nevzdržnega. Ja, ja, še niso poznali naših mulcev!

1. ja, ja, stara sem ko zemlja [↩]