Saša Gerčar

Prvi del zgodbe.

Pred nekaj dnevi sta se moja dva končno odločila, da svoj dragoceni domek zapustita in se v petih dneh naužijeta Portoroškega sonca … ok, ok, dežja ((ki ga je bilo obilo ravno v obdobju njunega dopustovanja)).

Ravno v tistih dneh pa sem jaz mrzlično iskala svoje teniške športne copate (ali so morda čevlji .. hmja …. superge pač) po vseh vogalih našega doma. Po polurnem obupavajočem tarnanju, je moj dragi končno prijavil, da je morda ravno vrečko z napisom Wilson, pred dnevi na hitro pograbil in dostavil k babi, misleč, da je to sinova teniška oprema, ki naj bi jo on potreboval za tisto dnevni trening. In tako smo tisto lepo sončno nedeljo sklenili, da jo vsi trije mahnemo v moj rodni “kraj” (no, pač en konec Ljubljane) in pobrskamo po mojem nekdanjem domovanju.

Avto smo parkirali na cesti pred prostranim dvoriščem in začeli s postopkom “iskanje superg”.

oz. Kako narediti res vse, da preprečite komurkoli, celo svojcem, da pride v vaš dom.

Ker je zgodba resnična in iz nje ne morem izpustiti nobenega detajla in bo zato tudi malce daljša, jo bom objavljala v nekaj nadaljevanjih.

Moj oče in mama sta še vedno precej vitalna gospod in gospa … oja, v to bi dejansko še bolj verjeli, če bi poznali našo babi. Prisotna pri vseh dogodkih, ki se odvijajo v njunem naselju, obvlada vse vaške …. no, ja, temu predelu že težko rečeš vas … zato naj bodo to ulične čenče, teka naokrog, kot bi jih imela 20, jezik pa ji itak teče, kot da bi ga neumorno trenirala že celih 69 let.

Dedi? No, on ji pač neumorno sledi in se bolj ali manj strinja. Z vsem.

Je kraljica večera Elda sama, njena hči Ana Dežman, kdo od ostalih gostov ali povezovalka programa Bernarda Žarn?

Čeprav znam mojemu kdaj pojamrati, da me “nikoli nikamor ne pelje”,  dejstvo o mojem ‘nikamor in nikoli’ ne bi moglo biti bolj  oddaljeno od resnice. Stalno nekam hodim. Razen službe, ki je itak mus in nas še vedno nekako sili, da vstajamo ob kolikor toliko utečenih jutranjih urah, se našminkamo, peremo zobe, če smo ravno pri volji še kaj zlikamo preden vržemo nase, se sama udeležujem 1000 in en različnih dogodkov, sestankov, srečanj, predstav in športnih udejstvovanj. Zaenkrat na mojem urniku (žal) ni jezikovnih tečajev, imam pa tečaj tenisa, razne sestanke na Jakovi šoli (svet staršev, svet šole, projekt vrednote in še kaj se najde), redna tedenska Rotaryska srečanja, predavanja ta in ona, skoraj obvezno je četrtek (vsaj to šolsko leto glede na Jakov urnik) dan za kino, petek je zadnje čase dan za posedanje na vrtu teniškega kluba Olimpije in klepet s prijatelji, vikendi so rezervirani za kofetkanja, obiske prijateljev, izlete in obvezno Šmarno goro in tako za bloganje zmanjka časa (kar se opazi, kajne ), še huje pa je z obiski kakšnih gledaliških predstav ali koncertov.

Prejšnjič sem preskočila pomemben delček svoje šopkaste dogodivščine.

Mudilo se mi je v službo, imela sem še toliko za povedati, zgodba pa se ni in ni hotela razplesti v lep in romantičen konec. V tem grmu tudi tiči edini zajec, da sem vas pustila tako dolgo trpeti in ugibati.

Torej film zavrtimo malce nazaj … tja k omizju, ko medtem, ko moj mrko gleda in nekaj mrmra, jaz rdečelična in močno udarjajočega srca s svojimi kolegicami glasno ugibam, kdo vse pozna številko mojega mobilca, ve kje delam in ve, da ni za tvegati in dostavljalcu šopkov dovoliti, da brez vnaprejšnjega preverjanja moje lokacije, šopek kar dostavi. Hihitajoče smo jih naštele lepo število, a pri vsakem kaj hitro odmahnile z roko, ko smo v izbor vključile tudi kriterij okusa, saj v cvetličarno Lovšin res ne zaide vsak “Lojze”, predvsem pa smo obupale, ko smo na vse to dodale še vprašanje o galantnosti in pozornosti. Ne, ne, TAKŠNIH danes res ne delajo več! Vsaj v konfekcijskih količinah ne!

Pred pol leta je ena mojih objav požela burne reakcije tako tistih, ki sem jih poskušala zagovarjati, kot tistih (pravzaprav ‘takšnih’), ki so me že v osnovi razkačili in z dogajanji, ki se na blogu niso videla in se pravzaprav odvijala v ozadju, mene pripravili do tega, da sem po dolgih letih zadovoljnega dela v istem podjetju, začela razmišljati, če je to res tisto pravo.

Po prepričanju sem precej liberalna oseba, odprta za marsikakšno razmišljanje, ki v povprečni družbi ni vedno z lahkoto sprejeto, močno pa me razjezijo predvsem ozkogledi in predsodkov polni ljudje. Ravno to je bil razlog, da sem se tistega avgustovskega dne vsa penasta in besna impulzivno spravila za tipkovnico in tipkala, tipkala dokler ni bilo vse izlito na papir …ups, ekran in objavljeno.

Verjamete v tisto, kar ne razumete, ne vidite in ne čutite? Jaz sem en čuden tič, kar se teh stvari tiče. Po eni strani mi je jasno, da danes zagotovo ne poznamo še vsega in da zagotovo obstajajo dimenzije in stvari, ki so nam danes popolna neznanka, a po drugi strani nikakor ne morem iz svoje kože, da ne bi vsako stvar povezovala z meni poznanimi logičnimi sklepanji.

Dobri dve leti sta minili odkar pišem blog.

Z blogom se mi ni odprl le svet pisnega izražanja, kajti ta je bil odprt tudi brez javnega objavljanja mojih misli, ampak se mi je odprl tudi svet novih poznanstev in novih prijateljstev.

Pred več kot letom dni je urednica One Sabina Obolnar posplošujoče in omalužavajoče udrihala po blogerjih, kot zavrtih, zapitih, skorajda zafiksanih in zafrustriranih frikov, ki pozabljajo na družabno življenje in se jim oči svetijo kot ekrani njihovih računalnikov.

Hmja, zase lahko rečem, da sem bila preden sem se spustila v globine bloganja, hiperaktivno in precej družabno bitje, z blogom pa sem to svojo lastnost le še nadgradila. Vpadla sem v skupino ljudi, ki jih druži ljubezen do pisnega izražanja, ki so v povprečju bolj ekstrovertirani, kot ne, kar najbrž pomeni, da se radi družijo, zabavajo in jim računalnik zagotovo ne pomeni edinega tolažnika v njihovem življenju.

Sicer bi vam jih najbrž z lahkoto naštela … če se potrudim bi vam jih lahko nanizala celo kakšnih 240 in to tistih pravih, temelječih na lastnih izkušnjah.

Najbrž vam je vsem jasno, da tu ni govora o izkušnjah s strani froca, ki naj bi iznašel stoinennačin za živciranje svojih staršev. Jaz sem namreč bila ((in sem še ))čisti angel, le beli kodri so mi manjkali in avreola okrog glave. Tukaj je govora o izkušnjah tistega, ki si z ehotonom (alkarkoližeje tisto, kar mi na glavo trpa moja Barbara) že leta prikriva rezultate uspešnega in kontinuiranega izvajanja tega tretmaja.

…. ampak to ni glavna poanta tega zapisa. Danes sem na googlovem analyticu pogledala statistiko obiska Jakovega bloga.

Ja, ja, Volk, ne razburjaj se , jaz se ne vtikam v njegove stvari, ampak Jako statistika ne zanima, on le piše, jaz pa iz marketinškega vidika vedno rada pregledam kaj deluje in kaj ne.

Košnja, pobiranje sena, krompirja ali celo trgatev in s tem moje možno zanimanje za natančno vremensko napoved, so stvari, ki imajo z mano približno toliko veze, kot Damjan Murko in kvalitetna glasba. ((No, ja, priznam, da malce več povezave med košnjo in mano že je, kot med Murkom in glasbo)) ((Aja, to vas zanima, če sem že kdaj kosila? Ja, 2x v življenju pa sem že potegnila avtomatično kosilnico po kvadratnem metru travnate površine))

Torej je najbrž jasno, da se z vremensko napovedjo res nisem nikoli obremenjevala. Zjutraj sem odprla okno ali pomolila nos čez vrata in vremenska napoved … no, razkritje situacije …. se je zgodilo. To je to, več ne potrebujem.

Prvič smo obiskali Atene. Pravzaprav smo bili sploh prvič v Grčiji.

Če smo brez turističnega vodiča preživeli Barcelono in Špance, bomo pa še Atene in Grke in tako smo se ponovno podali v avanturo kar sami. Jah, s temi agencijami je tako, da v glavnem ves čas izleta bebavo hodiš za dvignjenim dežnikom, kar naenkrat ne poznaš več tujih jezikov, ne znaš več sam poiskati niti poštnega nabiralnika, vodiča pa sprašuješ tudi to, kje je najbližji WC. Zjutraj vstajaš skoraj tako, kot za službo, tebi najbolj dolgočasne muzeje si ogleduješ hudo podrobno, saj je dodatno izobraževanje o razmnoževanju čebel še vedno boljša možnost, kot stopicanje in čakanje pred zaprtim avtobusom, najboljših čevljev na tem planetu pa si nikakor ne moreš kupiti, čeprav so znižani za 50%, kajti dežnik tvoje vodičke se uspešno premika v smeri naslednje cerkve, ki te ponovno zanima prav toliko, kot prejšnji muzej zgodovine izdelave čebelarskih panjev. Naka, jaz se tega ne grem več.