Saša Gerčar

V službi urejamo vize za neke tujce. V septembru organiziramo mednarodno prireditev za 12 različnih evropskih držav. 1200 ljudi 1 teden v Portorožu. Velik projekt, ki postaja še večji ob dejstvu, da Rusi, Ukrajinci, Moldavci, Turki in Romuni potrebujejo vstopne vizume.

Čeprav je za nekatere to enostaven administratvni postopek, je za nas to čudo božje. No, zdaj smo se počasi že naučili

Naš konzul v Kijevu me je prav prijazno poklical in razložil, da je treba za takšne zadeve izpolniti obrazec, ki se imenuje garantno pismo in za vsakega posameznika jamčiti in seveda tudi odgovarjati, če se kaj zalomi.

Punce so obrazce izpolnile in potem je kolegica odšla z njimi na našo upravno enoto. Nič od rešitve! Se je vrnila češ, da moram tja oditi jaz. Ko sem vprašala kaj je namen mojega obiska tam, mi je bilo takoj jasno, da ne more nihče drug, kot le jaz sama, overiti MOJEGA podpisa. Valjda ne more moja kolegica tam dokazati, da sem se tam pokracala ravno jaz

Ste že slišali za Network 21? Kaj pa Amway? Pa Top-shop? Smiljan Mori? In kaj pomislite ob tem?

O tem sprašujem zato, ker sem se pred dnevi z nekom pogovarjala o podjetju Lisac&Lisac. Podjetje, ki ga jaz osebno zelo cenim. Že nekaj let odlično sodelujemo in o njihovem poslovnem obnašanju in vsem kar sodi zraven nimam pripomb. Pa je oseba ob omembi tega imena zafrknila nos, kot da kaj smrdi. A??!

“Ja, saj verjamem, da so OK, ampak a veš ….oni so tisti, ki ful težijo in posiljujejo folk …..”, mi je oseba razložila.

Rada sprejemam darila, o tem sem že pisala, še raje pa jih dajem.

Okrog daril ponavadi zganjam cel cirkus in niti slučajno ne dam iz rok nekaj, kar sem dobila pred kratkim jaz in je bilo na žalost tako neustrezno, da še vedno leži na naši podstrehi in čaka na boljše čase …. no, priznam ….kakšni tetki v tretjem kolenu pa le poturim kakšno kristalno vazo ali set “lepih” rožastih prtičkov.

Prijateljem in sorodnikom pa kupujem darila po tehtnem in dolgem razmišljanju, ki se navadno začne kakšen mesec prej (sploh za Božič) in se začenja tako, da na list papirja zapišem hobije ali eventuelne želje, ki so lahko tudi popolnoma abstraktne v odnosu nakupa darila …npr. dokončanje faksa ali imeti svojo jahto ….
In vendar iz vsake želje se da izpeljati neko varianto za nakup darila, ki bi ustrezal ravno temu.

To, kaj imata skupnega depresija in samomor je najbrž vsakomur kristalno jasno, od kje pa se je v to kombinacijo prikradlo govorništvo pa najbrž ni jasno niti Zdravku Zupančiču ali Andreju Marušiču, ki sta to čudno kombinacijo tudi zakrivila.

Jaz imam seminarjev in predavanj itak polno kapo že po službeni plati :), poleg tega sem kuhana in pečena v kinu, zato po pravici povedano niti ne sledim raznim koledarjem in napovedim takšnih in drugačnih dogodkov. Žiga pa s svojo energijo prelaufa in pregleda res veliko stvari in odkar imam srečo, da ga poznam pobliže, mi je namignil za kar precej koristnih in zanimivih predavanj. Mogoče pa me lahko počasi prepriča že celo v shujševalne obliže

Tokrat mi je namignil za predavanje Zdravka Zupančiča in Andreja Marušiča, ki sta se odločila napolniti Gallusovo dvorano Cankarjevega doma.

Nekateri ste me spraševali, kje sem dobila tisto barvasto »kačo«, ki se mi vije okrog vratu na moji fotki na tem blogu. Pri Naci sem jo kupila! Naci je moja nartabolša prijateljica in skrajni čas je, da opišem in kakšno lepo rečem tudi o ljudeh, ki so mi blizu.

In zato se danes posvečam spominom.

8 let nazaj, ko Jaka še ni bil vezan na šolske počitnice, smo se na morje odpravili, ko na plažah še ni bilo gužve in ko v zraku še ni puhtelo od vročine.

Začetek junija pred osmimi leti:
Tomaž, jaz in Jaka v vozičku se sprehajamo po Lignanu. Prvi večer naših dvotedenskih počitnic. In poglej, poglej na ulici sredi Italije srečamo tričlansko družino ljubljančanov. Saj veste, kako je ko srečaš zemljaka v tuji deželi …doma bi odbrzel mimo, tam pa …..

Danes praznuje brat od moj’ga dedca. On sicer ne bere mojega bloga …vsaj tako pravi on, je pa do pikice obveščen kaj dogaja na njem. Baje mu poročajo njegove ženske.

Glede na to, da se pri mojih dveh starših, možu in sinu, moje sorodstvo konča …… in imam le še tri sestrične, enega bratranca, dve teti in dva strica in nihče od njih ne živi v Ljubljani, zato se z njimi srečujem le še na pogrebih ….poroke pa itak niso več moderne….spet sem zašla …torej, zato v moje sorodstvo raje štejem kar te taprženene.

Tomaž ima le enega brata in tako s tem jaz dobim le tega enega, edinega svaka. Sicer se nimam kaj izmišljevati in se mrščiti, kajti to je to ….ampak priznam, da je kar fejst in da je res med mojimi svaki on tanarbolši Poleg tega si je našel eno fejst žensko in tako se je moje sorodstvo razširilo še na tanarbolšo svakinjo.

Zelo rada kuham. Ampak kuham tako, da lahko ustvarjam, tistega kuhanja iz nuje ne maram. In zato tega ne počnem prav pogosto. Med tednom ni pravega časa, preko vikenda pa časa ne želim zapravljati med lonci, medtem ko bi Jaka dneve preživljal pred televizijo, Tomaž pa med branjem časopisov. Tako se med vikendi zelo pogosto odpravimo na kosilo v kakšno nam ljubo gostilno.

Pogosto obiščemo gostilno Pri Kovaču, tisto nam najbližjo, do katere se bi lahko celo sprehodili ..ja, ja
Gostiln z imenom Kovač je kar precej v Sloveniji, že v Ljubljani sta meni poznani dve. Ena v Tomačevem in to uporabljam za bolj hancy fancy poslovne večerje, druga preprostejša pa je ta v Sostrem. Baje je stara več kot 100 let. Lani so jo razširili in obnovili. Nudijo sobotna in nedeljska kosila, saj veste tisto varianto z govejo župco, tenstanim krompirjem, pečenko in mešano solato. To ni formula, s katero bi mene privabila katera koli gostilna, tukaj so mene “dobili” na pizzo. Zaradi njihove ponudbe pizz iz krušne peči mi nikoli nismo imeli težav pri možnosti izbire hrane za izbirčnega Jako. Če so srečni otroci, so srečni tudi starši.

Skeptik sem pri mailingih prejeti pošti, ki priroma v moj e-nabiralnik z naslovi “pomagajte”, “posreduj sporočilo naprej” in podobno, zato tudi danes nisem ravno takoj odpirala priloženih dokumentov ob sporočilu brez spremnega teksta, z naslovom “VSAJ POŠLJI NAPREJ, PROSIM”.

Pa le odprem prvi dokument in berem na roke napisano pismo 13 letnega fanta. Mi seže do srca, vendar nisem prepričana ..zadaj se lahko skriva marsikaj. Poklikam odprem naslednje priloge in vidim sliko fanta na vozičku poleg Igorja Berganta. Hmmm, nekaj resnice bo že na tem. Na koncu berem tudi pismo Društva Paraplegikov, ter izsek članka iz časopisa. Že zapisujem na list papirja številko žiro računa …pred nakazilom pa se seveda odločim, da podatke še malce preverim.

Na Googlu odtipkam Robi Bojanec in dobim precej zadetkov.

V prvem razredu je Robi še fant brez vozička in na strani njegove osnovne šole se je zapisalo, da bo skrbel za Uhca. Uhcu je bilo nedvomno lepo pri Robiju.

Pred nekaj leti je v moj predal elektronske pošte priletela zgodba, ki je govorila o nekem očetu, ki je svoji hčeri za vsak njen rojstni dan, namesto dragih daril, podaril zapise o življenju hčere v tem letu. Vsako leto je oče tik pred rojstnim dnevom sedel pred računalnikom in vneto pisal in nato zraven lepil razne vstopnice in fotografije v spomin na lepe dogodke povezane z življenjem njegove ljube hčerke. Hčeri je potem v roke položil paket zapiskov, ki pa ga ona ni odprla, temveč sta ga družno odnesla v sef ter ga dodala vsem paketom iz prejšnjih let. Oče je ta postopek pričel z njenim 1. rojstnim dnem, ključ sefa pa ji je nameraval podariti za njen 18. rojstni dan. Ta zgodba me je navdušila in tudi sama sem si našla škatlo, kamor sem nekaj časa metala vstopnice, fotografije, odrezke las …., vendar pa tik pred rojstnim dnem nisem nikoli našla dovolj časa, da bi tudi kaj resnejšega zapisala. In tako je ostalo le pri lepem sklepu.

Ste že kdaj opazili, kako ljudje reagiramo verižno? Včasih poslušam Hitovo odprto linijo. Zabavna stvar …ob sobotah dopoldne …seveda na HITu. Tja kličejo ljudje in hvalijo ali kritizirajo. Na pohvale ne dam veliko, kajti verjamem, da se med pohvalami vedno najde precej zvitežev, ki si znajo na tak način narediti reklamo. Veliko, bolj verjamem kritikam.

Ne glede na pozitivno ali negativno smer razmišljanja, mi je zanimiv fenomen verižne reakcije. Spomnim se, da so nekoč kritizirali nekega zdravnika in na prvo kritiko se je nato vsul plaz podobnih razmišljanj ….. in naenkrat so vsi povprek pljuvali po istem zdravniku. Drugič je nekdo pohvalil poštarja in njegovo delo v božičnem obdobju. Posledica? Plaz pohval za poštarje.

Podobna stvar se dogaja na blogih. Ne vem, kdo bere koga, kje je izvorna ideja, ampak v zadnjem času opažam precejšen trend hvaljenja.