Saša Gerčar

Ko sem tristo hrvaških let nazaj hodila v osnovno šolo jaz, je bil ravnatelj strah in trepet šole. Prvega se itak ne spomnim, saj ga po mojem nikoli nisem niti videla. Naslednja ravnateljica osnovne šole, ki sem jo obiskovala je bila gospa z veliko načupano črno frizuro v stilu Jovanke Broz. Gospa se je z izredno mrkim obrazom vsake toliko časa¹ le sprehodila po šolskih hodnikih in nam pokazala, da še vedno diha in vzdržuje red v tej popolnoma razpuščeni luknji.((po njeni strokovni presoji)) Ja, razpuščeni luknji, saj smo imeli med osmošolci zagotovo vsaj 3 kadilce in najmanj 2 pretepača in zagotovo so se vsi držali za glave in razmišljali v kakšen razvrat drvi takratna mladina.

1. najbrž enkrat na leto [↩]

Naš dvanajstletnik je seveda prepričan, da bi svet brez enega dneva televizije, če že ne propadel, vsaj doživel majhno krizo svojega obstoja. No, morda bi še zdržal brez poročil, risank, poljudnoznanstvenih oddaj, vsekakor bi preživel brez španskih nadaljevank, zdržal brez filmov, a nikakor prenesel niti enega sušnega dne brez športnih prenosov.

Pri nas je dom razdeljen na spalni, toaletni in dnevni prostor in v dnevnem se dogaja vse …. v njem ni pregrad, sten ali vrat, ki bi razdeljevale ali povezovale kuhinjo, jedilnico, dnevno ali delovno sobo. Tam delamo na računalniku, se učimo, kuhamo, obedujemo, pomivamo posodo in seveda gledamo televizijo. Vse to počnemo v enem prostoru. In tako se kljub dejstvu, da mene televizija niti ne zanima, zgodi da mi tako kot včeraj, oko zastane na kakšni televizijski oddaji.

priporočam, priporočam in še enkrat priporočam.

Vseeno je ali je nekdo strokovnjak, ali popoln laik, vseeno je ali zmagaš ali ne, saj nagrade so itak BV … organizatorji oprostite, vendar zame, poudarjam - zame 1 leto UPORABE avtomobila, ki je povrh vsega slabši od tistega, ki ga že vozim in mi tako povzroči le težavo kaj narediti s toliko pleha, ni nagrada, ki motivira. Seveda ne rečem, da si nisem želela zmagati … a ne zaradi pleha, bolj zaradi občutka, ki ti ga da zmaga, biti prvi, dosežka s katerim se konec koncev lahko okitiš pri prošnji za novo službo itd.

To sem že povedala, da obiskujem šolo PR-a.
To tudi, da sodelujem …ups, sem sodelovala … v državnem prvenstvu direktnega marketinga.

Danes smo imeli v okviru šolanja predavanje, ki ga načeloma poznam. No, ja, nikoli ne znaš ničesar tako dobro, da se ne bi mogel naučiti še česa novega in danes čeprav sem Aleša Lisca res že mnogokrat slišala, čeprav berem njegov blog in čeprav se že drugič učim preko konkretnih nalog, ki jih dobivam pri tekmovanju, sem znova izvedela nekaj zanimivih stvari.

Ker te dni res nimam praktično nič časa in ker res ni potrebno, da čisto vedno zapišem 3 km dolg zapis, bom tokrat zapisala le en nasvet Aleša Lisca, ki se mi je najbolj utrnil v spomin.

Namreč velikokrat prodajna (ali pa kakšna druga poslovna) pisma začnemo z opisom popolnih bedarij.

Npr. Spoštovani,

Danes je na blogu mojega sina nekdo z imenom Nick pustil komentar, ki je Jako prizadel … no, morda je to premočna beseda … dotaknil se ga je, kar je v redu, saj vsi moji komentarji naj pred objavo zapis vedno še enkrat pregleda in popravi kakšne slovnične napake, niso zalegli. Danes pa bi na vrat na nos popravljal tiste malenkostne napakice na katere se je obesil Nick. Ne, naj jih kar pusti, sem mu svetovala.
Nick (ki se mimogrede niti ni izpostavil s svojim pravim imenom¹, niti z linkom do kakšne njegove strani, je pustil komentar, ki kritizira Jakov način pisanja. Jaka je sicer 12 letni fant, ki po mojem mnenju (in po mnenju njegovih učiteljev Slovenščine tudi), piše dobro …no, pravzaprav odlično (če je potrebno tudi pridevnike uporabljati ocenam ustrezno), zato je najbrž izpadel bedak Nick, ki se preresno poglablja v zapise dvanajstletnika in namesto spodbudne besede ali mirnega klika z miško in nekomentiranega prehoda naprej, za sabo raje pušča sled blata.

1. predvidevam, da mu mama in ata nista dala ime NiCK [↩]

Joj, kaj sem sprožila!

Sedaj pa ena za protiutež. Da ne bomo samo po zdravnikih in sestrah¹ tolkli, bi rekla to, da bolj kot posamezniki, se mi zdi, da je zgrešen sistem.

Pred petimi leti se mi res ni zdelo primerno, da o bolezni oz. zdravljenju svojega moža debatiram z njegovim KIRURGOM. Verjamem, da on lahko najbolje pove, kaj je odstranil, popravil, videl … in pred mene je celo postavil slike in mi kazal neke sence ter mi nekaj govoril …
Saj ne spadam med najbolj neuke, a takrat res 3/4 stvari nisem razumela. In pri vsaki drugi besedi si res ne upaš spraševati kaj pa je to oz. o čem sploh govori ta stric!? Si sploh ne predstavljam svojih staršev na tem istem mestu!
Sicer pa me potek operacije niti ni zanimal. Zanimalo me je, kakšno bo zdravljenje vnaprej, kakšne tablete bo dobil, koliko časa bo v bolnici, kaj potem, ko pride domov, se to lahko ponovi, kako se to opazi … Za to ne potrebujem KIRURGA in če na stvar gledam še s podjetniškega vidika, je za takšne razgovore škoda njegovega časa in bolnico takšen sistem preveč stane!

1. ja, ja, pa bratcih tudi [↩]

Vi pišite kar hočete o Valentinovem, božiču, dedku mrazu, 8. marcu, materinskem dnevu …. a meni so prazniki všeč! In rada dobivam darila! Ampak ne padam na tista darila iz obveze, ko v pisarni zberejo denar in potem vlečejo vžigalico za tistega, ki potem MORA nekaj kupiti in takšna darila so ponavadi takšna … no, ja ….. nekaj podobnega, kot tista kristalna skleda oz. nekaj njih, ki sem jih dobila za poročno darilo in še vedno stoji v neki omari pri mojih starših.

A počasi se zadeva izboljšuje. Ne, ne, moj še vedno ni takšen in še vedno ni prišel niti do tiste stopnje, ko zavije na prvo pumpo bencinsko postajo in na 8. marec domov privleče paketek Ferrero Rocher. Ja, ja, ampak je pa zlat …. pa ?? …. ja, pa tudi …. ja, je** ga, tazga sem zbrala! A zato moj zlati sine ne pozabi na drobne pozornosti. Za posebne praznike itak dobim čestitko ali še kakšno rožico zraven, a rožica se zna zgoditi tudi za povsem navadne dni, ko ga z avtom dvignem¹ pri mojih starših in mimogrede na vrtu odtrga še kakšen cvet zame.

1. ajde, tako se reče [↩]

Saj ne vem, če si tole lahko privoščim?! Zdravnike potrebujemo, so zlata vredni in zdravje je ena najpomembnejših, če ne res najpomembnejša vrednota. Zanj bi dali vse, zato so zdravniki mali bogovi, ki naj bi jih častili, obdarovali in bognedaj kritizirali.

A kaj, ko jaz ne morem iz svoje kože in moram stegniti jezik povsod tam, kjer me kaj moti. In tokrat se mi življenje vrti okrog bolnic, zdravnikov, bolniškega osebja in seveda domov za ostarele občane.

V zdravstvo verjamem in prisegam na klasično medicino. Verjamem in zaupam zdravnikom in verjamem celo, da imamo v Sloveniji kljub precej kaotični situaciji v zdravstvu, še vedno dovolj kvalitetnega zdravstvenega kadra. Ampak (!) …. ja, sedaj pride moj ampak.

V bistvu se mi gode. Šef je prišel iz Amerike in ker si je omislil smučarski vikend, je k temu opravilu povabil še našo družinico in v ta namen smo rezervirali tale hotelčič v Bad Kleinkirchheimu.

Hotel je mega! Res prva klasa! Ponavadi se zmrdujem nad avstrijsko hrano, a tukaj je treba kuharju dati vse pohvale. Kremne juhe so vrhunske, jedi pa ne le okusne, temveč tudi dekorirane, kot v prvovrstni luksuzni restavraciji. Zajtrk je neprimerljiv s kakršnim koli zajtrkom, ki sem ga bila kdaj deležna. Sadja na izbiro od ananasa, manga, suhih fig, sliv, kivija do malin, robid, jagod, marelic v kompotu, mandeljev, orehov …. do nešteto kosmičev, posebej čokoladni drobci iz takšne in drugačne čokolade, kruhov nekaj vrst, žemljice pa v posebni peči, ki jih je ohranjala tople in hrustljave. Siri na voljo v vseh možnih različicah in to kar v kolutih, kjer si si debelino prikrojil sam. Mislim, njam!! Moja dieta je šla absolutno po zlu …. a le za te tri dni … sem že nazaj

Moje razmišljanje se nanaša izključno na nivo plač, ki niso na socialnem minimumu, kot je žal situacija marsikje po Sloveniji. Razmišljam o tistih povprečnih pisarniških plačah, kjer plača ni nikoli tako visoka, da bi se z njo lahko prenehali obremenjevati, a nikoli tako nizka, kot nekateri zanjo malo delajo …. ok, ok, ne me streljat …. bil je le preblisk, hec, joke … vsekakor vsi za svojo plačo neznansko garamo in nikakor ne bi mogli iz sebe iztisniti še kaj več.

Pred kakšnim letom sem poslušala intervju z našim županom Zoranom Jankovičem, ki ga je imel v Kiberpipi in kjer je na vprašanje o tem, kakšne ljudi izbira oz. je izbiral v svojo ekipo, odgovoril, da nikoli ni k sebi vzel človeka, ki je na začetku vprašal za plačilo. Plačilo je posledica dela in dobro plačilo pride kot posledica dobrega dela.