Saša Gerčar

Zimske počitnice so odkar imamo šoloobvezneža rezervirane za italijanske Dolomite. Hmja, ja, tudi letos smo že rezervirali apartma tik ob smučišču, nabrusili smučke in se že veselili lepih sončnih dni, ki naj bi jih preživeli na snežnih površinah, a življenje se obrača drugače in tako je enega od dedkov doletela težka bolezenska preizkušnja in še vedno nepokreten in praktično nezaveden okolice, leži v bolnici, mi pa namesto vijuganja po strminah, hodimo na obiske in iščemo prostor v katerem od domov za ostarele, saj ne vemo kdaj se bodo v bolnici odločili, da ga moramo odpeljati stran iz njihove oskrbe.

In tako dneve preživljamo v domačih krajih. Včeraj je Jaka s teto in sestričnama smučal na Starem vrhu, danes pa sva se odpeljala na pizzo v Trst, zvečer pa v kino.

Ohja! Že od vsega začetka Jakinega šolanja močno navijam, da se Jaka udeležuje vseh možnih šolskih tekmovanj in podobnih takšnih in drugačnih dodatnih treningov možganskih celic. Bralne značke v slovenščini, angleščini, sedaj po novem tudi v nemščini, športna tekmovanja (v glavnem je do sedaj sodeloval le v košarki), tekmovanja v logiki, kjer kot tipični družboslovec, ni nikoli kaj prida dosegal, podobno pri tekmovanjih iz matematike, letos se je lotil tekmovanja iz zgodovine in se prav z veseljem udeleževal priprav, vendar pa kasneje na samem tekmovanju (pisni test) ni ravno dosegel nekih opaznih rezultatov.

Tekmovanje, ki pa se ga res z veseljem udeležuje že od zgodnjih let šolanja pa je Veselošolsko tekmovanje. Tekmovanje, ki za moje pojme ni ne vem kako zahtevno in ga zlahka obvlada kdor koli je pripravljen brati še malce obšolske literature in ni strogo usmerjeno v nobeno področje, ampak ima širši razpon. V to tekmovanje je vključeno znanje iz mnogih področij, biologija, kemija, zgodovina, geografija, tuj jezik, glasba, likovna umetnost, šport ….. skratka vse živo.

Kar pohitite, ker ponekod so čakalne dobe dolge tudi do 7 let, mi pa itak do 90. leta mislimo, da smo še premladi in preveč zdravi za takšne ustanove.

Življenjska doba se daljša, daljšajo se tudi delavne dobe, a vendar je naša družba vse bolj polna starejših in nemočnih ljudi. S to težavo se bo vsak od nas slej ko prej srečal in ko potrka na vrata, je šok velik, vprašanj nešteto, rešitve pa borne.

Moji starša sta še oba živa, oba dokaj zdrava (predvsem mama) in čeprav je oče že preko 7. desetletja, mama pa se temu že tesno bliža, še vedno niti pomislita ne za prijavo v kakšen dom upokojencev. Ne, onadva bosta živela še nadaljnjih 30 let, obdelovala vrt okrog hiše in seveda samostojno vzdrževala svojo hišo! Moj oče o domu ne želi niti slišati.

Danes me je poklicala tale punca, ki je še nisem uspela spoznati osebno, ampak mora biti fejst baba, ker so bile ob njenem rojstvu zvezde baje podobno postavljene, kot pri mojem. Ma, saj ne vem točno, ker se na tele zadeve prav nič ne spoznam, a nekaj bo že na tem, če ima punca rojstni dan na isti dan, kot jaz.

Prosila me je, če priskočim na pomoč pri tem projektu. Z veseljem, res z veseljem, sploh po tem, ko sem videla, da naj bi pomagala tako, da bi glumila študenta. Ej, če mene pri mojih 42 vabijo, da glumim študenta, potem mora biti stiska res huda

A vendar, kljub temu, da bi res zelo rada, da sem se pred časom celo sama ponujala za pomoč in sploh se mi vse skupaj zdi sila zanimivo, žal tokrat ne morem pomagati … vsaj s svojo prisotnostjo ne … in to 2x ne morem.

Sram me bodi! Do danes nisem še prav nič napisala o tiskani Blogoroli.

Danes me je zapekla vest in naj bo … nekaj besed namenjenih tej izredni ideji.

Kljub temu, da prenašam laptop kamor koli že, da ga brez sramu potegnem ven tudi v kakšnem lokalu, pa še vedno najbolj prisegam na dobre stare cajtnge. Pri nas smo itak zbiralnica tiskanega papirja. Knjige, še več pa revij in časopisov se valjajo vsepovsod. No, ni ravno tako hudo, ker te stvari vsakodnevno spravljam na kupe, a vseeno, če bi morali zategovati pas, bi lahko temeljito prihranili že s tem, da popolnoma ukinemo takšno in drugačno duhovno hrano.

In z idejo o tiskanih blogih, so mene res zelo osrečili. Blogorole nikoli ne berem doma, čeprav jo dobivam v domač nabiralnik. Vtaknem jo v torbo in jo prebiram po obrokih od začetka do konca ob jutranjih kavicah.

Nam je očitno strašansko lepo! Res, prav nič hudega nam ni, kajti kregamo se le za “izredno” pomembne stvari.

Danes nisem znorela zaradi TAKŠNE izredno pomembne zadevice, ne, ne, danes smo se skregali zaradi druge silno pomembne zadevice - parkirnega prostora.

Lep sonček je bil danes in naša družinica je sklenila, da ga preživi zunaj. No, pred tem sva midva s Tomažem skočila na Šmarno goro, popila eno kavico¹ vmes pa še skočila do Tomaževega očeta, ki je ravno prišel domov iz bolnice. No, ta zadeva okrog njegovega stanja in težav z oskrbo starih ljudi itak zasluži poseben prispevek in o tem ne bi sedaj. Torej tam okrog poldneva se mi lepo skobacamo v avto in v mesto². Sklenili smo, da bi nam sedla ena dobra solatka v Romeu.

1. vsak svojo, seveda [↩]
2. ja, živimo pač na vasi, čeprav z “mestom” jaz itak ponavadi mislim center [↩]

Še vedno imam za Emo 2008 enak komentar, a vendar to ne pomeni, da sem nad izborom Rebeke Dremelj razočarana in tudi, če bi izbrali Lango in … whatever¹, ne bi jokala, tarnala in jadikovala, češ kako grozno je, če cigani predstavljajo Slovenijo. Cigani, Srbi, Japonci, Angleži, Grki …. kdor koli že, saj je vseeno kakšno barvo kože in kako mu visijo oči, le da nam prinese zmago, kajne?

Kakšna bedastoča in gnanje za trofejami pa je to?!

Meni osebno je res čisto vseeno kakšne narodnosti je oseba, ki bi nas predstavljala na Emi. Še več, povem vam, da bi v primeru, da bi na Emi nastopil moj omiljeni Oto Pestner², obvezno prestopila tudi ta svoj principielni prag in si dovolila takšno neumnost, kot je bedasto zapravljanje denarja za deljenje tele-glasov.

1. sori ampak imena niso moja jača strana [↩]
2. ki ga nekako lahko štejemo k Romom, kajne? [↩]

Magistra! To sem govorila pri svojih sedmih, osmih letih. Ne, ne, nisem imela v mislih magisterija, ampak poklic farmacevta. Moja teta je bila diplomirani farmacevt, vodja ene ali več lekarn v Kamniku in okolici in ob nočnih dežurstvih je preko noči vzela k sebi v lekarno mojo sestrično in mene. Spali sva v neki majceni sobici z majhno priročno posteljo in v tej avanturi nadvse uživali. Doživetje, ki mu ni bilo para!

Ko bom velika, bom tudi jaz tako cenjena, kot moja teta, ki jo vsi ogovarjajo z gospa magistra, ki lahko dela ponoči in ima opravka s toliko čudovitimi flaškami! No, saj veste, ko smo prišli do periodnega sistema, me je minilo še zadnje veselje, ki sem ga pred tem še morda gojila do tega poklica. Kemija, brrrrr!

Danes sem ponovno izgubila nekaj kocin … žal mi vedno odpadajo le naglavne. Kar iz treh različnih naslovov sem dobila isto pismo, očitno je stvar vroča.
Jaz seveda pisma ne bom pošiljala naprej, tudi na ta način ne, da bi vse prejemnike skrila v polje BCC¹ ali Skp v slovenščini², četudi mi jutri crkne že tretji računalnik.
Ja, nesreča se kar kopiči na mojem naslovu. Najprej mi je pred tednom dni odpovedal še ne pol leta star prenosnik IBook, tako opevani in nikoli pokvarljivi Mac! Jap, meni je crknil! No, crknila je kao tipkovnica. Nikoli polita, nikoli na tla pribita … nič, nič ….. a vseeno crkne!
A jaz se nisem prav hudo sekirala, kajti laptop sem na hitro zamenjala za 2 meseca staro Toshibo, ki je v osnovi bila namenjena meni, saj smo razmišljali, da bi bil Mac Jakov. A to je dolga, zapletena in kruta zgodba, nevredna mojih nežnih bralcev.
Toshibica je poleg tega, da je bila itak moj izbor, imela še XP-je in Office 2003, ki so naravnost božji dar v primerjavi z Visto in Office-om 2007, ki sem jih uporabljala na Mac-u. Ravno sem z vsemi častmi pokopala spomin na izgubljene podatke, ki so bili na Mac-u in ravno sem uredila vse potrebno, da sem brez težav dostopala do vseh spletnih strani …. da ne boste mislili, da je to hec, saj poleg mojih blogov, dostopam še do male množice službenih serverjev in spletnih strani, kjer je potrebno vnašati posebna uporabniška imena in gesla, ki jih seveda iznenada nikjer ni bilo shranjenih …. in ravno sem lahko tudi od doma dostopala do mailov ter si inštalirala še vse tiste programe brez katerih mi živeti ni…. no, ravno, ko sem vse to uredila in si tudi nekako že uredila videz svojega bloga, mi začne nagajati tudi Toshiba. Res, ne morem verjeti, a včeraj zvečer mi je odpovedala bluetouth povezava. Iznenada moj laptop ni več spoznal moje miške in je tudi po obupanem iskanju ni in ni zaznal. Ja, ja, baterija je polna in miška vključena in jaz nisem blond! Poleg tega ni zaznal nobenega od naših mobitelov, čeprav so vsi priključeni na BT.
Ajde, a brez te “normalne” miše bi še živela, le da mi wireless povezava dela in posledično povezava z netom. Pa ne, tudi to je crk.
In ker nekako ne verjamem v toliko naključij na kupu, razmišljam, da je razlog za vso to nesrečo in kazen božjo, zagotovo ta, da zadnjega cirkularnega pisma, ja pa tudi predzadnjega in če prav pomislim tudi tistega pred tem, nisem poslala na vsaj 50 svojih prijateljev. Ne, tudi tokrat ne bom, pa če mi crkne še 5 računalnikov pa še bazilika v lončku na okenski polici!

1. Blind Carbon Copy [↩]
2. Slepa kopija [↩]

Z našim malim v šoli nimamo težav. Do sedmega razreda je priromal z odličnim uspehom in sicer povsem neproblematično je celotno družboslovje od slovenščine, tujih jezikov¹ pa vse do zgodovine in geografije, malce vtikanja v učenje je potrebnega pri matematiki in naravi² ,po novem pa imamo letos težave pri tehniki. No, tehnika je sedaj nekaj kar je po “težavnosti” zamenjalo lanskoletno gospodinjstvo. Ja, res s predmeti, ki so bili v naših časih tkozabrezveze, imamo stalno skrbi in frustracije.

Jaka ima namreč od rojstva naprej težave pri finomotoriki. Nič strašnega, saj se je že dovolj kmalu in dovolj temeljito spopadel s tem in pisavo izpilil³ tako, da danes to rezultira le še v malce počasnješem pisanju od njegovih vrstnikov, a temeljiteje se ta slabost opazi pri geometriji in tehničnem risanju.

1. kjer bi poleg angleščine, francoščine in nemščine dodal še kakšnega, če bi mu bilo dovoljeno izbrati še kakšen izbirni predmet [↩]
2. za enkrat se ta še ni razdelila v biologijo, kemijo in fiziko [↩]
3. tudi s pomočjo njegove prve učiteljice [↩]