Saša Gerčar

Danes je na blogu mojega sina nekdo z imenom Nick pustil komentar, ki je Jako prizadel … no, morda je to premočna beseda … dotaknil se ga je, kar je v redu, saj vsi moji komentarji naj pred objavo zapis vedno še enkrat pregleda in popravi kakšne slovnične napake, niso zalegli. Danes pa bi na vrat na nos popravljal tiste malenkostne napakice na katere se je obesil Nick. Ne, naj jih kar pusti, sem mu svetovala.
Nick (ki se mimogrede niti ni izpostavil s svojim pravim imenom¹, niti z linkom do kakšne njegove strani, je pustil komentar, ki kritizira Jakov način pisanja. Jaka je sicer 12 letni fant, ki po mojem mnenju (in po mnenju njegovih učiteljev Slovenščine tudi), piše dobro …no, pravzaprav odlično (če je potrebno tudi pridevnike uporabljati ocenam ustrezno), zato je najbrž izpadel bedak Nick, ki se preresno poglablja v zapise dvanajstletnika in namesto spodbudne besede ali mirnega klika z miško in nekomentiranega prehoda naprej, za sabo raje pušča sled blata.

1. predvidevam, da mu mama in ata nista dala ime NiCK [↩]

Tako kot ponavadi na lepo sobotno jutro sva jo tudi danes s Tomažem vandrala na Šmarno goro. Navzgor gre tako, da štartava sicer skupaj, a po kakšnih 5 minutah jaz sopem, kot en starček, moj pa gas in jo šiba navzgor in se niti ne ozre za mano.

Saj ni ravno tako hudo, jaz jo primaham navzgor po manj kot 28 minutah, a moj je res pravi kozorog in do vrha prileze v 22 minutah, kar pa je zame odločno prehud tempo. V ušesa si vtaknem slušalke in ob ritmih kakšnih Madredeus-ev ali Michael Buble-ja v zmernem in vztrajnem ritmu rinem proti vrhu.

Ohja! Že od vsega začetka Jakinega šolanja močno navijam, da se Jaka udeležuje vseh možnih šolskih tekmovanj in podobnih takšnih in drugačnih dodatnih treningov možganskih celic. Bralne značke v slovenščini, angleščini, sedaj po novem tudi v nemščini, športna tekmovanja (v glavnem je do sedaj sodeloval le v košarki), tekmovanja v logiki, kjer kot tipični družboslovec, ni nikoli kaj prida dosegal, podobno pri tekmovanjih iz matematike, letos se je lotil tekmovanja iz zgodovine in se prav z veseljem udeleževal priprav, vendar pa kasneje na samem tekmovanju (pisni test) ni ravno dosegel nekih opaznih rezultatov.

Tekmovanje, ki pa se ga res z veseljem udeležuje že od zgodnjih let šolanja pa je Veselošolsko tekmovanje. Tekmovanje, ki za moje pojme ni ne vem kako zahtevno in ga zlahka obvlada kdor koli je pripravljen brati še malce obšolske literature in ni strogo usmerjeno v nobeno področje, ampak ima širši razpon. V to tekmovanje je vključeno znanje iz mnogih področij, biologija, kemija, zgodovina, geografija, tuj jezik, glasba, likovna umetnost, šport ….. skratka vse živo.

Nam je očitno strašansko lepo! Res, prav nič hudega nam ni, kajti kregamo se le za “izredno” pomembne stvari.

Danes nisem znorela zaradi TAKŠNE izredno pomembne zadevice, ne, ne, danes smo se skregali zaradi druge silno pomembne zadevice - parkirnega prostora.

Lep sonček je bil danes in naša družinica je sklenila, da ga preživi zunaj. No, pred tem sva midva s Tomažem skočila na Šmarno goro, popila eno kavico¹ vmes pa še skočila do Tomaževega očeta, ki je ravno prišel domov iz bolnice. No, ta zadeva okrog njegovega stanja in težav z oskrbo starih ljudi itak zasluži poseben prispevek in o tem ne bi sedaj. Torej tam okrog poldneva se mi lepo skobacamo v avto in v mesto². Sklenili smo, da bi nam sedla ena dobra solatka v Romeu.

1. vsak svojo, seveda [↩]
2. ja, živimo pač na vasi, čeprav z “mestom” jaz itak ponavadi mislim center [↩]

Magistra! To sem govorila pri svojih sedmih, osmih letih. Ne, ne, nisem imela v mislih magisterija, ampak poklic farmacevta. Moja teta je bila diplomirani farmacevt, vodja ene ali več lekarn v Kamniku in okolici in ob nočnih dežurstvih je preko noči vzela k sebi v lekarno mojo sestrično in mene. Spali sva v neki majceni sobici z majhno priročno posteljo in v tej avanturi nadvse uživali. Doživetje, ki mu ni bilo para!

Ko bom velika, bom tudi jaz tako cenjena, kot moja teta, ki jo vsi ogovarjajo z gospa magistra, ki lahko dela ponoči in ima opravka s toliko čudovitimi flaškami! No, saj veste, ko smo prišli do periodnega sistema, me je minilo še zadnje veselje, ki sem ga pred tem še morda gojila do tega poklica. Kemija, brrrrr!

Naš Jaka je spet nekaj fasal. Tile virusi nas obletavajo že celo zimo. Zboli Jaka za 1 dan, pa teden dni nič, pa ga spet useka za 2 dni, pa je mesec dni v redu pa spet zvijanje po trebuhu, vročina, slabost …. aaahhh!

Prejšnji teden, ko smo prebrodili že žnjto gripo, se z Jako pogovarjava.

Potrkam na leseno mizo in pravim:”Upam, da ne bo zdaj tale virus obletel še mene. Si bil bolan ti, potem ati, zdaj sem pa po logiki na vrsti jaz…..”
“Ne, ne, ti ne boš zbolela.”
“Zakaj pa jaz NE BOM zbolela?”
“Ti nikoli ne zboliš!”
“Prosim?! To sploh ni res, tudi jaz sem že zbolela!”
“Ja, ja, saj si …. se spomnim, ampak takrat je pa štala!”
Aaaaaa?!
“Ko ati zboli se to sploh ne opazi …. on leži, ampak v bistvu vse poteka tako, kot če bi bil zdrav, ko pa zboliš ti, se svet obrne na glavo…”

Sedaj stavke ne bo. Učenci niso prav nič veseli, da bodo učitelji “delali” in tako oni ostali brez prostega dne, ki so se ga že veselili. Tresla se je gora, rodila se je miš. In od sedaj naprej bo vse lepo in krasno?

Dr.Onyx pravi takole, jaz pa dodajam, da bi se našlo še nekaj interesnih skupin zrelih za stavko. Je le cena tista, ki determinira razlog za stavko? Prenizke plače, previsoke cene? Kaj pa slaba usluga? Kaj, če nas moti napačna globalna miselnost policistov, da nas je potrebno predvsem penalizirati in ob njihovi prezaposlenosti zmanjka časa za osnovno funkcijo - pomoč sodržavljanom? In kaj če starši nismo zadovoljni z načinom podajanja znanja našim otrokom? Ali bognedaj, če s tem niso zadovoljni otroci?

Jutri imamo na Jakovi šoli ponovno sestanek na temo Vrednote.

Projekt, ki ga na pobudo neke mame že nekaj let peljemo v sinergiji in medsebojnem sodelovanju ravnatelja, učiteljev, staršev in tudi otrok. Začelo se je s preprosto debato in posredovanju dobrih strani neke izkušnje neke mame, katere hči je leto ali dve obiskovala osnovno šolo v Ameriki. Starši smo idejo pograbilli, se navdušili, vanjo potegnili tudi učitelje, zvlekli¹ tudi nekaj otrok, vse skupaj obrnili na glavo in naredili prav svojstven projekt, ki smo ga poimenovali Vrednote.

Meni je pri vsem tem najbolj pomembno sodelovanje vseh vpletenih strani. Z Jako se sestankov udeležujeva skupaj in izkušnja sodelovanja pri skupnem resnem projektu, je nenadomestljiva.

1. jah, na začetku smo jih kar malce zvlekli [↩]

Tako moji, kot Tomaževi starši in stari starši in tako nazaj v zgodovino, so bili kolikor daleč vem vsi Slovenci in posledično tudi katoliške vere. Sicer so bili moji stari starši verni, a zaradi nekako nesigurne in nedorečene politično verske situacije¹, se takrat pri nas ni ravno redno hodilo v cerkev in tako sem postala v tej družini jaz prva nekrškenka. Nove Jarše, kjer sem odraščala, so bile tiste čase še bolj vas, kot čudaško prenapolnjeno spalno-nakupovalno naselje, kot je to sedaj in tako se je zgodilo, da sem v prvem razredu dobesedno težila, da tako kot vse ostale sošolke, tudi jaz začnem obiskovati verouk. Morte misl’t!

1. mah, saj ne vem kako naj tole drugače definiram [↩]

Z našim malim v šoli nimamo težav. Do sedmega razreda je priromal z odličnim uspehom in sicer povsem neproblematično je celotno družboslovje od slovenščine, tujih jezikov¹ pa vse do zgodovine in geografije, malce vtikanja v učenje je potrebnega pri matematiki in naravi² ,po novem pa imamo letos težave pri tehniki. No, tehnika je sedaj nekaj kar je po “težavnosti” zamenjalo lanskoletno gospodinjstvo. Ja, res s predmeti, ki so bili v naših časih tkozabrezveze, imamo stalno skrbi in frustracije.

Jaka ima namreč od rojstva naprej težave pri finomotoriki. Nič strašnega, saj se je že dovolj kmalu in dovolj temeljito spopadel s tem in pisavo izpilil³ tako, da danes to rezultira le še v malce počasnješem pisanju od njegovih vrstnikov, a temeljiteje se ta slabost opazi pri geometriji in tehničnem risanju.

1. kjer bi poleg angleščine, francoščine in nemščine dodal še kakšnega, če bi mu bilo dovoljeno izbrati še kakšen izbirni predmet [↩]
2. za enkrat se ta še ni razdelila v biologijo, kemijo in fiziko [↩]
3. tudi s pomočjo njegove prve učiteljice [↩]