Saša Gerčar

To je le naslov članka, ki sem ga uspela prebrati v zadnji izdaji One. To drži! Pa vendar bi dodala da so najbrž še bolj srečni starši, če so srečni otroci. In pomislite kako so šele potem srečni ti otroci?!
Ko sva družino Gerčar tvorila le Tomaž in jaz, sva izlete, počitnice ali potovanja ocenjevala precej kritično. Tam je bilo preveč vroče, pa drugje premrzlo, pa oprema v apartmaju je pod kritiko, pa hrana obupna ….

Končno! Vrtičkarji baje že kurijo svoje barake. Ne, seveda nimam vrtička …ga tudi nikoli nisem želela in še tistih nekaj kvadratov zemlje, ki jo imamo, je posajenih s travo. Saj razumem, da si ljudje v blokih želijo malce svežega zraka, pa malo svojega korenčka in peteršilja, ampak vse skupaj je že desetletja nazaj prešlo dobro mero okusa. Ob hiši kjer sem odraščala, se poleg našega travnika, vije velik pas barakarskega naselja za palčke ….tako sem o tistih majčkenih vrtovih in barakicah razmišljala v svojem otroštvu. Po eni strani luštno in simpatično, po drugi pa neestetsko, neorganizirano, nagužvano, zanemarjeno ….
Hvala, Zoran za to potezo! To je prvi korak, da se Ljubljana resnično začne spreminjati v lepo mesto. Krasno je staro mestno jedro, turisti si ga radi ogledajo, Ljubljana je varno mesto in kraj, ki ga ne bi nikoli zapustila, vendar pa lepo vas prosim, ko pogledamo malce bolj kritično okrog sebe in pozabimo na sentimentalnost in pogled od Plečnika premaknemo malce dlje, se res nimamo s čim pohvaliti.
Pa vrtičkarji niso edini! Še hujši “barakarji” so tisti uspešni podjetniki, ki so nekega dne dobili marketinški preblisk, da je pot do njihovega podjetja ali restavracije treba čim bolj označiti. In potem nabavijo nekaj izrednih designerskih dosežkov na dveh kovinskih nogah in jih zapičijo v sosedov travnik. “Lepa” rumena tabla z napisom Gostilna pr lepi tabli v prvem trenutku še popestri sivo okolico, ko pa to spodbudi še soseda avtoličarja, da razgiba okolico s svojo vijolično tablico, kamor doda svoje zrno še njegova žena frizerka … in ideja se ne zdi napačna tudi Lojzetu, ki v garaži poišče stara polomljena lesena vrata, kamor napiše SVEŽA JAJCA, potem pa dobimo tipično sodobno ljubljansko arhitekturo.
V naši soseski je gostilničar, katerega gostilno prav radi obiskujemo, v širši okolici postavil nekaj deset lepih …res dokaj ličnih zelenih tabel, ki so ljudi usmerjale na pravo pot. Seveda mu je kakšno leto za tem še z večjo količino tabel sledil hotelir iz sosedstva. Zorana, ki upravlja s hotelom, celo poznam in cenim …in konec koncev se mi zdi pametno, da je izkoristil luknjo v ….. travi in se brezplačno reklamiral, pa vendar mislim, da bi se že moral najti nekdo, ki bo temu naredil konec. Jankovič? Prosim! Predvsem me zanima, kako teh 30 tabel izgleda po 10ih letih in komu je še mar, če so napol viseče, polomljene, rjaveče in je hotel ali gostišče že davno zaprlo svoja vrata?

Nekoč je na pločniku sedel neki slepi moški, ki je k nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano:
Slep sem. Prosim, pomagajte mi!
Mimo je šel neki ustvarjalni publicist …mogoče kdo, ki je tekmoval v državnem prvenstvu pri Alešu Liscu , se ustavil in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku.
Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je postavil nazaj k nogam ubožca ter odšel.
Popoldne je šel taisti publicist znova mimo slepega moža. Videl je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža. Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti, ki je napisal nov napis in predvsem, kaj je napisal.
Publicist je odgovoril: “Nič takega, kar ne bi bilo ravno tako resnično, kakor je bil tvoj napis, le z drugimi besedami.” Smehljaje je nadaljeval svojo pot. Slepi mož ni nikoli zvedel, da je novi napis imel naslednjo vsebino:

Pa ne za ožent! Če že pišem blog in če ga sploh kdo bere ….to niti ne vem natančno ….potem sem sklenila, da to prednost danes izkoristim in mogoče tako tudi preverim, kdo te vrstice sploh bere.

Torej: pri nas v službi iščemo nove ljudi. Kakšne šola ipd.? Pomemben je predvsem attitude! Status študenta, pripravništvo, redna zaposlitev, neredna zopslitev od doma, iz pisarne, aviona, faksa … vse to se bomo dogovorili, le če je želja in volja.

Kje? Na Koprski 106/b v Ljubljani. Delamo od 8h pa do polnoči. Joke! Imamo redni delovni čas - 40 ur na teden. Trenutno smo ekipa 10-ih mladih ljudi ….no, dokaj mladih, če štejem Tomaža, Mirkota in sebe, ki smo najstarejši še v ekipo mladih in povsod po malem malce škripa od prevelike količine dela, zato težko rečem, da potrebujem nekoga, ki bo delal ravno to in to. Pred kratkim sem izvedela, da se mi obeta nova pordniška (1 dekle je že nekje na prvi tretjini svojega porodniškega dopusta) in to obdobje bo treba prebroditi. Najraje bi koga, ki ga ni strah dela, novih izzivov in si želi predvsem pridobiti veliko znanja. Tega je pri nas vedno na kupe

Še sreča, da ne kadim, ker po vsej verjetnosti bi naš Jaka že počasi izbiral med nekaj najbolj fancy znamkami cigaret in razmišljal, da mogoče pa le zgledaš glavni frajer, če med pogovorom ob kavi ali soku s prijateljem predse takoj po pozdravu, razstaviš kup igračk …. najprej ključ od avta, mobitel, do nenazadnje škatlice cigaret in krasnega vžigalnika, ki si ga dobil za svoj zadnji rojstni dan. Ja, Jaka je sedaj definitivno v obdobju, ko se mu (še) zdi strašansko kul, da naju s Tomažem oponaša na vse možne načine. Celo kavo je moral poskusiti …… pa ne govorim o okusu kave, ampak o občutku, ko v lokalu predte postavijo šalico dišeče (meni) temne tekočine. Najbrž si je mislil, da nekaj pa že mora biti na tem, če pa se ves svet odraslih nenehno vrti okrog te kavice: “Se dobimo pred kinom, na kavi?”, “Tol’k rab’m šal’co kave!” …. še za čvek se dogovarjamo takole “A greva na eno kavico?”
Še sreča, da je kmalu ugotovil, da ne doživiš nič evforičnega in katarzičnega ob tem in da je okus bolj ali manj grenak in prav nič podoben jagodnemu soku.

Sem brala na blog Blaža Kosa in opazila kakšen vtis je na njem pustila firma Google. Res impresivno!

V življenju sem menjala 3 službe in vsaka je bila glede odnosa do svojih delavcev povsem drugačna.

Jugotekstil - velika izvozna firma, polna nekih administrativnih moljev. Skrb za zaposlene? Ma, ja … saj smo imeli menzo za malico pa en sindikalni izlet, kjer je pijače teklo v potokih in kjer so se delili sindikalni čevapčiči …. še kaj? … aja, baje smo imeli sindikat, kamor si se lahko šel tožit po vseh regelcih in pravilih. Brez veze!

Danes zjutraj sem se vozila po ljubljanski obvoznici in to tako kot ponavadi, prehitro, z nogo na gasu, po prehitevalnem pasu. Po obvoznici vedno drvim in sem prej nestrpna, kot vljudna in prijazna voznica. V mestu sicer rada ustavim in spuščam pešce, avtomobile iz stranskih cest, ampak po obvoznici pa ne … tam se mi zdi, da je treba drveti in na živce mi gredo vsi, ki so prepričani, da so najhitrejši in 70 na uro vozijo po prehitevalnem pasu.
Še huje je, ko se spravita en drugega prehitevat dva šleparja …..en je za 0,5 km na uro hitrejši od drugega, ampak takole vse do Salzburga pač ne gre in ne more vozit za njem, pa ga je treba enkrat prehitet. In potem to traja in traja … tako, kot je to skoraj trajalo danes. Ampak danes nisem bila nestrpna …. danes se vozim po prehitevalnem pasu, za mano gužva, pred mano gužva, pred mano na desnem pasu pa - torej unem ta normalnem - neprehitevalnem …ja, ne vem, kako se temu reče …no, po tistem se vozita dva šleparja en za drugim in tisti zadnji, en Čeh, žmiga že nekaj časa, da bi on pa prehitel ….mogoče, če bi ga kdo od naših slovenčkov drvečih še pred poldnevom spustil v kolono. In jaz pritisnem rahlo na bremzo …ja, vidim da uporabljam same neslovenske izraze ,…ampak žal teh slovenskih izrazov ne poznam najbolje, torej, samo rahlo zabremzam, nič drugega nisem naredila in Čeh je očitno skužil, da je sedaj tista edina prilika, da se zrine na prehitevalni pas in končno prehiti tisega počasneta pred njim. In ga preeeeeehiteeeeeva blazno počasi, seveda. Jaz mirno vozim za njim. Prehiti, se postavi na desni pas in jaz mimo. In z desnim očesom ujamem, da je dvignil roko in se zahvalil. Halo?! Tip se mi je zahvalil, ker nisem zavijala z očmi in blendala z lučmi in morda še dvignila srednji prst?!

Alko itak ni moja formula za zabavo. Ne vem zakaj, ampak nikoli nisem marala okusa alkohola.
Pivo mi sploh smrdi in ne vem, če sem v celem življenju popila vsega skupaj 3 litre te pijače ….ok, vino ja, ga popijem in mi za kakšne slavnostne priložnosti celo paše …ampak kozarec, dva, mogoče tri in še to mora spremljati dobra in okusna papica, žgane pijače pa bljak …ne maram.

In kakšna sta Jožica in Jože Ermenc - moja dva? Ne vem, morda je to usoda, da se najdeta Jože in Jožica, katerih rojstni datumi se prav zanimivo ujemajo. Eden 23.2., drugi 22.3. Tako vsaj jaz nikoli nisem imela težav pri memoriranju.

Več o Jaki si lahko vsak prebere kar na kakšnem od njegovih blogov : Reči blogu blog,  Prince129 ali Jaka o športu.

Jaz pa; Kot osemnajstletnica sem si predstavljala svojo idealno prihodnost, kot srečen zakon s prelepim in nadvse pozornim moškim, ki zasluži bajne vsote denarja, imamo večjo hišo na obrobju Ljubljane, ob njej bazen (čeprav ne takrat, ne danes ne maram plavanja), pred hišo lep in velik avto, ter štiri otroke. Štiri, ja. Ker sem edinka in sem si rekla, da svojim otrokom ne bom povzročila te osamljenosti. In tega zarečenega kruha sem se preobjedla , kajti imam le enega sina. Še vedno upamo na še kakšnega bratca ali sestrico, vendar se mi pri mojih skoraj 42ih tisti štirje, brez ciganke in še česa, skorajda ne morejo uresničiti.