Nikoli ni nič tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše
Naj najprej povem, da sem morala kar nekaj časa razmišljati, kako se tale angleška poslovenjena besedica zapiše. Inter … ok, to mi je še šlo, a view me je popolno izmučil. Torej sedaj vem, vju je pogled po slovensko. Kako lep vju je bil danes iz Šmarne gore! Ohkrščenmatiček!
Ampak ne bom sedaj o (ne)lepih slovenskih besedah ampak o zvrsti, ki jo res zelo rada prebiram. Obožujem interVJUje. Blogorola v tiskani različici bi najbrž kmalu končala nedotaknjena, če v njej ne bi vsakič objavili tudi kakšen interVJU.
tudi blog Odkrito-razkrito me privleče le zaradi njenih odkrivanj blogerjev, najbolj pa mi je žal, da so intervjuji Katje Lenart, objavljeni na Vesti, neslavno končali. Baje razprtije, očitki in fovšija …
Ah, a vseeno nekaj jih je le nastalo in naj bodo dodatno zaznamovani tudi tukaj:
Simona Rebolj - razvpita tečka
Gregor Fras - urednik Blogorole
Fish - ljubitelj dobrih rib
Chef - samooklicani nergač
Zloba - Sanja, ki ni niti malo zlobna
Človek - B(l)ožiček
Vlatka in Grison - dva prijazna
Rok Kašpar - duhoviti mladenič
Z levim ušesom in desnim očesom sem danes spremljala neko oddajo na nekem slovenskem programu, kjer sta voditeljica in Dimitrij Rupel nekaj silno močno pametovala o zadnje tedenskih Dimsijevih izjavah … je rekel, ni rekel, so rekli na Hrvaškem … spljoh mi je čisto vseeno in o tem tako ali tako nisem nameravala pisati.
V učke so mi padle Dimsijeve nogavice. Sicer sem ljubitelj barv in ljubim odštekano kombiniranje barv, za katero bi marsikdo rekel, da je neprimerno. No, celo nek podoben komentar sem zasledila za tole mojo opravico, ko sem pred nekaj meseci 15 minut stala na odru pred 2000 slušatelji, češ da je govor bil v redu, a da se za direktorico ne spodobi takšna čudna oprava.
Priznam, da je ta komentar še bolj vplival na moj krvni pritisk, kot te neumnosti, a vendar po današnjem razgledu na Dimsijeve živo rdeče nogavice v kombinaciji s temno modro obleko, sivomodro srajco ter živo rumeno kravato, bom naslednjič res temeljito premislila, kaj nataknem nase, ko se pojavljam takole na očeh večih ljudi.
Jaka je ob moji omembi stavke in sklepanju1 , da potem bo pa pouk odpadel, vzkliknil:”Super!”
Pa je to res super? Za kaj že gre pri vsem tem?! Za višje plače VSEH v javnem sektorju zaposlenih ljudi? Ali gre morda za posledice inflacije in pretirano poviševanje cen osnovnih živil? Resda ekonomije nisem nikoli dokončala in najbrž mi ravno zato ta računica ne gre skupaj, a vendar, če bi res povišali plače ljudem, ki jih plačuje država, bo ta budget prišel od znižanja plač ministrov? Ali bo država spet na drugem koncu kakšnim drugim revežem vzela?
Res je, imam jih več kot 40 pod kapo, a še vedno nisem darovala krvi. Pa bi jo rada, res! In to ne zaradi klobase, o kateri se že od nekdaj govori in je bila tudi eden od razlogov, zakaj me tam še niso videli … Klobase namreč ne maram, odvrača me že vonj. Bljak!
V mojih šolskih časih so na akcije drveli takrat, ko se je pisal kakšen tečen test ali je bilo za pričakovati, da bo ravno tista oseba poklicana pred tablo. A kateri učitelj le ne bi spoštoval tako plemenitega razloga za izostanek od pouka? No, težavam se jaz nisem ogibala na tak način …. če prav pomislim se jim spljoh nisem ogibala, zato me Šlajmerjeva ni videla od blizu.
Kar nekaj časa sem razmišljala kako Employee review zapisati v lepem slovenskem jeziku. Pregled zaposlenih? Kadrovski pregledi? So to sploh pregledi? Analize? Mah, še najlepše se mi sliši letni razgovori zaposlenih!
Smo pač ameriška firma in kot taki ji pritičejo tudi takšne ameriške finte, kot so razgovori med nadrejenimi in podrejenimi. Prvi tak razgovor sem doživela pred 12 leti. V obdelavo in razmislek sem dobila daljši dokument z nekaj vprašanji v stilu, kaj so moje dobre lastnosti, katere so tiste lastnosti, ki bi jih lahko izboljšala1, kakšne so moje ambicije za obdobje 1 leta, 5 let, 10 let itd.
V Murgle centru imamo mi eno pravo vaško sceno v malem. Ker je naša pisarnica v bližini te velike oranžno plastične stavbe, kjer za čuda še vedno obstaja in živi nešteto takšnih in drugačnih lokalov, jih mi1 tudi s pridom koristimo. Radi popijemo kavico, pojemo kakšno tortico, odidemo na malico, še sreča, da je tam lekarna, jaz mimogrede nakupim hrano za mačka, nabavim sadje in zelenjavo, po novem se je tja preselil celo moj zobozdravnik, naš Jaka je že prevelik in žal smo morali prenehati obiskovati tamkajšnjo pediatrinjo, tam imam stalno prodajalko hlačnih nogavic, ki že vnaprej ve kakšne, v kateri številki, barvi, …. skratka VAS v malem. Ljudje se navidez poznamo, se pozdravljamo in eden o drugem poznamo celo nekaj čenč. Tista tablond se je pred kratkim ločila, tisti gospod, ki kupuje paradižnike je ovdovel, tista dva prijatelja, ki sta vedno kosila skupaj sta se skregala in po novem nobenega več ni naokrog ….
Čeprav sem vpila, pisarila in ljudi prepričevala, da nočem DARIL, se Božiček ne da motiti in tudi letos jih je nekaj odvrgel pred naše duri.
Naša babi1 je itak tako, kot ponavadi nakupila vse, kar ji je le prišlo pod roke in najbrž spet zapravila svoje celoletne penzionerske prihranke.
Jaka je dobil to in ono in tisto …oh, ne bi naštevala, ker sem kar malce huda …. ampak tako je to pri babicah.
Jaz sem dobila:
Sanjate o tem, kako bo nekega dne namesto vas za vami pospravljala povsod razmetan časopis, zlikala vse oprano, posesala in pobrisala prah in bognedaj še skuhala, prijetna, redoljubna in natančna priletna gospa, ki ji boste ob koncu dneva odšteli nekaj ojrov1, ki jih boste v tem času vi kao lažje prislužili s čim drugim? Well, don’t! Kajti v tem ni prav nič sanjskega.
O tem nisem ravno sanjala. Nikoli, res nikoli. A kakršna sem, nikoli nisem bila povsem zadovoljna s stanjem v našem stanovanju, po drugi strani pa nikoli nisem želela postati suženj drgnjenja, ribanja, pomivanja in likanja.
Moja mami me je že v mladih letih učila, kar naj bi pridne ženskice počele celo svoje življenje in mi to vcepljala v možgane, kot navado, ki se ji kratkomalo ne da izogniti. Vsako soboto (!) sem že navsezgodaj zjutraj vzela v roko krpo in brisala prah. Ko sem obdelala celo stanovanje, je bilo na vrsti sesanje in vsake toliko časa sem se lotila še pomivanja celotne kopalnice in kakšnega enostavnega likanja. Spomini na sobote? Grrrrr!
Obdarovanje znotraj družine pretakanje denarja iz moje v Tomaževo denarnico, vmes pa še nekaj ostane prodajalcem, je letos končno ukinjeno. Saj imam rada darila, vendar pa je tale norišnica v decembru res prešla zdravo mero okusa in resnično NOČEM, …. NOČEM (!), da se meni dragi ljudje podijo po trgovinah, trošijo čas za ugotavljanje kaj trapastega bi kupili meni zahtevnici, ki itak z ničemer nikoli ni povsem zadovoljna. Resnično si želim le pozornosti, klica, pogovora, povabila na kavico, morda celo kosilo, večerjo, če govorimo o meni bližjih ljudeh, nikakor pa ne čokolad, kave v še nepripravljenem stanju1, parfumov, bognedaj steklenice vina2, še manj žgane pijače3, in zagotovo ne šampanjca4.
In ker meni največ pomeni pozornost, tudi drugim rada podarjam podobno darilo. Tudi poslovno.
Danes ne bom pametovala …no, mogoče kasneje …. bi pa z vami delila poučno zgodbico, ki jo je zapisala blogerka, ki očitno združuje brains and beauty1 in ima meni izredno všečen videz bloga.
Sentimentalna, kriticna, kolericna, nezna, romanticna, vecna optimistka, hci, mama, zena, delavka, sef, prijateljica, navdusena filmomanka, pogosto nestrpna, hitra, opravljiva, vesela, debela ....no, obcasno ...ampak se rima, vedno polna novih idej, entuzijazma, vcasih popolnoma podrta, vendar se hitro pobere ...skratka Sasa.