Saša Gerčar

Med spleti na katere rada pokukam in katerih zapise pogosto prebiram, je tudi blog Saše Einsidler.

Saša mi je všeč že iz časov, ko se je njena kariera šele začenjala. Po letih sva si nekje blizu (ok, ok, ona je malce mlajša) in tako se je spomnim še iz hodnikov FDV-ja, kjer je pogosto simpatično kramljala s svojima takratnima študijskima kolegoma Igorjem Bergantom in Miranom Ališičem ((mislim, da sta tako onadva, kot tudi jaz kasneje sfalirala)). Prav simpatično dekle je bila, vedno nasmejano in polno energije.

Kasneje sem jo srečevala pred Jarškim vrtcem, kamor sem jaz vodila našega Jako, ona pa enega od njenih otrok. Ne, sploh se ne poznava, jaz pač nisem tip, ki na ulicah ogovarja ljudi, sploh pa ne znanih slovenskih fac, s katerimi nimam nič konkretno opraviti.

A ker naši mediji redno poročajo o porokah, ločitvah, porodih, selitvah, nakupih in vseh ostalih nam ostalim izredno pomembnih zadevah naših takozvanih zvezd, sem bila vedno na tekočem, kaj se s Sašo dogaja.

Moj šef mi je nekaj let nazaj, ko sem bila zaradi prenatrpanosti urnika precej psihično podrta, zdrdral naslednje: “Življenski urnik je dobro imeti urejen tako, kot zvezek v osnovni šoli, … na vsaki strani moraš imeti še prostor za širok prazen rob!”

Hmja, to vem, a kaj ko imam po “zvezku življenja” vedno tako veliko za pisati, da je potrebno izkoristiti vsak najmanjši prostorček. Že od nekdaj je tako in iz leta v leto postaja le hujše. Postajam(o) ujetnik(i) svojih navad in četudi vem(o), kaj je najbolje za me/nas, je od postavitve diagnoze, ideje o reševanju, postavitve načrta pa do konkretne spremembe, še veliko, veliko žal mnogokrat neuspešno narejenih korakov.

Meni se iz leta v leto ponavlja enaka zgodba, enak ritem, podobne napake, podobni simptomi in enaki … mah, slabši rezultati. Vedno znova sklenem, da bo odslej drugače, da bom v nov “zvezek” pisala lepo, počasi in imela predvsem en zelo širok rob ob strani, a nekje na poti mi vedno spodleti.

…. ali avtokleparska delavnica ali pa se nekdo dela norca iz nas?

So mi “strokovnjaki” razložili, da je Turbolimač baje prodajalna z otroškimi igračami. Lepo vas prosim, pa v katerem jeziku Turbolimač zveni prijetno in otroškim ušesom vabljivo?!

Pa sem mislila  da sem najhujše že preživela odkar imamo na trgu jogurte z imenom FRUCHTZWERGE ali kakršenkolizvergelže!

Čeprav je sosedin snubec prav fejst fant, sem prepričana, da bi bil še bolj fejst, če bi nosil drugačno uniformo … ali pa če je sploh ne bi. Danes imam tele njegove pajdaše še posebej v želodcu, saj s položnico v žepu za 250€ in dodatnim bonusom treh pik, ves dan danes in včeraj poslušam debate o s plačami nezadovoljnih policistih. Baje gredo štrajkat v septembru. Se mi že zdaj tresejo kolena, ker se takrat en cel dan nihče ne bo skrival za drevesi in čakal ter lovil hudo nevarne voznike, ki po ravnem in preglednem klancu navzdol namesto omejenih 40, drvijo kar neverjetnih 55!

Dragi policisti, vam lahko dam nasvet, prosim?!

Ko boste štrajkali, poskusite to početi tako, da boste šefa resnično razjarili, a ljudstvo dobili na svojo stran! Kako? Ljudem poskušajte resnično POMAGATI! Namesto kazni delite odpustke!

Moj ata je blazno principielen človek. Preveč. In nemalokrat se okrog tega norčujemo in smejimo. Npr. obnašanje na javnih mestih je zelo pomembna vrlina. Že od nekdaj je težil … res težil, da je treba pozdravljati jasno in glasno, da v gostilni ne smeš to in ono, da moraš to in tisto le zato, ker te ljudje gledajo in opazujejo. A res?!! Jaz pa smrklja razvajena sem vedno poskušala inatiti in počela vse kontra.

No, z leti vse to prehaja v skrajnosti in ena takšnih skrajnosti je za moje pojme ta, da že nekaj let hodi na čisto vsak pogreb. Pa od tega soseda in prijatelja od soseda, pa tete od tiste sodelavke …. Halo?! Pa kaj res nimaš kaj pametnejšega početi??! Imam, imam, a vendar to se spodobi, je vedno njegov odgovor.

Pred letom in pol sem se podala v svet blogerstva. Za blog sem slišala že nekaj let prej od tegale strica, a sem se nad idejo, da bi imela lastnega, navdušila šele, ko ga je začel pisati tale moj prijatelj.

BLOG? Kako se to sploh izgovarja? S širokim ali ozkim O? Zakaj se to čudo sploh imenuje blog, od kje slovenski prevod spletni dnevnik? Zakaj za vraga se posameznim prispevkom reče post in podobne dileme, sem spoznavala sproti in nekatere še do danes ostajajo neznanke.

Ja, ja, bom pisala blog, je bila moja hitra in tako tipična odločitev. Poznaš koga, ki mi bi pomagal pri zagonu? To bomo mi uredili ajnszvajdraj, jaz bom nekaj začela pisariti in počasi že dojela kaj in kako.

Babica z insekticidi ubila vnukinjo, druga vnukinja v kritičnem stanju.

Na Hrvaškem, nekje blizu Splita sta na obisk k babici prišli dvukinji. 10 in 6 let. Srbela ju je glava, babica je mislila, da imata uši, zato jima je glavi oprala. Pri pranju je pomotoma namesto šampona uporabila insekticid. Punčki so kasneje odpeljali v bolnico, za starejšo je bilo žal že prepozno. Babica je kasneje poskušala narediti samomor. Grozno kajne?

Pred nekaj dnevi je kolega bral Delo in se zgrozil nad člankom, kjer je nekdo v vročini na prkingu v avtu pozabil otroka. Tudi ta zgodba ima tragičen konec.

Tretja zgodba se je dogajala skoraj v našem sosedstvu. Sicer mineva že kakšno leto, če ne že več od tega dogodka, a prav ta dogodek me vsak dan, ko se vozim domov, spomni kako ozka je meja med življenjem in smrtjo. Pozno poletje, visoka trava, kmet ki se je s kosilnico odpravil v košnjo in dva fanta iz sosesdstva, ki sta visoko travo izkoristila za igro skrivalnic. Za enega od njiju se je igra končala tragično.

Kot pravi naš mulc imam jaz itak vedno MNENJE. O vsem in svačem. Ko so se začele razprave o uvedbi vinjet na slovenskem, sem rekla glasno: “Končno!” Že leta sem se ob višku sezone držala za glavo opazujoč kolone vozil, ki so se nagnetle pred vsako našo cestninsko postajo, ki pa jih imamo nastreljene na skoraj vsake 2 km … saj se bojimo, da bi se kak hudič znašel in tik pred plačilnim mestom zavil ven ter se plačilu gladko izognil. In tako se je nič hudega sluteč turist, ki se je vozil po naših cestah od madžarsko-slovenske meje pa do našega morja, ustavljal vsaj 7x ((ne me kregat, če sem se zmotila, ampak vem, da je teh kuč ogromno)), nekje je pobiral listke, drugje jih je vračal in plačeval, spet nekje je moral kar brez listka že direktno plačevati … haleluja in bogpomagaj pa si predstavljajte sebe na Madžarskem, kjer še imena mest szeckesmekesvekes ne znaš prebrati, kaj šele, da bi dojel kaj hočejo tile s temi kučami in ustavljanjem na vsake 5m povedati.

Moškim je lahko, jih prime, ustavijo avto, se obrnejo od ceste stran (ali pa ne), preverijo smer vetra (ali pa ne), odpnejo hlače, ga potegnejo ven …. sssssssssssssssssssssss ((pač odvisno od količine popitega piva)) … pa je.

So mi že v mladosti razlagali, da tudi ženske, z rahlo več komplikacij, zmorejo TO opraviti v naravi. No, jaz tega izpita še nisem položila in tako še vedno skačem po bencinskih postajah in iščem toaletne prostore. A na bencinskih postajah le v skrajni sili. Zakaj?

Prvič, ker imam občutek, da je tam vedno vse poscano, ker je frekvenca enostavno prevelika, da bi lahko sproti skrbeli za čistočo.

Drugič, ker mi gre na živce, da moram za takšne zadeve plačevati (včasih tam stoji lončekplačaj). Lepo vas prosim, pa že to je absurd, da v naši lepi deželi plačujemo za povsem dosegljivo dobrino – pitno vodo, a zdaj bomo pa še za scanje?!

Kot sem napisala smo bili pridni in na letališče JFK v New Yorku prišli 3 ure pred našim letom. Za vse tiste, ki ste vajeni našega Brnika ..ups, Pučnika … naj povem, da JFK ni le letališče, kjer prideš in najdeš šalter¹ za Delto in se tam enostavno postaviš v vrsto za economy napisom (seveda ). JFK je letališče, ki ima posebne terminale za vsako letalsko družbo posebej. Torej že taksistu (joj, tudi o tem je treba nekaj napisati … ampak bom o tem raje pisala na svojem drugem blogu) je potrebno povedati, da želite na Deltin terminal in to Deltin terminal za mednarodne lete.

Mislim, da sem iz NY vedno letela z Delto in vedno znova ob vhodu doživljam isto zgodbo ter se vedno znova sprašujem zakaj že ne razširijo terminala ene svojih močnejših družb, saj se vrsta za čekiranje vedno začne že zunaj vhodnih vrat.