Saša Gerčar

… je stavek, ki ga izjavljajo naši Američani ob vsakem težkem življenskem trenutku.

Ok, saj sem hodila k verouku, celo poročila sem se cerkveno, a vseeno ljudem okrog sebe ne izjavljam, da molim zanje. Molim?! Pa ja ne! Še k maši ne hodimo. Jako smo sicer krstili in prav nič me ne bi motilo, če bi želel hoditi k verouku, a silila ga k temu ne bom in tudi sama ne mislim hoditi k maši.

Zakaj ne? Ok, to kar se počne v Vatikanu in podobne smrdljive zgodbe, ki se dogajajo v cerkvi, kot ustanovi, me vsekakor ne motivirajo, a sama vera, poučevanje religije, prenašanje nekih vrednot na otrok, me vsekakor ne moti. Preprosto obiskovanje verouka našemu Jaki zagotovo ne bi škodilo. A kaj, ko naša katališka cerkev očitno nima interesa pridobiti mladih v svoje vrste.

Se vidi, da je čas počitnic …. vsi potujejo in vsi pišejo o državah ter njihovih prebivalcih. Najprej berem Volka in njegovo hrvaško izkušnjo, nato pa Val in njeno rusko … sama sem pisala o Američanih in če bi najbrž še malce brskala, bi našla še kakšen komentar o Francozih, Italijanih, Špancih itd.

Ker delam v mednarodni firmi, ki ima pisarne v približno 30 državah sveta in ker se vsaj enkrat letno nekateri managerji srečujemo na poslovnih sestankih, imam tudi sama svoje vtise o določenih nacijah, čeprav marsikatero od držav še nikoli nisem obiskala in ne poznam več kot enega, dveh ali največ treh predstavnikov.

Val me je seveda spodbudila, da tuidi sama začnem razmišljati o svojih vtisih o Rusih.

Zadnjič sem se razburjala nad dekletom, ki nekako služi mestu Ljubljani …. no, je služila … no, ni ravno služila, Ljubljana je služila njej, tokrat pa bi utež na tehtnici preložila na drugo stran.

Jaka obožuje potovanja. Na potovanjih ima najraje mesta. Mesta s svojim utripom, stavbami, ljudmi, trgovinami, lokali … včasih uživa le v tem, da sedimo v parku, kavarni ali se le sprehodimo po mestnih ulicah. New York je zagtovo nekje tik pod vrhom njegovih najpriljubljenejših, tudi London, Paris ali Barcelona …. a mislim, da se nisem močno zmotila, če zapišem, da pri njem Ljubljana premaga vse.

Ta vikend, bolj natančno to soboto, smo tako, kot že neštetokrat, spet jedli solato Signore s piščancem, majhno piščančjo tortiljo ter testeninsko solato s tuno …. jasno pri Romeu, ki je naš omiljeni lokal v centru mesta. Med potjo do Zvezde, kjer smo si privoščili še kavico pa sva midva z Jakom ponovno morala zaviti v našo Mestno hišo.

Baje se kmetavzarju po ameriško reče Hill Billy, ampak meni je spevneje, če še na prvo besedo dodam y.

Po Ameriki potujemo od kraja do kraja, prečkamo države in se ustavljamo kjerkoli že, medtem pa srečujemo razne ljudi.

Vsem je enako, da so izredno, ampak res izredno, izredno prijazni. Od ustavljanja avtomobilov in dajanja absolutne prednosti peščem, do potrpežljivosti, ko totalno zabluziš in stojiš ko hovdre pred semaforjem in nimaš pojma, da lahko na desno zavijaš kljub rdečemu semaforju, do dajanja komplimentov kar tako za lep dober dan, za nudenje pomoči, ko samo z levim očesom trzneš in pokažeš, da ti morda ni vse jasno … in še in še ….

Skupna jim je tudi močna vera v boga. Molitev pred obrokom v javni restavraciji ni prav nič neverjetnega in preden planejo po hrani, sklenejo še roke v obroč okoli omizja ter se zahvalijo bogu za srečne trenutke. Tudi zelo mladi ljudje. In nihče ne trzne niti z očesom, ko to počne osmerica ljudi pri sosednji mizi.

Vsi mi prav preradi kdaj pa kdaj ((ali pa kar non-stop)) kaj pokritiziramo. Pohvala nam ne leti tako zlahka z jezika. Tudi jaz nisem prav nič drugačna. Tipična Slovenka, ki se raje ugrizne za jezik, kot da bi urejeni gospe, ki stoji poleg mene v hudo dobrih čevljih, izrekla kompliment in ji s tem polepšala dan.

Američani se obnašajo popolnoma drugače. Morda že malce prepovršno, saj hvalijo vse povprek. Skorajda se mi še ni zgodilo, da ne bi prodajalka v trgovini tako mimogrede ob blokiranju nabranih zadevic pohvalila še moje barve las, očal ali pa preprosto fenomenalne izbire knjig, ki sem jih naložila na njen pult.

Eto, jutri si gremo ponovno polnit ego baterije. Itak, saj bo to moj dopust, poleg tega bom tam ugotovila, da se s kilami obremenjujem po nepotrebnem, saj sem sanjsko vitka in fit , poleg tega pa bom dobila zagotovo toliko komplimentov, da bom vsa zadovoljna in samozavestna hodila po svetu še vsaj nekaj mesecev.

Danes sedim v svojem običajnem kafiču, na svojem običajnem mestu in pijem svojo običajno pijačo, v naročju pa blok, kamor si zapisujem ideje, razmišljanja. Tja prihajam v službenem času po dozo miru. Res, naj se sliši še tako neverjetno, v lokal pridem po mir!

Lokal ni nič posebnega po opremi …. prej pajzl, kot karkoli drugega, nahaja se v prvem nadstropju že tako ne blazno obiskanega centra, povrh tega je to slaščičarna, kjer alkohola ne točijo v potokih ((bolj pod pultom stalnim strankam postrežejo s kakšnim pivom)), ker je znotraj stavbe in nima vrta, odpadejo tudi vsi kadilci, poleg tega pa je lastnica očitno ena varčnejših ((da ne bom rekla škrtih)) in tako v tem lokalu ne predvajajo glasbe. Nobene. Že od nekdaj. Jah, to je eden od lokalov, ki mu je že po tanizki tarifi bilo težko plačevati SAZASU, zato sedaj očitno nima nobenih težav pri uvedbi SAZAS-ovih novih tarif.

So besede našega dvanajstletnika, ki z nama z možem spremlja današnja Trenja. Pa hudiča naj že kdo kdaj Slaka povabi za omizje, da ne bo vedno le v “ozadju”, saj ima toliko za povedati!

A danes je res prekosil samega sebe! Pa kaj je imel delnice v Pivovarni Laško ali kaj?! Obdolževanje in napadanje je prešlo že meje dobrega okusa za nekoga, ki je v oddaji le VODITELJ in ne eden od povabljenih.

Takole je bilo s temi avtomobili. O tem, da obiskujem tole luštno šolo sem že pisala. Tukaj nas poskušajo naučiti resnih stvari, a meni očitno po glavi rojijo le neumnosti. Na nekem predavanju je predavatelj omenil, da PR avtomobilske industrije gradijo na tem, da znamke pripisujejo določenemu tipu ljudi. Ljudje pa ovce to zagrabijo in in tako vsi švedski loverji, ki jih peče vest zaradi najetega ljubezenskega gnezdeca za popoldanske skoke čez plot s svojo tajnico, posegajo po tipičnem družinskem avtu- Volvo karavanu. Jim dviguje …. ah, kaj že?! …. libido, baje.

Pa poglejmo velikost;

Majhen avto (Smart, Fičo, Mini, Twingo, C1, C2, Ford Ka …) vozijo vsekakor in predvsem bejbe. Če sta v družini dva avtomobila, bo tamalega dobila ona, ker ji je tako baje lažje manevrirati po mestu – tako pravi on, a resnica je takšna, da le ona zna v tako majhen prtljažnik spraviti laptop, nov zavoj wc papirja, škatlo praška, mehčalec, nekaj škatel mačje hrane, 3 zavoje plenic, nekaj sadja, zelenjave, gajbo piva za njegove prijatelje ter po možnosti še zložljiv voziček. Torej majhne avtomobile vozijo pametne, spretne in okretne bejbe ter neobremenjeni skulirani tipi.

Moji starši so poročeni že tisoč let …. ma, ne vem … od vekomaj, kmalu bosta slavila zlato poroko, tudi starši od moje mame so bili skupaj dokler jih smrt ni ločila in vmes uspeli slaviti tudi svojo zlato poroko. To je bilo tisto slavje, ki je mojega za vekov veke odvadilo popivanja …. ja, res, bili smo v Gornji Radgoni, moji sorodniki so se malce “spravili” na ljubljansko srajco in mu težili s pijačo. Vse je bilo pod kontrolo, dokler ob polnoči steklenice vina ni odprla moja alkohola nevajena sestrična. Imela je rojstni dan in moj je z njo pogumno nazdravljal in nazdravljal in nazdravljal. V pol ure sta bila “koma”. Totalna aviona. Smešno a hkrati srhljivo. A ne bom tukaj o nočnih vajah in jutranjih vonjavah v stanovanju moje sestrične ((kjer so namestili tudi naju)).

S koncem tega šolskega leta naš ravnatelj odhaja v pokoj. Izbrati je potrebno njegovega naslednika.

Zadnjič smo se zbrali v šoli predstavniki staršev in šole ter poslušali 5 kandidatk, ki so pravočasno oddale prošnjo za delavno mesto ravnateljice. 5 različnih pristopov, 5 različnih tet, 5 različnih načinov predstavitev, načrti pa so si sicer več ali manj podobni, saj tople vode nihče ne more izumiti, a priznam bilo je zanimivo.

Dve kandidatki nista bili vredni razpravljanja. Najbrž sta prav prijetni osebi, vendar pa njun nastop v nas ni vzbudil niti najmanjšega zaupanja, ostale tri pa so bile precej zanimive.

Sama sem na sestanek prišla z že izdelanim razmišljanjem, da je za naše otroke edina in najboljša možnost, da izvolimo učiteljico, ki se na to delavno mesto javlja iz vrst kadra te šole. Ima vsajene vrednote obstoječega ravnatelja, celo izvoljena za ravnateljevo pomočnico, prijetna oseba, katere razmišljanje je precej podobno mojemu. Torej?!