Res sem vesela, vsakič ko si vzame čas, ko posediva in klepetava o dogodkih na njihovi šoli, saj s tem ne le da se zabavam in družim s svojim sinom, ampak tudi izvem kaj se mu dogaja, kakšno je naše šolstvo, kam gre naš podmladek in s tem ves naš svet.

Seveda je njegov pogled pristranski in njegov pogled izhaja iz njega samega in tako so učitelji velikokrat tečni, (pre)strogi, slabe volje, jih ne razumejo in nikoli oz. redko so prav oni – učenci krivi za učiteljevo slabo voljo, strogo ocenjevanje in tečnobo. Ja, ja, saj to še razumejo, da je včasih krivda tudi na strani učencev in da so nasploh težavni, a takrat ko se tehtnica prevesi na to stran, sami sebe raje izločijo iz te množice. Takrat so slabi le uni iz A-ja, ali pa uni iz zadnjih klopi, ali pa babnice, ki v razredu kar naprej klepetajo, ali pa le tisti, ki sedi zraven njega in ga boli zadnja plat …

Jap, pri slabih stvareh množico najraje delimo na delčke in sicer tako dolgo, dokler sami ne pridemo v množico unih »tadobrih«. Saj poznate tisto zgodbo; vsi so čudni razen tistih na severni polovici zemeljske poloble, pa še tam niso vsi ok. Samo tisti v Evropi. Pa še tam ne vsi, samo tisti v Sloveniji. …. Pa še tam ne vsi, le tisti, nad 40, pa še ti ne vsi … samo ženske … in to tiste z imenom Saša in tako naprej dokler ne pridem do svetnice »mene«.

Tako radi pašemo v množico Slovencev, ko kdo od naših pobira medalje. Vsi se trkamo po prsih, ko zmaga Tina Maze, a ko »nas« Finci obtožijo goljufij pri nakupu Patrije ali, ko dobijo Thalerja z roko v marmeladi, umikamo pogled in bi najraje prestopili v množico »nisam ja odavde«.

Naš sine npr. blazno rad in ponosno ponavlja, da je Poljanec. Še nisem uspela ugotoviti kaj bi to pomenilo?! Da tako veliko prešprica? Ima tako veliko težav pri matematiki? Hmja, imam še 3 leta (upam, da le 3 ) časa, da to pogruntam.

Čeprav nemalokrat skorajda iščeš partnerje, s katerimi boš morda preživel velik kos svojega življenja, za katere veš, da jih boš hočeš nočeš poslušal, ko bodo pripovedovali o svojih velikonočnih jajcih, požrtijah, prekrasnih praznikih, ki so jih preživeli medtem, ko te (hvalabogu ) ni bilo zraven, o najlepšem krilu, ki ga je skoraj dobila na razprodaji,če ne bi pred njo skočila neka druga trapa in ji ga odnesla ispred nosa, o najbolj smešnih (japajade) , ki so se zgodile že tisoč let pred našim štetjem, ko so fantje stali na straži, o presmojeni večerji, dolgočasnem dedcu itd. … torej kljub zavedanju, da te čaka vse to, je na kadrovanje potrebno gledati z najbolj nepristranskega vidika in na kandidate in zaposlene gledati kot na ‘ …. hmmm …. recimo na ‘potnike’, ki izstopajo in vstopajo na ta naš počasi vozeči se ‘avtobus’.

Obožujem potnike, ki sploh ne čakajo na povabilo na avtobus. Tiste, ki kar sami pomahajo mimo vozečemu in tako pokažejo, da si na ravno na tvoj avtobus. Ja, ja, jasno, da so istočasno pomahali še stotim drugim in vsakemu natvezili, da je ravno tvoj avtobus tisti, na katerega čakajo že celo življenje, pa vendar … občutek ob poslušanju žgolenja hvalnic tvojemu prevoznemu sredstvu, se zgane srce še takšnim s srčnim spodbujevalnikom.

V podjetju, kjer sem bila zaposlena pred 20 leti (ok, ok, saj nisem tako stara … takrat sem jih imela kakšnih 14, 15 ), smo nekega lepega dne dobili »ponudbo« mladega in nadebudnega dekleta, ki se je v pismu predstavilo kot ohinsploh … itak … , priložilo svoj CV, kar pa je bilo pri tem najbolj zanimivo, prošnjo je poslalo brez, da bi mi sploh iskali nov kader. A njena predstavitev je bila tako zanimiva, da smo jo poklicali na razgovor, bila nam je všeč in punca je dobila službo.
Ja, tako je to, če vozeči avtobus s polno zasedenimi sedeži na poti sreča iskrivega potnika, ki ga nikakor ne želi prepustiti za sabo vozečemu. Dober šofer presneto dobro ve, da bo slej ko prej prišla postaja, ko bo nekdo izmed že vozečih se potnikov želel izstopiti. In tako šofer naroči tistim tam zadaj … saj veste … tistim na tistih 5 skupnih sedežih …, naj se malce podrenjajo, stisnejo riti in medse vzamejo še enega.

Tudi v mojem trenutnem podjetju smo imeli podoben primer. Mlado dekle (le zakaj takšne stvari vedno počnejo le mlada dekleta?) je sredi noči brodilo po netu, naletelo na moj blog, kjer sem nekoč pisarila o tem, da iščem ljudi … stvar je bila očitno že povsem zastarela in to je dekle vedelo, a je kljub temu poslalo mail, se prijazno predstavilo in povprašalo za delo. Ker sem radovedne narave in ker so mi takšni pristopi nadvse všeč, smo jo povabili na razgovor, prepričala nas je in tako so se tisti na zadnjih sedežih zritali, pomrdali in zrinili smo jo medse. Pa se ni dolgo drenjala na zadnjih sedežih. Že kakšen teden kasneje je kolegica oznanila, da že zadnji 2 postaji ve, da bo z nami še največ 7 postaj nato pa mora v “Rim” in svoj sedež bi za 12 »krogov« prepustila nekomu drugemu.

A velikokrat stvari ne gredo tako po maslu. Avtobus, ki je napol prazen in ima na kupe prostih sedežev mora popolnoma ustaviti, šofer potegne ročno, se pokončno postavi in na ves glas razkliče prosta mesta. Najprej se seveda oglašajo tisti iz zadnjih sedežev, naenkrat bi vsi najraje sedeli čim bolj spredaj. Težko razumejo, da njihova karta velja le za zadnje vrste ali da razgled spredaj sploh ni tako lep, kot si mislijo. Medtem se pred vhodna vrata nagnete vse kar leze in gre in šofer mora potrošiti čas, energijo in tudi nekaj denarja, da najde tisto najbolj ustrezno rit, ki bo pasala na že rahlo pogreti stol.

Pred vrata se nagnetejo tisti, ki sploh ne znajo vstopati, pa tisti, ki sploh ne gredo v tvojo smer, a si mislijo, da se je vseeno bolje peljati, kot stati na postaji, pa tisti, ki jim gre avtobus na žice že po defaultu … oni bi se vozili z vlakom ali z avtom z lastnim šoferjem, a kaj … dokler ni boljšega na vidiku, je tudi ta malce sopihajoči avtobus v redu, pa tisti, ki vzporedno furajo še svoj avto … a so tja namestili svojo ženo ali ljubico in bi ji vsake toliko časa pretankali malce našega bencina. In med temi na široko nasmejanimi obrazi, je treba izbrati tistega, katerega nasmeh je pristen, izmed te četice je potrebno izbrati tistega, ki bo avtobusu pomagal, da še leta leze navkreber, ki ne bo stopal sopotnikom na prste, ki se bo veselil vsake nove postaje na poti proti skupnemu cilju in ki konec koncev ne bo hitro potegnil ročne zavore.

Počela neštetokrat in … ja, hmmm, mislim, da mi je dokaj dobro uspevalo. Vsi se pred vstopom v avtobus tako napudrajo in nališpajo, da ne veš kje začeti, da bi prišel do bistva stvari. Nekateri pozabijo »namazati roke«, drugi pozabijo »našobiti ustnice«, tretji jih šobijo preveč in tako lahko počasi in analitično obdeluješ face in trike, za katere si takrat prvič slišal. Ko se nimaš na kaj konkretnega nasloniti, ti pomaga tudi takšna malenkost, kot je reakcijski čas odgovora na rahlo neprijetno vprašanje, iskanje slovničnih napak v prošnji za zaposlitev, ali (ne)oprani lasje, prešvicana srajca, zapisovanje podatkov med razgovorom ali pa pomoč strokovnjaka, ki zna iz pisave izluščiti osnovne karakterne lastnosti človeka.

In kako gre pri izstopanju?

Večinoma potniki izstopajo prostovoljno. In ob tem največkrat ne čakajo na končno postajo, ne, večina ne morejo zdržati niti do naslednje postaje … večina potegne zasilno zavoro in energično zavpije, da želi dol TAKOJ. In šofer? Lahko je le srečen, če mu potnik med izstopanjem ne pokaže srednjega prsta ter ob tem ne zabrusi kakšne sočne in pikre o njegovi bojda neuravnovešeni vožnji, neumnem polaganju ovinkov in nespretnem odpiranju vrat na postajah.
Obstajajo pravila, ki pravijo, da naj bi se potnik po tem, ko je končno izstisnil, da želi dol, s tem istim avtobusom peljal še najmanj 3 postaje, a vsak šofer dobro ve, da je takšnega vreščečega in namrgodenega potnika najbolje izpustiti čim prej, saj v preostanku vožnje lahko pobruha tistih nekaj še vedno zadovoljnih potnikov ali jim v najboljšem primeru vsaj parkrat nemarno stopi na prste.

In če je avtobus prepoln? Ko mašina ne zmore vožnje navkreber in je tovor potrebno zmanjšati? Včasih je res dovolj, da iz avtobusa pomečemo vso nepotrebno kramo, ki jo nevede tovorimo že nekaj zadnjih let, a ko tudi to ne pomaga, je potrebno začeti z odslavljavljanjem dolgoletnih potnikov.

Odpuščanje kadrov je izkušnja, ki jo res ne privoščim nikomur, a konec koncev, če gledamo na to nepristransko in neosebno, je to le projekt, ki se ga je potrebno lotiti analitično in zanj uporabiti veliko mero subtilnosti. Na odslavljanje se pripraviš, nikakor ne potegneš ročne, a konec koncev je ta smer lažja (če odšteješ čustva in relacije), saj svoje ‘potnike’ – kadre poznaš …v roke vzameš pisalo, zapišeš imena vseh potnikov, vseh sedežev, vse razporediš v tabelo in točkuješ. Odločitev je stvar matematike. Izi-pizi. Najhuje pride za tem, ko je treba odločitev izpeljati, ko je potrebno potnikom to razložiti in jih spraviti iz avtobusa.

Četudi bi si kdaj želel potegniti ročno, ta v to smer ne deluje. Tako pravijo tisti, ki pišejo zakone. Strogo prepovedano. Šofer ne sme/more potegniti »ročne« niti v primeru, ko (če) se z avtobusom vozi par težakov, ki že leta smetijo po njem. Tudi takšnih ni mogoče prijeti za ovratnik in jih na prvem travniku zbrcati ven.
Seveda ni mogoče potegniti ročne tudi za tistih nekaj sicer prijetnih potnikov, ki pa so enostavno pretežki za star in zmajan avtobus. Ni mogoče rahlo jih potrepljati po ramenu, jim lepo ustaviti na prvem izogibališču, pomahati v slovo ter jih brez solz in travm pustiti tam, da počakajo svoj naslednji prevoz.

Ne, ko je odločitev že sprejeta, jo je potrebno napudrati in okrancljati, vsakega potnika trepljati po ramenih, mu kimati, poslušati nato pa ga voziti še 3 do 6 postaj in mu na koncu plačati, da sploh izstopi. In v tem času je seveda iluzorno pričakovati, da na 2. postaji z odhajajočim potnikom vred, jokajo tudi vsi ostali, nekateri ob tem tudi preklinjajo in nemalo se jih ozira za kakšnimi drugimi lepšimi prevoznimi sredstvi.
Vse lepo in prav, treba je z ljudmi po človeško, a nikakor ne razumem, zakaj se postopki pri izstopanju po želji dotičnega potnika tako močno razlikujejo od tistih, ko potnika želijo izločiti drugi?!

Kar nekaj sem jih že opazovala pri izstopanju in povem vam, da po miganju njihovih riti, ko korakajo skozi izhod, spoznaš še tiste njihove zadnje lastnosti. Naj gre za tiste, ki bi jih držali za ovratnik in z nogo brcali v tazadnjo (pravim BI, ker tiste prave resnice itak nikoli ne upaš povedati, saj se njih in naše vrle delavne inšpekcije celo stoletje ne rešiš s pukla), tiste, ki si jih pred izstopanjem iskreno in odkritosrčno trepljal po rami ali pa tiste, ki izstopajo po lastni želji, se za nikogar od njih ne ve, kdaj bo spet osamljen stal in čakal na postaji, taisti šofer pa bo peljal taisti ali drug avtobus v potnikovo smer …. pa še proste sedeže bo imel …
Zato je zelo priporočljivo ne brcati v avtobusna vrata … tudi potem ne, ko se le ta že zaprejo za tabo … tudi srednjega prsta ne gre kazati, čeprav je avtobus že davno izginil iz tvojega vidnega polja, saj nikoli ne veš kdo te opazuje.

Pa veselo avtobusno vožnjo vam želim!

Ja, vem, da obvlada grafologijo, izdelala je moj profil in profil mojega sina … in ga zadela še bolj v bistvo, kot psihološki test tiste kadrovske agencije in to še preden sva se spoznali in postali prijateljici.

Tudi po njeni analizi moji osebnosti ustreza vodenje ekipe, le da me tokrat analiza ni omejila le na radio, ampak na katerokoli ekipo, kjer je pri delu potrebna dobra doza organizacije in kreativnosti. No, a ne bi sedaj o mojih kvalitetah in slabostih (jap, tudi te imam ) in se raje vrnimo na izbor mojih kandidatov. Do tistega trenutka sem o njenih analizah razmišljala kot o nečem kar najemajo velika podjetja, ki dobijo na stotine prošenj in jim ne preostane drugega kot, da jih pred razgovori prerešeta psiholog ali v njenem primeru grafolog. A tokratna izkušnja je moje razmišljanje ponovno zasukala povsem v novo smer.

Tri najboljše sem zaprosila naj mi izpolnijo obrazec, ki ga ima v ta namen pripravljenega Nena. Preprosto na brezčrtni list papirja, ki ga mora kandidat popisati v celoti, je vsak kandidat odgovori na tri vprašanja povezana z njegovimi predstavami o službi. Neni sicer ti odgovori ne povedo veliko, ona potrebuje predvsem čim več na roke zapisanega teksta, jaz pa lahko tudi na osnovi odgovorov sklepam, kakšne misli se skrivajo v glavah potencialnih kandidatov.

Ko sem rokopise odnesla do nje, se mi je od srca odvalil velik kamen. V tistem trenutku mi je bilo vseeno katerega mi izbere oz. opiše z najlepšimi pridevniki, pomembno je bilo le to, da me bo njena analiza razbremenila bremena odločanja. Odločala sem se namreč o potniku, ki bo od tam naprej vplival na skupno pot našega avtobusa.

Nena je zapise pregledala in mi svetovala: prvi je bil glede na lastnosti neustrezen, ostala dva pa precej podobna, a njune pozitivne lastnosti niso bile ravno tisto, kar sem iskala. Iskala sem hitrost, natančnost, organizacijske sposobnosti, nekonfliktnost, spoštovanje avtoritete ter dobre komunikacijske in diplomatske sposobnosti, zato mi varčnost, natančnost, vendar močna analitičnost in počasnost, občutek za ritem, oblastnost in voditeljske sposobnosti, niso kaj dosti pomenile.

Naši sosedje bi rekli, da so mi v tistem trenutku potonule sve lađe. Hmmm, le kaj narediti, če imaš na izbiro le dva kandidata za katere ti grafološka analiza pravi, da nimata ustreznih kvalitet?

Pa je na pomoč ponovno priskočila Nena in mi svetovala, da bova stvar ponovili in tokrat zadevo izpeljali tako, kot je prav … tako kot se to praviloma počne. »Avtobus« naj bi še vedno stal na postaji in »šofer« bi ponovno »vpil«, da išče nove potnike, a tokrat naj bi kandidati svoje prošnje pošiljali najprej k Neni. Nena bi rokopise najprej prerešetala in izpostavila le tiste, kjer se bi se iz pisave opazilo tistih nekaj lastnosti, ki jih je naš kandidat potreboval. In le tiste sem povabila na razgovor in med njimi izbirala svojega kandidata.

Prispelo je kakšnih 20 prošenj in kandidati so morali odgovarjati na tri preprosta vprašanja in jih zapisati v rokopisu.

Kar nekaj zapisov je prišlo zapisanih s popravki … saj veste, ko zapišeš besedo, ki je napačna, jo prečrtaš in ob tem napišeš novo – pravilno. Halo?! V prošnji za službo, kjer pišeš odgovore na vprašanja v domačem okolju in pišeš odgovore, ki ti bodo pomagali pri pridobivanju službe boš ja parkrat vrgel packarijo v koš za smeti in napisal nekaj kar te bo pokazalo v lepi luči?!! Tega preprosto ne razumem!

Eden od kandidatov je na vprašanje o delavnem okolju, ki si ga želi zasanjal o svoji lastni pisarni, svetlobi, ki pada pod pravim kotom itd. Še dobro, da si ni zaželel (no, morda si je, a je vsaj to zadržal zase) osebnega asistenta in šoferja. Saj ne rečem, da so naši pogoji v nasprotju s tem, a žal ravno lastne pisarne naš novi član ekipe ne bo imel, pa tudi na kot svetlobe, ki pada na mizo, ki je na voljo, ne morem ravno vplivati. Temu, ki pa sanja o takšnih pogojih pa svetujem, da kar ostane doma in še naprej prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Tam ima gotovo idealne pogoje !

No, kljub temu, da me je pri nekaterih prošnjah močno bolela glava, sem vse odnesla k Neni. Moram povedati, da razen rokopisov, prečrtanih popravkov in nekaterih strašanskih veleumnih idej o tem kaj naj jim bodoča služba nudi, Nena ni videla. CVji so ostali pri meni tako v prvem, kot drugem primeru. Ni vedela ali oseba prihaja k nam preko mojih prijateljskih navez, ali jo poznam, ali ne ali je k nam napotena preko zavoda za zaposlovanje in je že nekaj let brez službe, ali pa je le željna novih izzivov in želi menjati službo. Na hitro je izločila vse tiste, ki na prvo oko izgledajo neustrezni in kar bi bilo nekompatibilno z mojo osebnostjo ter mi predočila 5 najbolj ustreznih. V naslednjih dneh mi je zanje naredila podrobnejšo analizo in mi za vsakega od njih poslala ustrezen opis njegovih osebnih lastnosti.

Takole približno je izgledalo;

Kandidat št. 1;

-          Izraža potrebo po dokazovanju

-          Varčen

-          Vztrajen,

-          Komunikativen, diplomatski,

-          Iskren,

-          Ima organizacijske sposobnosti

-          Uravnotežene energije – zelo cool (ja, takole mi je napisala J)

-          Lojalen

-          sam o sebi piše, da je perfekcionist, pisava pa pravi, da ni, vendar je vseeno natančen

-          konflikten, vendar bo zadržal zase, ker ima rad ljudi in jih ne želi prizadeti

-

Kandidat št.2;

-          analitičen

-          Zelo varčen (to jaz pri svojem možu imenujem škrt J)

-          Sposoben organizacije

-          Ne prenese kritike

-          Vztrajen,

-          Komunikativen

-          Hiter

-          Razdražljiv

-          Literarno sposoben

-          Diplomatski

-          Ima močno voljo

-          Skromen

-          Uklonljiv

Tem zapisom je sledil še primerjalni graf, kjer sem lahko primerjala lastnosti vseh najustreznejših kandidatov.

Razgovorov sem se lotila sistematsko od najustreznejšega navzdol. Zadovoljna sem bila že pri prvem, a le zaradi želje po izbiri opravila pogovor še z naslednjima dvema. Vsi ustrezni, vsi krasni in zanimivi in o pravem kandidatu so odločale le še podrobnosti glede ostalih pogojev, ki naj bi zadovoljevali tako nas, kot kandidata.

Pogovorili smo se z vsemi tremi, našli ustrezen dogovor s kandidatko, ki že veselo dela v naši ekipi.

Naslednjič izbiram kandidate le še preko grafološke anlize!

Pa naj začnem s tistim manj dobrim, ko so me lastniki podjetja poklicali in z menoj predebatirali trenutno finančno stanje podjetja, ki ga vodim.  Jap, stroški so previsoki in potrebno bo ukrepati. Pa za vsak slučaj so mi namignili, če sama ne bi ugotovila, da se da največ narediti na področju stroška plač.
Kaj je bilo v tem dobrega? Ne bi vedela, vsaj takrat tega nisem videla v tej luči in tako lila bridke solze vso pot do Brnika, kjer smo malo za tem imeli srečanje našega Rotary kluba. Najbrž so tudi solze dobre, za nekaj že …, čeprav se sedaj ne spomnim prav nobene pozitivne stvari. Vem le, da so mi od tega ponavadi ostale le malce nabrekle oči in rdeč smrkav nos. No ja, morda pa je bil rdečica in zabuhlost tista, ki je pripomogla k takšnemu razvoju dogodkov, saj so klubski prijatelji opazili mojo žalost in mi takoj pristopili v pomoč s 100 in enim nasvetom. Pomagalo je, saj sem se takoj za tem lotila izziva (ja, saj veste v ameriških podjetjih ni težav, so le izzivi ) kot zunanji svetovalec. Kot nevpleteni »zunanji svetovalec« sem se vrgla v skrbno analizo stroškov in tako nekaj burnih tednov premetavala številke in osebe, kot da ne bi v tem okolju preživela lepih in tudi kakšnih manj lepih 14 let. Par 100€ se da prihraniti tukaj, par tam, na koncu pa še razpoloviti ekipo in odpustiti nekaj prijetnih ljudi (konec koncev sem jih nekaj let nazaj skrbno izbrala in so bili vsi do zadnjega krasni) … ampak izbrati je bilo potrebno tiste tanarbolše , jih obdržati, tistim manj pa na dostojen način povedati, da se naše sodelovanje prekinja.
Na ta razgovor sem se pripravljala kar nekaj dni, si v tem času temeljito popravila prebavo (ironija, saj razumete, kajne?) in na koncu stojično in zadovoljivo opravila razgovore o odpuščanju. Bilo je podobno piku injekcije v osnovnošolskih časih. Strah, trepet, … Tisti dan kar nekajkrat obiščeš toaletne prostore, se s sošolci postaviš v vrsto, čakaš, tresejo se ti hlače, nato pomoliš roko, zamižiš, pik … in vse je mimo. Ravno tako je minil tisti dan in po »piku« sem ponovno mirno zadihala in živela v veri, da bo od tam naprej vse lepo in krasno … princ in princeska se zaljubita, poročita in živita srečno do konca svojih dni. Ne, ne, ni bilo tako! Tokratno dobro se je kmalu spet obrnilo v manj dobro, tisti, ki so odšli so me manj ali bolj gledali po strani, nekateri so vame morda zabijali wodoo, tistim, ki so ostali pa se je od srca najprej odvalil velik in težek kamen, v naslednjem trenutku pa so se v misli prikradli stric strah, teta jeza in njihov stalno spremljajoči sosed dvom. In ko vse skupaj zapakiraš v paket spominov na stare »dobre« čase (itak so vedno dobri, nihče nikoli ne reče stari slabi časi), dobiš spet tisto manj dobro … ki pa baje spet pelje v dobro.
No, nekako se to mrakobno obdobje še kar vleče in vleče in da bi zares začela verjeti v zakon življenja, ki vedno prinaša nekaj dobrega, me je usekalo še zdravje. No, a pustimo to, ker ne vpliva na potek zgodbe. Morda le v toliko, da sem v tem obdobju končno začela verjeti, da je vse za nekaj dobro in da ima vsaka dobra stvar svojo slabo protiutež in obratno.
Ko sem se odločala … no, ko se je moj alter ego – zunanji svetovalec odločal, koga od meni drage ekipe obdržati, so po papirju švigala imena, ocene, pomisleki, argumenti. Sem in tja in še enkrat pa še enkrat. Odločale so malenkosti (pa te tako ali tako vedno odločajo) in nekatere ljudi sem obdržala zaradi dobrega poznavanja področja dela, druge zaradi njihove vztrajnosti in dobrih delovnih navad, tretje zaradi naključnega spleta okoliščin, … vse skupaj pa tako ali tako ni enostavno, saj se osebne lastnosti, kemija in ostale okoliščine neprestano prepletajo in otežujejo že tako težavne odločitve. A že mora biti tako … saj je baje vse za nekaj dobro.
Med ocenjevanjem in razmišljanjem je bil umeščen tudi pomislek, da se zna pri eni od kolegic v bližnji prihodnosti zgoditi nosečnost in tuhtanje o prihodnjih izziv ter opcijah nadomeščanja, je dokončno pripomoglo k odločitvi kdo bodo člani ekipe.
Odločila sem se, kakor sem se pač najbolje znala in pri skorajšnji objavi nosečnosti v našem malem timu, bi si skoraj kupila čarovniško metlo. Aha, torej je bila odločitev dobra?
Jah, dan pred porodom tiste na porodniškem dopustu, je kolegica, ki naj bi jo nadomeščala, povedala, da so pred njo novi izzivi in da nas zapušča.
Ups, še dobro, da si nisem kupila čarovniške metle. Gotovo ne bi delovala in se z njo ne bi niti za meter dvignila od tal.
Naj kličem nazaj tiste, ki sem jih pred časom odslovila? Skušnjava je bila velika, a imajo prav tisti, ki pravijo, da je treba korakati naprej in se čim manj ozirati v preteklost. Še bolj pa imajo prav tisti, ki pravijo, da je vse za nekaj dobro.
Ok, torej bomo iskali novega člana ekipe. Super, krasno, to je zagotovo dobro, saj bo novi član sigurno prinesel nov duh v naše prostore, potresel naše trdoglave glave, ki so še vedno polne spominov na preteklost in nam dal novega zaleta.
Polna optimizma sem se lotila iskanja novega člana naše sanjske ekipe … jap, tako smo si včasih rekli … oh, spet tuhtam o starih dobrih (pa najbrž tudi manj dobrih ? ) časih … in razmišljala o mladem nadebudnem diplomantu, polnem energije in volje do dela. Bojda jih imamo celo goro, takšnih, ki končajo družboslovne fakultete zatem pa brezciljno iščejo svojo prvo zaposlitev.
Ne, ne bomo krpali s študentskim delom, dali bomo možnost mlademu človeku, ga zaposlili za obdobje enega leta in mu na ta način omogoči lažji start v njegovi poslovni karieri! Ja, tako sem si zamislila in verjela, da se bo na moji mizi takoj, ko bom o tem obvestila nekaj svojih mladih prijateljev, znašlo na stotine življenjepisov, na razgovoru pa se bo trlo mladih ljudi, ki želijo delati.
Ne iščem posebnih znanj, saj bomo človeka sami naučili, tudi smer ali stopnja izobrazbe mi ni pomembna, velik poudarek pa dam na osebnosti in volji do dela. Hmja, ne vem kaj naj rečem, a med naborom mladih, ki so se te dni posedali pred mojo pisalno mizo, me nihče ni prav posebej navdušil. Nekdo v CV, ki ga lahko da 200x pregledati, lektorirati, prevajati, preverjati in kaj vem kaj še,  vpiše ime meseca  z veliko začetnico,  vejico pa postavi neposredno pred besedo »in«. Halo?! In to nekdo, ki je diplomiral?
Drugi pride na razgovor s 45 minutno zamudo. Baje ni našel naše pisarne. Ohja, verjamem, Koprska se res razprostira po več  vzporednih ulicah, ampak oprostite …. pred razgovorom se je treba malce bolj potruditi!
Tretji je preznojen tako, da je potrebno še nekaj časa zračiti, četrta pride z dekoltejem do popka, peta se pojavi na razgovoru brez, da bi na povabilo po mailu sploh odgovorila (kjer mimogrede piše, da naj termin potrdi), naslednja na veliko kritizira delo pri svojem zadnjem delodajalcu, naslednji po drugem krogu razgovora ne odgovarja na maile niti telefonske klice in ko končno izberem 3 najboljše, mi grafološka analiza pove, da nihče nima osebnostnih lastnosti, ki bi jih oseba na tem delovnem mestu potrebovala.
Kaj naj rečem? Žalostna sem. Poklapana. Kaj naj zdaj? Kličem tiste, ki sem jim že sporočila, da ne ustrezajo? Naj morda spregledam par slovničnih napak? Morda pa je tisti preznojeni imel le veliko tremo in malce slabši dan? Kaj pa če se je tisti z veliko zamudo zgodila le ena velika nesramna nesreča? Naj grem spet nazaj ali pa gremo s polno paro naprej?
Naprej, naprej, s tolažbo, da je vse za nekaj dobro. Poiščimo torej tistega pravega kaveljca, ki ima v sebi dovolj kreativnosti, da zna tudi sam (vsaj miselno) oblikovati lep letak, ki ima dovolj samostojnosti, da se upa pokukati v svet brez mentorja, ki mu obraz obkroža nasmeh, ki spoštuje avtoriteto, tistega, ki se hitro odloča, ki ima organizacijske sposobnosti, občutek za delo v ekipi, ni zamerljiv, rad pomaga in se ne boji drugih ljudi, se ne boji dela, obvlada pisno in ustno komunicirati v angleščini in hrvaščini, predvsem pa zna lepo in pravilno pisati v slovenskem jeziku.
Ni se mi izšlo in nikogar nisem izbrala do datuma, ko naj  naš novi član lahko prišel na ogled našega večjega projekta, ki bi ga v prihodnosti moral organizirati sam. Sem malce jezna sama nase, a kot pravijo, vse je za nekaj dobro. Tudi to bo. Sem globoko prepričana.

Zadnjič je v našem Rotary klubu tekla debata o svobodi. Baje je človek svoboden v tistem trenutku, ko ga ničesar ni strah.

In če je to res, sem prejšnji konec tedna ugotovila, da je moja absolutna svoboda popolna utopija.

Ja, strah me je marsičesa, a med največjimi in najstrašnejšimi strahovi je strah pred bolečino.

Porod smo preživeli brez večjih travmiranj … jah, tam ni kaj drugega, kot da pride ven ….. in itak imaš že vsega polno kapo in nekako že komaj čakaš, da boš končno lahko pogledala konice svojih čevljev. Adrenalinski športi in podobne vaje, niso zame, jaz padam po tleh že na navaden dolgočasen dan, ko se zapodim proti vhodu trgovine, kaj bi šele bilo, če bi se vrgla iz letala (s padalom, seveda). A, kakorkoli se že ogibam bolečini, me ta vedno nekje ujame. In tokrat me je lovila kar nekaj zadnjih tednov. Stiskala sem čeljusti, tlačila kruh v usta, masirala dlesni s Propolisom, a vrag ni odnehal. Počasi sem le sprejela dejstvo, da bo treba spet k zobarju.

Ampak tokrat naj bi bilo drugače. Že zadnjič je zobar sumljivo pogledoval po moji osmici in mi grozil, da bo naslednjič potrebno iz mojega telesa odstraniti tisto edino sled moje modrosti. Ah, modrost bi še pogrešala, nikakor pa ne pristanem na bolečine! Jaz namreč vem, prav dobro vem, da ruvanje zoba ni kačji mašelj …. ne vem sicer, kako to preživljajo ostali, a moje dvakratno puljenje, je pustilo na meni nepozabne posledice. Ja, poleg praznega prostora v ozadju moje ustne votline! Obakrat se je zob med postopkom zlomil in vlečenja kar ni hotelo biti konca ne kraja.

Svoje prejšnje “mesarje” sem že zamenjala s prijaznim in nežnim starejšim zobozdravnikom in v zadnjih treh letih njegovih poseganj v moje zobovje, je minilo brez bolečin, a človek nikoli ni dovolj previden in ustrahovan, zato sem tokrat še pred obiskom mojega zobozdravnika, zavila do ambulante, kjer ti naredijo slikico zobovja. Nisem se pustila odpraviti, ko mi je dotični gospod rekel naj vprašam raje zobozdravnika, če je to res potrebno in kaj konkretno naj slika. Ne, jaz že vem, da pred izruvom želim imeti še spomin na lepe dni, ko sem se še vesela, optimistična in predvsem svobodna smehljala v širni svet. 11€ in 10 minut in slikica je bila v mojem žepu.

Naslednji dan pa na obisk k stričku zobarju! Moja “svoboda” je šla rakom žvižgat, roke so se mi tresle, kot vibrator v delujočem stanju in ko je stric zobar rekel, da imam le zabasane žepke ob dlesnih, bi ga najraje objela in kušnila na njegova zgubana lica. Je podrgnil, podmazal in jaz sem vesela in spet svobodna odcapljala iz njegove ordinacije.

Četrtek je bil to. V petek me je čakal ples. Tak šmensi-fensi, ki mi ga moj dragi privošči le na vsake 5-7 let. Moj zob je še nekaj ščemel in morda celo bolel, vendar kaj bi to v primerjavi s popolno svobodo, ki me je prevevala po odpravi strahu pred ruvanjem. Odplesala sem svoj sanjski ples, zjutraj pa  …… hmmm …. ponovno potiskala pest v svoje boleče lice. Pa kaj je s temi mojimi žepki?! Tokrat tudi stiskanje, kruh in Propolis nista pomagala in muk me je začasno in nekako odrešil le Nalgesin.

A bolečina je postajala vse hujša in postalo mi je jasno, da bo treba v lov za novim zobozdravnikom, takim, ki dela tudi ob vikendih. Moj “stric” svojo ordinacijo zapira v petek popoldne, Metelkova dežurna ordinacija pa baje pomaga le tistim, ki se opogumijo in “osvobodijo” šele ponoči ali v nedeljo. Ne bom vam razlagala iskalne akcije, telefonarjenja in moledovanja za številko tistega, ki bi pogledal mojo ustno votlino in me rešil muk. Nič od nič … in tako sem tisto soboto ob 15h le sedla v avto in se odpeljala na Metelkovo. Bo že kdo tam, ki bo ob nežnem utripanju mojih trepalnic, sklenil, da meni ubogi revici pomaga in ji odpre vrata svoje ordinacije.

Jah, prišla sem do vratarja, zatrepetala s trepalnicami, on me je poslal v zdravstveni dom v bližini, tam sem ponovno trepetala, oni so ostali bolj hladni in me poslali naprej v zdravstveni dom v Mostah. Prazen parkirni prostor, prazni hodniki in prazna čakalnica. Nok, nok, jaz že bistveno manj “svobodna”, potrkam na vrata, na katerih piše nekaj o drm.mr.kr (skratka cela gora jih je bilo) dr. Groznik. G.R.O.Z.N.I??? in še en K na koncu?!

No, stric Grozni K me je sprejel, tolkel po mojih zobeh in na koncu rekel, da ne ve kaj naj naredi, če še sama več ne vem kje natančno me boli. Sem že odhajala proti vratom, ko se spomnim na moj spominek vreden 11€. Potegnem slikico iz torbe, on jo pogleda in mrtvo-hladno reče: “Usedite se nazaj, bova osmico izruvala!”

Kaaaaj??!! O, ne, to pa ne bova takole na hitro opravila! “Ne, ne, ne moreva kar ruvati!”

“In zakaj ne?”

“Jaz vas sploh ne poznam in še tako grozen priimek imate!”

Sestro je od šoka vrglo za meter nazaj, nato pa se je pričela krohotati.

“Ja, res imam grozen priimek, pa grozne klešče in grozno pulim,” mi ni nič prav pomagal.

In seveda sem jaz na to pograbila svojo zdravniško kartico, se poslovila in odpujsala po stopnicah navzdol, nato pa naravnost v varni objem svojega v bližini parkiranega avta. In tam sem sedela. Uboga reva z nevzdržno bolečino v levem licu ter neobvladljivim strahom, ki se je zavlekel v zadnjo celico mojega telesa. Hvalabogu za izume moderne tehnologije, ki poleg neomejenih možnosti komunikacije, omogočajo tudi rahle psihoterapevtske prijeme! Najprej sem poklicala svojega najdražjega in mu potožila o brezizhodni situaciji. Nekako bedasto se sliši, ko nekomu razlagaš, da si po tem, ko si se ravno nekaj trenutkov pred tem mrzlično ukvarjal s težavo, kako najti zobozdravnika, ki dela tudi ob sobotnih popoldnevih in ko si končno našel nekoga, ki ti je odprl vrata svoje ambulante, urno pobral šila in kopita … pa še vse zobe zraven.

Ker me Moj ni ravno najbolje razumel, sem poskusila s tistim, ki me vedno posluša in napisala sporočilo na svoj FaceBook profil. Malo v šali, malo zares sem omenila ta grozni priimek mojega …. no, ni bil ravno moj …. skratka, zobozdravnika. In moj dragi FaceBook mi je odgovoril! Hitro sem prejela zelo spodbudni komentar svoje virtualne prijateljice, da obstajata dva Groznika in oba sta “fejst”. Karkoli je že bilo mišljeno s tem, je pomagalo. Le to sem potrebovala … no, pa še tisto tretjo tableto, ki sem jo še vrgla vase in pa nebogljeni pogled na avtomobilsko digitalno uro, ki se je pod stropom mojega avta neutrudno pomikala naprej. Minilo je kar 45 minut, ko sem končno vsa tresoča sklenila, da počakam le še toliko, da se zadnja številka na uri obrne na 0 in takrat dokončno izstopim in odkorakam naravnost nazaj v ambulanto, se usedem na stol in pogumno in odločno odprem usta … pa naj se zgodi, kar se mora. In veste kaj?! V tistem trenutku mimo mene prikoraka moj ….. no, ni bil še moj …. torej, zobozdravnik. Veselo odprem vrata, misleč, da je g. Groznik dokončno zaprl vrata svoje ordinacije in meni tako ali tako ne bo preostalo drugega, kot da se odpeljem domov. A mi je gospod povedal, da le izkorišča odmor za nakup v bližnji trgovini. Potem pa poti nazaj res ni bilo več, saj če me ob njegovem prihodu ne bi bilo več na njihovem koncu, bi zgodba o prestrašeni pacientki zagotovo šla v dnevno časopisje, jaz pa bi po njihovi ulici hodila le še z vrečko na glavi.

In tako sva čez 20 minut družno vkorakala v ambulanto, sestra se je le vztrajno smejala … pojma nimam zakaj …… jaz sem še nekaj duhovičila, da bi le pregnala tistega, ki je votel, okrog ga pa nič ni, dobila dve injekciji, nato pa hop-cup in zob je bil zunaj. Nič! Čisto nič! Niti najmanjši aw! V trenutku sem bila rešena, odšel je zob, bolečina, predvsem pa tisti, ki je votel, kot najdaljši tunel, okrog pa tudi ne vem, če ga res nič ni!

Večer pred našim odhodom smo sedeli v eni od ljubljanskih kavarn ter debatirali o tem ali bomo našo Helgo nastavili na Madrid, Dubrovnik ali dolino Rena v Nemčiji. Huh, težka so bila pogajanja in po parih urah hude debate je padla odločitev, da nas bo pot tokrat ponovno peljala do našemu Jaki tako ljube Azurne obale, nato do Provanse, od tam pa naj bi nas pot peljala proti severu do Švice, krog potovanja pa bi zaključili tako, da preko Bavarske prečkamo še Avstrijo in se po tednu dni vrnemo v Ljubljano.

Avtodom? Ne, niti slučajno se mi s tem okornežem ne da drenjati po evropskih mestih! Tudi šotor ni opcija. Smo že poskusili pa si res ne želim pospravljanja in postavljanja šotora, ko ti dež namaka hrbet in se ti blato prijema nog vse do kolen in ga še kakšno kilo ali dve pospraviš v prtljažnik in tovoriš še pol poti naprej.

Že nekaj let nazaj smo se dodobra opremili s katalogi raznih hotelskih verig. Najboljše so opcije Accorja (Formula 1, Etap, Ibis, Mercure …) Ti hoteli nudijo opcijo namestitev s trdno streho nad glavo, pogosto klimatizirano sobo, čisto posteljnino in čistimi toaletnimi prostori za prav soliden denar. V Franciji lahko v Formuli 1 (najcenejša verzija) dobiš triposteljno sobo (kopalnice ni v sobi, na hodniku, skupna 4-6 sobam) že za približno 40€.

V Ibisu, ki pa je povsem soliden hotel s tremi zvezdicami, kjer se poleg klime, TVja v sobi in restavracije v sklopu hotela, lahko nadejaš tudi kakšnega bazena, pa se soba za 3 giblje v krogu 80€.

Torej; v zgodnjem sobotnem jutru smo v avto nametali nekaj oblačil, torbo z brisačami in kopalkami za plažo, nekaj jopic za mrzle dni, ki bi nas (in so nas) lahko doletele v hladnejši Švici, tenis torbo z opremo za vsakega od nas, Helgo, tiste prej omenjene kataloge, nekaj zemljevidov in veliko dobre volje …. hmja, no ja … takrat je še ni bilo ravno na odmet, a se je z vsakim dnem dopusta sunkovito povečevala.

Od sobote do sobote smo prevozili 2.500 km, doživeli obilo sonca, nekaj dežja, sopihali po hudi vročini 40-ih stopinj celzija in se naslednji dan zavijali v puloverje na vetrovno deževnih 14-ih, videli veliko, veliko krajev, popili precej kav, pojedli nekaj odličnih večerij, slastnih zajtrkov, se zmrdovali nad skiksanimi odločitvami izbora restavracije, zamenjali 8 različnih hotelov, se sporazumevali v 5 različnih jezikih in se imeli noro lepo.

Kaj več o dogodivščinah pa v naslednjih dneh.

Zadnji del pa tu….Ker je glavna igralka te limonade zahtevala višji honorar, jo bomo žal morali ubiti …. ah, ne, poslali jo bomo na dopust, nadaljevanko pa nekako elegantno začasno zaključili.

Torej takole je bilo; Tomaž je držal vse šope ključev v rokah … no, skorajda naročju, jaz pa sem začela. Prvi šop sem obdelala neuspešno in še preden sem pograbila naslednjega, vtaknila “obdelanega” v žep svojih hlač. Prvi ključ na naslednjem šopu je elegantno zdrknil v ključavnico, se zavrtel in …… haleluja, bili smo v garaži!!

Nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem videla, da vsaj za vstopanje v naslednjo (drugo) garažo, ključa ne bom potrebovala. Vrata med prvo in drugo garažo, so bila, ne le odklenjena, ampak tudi na široko odprta.

V drugi garaži je moj oče, tako kot povsod drugje, namestil odslužene prastare omare. Tukaj so bile tiste stare, lesene, uradniške …. na rolo, kjer se zgornji in spodnji del stikata v sredini, kjer se vanju seveda vtika ključ. Kaj bi drugega!

Omare štiri, vse trde in težko odpirajoče, ključek seveda le eden, ki pa lepo paše v vsako od omar. V čem je že fora teh ključev? No, ključek sem pridno vtikala v vsako ključavnico posebej in z močnim rukanjem le odpirala eno po eno.

V omarah so bili lepo razporejeni stari čeveljci na katere sem že popolnoma pozabila. 3 leta, 5 let, morda celo 10 let stara obuvala, čista, urejena, postavljena v vrsto, kot v trgovini ….. človek bi jih kar opazoval, a počasi sta moja dva postajala nestrpna, zato sem začela omare počasi zapirati nazaj. Mojih superg namreč tam ni bilo. No, ja, je pa moj našel ene svoje, ki mu pred nekaj leti niso bile več všeč, zdaj pa so ga ponovno navdušile in lepo je staro kramo spet vlekel nazaj k nam domov.

Jaz sem skrbno zaprla vse omare, zaklenila prvo garažo, odnesla ključe v hišo, jih obesila na kaveljčke, zaklenila hišna vrata, šop ključev odnesla na tisto posebno mesto v tretji garaži, zaklenila tretjo garažo, obesila ključ na poseben okrasek, skočila čez ograjo in se precej utrujena ((res, tole je bilo doživetje)) usedla v avto.

Opa! Nekaj mi je zažvenketalo v žepu. Uf, šop ključev, …. tistih nepravih na prvem šopu, … ki sem jih pomotoma vtaknila v svoj žep in jih pozabila nato vrniti na kaveljček v stanovanju, je ostal zunaj labirinta.

Ne, ne, niti v najbolj morastih sanjah ne grem ponavljati postopka in tudi tebi dragi ropar svetujem, da si omisliš obisk kakšnega doma, ki ti ne bo povzročal takšnega stresa na delovnem mestu.

Baje so tisti ključi odpirali četrto garažo, neke predale v njej in pa (!) tisto drugo tapraaaavo garažo, kamor sta moja dva takoj po vrnitvi domov morala parkirati svojo staro Corso.

Naša babi je vztrajala na tem, da morata imeti vse ključe na mestu, ko se vrneta domov, zato sem postopek ponovila (ga vi še znate ) še pred njuno vrnitvijo domov …… in povem vam sedaj res potrebujem dopust.

Do druge garaže se ponovno pride pomoču trikova. Torej v predsobi njunega stanovanja na steni visijo 4 šopi ključev. Na enih nekaj piše, na drugih so preko nalepk tako velike packe, da se zapisa sploh ne vidi, tretji napisov sploh nimajo itd. Ahja, pa še ta malenkost, ki mi jo je vame zaupajoča mama mimogrede zaupala; v drugo garažo naj ne vstopam direktno, kajti te garaže jaz baje ne bi znala zakleniti za sabo,….. to bojda obvlada le moj oče. Vanjo lahko vstopim le preko prve garaže, ki ima nato znotraj nje manjša vrata, ki vodijo v drugo.

Najprej sva se s Tomažem postopka lotila tako, da sva pregledovala šope ključev in poskušala razbrati njihove zapise. Nato sva s po enim in enim šopom (od najbolj verjetnega navzdol) racala do garaže in poskušala vtikati enega po enega v garažno (prvo garažno) ključavnico. Bogsigavedi od kje je naš fotr nabral toliko ključev! Pa človek ima na teh šopih zagotovo ključe sefov vseh prebivalcev njihove ulice! Najmanj!

Po polurnem racanju sem in tja ter brezupnim poskusom odklepanja ter predvsem ugotavljanja katerega od ključev sva že vtaknila in kateri je še nestestiran, sva ponovno klicala mojo mamo. “Kako izgleda? Kakšen plastičen krogec ima na sebi … če sploh …v katerem šopu oz. podšopu (saj veste kako to gre, en krog kjer je navešenih 10 ključev plus en novi krog, kjer je spet navešenih enih 5 ključev itd.) je tisti, ki ga iščeva?!”

Razen nekaj spodbudnih besed v stilu “You can do it! Go, go, go!” nama ni znala kaj prida pomagati, oče pa je v ozadju itak le nekaj mrmrajoče komentiral o “mladini” (hvalabogu, vsaj eden me še šteje tja), ki itak danes vse izgublja in ne pozna nobenega reda.

Moj je že cepetal, češ pojdimo raje nove superge kupit … (ja, ja, kljub faksu in bojda višjemu IQ-ju), jaz pa trma, sem stisnila zobe, prestavila v prvo, hkrati pograbila prav vse ključe, ki so viseli na vratih in tokrat s polnim naročjem železja ponovno odracala do garažnih vrat.

“Pa če to počnem do polnoči, a vtikala bom res enega po enega, dokler mi resnično ne bi tudi uspelo,” sem sikala med zaprtimi zobmi.

No, tukaj smo ponovno prišli do napetosti, ko se epizoda brazilske nadaljevanke konča …. bojda … tako pravijo strokovnjaki za te stvari …. tako, da: se pišemo/beremo spet jutri!

Pa zatem. In še malce kasneje.

Torej s ključem iz okraska sem vstopila v področje tretje garaže …. saj še veste, tiste namenjene kozarcem kompota. Stala sem sredi garaže polne nekih starih omar, ki jih je moj oče blazno rad, namesto na odpad, vozil k nam domov, češ saj bodo za nekaj že dobre in tam s pogledom iskala šop ključev, s katerim bi lahko vstopila v hišo. Ne le s pogledom, tudi z rokami sem brskala za ključi … odpirala omarico za omarico …. pa nič!!!

“Tomaaaaaž!”, vedela sem, da me bo prav on lahko rešil tega zame prav nič zanimivega in zabavljajočega labirinta. Ja, on je pač dokončal faks in morda ima celo IQ malce višji od mojega ((čeprav na to ne bi stavila)) “Kje so ti trapasti ključi?!”

Od kje jih je Tomaž potegnil, vam zdaj ne bom povedala, saj nikoli ne veš kdo vse bere te vrstice.

Sploh pa, če tole bere Božiček, mu privoščim, da se tudi on vsaj pol toliko namuči preden v dnevne prostore mojih staršev dostavi vse darile ((ja, ja, vem da so končnice drugačne)).

Predvsem pa ne želim, da bi moja dva izvedela za to objavo in potem spremenila to, sedaj končno najdeno skrivališče…..  in jaz bi ponovno rabila naslednjih 5 let za dojemanje in odkrivanje vseh mišjih lukenj.

In tako sem s šopom ključev končno prišla do vhodnih vrat naše hiše in po treh neuspelih poskusih le v ključavnico vtaknila tisti pravi ključ, ki mi je dovolil narediti korak naprej.

Ohja, v tem stanovanju sem preživela 24 let svojega življenja, a povem vam, da se v njem še vedno ne znajdem povsem …. no, vsaj logike svojih staršev ne razumem. Iskala sem svoje superge po vseh vogalih 70 kvadratov velikega (majhnega) stanovanja, a brez uspeha. In tako sklenila poklicati mamo na morje.

“Saša, ja, včasih kakšna obuvala, ki mi jih prineseš ((ker ima moj oče enako veliko nogo, kot Tomaž, moja mama pa tako, kot jaz, tja dostavljamo vsa naša odslužena obuvala)) odnesem v garažo in jih zaprem v eno od tam stoječih omar.”

“Mami, kateeeero garažo?! Kateeeeero omaro?!”

Druga garaža in pač ena od omar tam … bom že našla, mami vedno verjame vame in mojo iznajdljivost.

A, veste kaj ….. najprej je potrebno VSTOPITI v garažo. O tem pa kaj več jutri.

Ampak prisežem, zgodba je povsem resnična! In če jo moram pisati v toliko delih, potem si lahko predstavljate, kako mukotrpno je šele bilo vse to preživljati

Naša dva sta zelo originalna in ključev glavnih hišnih vrat pač ne skrivata tako, kot večina nas nedvomečih in naivnih državljanov, pod predpražnikom. Nikoli nista tudi pomislila na to, da bi naredila duplikat in tega dala meni, njuni edini hčeri, ki živi manj kot 10km stran od njiju, ne, ne, odločila sta se za najbolj inovativni protivlomni sistem tega časa z imenom Zakomplicirajvmaloro. Povem vam, da v primeru, če vlomilec nima dokončane najmanj 7. stopnje in je njegov IQ najmanj 150, potem tega sistema ne razreši v manj, kot pol ure mukotrpnega razmišljanja. Jaz npr. s svojo sfalirano fakultetno izobrazbo se s tem izzivom ubadam že zadnjih 10 let pa sem mu šele sedaj komaj prišla do dna.

Razen preskoka ograje, sem naslednji korak obvladala še iz mojih zadnjih poizkusov brezgostoljubnega vstopanja in tako kot za šalo iz nekega dvoriščnega okraska snela ključ (spet tak, kot za vrata spalnice) in z njim brez težav odklenila vrata tretje garaže.

Aha, tu pride čas za razlago o naših garažah. Takole je to bilo pri nas; hišo je že zgrajeno kupil moj stari oče, se z družino vselil v zgornje nadstropje, pritličje pa je moj oče kasneje uredil po svojem okusu in vanj naselil svojo družino (v katero sem malce kasneje prišla tudi jaz).

Na dvorišču je takrat kraljevala drvarnica, ki pa jo je moj oče kasneje podrl in tam zgradil najprej eno garažo za svojega prvega fiča, nato pa nanjo napopal še dve … “kao garaži” … Druga-srednja garaža je s tem postala tista Prrraaava, ker je v njej zgradil celo luknjo za eventuelna popravila (čeprav nima niti najmanjšega pojma o avtomehaničnih popravilih in po mojem ni bil spljoh nikoli v njej). Hmja, morda je mislil, da bo njegova edina hči po sfaliranem študiju ekonomije, skočila v vode avtomehaništva . Tista tretja pa je postala nekakšna shramba vseh tistih kozarcev kompotov in marmelad, ki jih nekako ni mogel natrpati v klet, ki se je nahajala pod prostori tiste prve-stare garaže.

Ahja in nekaj let kasneje, ko je njegova ekipa delavcev (sem že povedala, da je bil moj oče po profesiji gradbenik? … no, to ste najbrž ugotovili kar sami) nekje na terenu čistila področje za gradnjo neke nove stavbe, je moj oče domov privlekel še četrto garažo. Neko majhno staro montažno kletko, ki jo je postavil na hrbtno stran svojega celotnega garažnega teritorija. Ta je bila povsem prazna vse do takrat, ko sva s Tomažem kupila najin prvi avto – bolho, ki je itak bila edina možna varianta avta, ki se je sploh lahko spravila v tisto minimalistično tvorbo.

Ah, ne … spet ne bo še razpleta zgodbe! Še malce boste morali potrpeti …. se pišemo/beremo spet jutri.