Vsak učitelj, še bolj pa starši in žal večinoma tudi jaz nisem kakšna izjema obkrožena s svetniškim sijem, bi najraje videli, da bi nas obkrožali ubogljivi, vedno motivirani, marljivi otroci, ki spoštujejo avtoriteto odraslih, ki z žarom v očeh poslušajo vsako učiteljevo ali starševsko besedo, ki redno hodijo v šolo, tam vneto poslušajo in ves čas pouka sodelujejo, cenijo že sam trud staršev in učiteljev (četudi rezultati tega truda niso najbolj očitni), redno delajo domače naloge in se sproti učijo, doma pa kar hlepijo po pomivanju posode, sesanju in celo likanju.

Temu bi tako ali tako sledile krasne ocene in otroci bi bili srečni, še raje bi hodili v šolo, doma se ne bi sploh več prepirali (saj bi zmanjkalo snovi za teženje) in svet bi postal ves lep in sončen. Jap, tudi mi smo kakšnih 5 minut sanjali o tem, a po sinovem vstopu v srednjo šolo (ali pa je to povezano s puberteto??) kaj hitro spoznali, da življenje res ni potica ai pa ima le ta naša izredno malo file in očitno tudi vzhajala ni kaj prida.

Zagovarjam filozofijo, da je za stanje, ki ga ima kriv oz. bolje rečeno odgovoren vsak sam zase in tako imamo z Jako vedno znova debate (in na srečo jih je še vedno pripravljen poslušati), da je sam kriv, da ima toliko zadev na kupu, da je sam kriv, da ima težave pri matematiki, da je sam kriv, da ga tisti učitelj ni želel poslušati itd., A kaj, ko to najbrž pomeni tudi, da sem sama kriva, da imam takšnega sina in da je najbrž tudi učiteljica sama kriva, da je nihče ne posluša in nihče ne dela domačih nalog… hmmmm … le kje se ta jara kača konča? Pa četudi spoznamo svojo krivdo in odgovornost, to še vedno en k*** pomaga pri trajni .. ah, kaj trajni, tudi trenutni, spremembi stanja. Niti pri Jaki samem, še manj pa spremembo splošnega stanja družbe, ki seveda vedno povratno vpliva na Jako nazaj.

Kdo in zakaj za vraga je ukinil OBVEZNOST pisanja domačih nalog?

Kdo in zakaj si je izmislil nivojsko učenje v višjih razredih osnovne šole?

Kdo in zakaj se je spomnil, da bi bili VSI testi in ustna preverjanja znanja vnaprej določena?

Čemu naj bi bila namenjena miljaužnkratna možnost popravljanja negativnih ocen?

In zakaj učitelj več nima možnosti, da učenca kakorkoli kaznuje … saj ni treba, da ga vleče za ušesa ali brca v tazadnjo, že kakšna »lepa«, debela in velika enica v redovalnici iz lepega vedenja, bi najbrž bila dovolj, da se vsaj malce popravi vzdušje v razredu?!

Res sem vesela, vsakič ko si vzame čas, ko posediva in klepetava o dogodkih na njihovi šoli, saj s tem ne le da se zabavam in družim s svojim sinom, ampak tudi izvem kaj se mu dogaja, kakšno je naše šolstvo, kam gre naš podmladek in s tem ves naš svet.

Seveda je njegov pogled pristranski in njegov pogled izhaja iz njega samega in tako so učitelji velikokrat tečni, (pre)strogi, slabe volje, jih ne razumejo in nikoli oz. redko so prav oni – učenci krivi za učiteljevo slabo voljo, strogo ocenjevanje in tečnobo. Ja, ja, saj to še razumejo, da je včasih krivda tudi na strani učencev in da so nasploh težavni, a takrat ko se tehtnica prevesi na to stran, sami sebe raje izločijo iz te množice. Takrat so slabi le uni iz A-ja, ali pa uni iz zadnjih klopi, ali pa babnice, ki v razredu kar naprej klepetajo, ali pa le tisti, ki sedi zraven njega in ga boli zadnja plat …

Jap, pri slabih stvareh množico najraje delimo na delčke in sicer tako dolgo, dokler sami ne pridemo v množico unih »tadobrih«. Saj poznate tisto zgodbo; vsi so čudni razen tistih na severni polovici zemeljske poloble, pa še tam niso vsi ok. Samo tisti v Evropi. Pa še tam ne vsi, samo tisti v Sloveniji. …. Pa še tam ne vsi, le tisti, nad 40, pa še ti ne vsi … samo ženske … in to tiste z imenom Saša in tako naprej dokler ne pridem do svetnice »mene«.

Tako radi pašemo v množico Slovencev, ko kdo od naših pobira medalje. Vsi se trkamo po prsih, ko zmaga Tina Maze, a ko »nas« Finci obtožijo goljufij pri nakupu Patrije ali, ko dobijo Thalerja z roko v marmeladi, umikamo pogled in bi najraje prestopili v množico »nisam ja odavde«.

Naš sine npr. blazno rad in ponosno ponavlja, da je Poljanec. Še nisem uspela ugotoviti kaj bi to pomenilo?! Da tako veliko prešprica? Ima tako veliko težav pri matematiki? Hmja, imam še 3 leta (upam, da le 3 ) časa, da to pogruntam.

Ja, res, imam občutek, da moja dva srčno verjameta, da mleko, sir in salame rastejo v hladilniku in da se nogavice po predalih zložijo kar same.

A vendar tudi onadva opažata, da je zadnje čase s temi škrati in vilami nekaj narobe. Morda je to le naključje, a moja dva opazujeta, da od moje bolezni naprej, vile in škrati štrajkajo. A moj tavelik (pravzaprav je le še za par cm v prednosti in bi bilo pravilneje, da preidemo na druge merske opise) … torej tastar, je pri hladilniških škratih hitro ugotovil, da nekaj škripa in glede na svoje bogate življenjske izkušnje je očitno kmalu našel adekvatno rešitev ter hladilnik začel polniti kar sam, s stvarmi, ki jih je sproti kupoval  v trgovini. Sumim, da mu je nekoč že njegova mama razjasnila, da hladilniški škratje ne obstajajo, a je v letih lagodja na to popolnoma pozabil.

A nogavice, naka, okrog tega pa se doma očitno še niso pogovarjali. Sklepam tako,kajti moj tastar je namreč tudi za nogavice našel podobno rešitev kot pri mleku in klobasah. Šel je v trgovino in nakupil nekaj novih črnih parov nogavic. Oba, mali in veliki … no, tastar in tamlad, sta nekaj dni veselo cufala nogavice iz skupnega v kartonček ovitega paketka. Pa je tistih kmalu zmanjkalo, škratje so štrajkali, jaz sem bila žal na okrevanju (vzela sem si 2 tedna samotnega dopustovanja v Toskani), zato nisem mogla govoriti z njimi (s škrati in vilami, namreč), in tako sta odšla v trgovino po nov paket nogavic. In tako bi se najbrž nadaljevalo, če se jaz ne bi vrnila in jima razodela svojo nadvse kruto verzijo resnice o nogavičnih vilah in škratih. No, jaz sicer ne vem ali je moja resnica tista ultimativno prava, a kolikor je meni znano, mi nogavic nikoli ni zlagal nihče drug razen mene in moje pridne mame. Da bi vi videli, to je bilo joka in stoka in še danes mi ne verjameta povsem!  Ju vidim in čutim, kako nejeverno in začudeno občasno ob strani pogledujeta v predal z nogavicami ter upata, da bosta kje zalotila dobro vilo ali prijaznega škratka.

Medtem pa jaz še vedno (spet) pridno perem, … aja, popravek, takole gre čisto po vrsti; najprej razzdružujem v bunke povezane umazane nogavice, nato jih operem, obesim, suhe razmečem po kavču, ob samotnih in dolgočasnih (japajade, teh si lahko mislite, da je na tone) večerih pa se grem kombinatoriko in iščem ustrezne pare. Ko jih končno vse sparim, je potrebno še ugotoviti katere od njih so velikosti 41-42 in katere 42-43 in jih odnesti v predal k našemu velikemu in malemu fantu.

Jaz vem, da vi verjamete v dobre vile in škrate in me močno obsojate zaradi moje nejevere. A, samo pomislite, kako naj le verjamem v dobre vile, če pa te še zdaj niso izumile stroja, preko katerega bi lahko človek (no, ne človek, temveč ženska, mama, žena …) zamahnil s tistimi v bunke povezanimi nogavicami, in te bi se v »hip-hip-hip strašni trik«, oprale, morda celo zlikale (hmja, zakaj pa ne bi imeli visokih standardov), seveda bi ves čas ostale v parih, ob tem pa bi se na koncu okrog njih ovil še kakšen papirček, ki bi dajal vtis urejenosti in čistoče?! Pa tudi, če takšne ostanejo kar v dnevni sobi, se bi že potrudila, da jih odnesem po stopnicah v sobo mojih zlatih fantov. Ko bo to prišlo na trg, me pa pokličite, morda bom pa takrat verjela v škratke!

Danes je spet delovni dan in jaz sem še rahlo kašljajoča odšla v službo, Jaka pa se je iz svoje sobe preselil na kavč pred televizor, si na desno postavil daljinca ter mobitel, se obložil z blazinami, na tla postavil veliko skodelico čaja, knjigo za sprostitev (Strastna zapravljivka), še eno knjigo za kaj pametnega prebrati ((ja, ja, tako je rekel)) (Moč pozitivnih besed), ob vznožje pa si je postavil še svoj notesnik in pripravljen je bil preživeti dan brez šole, družbe in staršev.

Ko sem se ob 6h vrnila domov, je bil čaj popit, sprostitvena knjiga nedotaknjena, “tapametna” pregledana in praktično prebrana, pizza pojedena, odprta pa celo šolska torba in na listu papirja celo nekaj izračunov iz njemu tako “priljubljene” (not) matematike, na njegovem blogu spisan nov prispevek na temo dobrih učiteljev, medtem, ko je že skoraj dokončana njegova raziskovalna naloga, ki jo piše na temo Nasilje v šolah.

Hmmmm. Zanimivo! Dan brez šole je pravzaprav izpadel odlično in morda celo bolj efektivno, kot če bi jih odsedel v šoli.

Zadnje čase se tako z Jako, kot tudi parimi prijatelji ter ostalimi starši kar pogosto pogovarjamo o šoli. V šoli ustvarjamo nov Vzgojni načrt. Ah, v bistvu … Tresla se zemlja, rodio se mrav …. veliko besed, ki pa realnega stanja, ki vlada po razredih in šolah ne bodo bistveno spremenile.

Saj je dobro, da so v ustvarjanje načrta vpleteni tako starši, kot učenci in seveda šolski delavci, vendar pa je za spremembe potrebno vse kaj več, kot na list papirja zapisati nekaj sklepov, odrediti nekaj kazni in določiti par nagrad. Predvsem več časa in ponovna obuditev povsem drugih človeških vrednot, ki pa jih ne bo obudil še tako dober in natančen vzgojni načrt.

Ob sestankovanjih me je zbodlo predvsem neskočno dolgo razpredanje o problematičnih učencih. Zaklepanje šole, da učenci ne bodo uhajali od pouka, kazni za zamujanje, kazni za neopravičeno izostajenje, kazen za tistega, ki nadleguje sošolce, kazen za tistega, ki ustrahuje, za tistega, ki moti pouk in še miljaužnt drugih prekrškov, ki jih počnejo ti neobrzdani otroci v tem cenjenem hramu znanja.

Občutek sem dobila, da so učenci, ki ne zamujajo, preklinjajo, izostajajo od pouka, ki se ne pretepajo in želijo v šolo hoditi le zaradi pridobivanja novih znanj, redka živalska vrsta …. žal nezaščitena.

Ker v razredu nisem bila že odkar sem prenehala žuliti šolske klopi, si vzdušja v modernem osnovnošolskem razredu nisem znala predstavljati, a mi ga je nazorno opisal moj sin. Baje ne obstaja (vsaj ne na njihovi šoli) niti en predmet ali učitelj, kjer bi učenci mirno sledili predavanju. Halo??!!

A vendar obstajajo učitelji, ki nekako poskrbijo, da jim lahko sledijo vsaj tisti učenci, ki v šoli ne želijo le zapravljati svojega časa. Haleluja, vsaj za takšne, čeprav se vedno bolj sprašujem, če ima otroka res sploh še smisel pošiljati v šolo ter biti na koncu zadovoljen z izkupičkom, ko za 6 ur posedanja in izpostavljanja možnemu nasilju, kakšni mesečno zagotovljeni brci in modrici, toliko in toliko popisanim zvezkom in potem naknadnega brcanja v rit in siljenju, da že razloženo snov predela znova doma … z možno dodatno ataalimamarazlago.

Gremo po vzporedni poti, ki smo jo nekako že prehodili v zdravstvu, ko se naročaš za pregled, ki naj bi se zgodil šele leta 2015, medtem, ko ti sestra v isti sapi razlaga, da si samoplačniško lahko pri istem zdravniku, v isti ordinaciji lahko na vrsti že naslednji teden?

Bomo kmalu imeli znotraj istih šol razrede, kjer se bodo smrkolini sredi ure pretepali, preklinjali in pošiljali učitelje v rodni kraj, medtem, ko bo taisti učitelj naslednjo uro v sosednjem prostoru zbral peščico tistih učencev, katerih starši so za šolanje svojega otroka odprli tošeljček in na tak način svojemu otroku zagotovili majhno in obvladljivo skupino otrok, ki jim učitelj tokrat že zaradi miru v razredu, deli svoje znanje z bistveno večjim veseljem in zagnanostjo?

Na koncu pa čeprav nevezano na ves dosedanji tekst, moram zapisati še nekaj na temo pohval.

Ob ustvarjanju novega vzgojnega načrta smo se nekateri starši in učitelji spotaknili ob inflacijo graj in ukrepov za omejevanje nasilja in kršenja šolskega reda ter prišli na plan z idejo o hvaljenju in nagrajevanju tistih, ki vsaj malo odstopajo v pozitivno smer. Padlo je nekaj idej in ker se šola imenuje po Jožetu Moškriču naj bi se za posebne dosežke podeljevali Joškoti …. ali pa se to sklanja Joški

Joški za učence, ki naredijo za skupnost več, kot je potrebno, Joški za starše in Joški tudi za učitelje.

Opa, tukaj se je pa zataknilo. Kdo bo učiteljem podeljeval Joške? Ravnateljica? Ne, ne, to pa ne, ona jih itak že štirmiljaužnkrat ocenjuje tako ali drugače. Učitelji med sabo? Ojoj prejoj! Učenci? Ne, oni pa tega ne znajo! In tako so učitelji sklenili, da ne želijo biti ocenjeni! Ja, ja, saj vem, da je govora le o pohvalah in ne o kritikah!

Ne in ne, so rekli učitelji! Nas ne bo nihče ocenjeval in nam delal krivico s tem, ko bodo stalno izpostavljeni le nekateri, ki si pohvale morda sploh ne zaslužijo.

OK, pa ne, bom pa samo jaz po svetu hodila z dvema zlatima joškoma.

Če bi našega Jako vprašali o tem, kakšna mama sem, bi sigurno rekel, da sem stroga, Crnkovič me je pred kakšnim letom nekako obsodil ((no, vsaj kot kompliment se ni slišalo)), da sem liberalna, tudi politično bi se nekako postavila na bolj levo, kot desno stran, a še vedno ne vem natančno v kateri predal mam bi se dala.

Zadnjič mi prijatelj razlaga, kako sta med tednom televizija in računalnik pri njih doma prepovedna in v naslednji minuti že razlaga o svojem problematičnem sedemletniku, ki baje že kravžlja učiteljičine in še čigave živčke. Hmmmm, prepovedana?

Pri nas ni nič prepovedano. Niti kajenje, pretepanje ali preklinjanje ne, še manj pa bolj banalne zadeve, kot so gledanje televizije, določenih programov, igranje igric ali celo žvečenje čigumijev in podobne nebuloze.

In glej ga vragca; mi nimamo nikakršnih težav s pretepanjem, preklinjanjem, predolgim sedenjem pred televizijo, še manj pa z igranjem igric na računalniku. No, če smo odkriti imamo težave s tem, da se pri nas neradi učimo matematike oz. podobno neljubih predmetov, ki ne “laufajo” sami od sebe ((jasno, da je tukaj množina uporabljena le kot mehčalec)). Težave imamo pri odhajanju v spalne prostore, saj je spanje nepotrebna izguba koristnega časa Težave imamo pri premalo sodelovanja pri hišnih opravilih, a idealnih otrok pač ne moremo imeti, kajne?

Na razmišljanje o permesivni vzgoji, me je navedel post, ki ga je o učiteljih in nasilju v šoli zapisal naš Jaka. Ne gre mi v glavo, da učitelji ne morejo krotiti 25 mulcev, ki še niti dobro niso vstopili v puberteto. Pogovarjamo se o vzgojnih načrtih, kdo naj bi koga in zakaj kaznoval, kaj vse je prepovedano, kako umiriti tiste, ki so problematični, jaz pa imam vedno bolj občutek, da drvimo z vse večjo hitrostjo po napačni strani avtoceste. Tistemu učitelju, ki s svojo razlago in svojim odnosom, ne zna pridobiti pozornosti večine v razredu, ne pomaga miljaužnt predpisov, zakonov in vzgojnih načrtov. Permesiven, liberalen, glasen, konzervativen, dosledno zoprn ….. pa saj je vseeno, mulci so danes vse bolj bistri in težko jih je pretentati. Kmalu jim postane jasno, kdo je tisti, ki hodi le v službo in komu je mar zanje in za njihovo prihodnost.

In nov vzgojni načrt bo imel še več prepovedane televizije in še več prepovedanih igric … tako za učitelje, kot za učence ….. in seveda se bo tokrat smer otroškega obnašanja obrnila v drugo smer … japajade!

Najbrž vam je vsem jasno, da tu ni govora o izkušnjah s strani froca, ki naj bi iznašel stoinennačin za živciranje svojih staršev. Jaz sem namreč bila ((in sem še ))čisti angel, le beli kodri so mi manjkali in avreola okrog glave. Tukaj je govora o izkušnjah tistega, ki si z ehotonom (alkarkoližeje tisto, kar mi na glavo trpa moja Barbara) že leta prikriva rezultate uspešnega in kontinuiranega izvajanja tega tretmaja.

…. ampak to ni glavna poanta tega zapisa. Danes sem na googlovem analyticu pogledala statistiko obiska Jakovega bloga.

Ja, ja, Volk, ne razburjaj se , jaz se ne vtikam v njegove stvari, ampak Jako statistika ne zanima, on le piše, jaz pa iz marketinškega vidika vedno rada pregledam kaj deluje in kaj ne.

In med prebiranjem statističnih podatkov, mi je v oči padel zapis “24 načinov kako spraviti starše ob živce”.

Ok, po netu se itak vesijo friki takšni in drugačni ….. saj mene so tudi iskali po pod “lulanje” in “dolžina tiča”, a tukaj me vseeno malce skrbi dejstvo, da je na to čudno ‘povpraševanje’, stric google predlagal rešitev, ki kliče na ime našega Jake. In še bolj srhljivo pri vsem tem je to, da je ‘frik’ med predlaganimi mu stranmi izbral ravno Jakovega in se celo razgledal po njem, če bi med zapisanim le kje našel nasvete za brezplačno ((ali pa ne)) beljenje las njegovih staršev.

Mogoče sem pa sama na Jakovem blogu le kje kaj spregledala in se teh 24 načinov skriva v temle skritem načrtu

Ja, ja, današnja mularija itak obvlada stoinennačin za šifrirano sporočanje in medsebojno širjenje vrlo pomembnih navodil za vrlo pomembna opravila, kar spravljanje staršev ob živce zagotovo je.

Merimo vse mogoče in včasih se mi zdi, da imajo morda le prav tisti, ki verjamejo v moč številk. Ne vem koliko sreče prinaša 7 in koliko nesreče 13, a zagotovo vsaka v šoli na novo dobljena 1 ali 5, kroji prihodnost tako tistemu, ki jo dobi, kot tistim okrog njega.

Spomnim se joka, ko je Jaka kao ((bila je neumna grožnja učiteljice)) prvič kasiral cvek in kakšno veselje ob tem, ko je na koncu leta le prišel do želene ocene.

Športniki se borijo za čim manjše ali čim večje številke, za prvo, drugo, tretje mesto. Zadnjič pa mi je gospod, ki se ukvarja s programiranjem zaupal, da ima že dlje časa v glavi zasnovo za doktorsko nalogo o merjenju in tem kako se da iz merjenja vseh mogočih zadev, analizirati in si postaviti nove smernice in cilje ….. in glej vraga tudi cilji so sanje, ki imajo zraven zapisanih nekaj številk v obliki datuma.

Ta teden je v tiskani Blogoroli zapisan intervju z mano. 42. številka Blogorole in v njej je intervju z dvainštiridesetletnico. Namensko? Ne, mislim, da ne, kajti intervju bi moral biti objavljen v 41. izdaji, vendar sem bila ves teden službeno v Portorožu in srečanja z novinarjem takrat ni bilo mogoče speljati. A priznajte, da je kar malce srhljivo, ko se številke tako naključno poklopijo!

Ok, saj sem hodila k verouku, celo poročila sem se cerkveno, a vseeno ljudem okrog sebe ne izjavljam, da molim zanje. Molim?! Pa ja ne! Še k maši ne hodimo. Jako smo sicer krstili in prav nič me ne bi motilo, če bi želel hoditi k verouku, a silila ga k temu ne bom in tudi sama ne mislim hoditi k maši.

Zakaj ne? Ok, to kar se počne v Vatikanu in podobne smrdljive zgodbe, ki se dogajajo v cerkvi, kot ustanovi, me vsekakor ne motivirajo, a sama vera, poučevanje religije, prenašanje nekih vrednot na otrok, me vsekakor ne moti. Preprosto obiskovanje verouka našemu Jaki zagotovo ne bi škodilo. A kaj, ko naša katališka cerkev očitno nima interesa pridobiti mladih v svoje vrste.

Tipičen Američan je izredno veren. Prav neverjetno, kako molitev, vero in boga vpletajo v prav vsako posvetno dejanje …. celo na bankovcu omenjajo boga.

To, da so lastniki našega podjetja zelo verni, sem vedela, sklepala sem tudi, da so verni tudi vsi člani uprave naše matične firme v Atlanti, a ker vere niso nikoli vpletali v posel, sem na to malce pozabila. Naš tokratni obisk je bil precej neposlovne narave, z šefi in njihovimi družinami smo se družili na povsem osebnem in prijateljskem nivoju in tako smo vikend preživeli na njihovem vikendu ob jezeru.

Vikend sicer oni imenujejo leseno kajžo s 5 kopalnicami, 4 spalnicami in tremi nadstropji, ki ji pripada tudi zunanji jacuzzi, privez ob obali z gliserjem, nekaj vodnimi smučmi, jetski-jem … ali kakor koli že imenujemo tisti motor na vodi, dva kanuja in še neko napihljivo stvar, ki poskakuje po vodi, če jo z gliserjem vlečeš po vodi. No, ena je v lasti našega lastnika, ki je bil v tem času ravno na Floridi in nam je odstopil ključe za bivanje v njej, druga sosednja pa v lasti generalnega direktorja naše firme in njegovega svaka, ki pa je finančni direktor celega “cirkusa” širom celega sveta.

Celo sobotno dopoldne smo se kopali, uganjali norčije v vodi ob času kosila pa nas je vseh …1,2,3 … skoraj 20 (3 ameriške družine s po 3 otroki ter mi trije) lačnih prihrumelo v dnevne prostore. Po “ameriško” so po pultih razprostrli pladnje za enkratno uporabo z očitno naročeno hrano (čeprav ta ni bila slaba), nam v roke potisnili plastičen pribor in plastične krožnike ter si začeli nalagati hrano. Priznam, bila sem lačna, zato sem kaj hitro v svoje paradižničke zapičila vilico in jo že nosila k ustom, ko me prekine glas žene našega direktorja, ki opozarja naj se primemo za roke. Aaaaa? Saj ne morem jesti, če se gremo ringa-raja!

No, ajde, naj jim bo … odložila sem krožnik podala svojo desno in levo roko in ko smo se vsi držali v krogu, je nekdo začel moliti. Aaaaa?!

Takšne molitve so se potem dogajale ob vsakem obroku pa najsi smo bili v fensišmensi restavraciji, pizzerii ali za domačo mizo. Prvič sem pogledovala izpod oči in si mislila bogpomagaj, potem pa me je stvar počasi začela navduševati. Molitev ni niti slučajno podobna tistemu, kar ponekod po vasi še izvajajo kakšni stari ati in mame … niti pod razno nihče ne začne v tri krasne drdrati enezdravemarije in očenaša …. ne, tukaj se gre za trenutek, ko je zbrana vsa družina, ko se družina umiri, ko se zamislijo nad tem, kako lepo je živeti in kaj je tisto, kar jih te ta dan razveselilo ali obdarilo. Molijo tudi otroci in priznam, da sem šokirano opazovala devetletnika, ki mu je bila dana beseda za molitev ob nedeljskem kosilu. Z lepimi in jasnimi besedami se je zahvalil za našo prisotnost in možnost, da smo se spoznali in postali prijatelji. Waw!

Ej, od sedaj naprej ne bom več zavijala z očmi, ko mi nekdo iz Amerike reče, da bodo molili zame … sedaj mi je jasno kaj to pomeni.

Dan 1: potovanje … dolgčas

Dan 2: obisk pisarne.

To je petek popoldne …. vse prazno. Kdo pravi da američani delajo kot nori?!

Dan 3 in 4: vikend na počitniški hišiCI ob jezeru

Dan 6 – gremo na pot iz Atlante … prvi postanek KFC

Cherookee in obvezno slikanje z medvedom

Pa uživanje ob kavi …. no, kao uživanje … če že dobre kratke kave ni bilo, smo imeli vsaj Starbucks

Dan 7, 8 Pigeon Forge

Dan 8 – ma kaj vem kaj za eno mesto … luštno, turistično …

dan 9 pot proti Washington DC-ju

dan 10, 11 – Washington DC

dan 12 New York – Queens

dan 13, 14 – New York Manhattan

Mularija ima več kot dva meseca božjega časa, starši pa …. hmnja …. saj veste …. pač teden, dva dopusta …. ostalo pa mujosnađise.

Preden je postal šoloobvezen smo ga imeli v vrtcu, v prvem in drugem razredu je še nekako “kupil” počitnice pri babici, čeprav to ni več tako eksotično in zanimivo, kot je bilo to v mojih časih, kajti njegova babi stanuje le na drugem koncu Ljubljane in nima krav, pujskov in kokošk. No, kokoške ima včasih, ampak tem bi jaz prej rekla kure, ker na tisti grupici prerivajočih bitij, ki čmijo v napol betonski kletki, ni prav nič kokoškasto luškanega. Skratka zadnjih nekaj let pripomba, da ga peljemo k babi, pomeni grožnjo, ki vsakič zaleže, ko se je treba usesti za knjige in narediti kakšno domačo nalogo.

In tako smo preizkusili že kar nekaj počitnikovanj za otroke.

Pred leti smo ga priključili taborniški skupini iz Grosuplja, ki je šotorila nekje v Beli Krajini.

Potem smo ga dali v nekakšne jezikovne počitnice ((naj bi se kao učili angleščine, a za tako majhne je bila to pač navadna kolonija)) v Dolenjskih toplicah.

Pa kolonijo v Zambratiji.

Potem je začel jamrati, da noče biti nikjer več, kjer je treba spati in jesti drugje. Neeee, ni razvajen, moj sin že ne, naka!

In smo ga prijavili v Verbino poletno šolo. Krasno se je imel in to vajo ponovil tudi drugo leto. Potem pa je “zelo pametno” ugotovil, da je mlajšo skupino prerasel, starejša pa se mu je zdela preadrenalinska in mama Saša je spet ostala pred izzivom kam strpati mulca med doooooooolgimi poletnimi počitnicami.

Še sreča, da ga je pred dvemi leti začel zanimati tenis. Trenerja Alenka in Grega, ki sta Jako že preko leta trenirala (takrat bolj učila in privajala), sta kopico razigranih otrok mirila in zabavala tudi na takšnih poletnih počitnicah.

Stvar podobna, kot na Verbi, le da se tukaj namesto jezikov otroci učijo veščin tenisa, tuje jezike pa spoznavajo bolj v praksi, kot teoriji, saj se skupini vsako leto pridruži tudi nekaj tuje govorečih otrok, s katerimi se pogovarjajo tudi v jeziku rok.

Letos gre spet, obvezno, pravi, čeprav mu bo pri urah tenisa morda celo malce dolgčas, kajti večina jih bo lopar prvič držala v roki, on pa itak misli, da je že pravi car.

In ker se zdaj že pol ure mučim in imam že res tega polno kapo, vam word dokumenta ne bom dala v link, ker ga pač ne znam naložiti na ta način.

Kar tukaj spodaj si preberite, če vas zanima

Kam pa gremo letos med počitnicami… ja seveda, sej že komaj čakamo!!!

ORGANIZIRALI BOMO TRI – PRVI S PRIČETKOM V PONEDELJEK 30.6., DRUGI 7.7., TRETJI PA 14. 7.

• Center druženja bo TC Šentvid od ponedeljka do petka od 8.00 do 16.00

· Kamp je namenjen predvsem otrokom do 14 leta

• CILJ DRUŽENJA JE AKTIVNO PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA V PRIJETNI DRUŽBI TER SPOZNAVANJE NOVIH AKTIVNOSTI – ŠPORTNIH IN UMETNIŠKIH

• Tud letos bo ta glavna Alenka, vsi ostali jo bomo pač moral ubogat

• Dopoldan bomo predvsem igrali tenis, sicer pa nas čaka še:
• Jahanje v Gameljnah
• Skakanje na trampolinu & gimnastika v športnem centru GIB
• Ustvarjalne delavnice; poslikava tekstila & predmetov
• Kopanje v bazenu Laguna (v primeru slabega vremena gremo v Atlantis)
• Izlet na Šmarno goro po zasluženo presto, ali v Tivoli na sladoled
• Rolanje, igranje hokeja, nogometa, košarke in še, in še…

Vsekakor se bomo prilagajali vremenu in sproti prilagajali aktivnosti.

CENA 5 – DNEVNEGA DRUŽENJA ZNAŠA 120€, za drugega otroka in člane kluba 110€

(v ceno so vključene vse aktivnosti, vstopnice, prevozi, malice in kosila, pa mogoče še kaj)

VSE KAR MORAŠ PRINESTI S SEBOJ JE DOBRA VOLJA…

Če te zanima še kaj, pokliči Alenko na 041 60 60 15

SICER PA KAR IZPOLNI PRIJAVNICO NA HRBTNI STRANI IN JO POŠLJI PO FAXU 01 518 50 59,

ALI PA PODATKE NATIPKAŠ NA EKRAN IN JIH POŠLJEŠ PO E – MAILU TKOLIMPIJA@SIOL.NET

VIDIMO SE KMALU