Saša Gerčar

Danes zjutraj sem se vozila po ljubljanski obvoznici in to tako kot ponavadi, prehitro, z nogo na gasu, po prehitevalnem pasu. Po obvoznici vedno drvim in sem prej nestrpna, kot vljudna in prijazna voznica. V mestu sicer rada ustavim in spuščam pešce, avtomobile iz stranskih cest, ampak po obvoznici pa ne … tam se mi zdi, da je treba drveti in na živce mi gredo vsi, ki so prepričani, da so najhitrejši in 70 na uro vozijo po prehitevalnem pasu.
Še huje je, ko se spravita en drugega prehitevat dva šleparja …..en je za 0,5 km na uro hitrejši od drugega, ampak takole vse do Salzburga pač ne gre in ne more vozit za njem, pa ga je treba enkrat prehitet. In potem to traja in traja … tako, kot je to skoraj trajalo danes. Ampak danes nisem bila nestrpna …. danes se vozim po prehitevalnem pasu, za mano gužva, pred mano gužva, pred mano na desnem pasu pa – torej unem ta normalnem – neprehitevalnem …ja, ne vem, kako se temu reče …no, po tistem se vozita dva šleparja en za drugim in tisti zadnji, en Čeh, žmiga že nekaj časa, da bi on pa prehitel ….mogoče, če bi ga kdo od naših slovenčkov drvečih še pred poldnevom spustil v kolono. In jaz pritisnem rahlo na bremzo …ja, vidim da uporabljam same neslovenske izraze ,…ampak žal teh slovenskih izrazov ne poznam najbolje, torej, samo rahlo zabremzam, nič drugega nisem naredila in Čeh je očitno skužil, da je sedaj tista edina prilika, da se zrine na prehitevalni pas in končno prehiti tisega počasneta pred njim. In ga preeeeeehiteeeeeva blazno počasi, seveda. Jaz mirno vozim za njim. Prehiti, se postavi na desni pas in jaz mimo. In z desnim očesom ujamem, da je dvignil roko in se zahvalil. Halo?! Tip se mi je zahvalil, ker nisem zavijala z očmi in blendala z lučmi in morda še dvignila srednji prst?!

Alko itak ni moja formula za zabavo. Ne vem zakaj, ampak nikoli nisem marala okusa alkohola.
Pivo mi sploh smrdi in ne vem, če sem v celem življenju popila vsega skupaj 3 litre te pijače ….ok, vino ja, ga popijem in mi za kakšne slavnostne priložnosti celo paše …ampak kozarec, dva, mogoče tri in še to mora spremljati dobra in okusna papica, žgane pijače pa bljak …ne maram.

In kakšna sta Jožica in Jože Ermenc – moja dva? Ne vem, morda je to usoda, da se najdeta Jože in Jožica, katerih rojstni datumi se prav zanimivo ujemajo. Eden 23.2., drugi 22.3. Tako vsaj jaz nikoli nisem imela težav pri memoriranju.

Več o Jaki si lahko vsak prebere kar na kakšnem od njegovih blogov : Reči blogu blog,  Prince129 ali Jaka o športu.

Jaz pa; Kot osemnajstletnica sem si predstavljala svojo idealno prihodnost, kot srečen zakon s prelepim in nadvse pozornim moškim, ki zasluži bajne vsote denarja, imamo večjo hišo na obrobju Ljubljane, ob njej bazen (čeprav ne takrat, ne danes ne maram plavanja), pred hišo lep in velik avto, ter štiri otroke. Štiri, ja. Ker sem edinka in sem si rekla, da svojim otrokom ne bom povzročila te osamljenosti. In tega zarečenega kruha sem se preobjedla , kajti imam le enega sina. Še vedno upamo na še kakšnega bratca ali sestrico, vendar se mi pri mojih skoraj 42ih tisti štirje, brez ciganke in še česa, skorajda ne morejo uresničiti.

Poznala sem obe svoji babici in oba svoja dedka, vendar mi je od vseh bila najbolj draga babi iz Ljubljane. Tončka. Umrla je že precej let nazaj …kaj vem kdaj natančno, ker datumi niso moja močnejša stran. Vem, da je bil avgust in to enkrat med leti 1987 in 1989. Umrla je dan pred svojim rojstnim dnem in skoraj dočakala svojih 82 ali 83 let. Vse do zadnjega je bila zelo bistrega duha in vedno pripravljena na pogovor. Skorajda lahko rečem, da je bila moja babi edina, ki me je res znala POSLUŠATI. Nobena tema ni bila nikoli pretrapasta, nikoli ni bilo premalo časa za poslušanje, nikoli ni sodila o zadevah in imela me je neizmerno rada. Vzel jo je rak.

Še danes se s Tomažem spomniva nanjo in jo kdaj pa kdaj omeniva, češ kako bi bilo njej všeč to in to. Tudi Tomaž jo je poznal ..ravno dovolj časa je bila še z nami, da je spoznala tudi njega in bila vesela ob mojem veselju in zaljubljenosti.

Moj mož in hkrati moj najboljši prijatelj. Sicer sva hodila na isto gimnazijo, vendar ker je bil on eno leto starejši, se tam ravno nisva družila, niti poznala bolj, kot le na videz. Več besed sva izmenjala na ekonomskem faksu, kjer sva kot bruca obiskovala vaje v isti skupini. Še isto leto sva postala par. Bila je ljubezen na 100-ti pogled. Danes vem, da sva oba osebi, ki stojita trdno na tleh in ne podlegava trenutnim čustvenim zanosom. Bila sva najprej prijatelja in hitro zatem spoznala, da sva sicer karakterno precej drugačna (jaz sangvinična, on melanholičen), vendar naju druži 1674 podobnih razmišljanj. Spomnim se dogodka, ko sva bila s Tomažem par šele kakšen mesec, s prijateljicami sem odšla v disco (ja, to je bilo takrat in) in za šankom mi je utrujal nek tip. Jaz noro zaljubljena, on pa utruja! Pa mu zabrusim, da me ne zanima, saj imam resnega tipa in ko me on vpraša koliko časa že in mu jaz resno odvrnem, da že 1 mesec, se on ni mogel prenehati smejati.