Saša Gerčar

Danes ne bom kritizirala. Ne, danes je dan za hvalo. Prvič: tole vreme me bo itak uničilo… dežuje, boli me glava, ura je skoraj osem zvečer in jaz še čepim v službi … itak pa vem, da ne bom mogla vsega dokončati …in jezna sem …in dežuje ..aja, to sem že napisala … no, pa polna luna je bila včeraj … in glava me boli… aha, to sem tudi že napisala.

Torej ne bomo več jamrali, ampak le hvalili. In ne bomo hvalili filma, ker zadnje dni itak nimam časa za kino, kaj dni, tedne …torej … tako, hvalili bomo ljudi.

A mislite, da so slepi, nemi in gluhi le na Šmarni? Ne, ne!

Ste že doživeli, da vprašate sodelavca na hodniku, če ima pri sebi morda tisti račun izpred enega tedna …..bla, bla …, on pa nebunemu, odvihra mimo vas, kot da vas ne vidi? Ne? Jaz tudi ne, sem pa že tisočkrat doživela podobno situacijo, če sem to isto vprašanje istemu kolegu poslala po mailu. Po mailu zadeva očitno funkcionira povsem drugače???? Vprašanje postavljeno na ta način, se premleva, stiska, odide na ministrstvo, pregleda pol omare fasciklov??? …… in potem čez en teden prileti odgovor “Sori, ne najdem” A???! Kaj ne najde?!

Tole bo najbrž grda kritika, sploh ker bodo kritizirani tole najbrž tudi kdaj prebrali … ampak morda pa bo pomagalo za vse prihodnje takšne in drugačne dogodke.

Nekateri so enostavno gluhi, mutavi, kakšni celo slepi pa čeprav so njihovi slušni, govorni ali vidni organi v več kot odličnem stanju … ne vem, najbrž imajo prizadet kakšen drug živec ali možganski predel, ki jim ne funkcionira dovolj dobro.

To itak že skoraj vsi, ki berete moj blog veste, da ob vikendih dokaj redno obiščem Šmarno goro. Med najinim vzpenjanjem ali spustom …. predvsem spustom, ko ne dihava, kot … ja, ja se da Tomažu včasih kakšne stare damice ali kakšno malo deco ogovarjati, jaz pa v glavnem nimam talenta za takšno brezciljno nakladanje, zato pa vseeno rada glasno in jasno pozdravim. Nazaj dobim pa …. hmmm … klik z očmi, …. včasih tudi, no, ne smem lagati, včasih tudi kakšen orn’k pozdrav, a večino je bolj v stilu Guten tag i tebi ….

V domačem nabiralniku se pri nas ne znajde nič drugega, kot računi, milijon obvestil o stanju na bančnih računih … ki jih itak ne potrebujem, ker me o tem obveščajo vsako jutro po SMSu na moj mobilnik, pa še klik imam, pa še na bančnem avtomatu lahko vedno preverim … in pa dva milijona reklamnih obvestil. Aja pa kakšna čestitka za Božič in Novo leto pa še ta takšna na pol reklamna od kakšnega prodajalca očal ali turistične agencije.

Pred nekaj tedni pa se v našem nabiralniku znajde nekakšno povabilo. Naslov je naš, izpisano je ime Saša Gerčar, pošiljatelj pa povsem neznan …. ena gospa s priimkom, ki ga ne poznam iz Celja nas vabi na srečanje Kr’nčkov (kar sploh ne vem kaj ali kdo to je) v neko gostilno v Ljubnem ob Savinji. Tole je spet ena natega, si mislim, sigurno nam bodo potem tam pokazali krasno posodo, ki kar sama kuha, ali kreme, ki zgladijo gube tudi sedemdesetletni mami. Tole Ljubno me vseeno malce zintrigira, kajti to je bilo rojstno mesto mojega starega očeta in povprašam moje starše.

Nešteto zgodb imam iz preteklega tedna. Zanimivo, kako postane svet zanimiv, ko stopiš iz dnevne rutine in počenjaš popolnoma druge stvari, kot navadno.

Torej; Portorož, hotelski komleks Bernardin … v glavnem Grand hotel Bernardin, nekoč imenovan Emona …. sicer pa le zakaj Slovence tako veseli non-stop menjavati imena, grrr ….. še dobro, da tudi tega hotela niso poimenovali Pučnik, Janša ali kaj podobnega …. 1 teden garanja za ekipo osmih ljudi iz naše pisarne in pa še nekaj zaposlenih iz naših tujih pisarn, 1200 obiskovalcev, kup tujih jezikov, največ je bilo slišati ruskega, prekrasno vreme in uspešno izpeljan projekt.

Slovencev praktično ni bilo …. no, kakšnih 15 se jih je hitro porazgubilo med množico tujcev, tako da sem imela ves čas občutek precejšnje “izgubljenosti” … v bistvu je precej osamljen občutek, ko se ves teden okrog tebe giblje množica ljudi, ki govori rusko, romunsko, madžarsko, češko, poljsko …. ti pa z njimi kljub znanju kar nekaj tujih jezikov, ne moreš komunicirati.

Prepričana sem, da bi strašansko bentila, če bi bila stanovalka predela Ljubljane, ki ga je gospod Jankovič zaprl za ves promet in se razpisala na dolgo in široko o tem, kako je najprej ljudem potrebno ponuditi alternativo, nato pa ukrepati tako odločno in konkretno. Vendar ne bentim …. pravzaprav to odločitev pozdravljam, saj nisem stanovalka tega predela Ljubljane in takšne želje nikoli nisem imela in sem prepričana, da mi tudi nikoli ne bi padla na pamet.

Leta nazaj sem prebrala luštno rumeno knjigico ….v glavnem si stvari zapomnim glede na barve in oblike in manj po imenih … tako, da zelo redko znam povedati naslov knjige ali filma, še manj avtorja ali režiserja ….no, razen, če sem prebrala že 5 knjig istega avtorja, kot so knjige Victorie Holt, ki sem jih požirala v letih pubertete ali pa kasneje knjige Johna Grishama, drugače pa hmja …. pri režiserjih je še huje, kakšen Villiam Hitchkock, , Quentin Tarantino ali pa Steven Spilberg še gre, ostalo pa že bolj tako tako.

V našem podjetju N-21 izdamo vsak mesec vsaj eno novo knjigo in v glavnem si jih zapomnim le po barvi ovitkov. Torej pred leti sem prebrala luštno rumeno knjigo, vendar ta mi je tako segla v srce, da zanjo celo vem, da jo je napisala Florence Littauer in se v slovenskem prevodu imenuje Osebnostni plus. Kar nekaj let je bila ena naših večjih prodajnih uspešnic.

Ne vem kaj je danes v zraku, ampak nekaj me jezijo tisti, ki naj bi bili ODGOVORNI.

Sama se nikoli ne spotikam ob plače ministrov in prav vseeno mi je, koliko kdo zasluži … mislim celo obratno, kot večina, in sicer, da bi lahko imeli naši politični vrhovi boljše plače. Saj so top of the top, smetana vseh smetan in predvsem najbolj odgovorni za to, kar se dogaja v naši državici.

Najprej me razburi Bručan s svoji mlečno izjavo, da bi odstopil, če bi …mogoče …ampak itak ne bi …. My ass!!

Potem pa izvem … sori bili smo na dopustu v Italiji in malce odrezani od lokalnih informacij …. da se je na odseku, ki ga itak vsako jutro milijonkrat prekolnem, ko se znova ravno na najbolj nemogočem vstopu na obvoznico (Bizovik), poskušam agresivno prebiti med dokaj hitro in strnjeno kolono vozil, zgodila tragična nesreča. Sedem mrtvih!

Kaj naši ministri nimajo jajc? Ahja, vsaj temu za zdravstvo bi jih lahko umetno dodali.

Na vprašanje … na vprašanje …. torej ni sam potegnil in izjavil tega nujnega zaključka celega pediatričnega cirkusa ali bo ob PONOVNEM felerju neizpolnjevanju rokov pri gradnji pediatrije, je minister Bručan izjavil:
“ČE bom res jaz kriv za to, bom o svoji EVENTUALNI (mislim, da je dodal tudi ta pogojnik) odstopitvi RAZMISLIL”

Halo?!

Kaj ko bi dodal še en pogojnik in “bom” zamenjal z “bi” … in najbrž bi mu večina nas le verjela, da on že BI razmišljal ….. pa kaj, ko ne gre.

Spet ena takšnih, ko sedim doma za mizo, pred mano računalnik, delam nekaj za službo, v ozadju pa nekaj brblja na naši televiziji. RTV Slovenija 1 in oddaja V kadru. Ne poznam oddaje, prav tako kot tudi zadnjič nisem poznala oddaje Prvi na vasi, ki sem jo zadnjič opisala, kot nekaj kar me nikakor ne prevzame in na to dobila kar nekaj burnih reakcij tet, ki pa so nad takšnimi oddajami in govejo glasbo navdušene.

Za protiutež, da pokažem, da nisem le gnjavator in da vseeno ljubim glasbo, naj tokrat zapišem, da sem glavo dvignila in oddaji prisluhnila, ker sem zaslišala meni strašansko ljub vokal. V oddaji je bil gost Oto Pestner. Obožujem Ota Pestnerja. Oto ima vokal ob katerem se raznežim in pesmi, ki jih prepeva on, se nikoli ne naveličam. Balade kot so Mati bodiva prijatelja, Tvoje solze, Vrača se pomlad so tiste ob katerih si radio navijem do konca in zraven prepevam na ves glas.