Saša Gerčar

Zadnjič je spet k meni priromalo eno tistih verižnih pisem, ki bodo povzročila, da bo moja rit 2x prevelika¹ in joške do popka², če ne bom tega razposlala na najmanj 99 naslovov.

In čeprav vsakič znova ob takšnih mailih dobim mumps, škraltinko in ošpice hkrati, moram priznati, da pa maile le odprem in preberem. Moram ja videti, kakšna katastrofa mi sledi, ker pisma ne bom poslala naprej

In tokrat sem dobila 1000 in en nasvet od Dalay Lame. Razen rahlo kičastih slik in tistega rahlo butasto postavljenega teksta, ki se počasi pojavlja na ekranu³ je bila stvar čist ok in prebavljiva in celo nekaj stvari se je našlo vmes, ki so mi dale misliti.

Ne dovoli, da zaradi malega nesporazuma izgubiš veliko prijateljstvo!

1. uf, zdaj pa vem zakaj je tako! [↩]
2. ja, tudi tukaj sem popušila [↩]
3. a res ne morejo to v Times roman v Wordu napisati? [↩]

Nekatere pravijo, da gredo raje še enkrat rodit, kot k zobarju in jaz ob tem močno prikimavam. Z rojevanjem itak nimam posebno močnih izkušenj, saj sem skozi to vajo šla le enkrat, za drugo pa še vedno upamo in vztrajno delamo na tem , a vseeno lahko rečem, da sem kljub strahu pred bolečino, porod prešla, kot keks.

Imam morda visok prag prenašanja bolečine? Le kdo si je izmislil to kvalifikacijo, ki je nadvse neumna in nemerljiva?! Koga bolj boli, tistega, ki kriči do onemoglosti, ali tistega, ki od bolečine omedleva?

Če sodim po tisti mučni vleki kocin dol z mojih relativno dolgih nog …. ja, hudiča pri takšnih zadevah bi raje imela celo krajše in predvsem ožje noge¹, potem sem tam nekje na sredini. Saj kar gre, a pri tasladkih mi le stopijo solze v oči.

1. in tako bistveno manj travnatega površja [↩]

Zgodba je povsem resnična, dogodila se je pred kakšnimi 5 leti v okolici Gornje Radgone. Ja, ja tistega mesta, ki je po tem filmu postalo izredno znano. In ki ni v Prekmurju! Od tam izvira moja babi Micika. Žal je pred malce več kot letom dni moja babi umrla, a pred tem nam je zaupala tole veselo zgodbico. Moja babi je bila vedno pripravljena na neumnosti in vragolije, vendar je v tej zgodbi ona zgolj pripovedovalec, glavne akterke pa so njene prav tako priletne prijateljice.

Tri priletne prijateljice so za dan mrtvih nameravale skupaj z avtom oditi na mariborsko pokopališče. Ceste so bile kot ponavadi zatrpane z avtomobili, zato so se odločile do cilja peljati kar preko Avstrije. V Radgoni čez mejo, pa nekaj km po Avstriji, pri Šentilju pa spet nazaj v Slovenijo in do Maribora.

O tem, da ima moja dobra prijateljica salon pohištva in dodatkov takšnih¹ in drugačnih² sem že pisala.

In vsako leto v mesecu designa moja prijateljica organizira Dogodek.³ Lani sem imela nek učinkovit izgovor⁴ , letos pa se temu nisem in nisem mogla izognit.

Ja, Naca me že pozna in tokrat me je na tole povabila že dva meseca nazaj. Poslala mi je SMS: “Vabljena na dogodek, ki bo 25.10.”

Glede da sem SMSe vajena dobivati bolj za zadeve kot je tole “Sem na poti. Zamujam.” ,sem odgovorila:”A leta 2008?”

No, zadeva se je odvila 25.10.2007 in ne boste verjeli, tudi moja malenkost je bila tam.

1. za v stanovanje [↩]
2. za navesit nase in obse [↩]
3. kaj čem tako se zdaj tole prevaja v slovenščino [↩]
4. saj se ne spomnim točno, a nekaj je moralo biti [↩]

Sem romantik. Ja! Rada gledam romantične filme in se ob njih popolnoma raznežim in včasih … za trenutek …. za majhen majceni trenutek ….. verjamem, res verjamem, da obstaja večna ljubezen in da obstajajo princi na belem konju.

In danes imam to potrjeno!

Jah, ta princ ni ravno poročen z mano … pa v bistvu ni niti princ, prej mogoče princesa ….. no, ampak po vseh lepotnih normativih bi to teto tudi res prav težko uvrstili med princese

A vseeno zgodba je nadvse romantična in lepa in ni Grimmova. In je čisto resnična. No, če gre verjeti televizijskim posnetkom. Tako kot ponavadi sem tudi danes le z enim ušesom in enim očesom¹ spremljala dogajanje na televiziji. In v enem trenutku ujamem informacijo o gospodu iz Poljske, ki se je po 19 … devetnajstih …. DEVETNAJSTIH letih zbudil iz kome!
Informacij pred tem nisem slišala ….kao neka nesreča in ata je pri svojih štiridesetih padel v komo. Teta je ostala s štirimi otroki in atom, ki je vseh 19 let ležal z odprtimi očmi in …. ja, … in nič. A ta teta je verjela, da se bo nekoč zbudil. Halo??!!!

1. hvalabogu za takšno razporeditev, kjer imamo kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo v enem prostoru [↩]

O Toše Proeskemu so itak vsi pisali. Jaz ne bom, ker nimam kaj konkretnega povedati, razen tega, da me je tako kot vsakega drugega stisnilo pri srcu ob misli, da se je končalo življenje tako mladega in tako perspektivnega človeka. Ko smo se doma še vedno pogovarjali o Toši oz. o minljivosti življenja, nas udari še ena podobna zgodba, tokrat iz nam bližje okolice.

Kolega …. pravzaprav znanec, z njim sem nekoč hodila na tečaj Nemščine …. iz druge zgodbe pa bratranec naše svakinje, naš vrstnik, oče treh otrok, uspešen in izobražen človek, nagnjen k športnemu in zdravemu življenju, je v soboto umrl. Ni doživel prometne nesreče, ni umrl po dolgotrajni bolezni, umrl je v bolnici, iznenada, nepričakovano.

Zadnjič šibam po pizzo za Jako. Naročim Margerito, vzamem, se usedem v avto, Jaka kliče in javka, da on bi pizzo z rukolo. Ej, ni problema, grem nazaj in poprosim naj mi dodajo še tega zelenega hudiča.

Nekako napol vrinem se pred visokega gospoda, ki je očitno ravno prišel. Se obrnem in ugotovim, da je to stric, ki nam je pred 4 leti prodal našo hiško.

“Oooo, pozdravljeni, vi ste nam pa hišo prodali!”

“Oooo, vi ste jo pa od mene kupili!”

A on to mene zaj****? Ampak gleda prav prijazno.

“Vi imate pa dober blog (uno varianto z ozkim o)”

Aaaa??!! Un moj telečji pogled …. Saj nimamo bloka?! Hišo, hišo ste nam prodali!

“Saj pišete blog, a ne?”

Aja, blog (s široko varianto o-ja)! “Ja, ja, pišem. A vi berete?”

“Ja, ja, berem. Sem vam hotel povedati, da mi je všeč.”

Podobnosti med temi posti vas zanimajo, kajne?

Ne, ne še takoj … saj veste, da moram jaz najprej 3 ure pisati, da pridem do bistva

Prva zgodba: Ko sem zapisala tole zgodbico, se je meni osebno zdela prav prisrčno zabavna in napisana v nekem meni značilnem slogu. Takšnem, ki ga ponavadi uporabljam ob posredovanju kritike …. takšnem, ko si mislim, da sem duhovita (no, morda celo uspem koga nasmejati), ko z nekakšno vzvišeno ironijo pljuvam po nekom, ki mi ni naredil prav nič, kriv je le tega, da mi nekaj na, ob, za, pred … njim ni všeč in to moram pod nujno, obvezno spraviti iz sebe.

Nekaj dni po objavi posta sem prejela mail od Damjane Golavšek. Čisto prijeten in prav nič nesramen mail, kjer mi je Damjana sporočala, da jo je moj post prizadel. Aaaaa? Vraga, pa saj nisem prav nič takšnega pisala ?!!! Tako sem mislila, tako tudi odpisala … še en, dva maila sem in tja in na koncu je (menda) konflikt zglajen.

le, da nisem hotela že zadnjič napisati celega seznama.

Eto na prvo mesto tokrat dam Ateistka.  Je eden mojih “najstarejših” piscev. Ne, ne vem koliko je star …. sploh ga še nikoli nisem srečala… star je le po svojem statusu v moji blogoroli.

Ko sem začela s pisanjem, sem se sprehajala po blogosferi in naletela na njegov zanimiv slog pisanja. Takrat bi ga najbrž v poplavi vseh blogov spregledala, saj so zame itak bili vsi novi in večinoma zanimivi, če me Ateistek ne bi nase nekako “zavezal”, ko mi je že čisto na začetku moje blogerske poti, dal to čast, da sem med redkimi izbranimi, ki jih objavlja na svojem blogu v stranski koloni. Tako sem seveda morala iti zatem kar parkrat preverit kaj za vraga je tega tipa prepričalo, da da na stran link do ene avše , ki piše povsem drugačne stvari, kot on. Čeprav me potopisi ne privlečejo, kajti potovanja raje doživljam, kot o njih berem, pokukam na njegov blog kar redno in čakam na kakšno provokativno temo o religiji.

Nekoč mi je nekdo povedal nekaj. Rekel je naj se vedno vprašam kaj je motiv, ki se skriva za potezo nekoga, ki se guzi okrog mene. Nema ljubavi kar tako, vsi mi naj bi imeli za hrbtom kalkulator, kamor na hitro vržemo tisti plus in minus in ugotovimo, koliko je še vredno izgubljati energije za tisti večerni poljub.

Ma, saj sem romantik, res sem! Se raznežim in razjokam ob ameriških limonadah, a v RL mi je več kot jasno, da ga ni princa, ki bi na belem konju prihajal in bi skupaj odjezdila po ulicah New Yorka, čeprav vedno znova upam, da morda pa te moje blodnje ne držijo.

Kaj pa vi mislite?