Saša Gerčar

Ko mi naš otrok razlaga o Poljanah in dogodkih v šoli in ko občasno prisluhnem še kakšnemu učitelju, se zamislim.

Vsak učitelj, še bolj pa starši in žal večinoma tudi jaz nisem kakšna izjema obkrožena s svetniškim sijem, bi najraje videli, da bi nas obkrožali ubogljivi, vedno motivirani, marljivi otroci, ki spoštujejo avtoriteto odraslih, ki z žarom v očeh poslušajo vsako učiteljevo ali starševsko besedo, ki redno hodijo v šolo, tam vneto poslušajo in ves čas pouka sodelujejo, cenijo že sam trud staršev in učiteljev (četudi rezultati tega truda niso najbolj očitni), redno delajo domače naloge in se sproti učijo, doma pa kar hlepijo po pomivanju posode, sesanju in celo likanju.

Mislim, da imamo pri nas srečo, kajti z našim mulcem (najstnikom pač) imamo (še vedno) zelo odprt in prijateljski odnos (kljub občasnem starševskem »teženju«). In tako nam (še vedno ) pove marsikaj o tem kaj se dogaja v šoli.

Res sem vesela, vsakič ko si vzame čas, ko posediva in klepetava o dogodkih na njihovi šoli, saj s tem ne le da se zabavam in družim s svojim sinom, ampak tudi izvem kaj se mu dogaja, kakšno je naše šolstvo, kam gre naš podmladek in s tem ves naš svet.

Seveda je njegov pogled pristranski in njegov pogled izhaja iz njega samega in tako so učitelji velikokrat tečni, (pre)strogi, slabe volje, jih ne razumejo in nikoli oz. redko so prav oni – učenci krivi za učiteljevo slabo voljo, strogo ocenjevanje in tečnobo. Ja, ja, saj to še razumejo, da je včasih krivda tudi na strani učencev in da so nasploh težavni, a takrat ko se tehtnica prevesi na to stran, sami sebe raje izločijo iz te množice. Takrat so slabi le uni iz A-ja, ali pa uni iz zadnjih klopi, ali pa babnice, ki v razredu kar naprej klepetajo, ali pa le tisti, ki sedi zraven njega in ga boli zadnja plat …

Kako imate pri vas urejene zadeve z nogavicami? V mislih imam tiste moške nogavice, ki naj bi same od sebe rasle v predalih. A pri vas ne rastejo?!  No, ne vem. Moja dva fanta (govorim o tistemu staremu in tistemu mlademu) nekako ne verjameta v Zobno miško in Božička … res ne vem zakaj kdorkoli ne bi verjel vanju, a pač tako je to pri nas …, po drugi strani pa močno verjameta v Vilo pomagačko ali karkoli škratastega, ki nam polni hladilnik in redno sortira nogavice.

Ja, res, imam občutek, da moja dva srčno verjameta, da mleko, sir in salame rastejo v hladilniku in da se nogavice po predalih zložijo kar same.

Najprej je spomladnsko gripozni virus potipal mene in me za tri neskončne dni zvlekel v posteljo, potem pa je v soboto zlezel še pod Jakovo kožo in nam tako ukradel tisti tako težko pričakovani sončno sprehajajoči in posedajoči vikend tam nekje ob morju.

Danes je spet delovni dan in jaz sem še rahlo kašljajoča odšla v službo, Jaka pa se je iz svoje sobe preselil na kavč pred televizor, si na desno postavil daljinca ter mobitel, se obložil z blazinami, na tla postavil veliko skodelico čaja, knjigo za sprostitev (Strastna zapravljivka), še eno knjigo za kaj pametnega prebrati ((ja, ja, tako je rekel)) (Moč pozitivnih besed), ob vznožje pa si je postavil še svoj notesnik in pripravljen je bil preživeti dan brez šole, družbe in staršev.

Baje sem liberalna mama, ki fura permesivno vzgojo.

Če bi našega Jako vprašali o tem, kakšna mama sem, bi sigurno rekel, da sem stroga, Crnkovič me je pred kakšnim letom nekako obsodil ((no, vsaj kot kompliment se ni slišalo)), da sem liberalna, tudi politično bi se nekako postavila na bolj levo, kot desno stran, a še vedno ne vem natančno v kateri predal mam bi se dala.

Zadnjič mi prijatelj razlaga, kako sta med tednom televizija in računalnik pri njih doma prepovedna in v naslednji minuti že razlaga o svojem problematičnem sedemletniku, ki baje že kravžlja učiteljičine in še čigave živčke. Hmmmm, prepovedana?

Pri nas ni nič prepovedano. Niti kajenje, pretepanje ali preklinjanje ne, še manj pa bolj banalne zadeve, kot so gledanje televizije, določenih programov, igranje igric ali celo žvečenje čigumijev in podobne nebuloze.

Sicer bi vam jih najbrž z lahkoto naštela … če se potrudim bi vam jih lahko nanizala celo kakšnih 240 in to tistih pravih, temelječih na lastnih izkušnjah.

Najbrž vam je vsem jasno, da tu ni govora o izkušnjah s strani froca, ki naj bi iznašel stoinennačin za živciranje svojih staršev. Jaz sem namreč bila ((in sem še ))čisti angel, le beli kodri so mi manjkali in avreola okrog glave. Tukaj je govora o izkušnjah tistega, ki si z ehotonom (alkarkoližeje tisto, kar mi na glavo trpa moja Barbara) že leta prikriva rezultate uspešnega in kontinuiranega izvajanja tega tretmaja.

…. ampak to ni glavna poanta tega zapisa. Danes sem na googlovem analyticu pogledala statistiko obiska Jakovega bloga.

Ja, ja, Volk, ne razburjaj se , jaz se ne vtikam v njegove stvari, ampak Jako statistika ne zanima, on le piše, jaz pa iz marketinškega vidika vedno rada pregledam kaj deluje in kaj ne.

Naš mali ((po pravici povedano bom kmalu morala začeti govorit ‘veliki’)) je zadnjič razmišljal o idealni šoli in ena od bistvenejših postavk, za učencem ljubo šolo, se mu je zdelo, bi bila šola brez ocen. Brez ocen? Da mi je videti učence, ki bi se učili brez sprotnega merjenja njihovih doseženih uspehov.

Merimo vse mogoče in včasih se mi zdi, da imajo morda le prav tisti, ki verjamejo v moč številk. Ne vem koliko sreče prinaša 7 in koliko nesreče 13, a zagotovo vsaka v šoli na novo dobljena 1 ali 5, kroji prihodnost tako tistemu, ki jo dobi, kot tistim okrog njega.

Spomnim se joka, ko je Jaka kao ((bila je neumna grožnja učiteljice)) prvič kasiral cvek in kakšno veselje ob tem, ko je na koncu leta le prišel do želene ocene.

… je stavek, ki ga izjavljajo naši Američani ob vsakem težkem življenskem trenutku.

Ok, saj sem hodila k verouku, celo poročila sem se cerkveno, a vseeno ljudem okrog sebe ne izjavljam, da molim zanje. Molim?! Pa ja ne! Še k maši ne hodimo. Jako smo sicer krstili in prav nič me ne bi motilo, če bi želel hoditi k verouku, a silila ga k temu ne bom in tudi sama ne mislim hoditi k maši.

Zakaj ne? Ok, to kar se počne v Vatikanu in podobne smrdljive zgodbe, ki se dogajajo v cerkvi, kot ustanovi, me vsekakor ne motivirajo, a sama vera, poučevanje religije, prenašanje nekih vrednot na otrok, me vsekakor ne moti. Preprosto obiskovanje verouka našemu Jaki zagotovo ne bi škodilo. A kaj, ko naša katališka cerkev očitno nima interesa pridobiti mladih v svoje vrste.

Ker so moji opisi naše poti bolj opisovanje težav, ki so nas pestile med potjo in ker se je tokrat naš sine res potrudil z dolgim opisom, bom tukaj dodala kar link na njegov zapis in vam pokazala še otroški pogled na takšna potovanja. In ker se Jaki ne da, meni pa nalaganje slik končno deluje, bom tokrat izkoristila priložnost in izlet opisala še slikovno.

Dan 1: potovanje … dolgčas

Dan 2: obisk pisarne.

To je petek popoldne …. vse prazno. Kdo pravi da američani delajo kot nori?!

Dan 3 in 4: vikend na počitniški hišiCI ob jezeru

Dan 6 – gremo na pot iz Atlante … prvi postanek KFC

Cherookee in obvezno slikanje z medvedom

Pa uživanje ob kavi …. no, kao uživanje … če že dobre kratke kave ni bilo, smo imeli vsaj Starbucks

Ni plačana, ne bat.
Tam nekje maja se vsako leto mama Saša začne ukvarjati z organizacijo sinovih počitnic in verjemite mi, to ni niti slučajno lahko delo.

Mularija ima več kot dva meseca božjega časa, starši pa …. hmnja …. saj veste …. pač teden, dva dopusta …. ostalo pa mujosnađise.

Preden je postal šoloobvezen smo ga imeli v vrtcu, v prvem in drugem razredu je še nekako “kupil” počitnice pri babici, čeprav to ni več tako eksotično in zanimivo, kot je bilo to v mojih časih, kajti njegova babi stanuje le na drugem koncu Ljubljane in nima krav, pujskov in kokošk. No, kokoške ima včasih, ampak tem bi jaz prej rekla kure, ker na tisti grupici prerivajočih bitij, ki čmijo v napol betonski kletki, ni prav nič kokoškasto luškanega. Skratka zadnjih nekaj let pripomba, da ga peljemo k babi, pomeni grožnjo, ki vsakič zaleže, ko se je treba usesti za knjige in narediti kakšno domačo nalogo.