Saša Gerčar

Magistra! To sem govorila pri svojih sedmih, osmih letih. Ne, ne, nisem imela v mislih magisterija, ampak poklic farmacevta. Moja teta je bila diplomirani farmacevt, vodja ene ali več lekarn v Kamniku in okolici in ob nočnih dežurstvih je preko noči vzela k sebi v lekarno mojo sestrično in mene. Spali sva v neki majceni sobici z majhno priročno posteljo in v tej avanturi nadvse uživali. Doživetje, ki mu ni bilo para!

Ko bom velika, bom tudi jaz tako cenjena, kot moja teta, ki jo vsi ogovarjajo z gospa magistra, ki lahko dela ponoči in ima opravka s toliko čudovitimi flaškami! No, saj veste, ko smo prišli do periodnega sistema, me je minilo še zadnje veselje, ki sem ga pred tem še morda gojila do tega poklica. Kemija, brrrrr!

Naš Jaka je spet nekaj fasal. Tile virusi nas obletavajo že celo zimo. Zboli Jaka za 1 dan, pa teden dni nič, pa ga spet useka za 2 dni, pa je mesec dni v redu pa spet zvijanje po trebuhu, vročina, slabost …. aaahhh!

Prejšnji teden, ko smo prebrodili že žnjto gripo, se z Jako pogovarjava.

Potrkam na leseno mizo in pravim:”Upam, da ne bo zdaj tale virus obletel še mene. Si bil bolan ti, potem ati, zdaj sem pa po logiki na vrsti jaz…..”
“Ne, ne, ti ne boš zbolela.”
“Zakaj pa jaz NE BOM zbolela?”
“Ti nikoli ne zboliš!”
“Prosim?! To sploh ni res, tudi jaz sem že zbolela!”
“Ja, ja, saj si …. se spomnim, ampak takrat je pa štala!”
Aaaaaa?!
“Ko ati zboli se to sploh ne opazi …. on leži, ampak v bistvu vse poteka tako, kot če bi bil zdrav, ko pa zboliš ti, se svet obrne na glavo…”

Sedaj stavke ne bo. Učenci niso prav nič veseli, da bodo učitelji “delali” in tako oni ostali brez prostega dne, ki so se ga že veselili. Tresla se je gora, rodila se je miš. In od sedaj naprej bo vse lepo in krasno?

Dr.Onyx pravi takole, jaz pa dodajam, da bi se našlo še nekaj interesnih skupin zrelih za stavko. Je le cena tista, ki determinira razlog za stavko? Prenizke plače, previsoke cene? Kaj pa slaba usluga? Kaj, če nas moti napačna globalna miselnost policistov, da nas je potrebno predvsem penalizirati in ob njihovi prezaposlenosti zmanjka časa za osnovno funkcijo – pomoč sodržavljanom? In kaj če starši nismo zadovoljni z načinom podajanja znanja našim otrokom? Ali bognedaj, če s tem niso zadovoljni otroci?

Jutri imamo na Jakovi šoli ponovno sestanek na temo Vrednote.

Projekt, ki ga na pobudo neke mame že nekaj let peljemo v sinergiji in medsebojnem sodelovanju ravnatelja, učiteljev, staršev in tudi otrok. Začelo se je s preprosto debato in posredovanju dobrih strani neke izkušnje neke mame, katere hči je leto ali dve obiskovala osnovno šolo v Ameriki. Starši smo idejo pograbilli, se navdušili, vanjo potegnili tudi učitelje, zvlekli ((jah, na začetku smo jih kar malce zvlekli)) tudi nekaj otrok, vse skupaj obrnili na glavo in naredili prav svojstven projekt, ki smo ga poimenovali Vrednote.

Meni je pri vsem tem najbolj pomembno sodelovanje vseh vpletenih strani. Z Jako se sestankov udeležujeva skupaj in izkušnja sodelovanja pri skupnem resnem projektu, je nenadomestljiva.

Tako moji, kot Tomaževi starši in stari starši in tako nazaj v zgodovino, so bili kolikor daleč vem vsi Slovenci in posledično tudi katoliške vere. Sicer so bili moji stari starši verni, a zaradi nekako nesigurne in nedorečene politično verske situacije ((mah, saj ne vem kako naj tole drugače definiram)), se takrat pri nas ni ravno redno hodilo v cerkev in tako sem postala v tej družini jaz prva nekrškenka. Nove Jarše, kjer sem odraščala, so bile tiste čase še bolj vas, kot čudaško prenapolnjeno spalno-nakupovalno naselje, kot je to sedaj in tako se je zgodilo, da sem v prvem razredu dobesedno težila, da tako kot vse ostale sošolke, tudi jaz začnem obiskovati verouk. Morte misl’t!

Z našim malim v šoli nimamo težav. Do sedmega razreda je priromal z odličnim uspehom in sicer povsem neproblematično je celotno družboslovje od slovenščine, tujih jezikov ((kjer bi poleg angleščine, francoščine in nemščine dodal še kakšnega, če bi mu bilo dovoljeno izbrati še kakšen izbirni predmet)) pa vse do zgodovine in geografije, malce vtikanja v učenje je potrebnega pri matematiki in naravi ((za enkrat se ta še ni razdelila v biologijo, kemijo in fiziko)) ,po novem pa imamo letos težave pri tehniki. No, tehnika je sedaj nekaj kar je po “težavnosti” zamenjalo lanskoletno gospodinjstvo. Ja, res s predmeti, ki so bili v naših časih tkozabrezveze, imamo stalno skrbi in frustracije.

Jaka ima namreč od rojstva naprej težave pri finomotoriki. Nič strašnega, saj se je že dovolj kmalu in dovolj temeljito spopadel s tem in pisavo izpilil ((tudi s pomočjo njegove prve učiteljice)) tako, da danes to rezultira le še v malce počasnješem pisanju od njegovih vrstnikov, a temeljiteje se ta slabost opazi pri geometriji in tehničnem risanju.

Mene tenis zanima prav ene toliko, kot breji golobi, a ker je naš mali športni freak in od tega najbolj mahnjen prav na ta šport, se nam te dni dnevi še bolj, kot ponavadi odvijajo v barvah … hmja … ne več tako belega športa.

Moje rahlo enoinpolurno bluzenje ob ponedeljkih, sredah in petkih v najtavečjem najboljšem sosedu je itak že rutina in mi ne predstavlja več težkega stresa niti izpada koristnega časa. Navadili smo se, da nakupujemo le v teh dneh, včasih se tam dobiva celo s Tomažem in ob pitju kavice umirjeno poklepetava, ali pa sama samcata enostavno posedim in prelistam kakšno revijo ali celo berem knjigo.

Te dni sem nekaj blazno mamasto razpoložena. Včeraj sem pisala o ocenjevanju, danes pa spet pišem o zadevah, ki se dogajajo na šoli.

Spet bomo na televiziji in tole zvezdništvo postaja že prav neugodno. Nobene svobode več nimamo! Ne morem si več konkretno povrtati po nosu ali na ulici potegniti spodnjih gat iz riti, brez da bi bilo to naslednji dan objavljeno v vseh možnih medijih

Ajde, šala mala, da me ne bi kdo vzel resno, prosim. No, na šoli Jožeta Moškriča, ki jo obiskuje naš Jaka, že 3 leta učitelji, starši in učenci teramo nekakšen projekt imenovan Vrednote. Pobuda je prišla s strani mame, ki se je po enoletnem bivanju skupaj s svojo osnovnošolsko hčero vrnila in vpisala na našo šolo, idejo smo starši pograbili, šola pa nadgradila. V nekaj mesecih smo formirali ekipo nadebudnih staršev, učiteljev in učencev ter se začeli sestajati na skupnih sestankih na dva meseca. Seveda sem v stvar “navlekla” tudi Jako (( pravzaprav se je zvlekel kar sam)) in sedaj oba pridno obiskujeva iste sestanke. Zanimivo in absolutno priporočam vsakemu staršu, da se kdaj udeleži kakšnega sestanka, kjer enakopravno razpravljajo tako otroci, kot starši in učitelji.

V šoli baje že nekaj časa ne veljajo več plus in minusi. Kao jih učitelji ne smejo uporabljati. Razlog? Don’t ask me! Brez veze! In to so očitno ugotovile tudi nekatere učiteljice.

Letos naš Jaka stalno prihaja iz šole in mi razlaga o nekih majhnih petkah ups, peticah.

Jaz: Majhna petica? Kako majhna? Misliš minus pet?
Naš umetnik: Ne, ne, nič minus, to nimamo več. Pa tudi takšna čista petica je to …. sem vse znal.
Jaz: In zakaj potem majhna?
Naš umetnik: Ja, zato, ker bom šele s tremi majhnimi peticami dobil eno veliko …. tapravo

Aha, a to je sedaj kaj drugega, kot plus?!

Sicer pa bravo za iznajdljivost, saj je pridobivanje ocen preko celega leta z “majhnimi” ocenami bistveno boljše, kot test enkrat na 3 mesece, veliko kampanjskega učenja, malce sreče, ogromno treme in strahu, vmes pa mesece lenarjenja.

Mi lahko lepo prosim kdo razloži smisel te veleumnosti?!

Da se razumemo, sem zelo ZA učenje tujih jezikov. Sama jih znam kar nekaj in tudi Jako spodbujamo, da bi svoj posluh za jezike kar najbolj izkoristil. Angleščino se uči že od vrtca naprej ((to je najbrž jasno kaj so počeli oz nepočeli prva tri leta )), kasneje je nekaj let obiskoval tečaj italijanščine, sedaj ko pa ima v sedmem razredu možnost izbire izbirnih predmetov pa se je odločil, da izkoristi možnost, ki mu je ponujena in izbral je oba dodatna možna tuja jezika, francoščino in nemščino. Torej ob uvedbi obveznega učenja še drugega tujega jezika pri nas ne bi prav nič spremenilo.

A vendar mi vse skupaj ne gre v glavo. V čem je catch?