Saša Gerčar

Kako ukrotiti mulce, ki rjovejo, tulijo, se obmetavajo s copati ali celo kakšnim tetrapakom jogutra in so oh in sploh ene male zveri?! Najbolje, da se jih da za rešetke! In če so mulci stari med 6 in 14 let?

30 let nazaj nas niso ravno tlačili za rešetke, so pa pobrali idejo, ki sem jo jaz, najbrž pa tudi “oni” pobrala v ameriških filmih o zapornikih. Se spomnite kaj počnejo zaporniki med odmori? Hodijo v krogih. A mogoče pa to ni ravno iz filmov o zaporih, ampak iz filmov o koncentracijskih taboriščih … ja, ja tam so zagotovo morali krožiti in korakati en za drugim.

Jaka obiskuje isto šolo, kot jaz. Ista stavba, iste učilnice, igrišče, druge učiteljice …no, dve isti, ki sta imeli tudi mene … drug ravnatelj, drug sistem … zanimivo za obujanje spominov.

Če hočete od mene kasirat en hud in dolg ksiht kisel nasmeh pa najmanj 3 mesece mir pred mano, potem me vprašajte točno to!

Ob prostem času?! Kakšnem prostem času?! Ob prostem času spim … pa še to ne vem, če lahko to vržem v skupino “prosti čas”. Če pa moram kaj reči, pa lahko v to skupino natlačim službo pa kosilo, večerjo pa še kakšen prigrizek pa bloganje pa opravljanje – globok pogovor o sodelavki ….

Moj čas je vseskozi “prosti”, morda le takrat ni, ko delam tisto, kar moram …. to je pa edino tisto, kar se pač dela na WC-ju …. tja pač MORAM it in nimam kaj mrdat sem in tja in izbirati boljše opcije, vse ostalo pa: ….hmja … ja, takle mamo, takle smo si zbral in vse to je pač moj “prosti čas”, ki ga zabašem s takšno ali drugačno neumnostjo.

Za gledanje kakršnih koli tekem mi ni bilo nikoli preveč mar, nekakšna izguba časa se mi je zdelo navijanje za nekega namišljenega favorita, ki je favorit le za to, ker prihaja iz istega konca sveta, kot jaz in potem evforično razpoloženje, ki naj bi glede na rezultat, vplivalo na počutje za vsaj naslednje 2 dni …ne, tega nisem nikoli povsem posvojila.

Ne, saj nisem popoln freak, …. prisežem … kdaj pa kdaj si kakšno tekmo ogledam tudi jaz in celo veselo navijam in sem ob zmagi vsaj nekaj trenutkov vesela.

Nekaj let nazaj … no, kakšnih 20 let nazaj …ja, ja, sem pač tako stara že sem občasno zahajala v dvorano Tivoli iin si ogledala kakšno košarkarsko tekmo.

Nogomet? Hmja, ne me križati, ampak res mi je popolnoma vseeno za to igro, kjer se igralci precej časa le podijo za žogo, konkretni dosežki, rezultati, goli pa so posejani bolj poredko . Za nogomet moram biti res izredno, izredno dobro razpoložena pa še to mora biti na sporedu res kakšen finale kakšnega tekmovanja na svetovnem nivoju.

Septembri so zame poleg decembra najbolj stresni meseci v letu. December je stresen zato, ker ga pri kakšnem 10. zmanjka …… preprosto se konča …… praktično nehamo hoditi v službo, nikjer več nihče resno ne dela in jaz itak ne morem zaključiti še tistih 3990 zadev, ki sem jih ravno nekje 1. decembra zapisala kot nujna opravila, ki jih je treba zaključiti še v istem letu …. poleg tega pa tudi stanje v banki kaže, kot da smo že kakšnega 28. September pa; joj, za mano sta 2 meseca lenarjenja, uživanja, počitnic, nihče itak nikjer ne dela in jaz četudi sem v službi, počnem stvari, ki itak niso nujno potrebne ….. končno imam čas za pospravljanje vseh milijon papirjev, ki se mi valjajo po mizi še od zadnjega decembra in končno lahko iz tistega spiska odkljukam še vseh preostalih 3980 zadev, ki so mi ostale iz decemberskega nujnega spiska, nimam nobenih jezikovnih tečajev, Jaka zjutraj spi in jaz se lahko cela dva meseca ukvarjam le samo s sabo ….Več kot dva meseca sem se dobesedno razvajala. Mulca zjutraj ponavadi itak ni bilo doma, ker se je potepal po kakšnih počitnicah, če pa je že bil, potem sem ga enostavno pustila spati, jaz pa sem ležerno in mirno zajtrkovala, se mirno oblekla, pregledala maile že navsezgodaj zjutraj in potem mirno in predvsem pravočasno odpravila v službo.

Leta nazaj sem prebrala luštno rumeno knjigico ….v glavnem si stvari zapomnim glede na barve in oblike in manj po imenih … tako, da zelo redko znam povedati naslov knjige ali filma, še manj avtorja ali režiserja ….no, razen, če sem prebrala že 5 knjig istega avtorja, kot so knjige Victorie Holt, ki sem jih požirala v letih pubertete ali pa kasneje knjige Johna Grishama, drugače pa hmja …. pri režiserjih je še huje, kakšen Villiam Hitchkock, , Quentin Tarantino ali pa Steven Spilberg še gre, ostalo pa že bolj tako tako.

V našem podjetju N-21 izdamo vsak mesec vsaj eno novo knjigo in v glavnem si jih zapomnim le po barvi ovitkov. Torej pred leti sem prebrala luštno rumeno knjigo, vendar ta mi je tako segla v srce, da zanjo celo vem, da jo je napisala Florence Littauer in se v slovenskem prevodu imenuje Osebnostni plus. Kar nekaj let je bila ena naših večjih prodajnih uspešnic.

Zadnjič mi je Jaka rekel, da ga vedno le kritiziram. A????!!

Jaka je moj ponos in največja ljubezen, to vidi vsak, ki se pogovarja z mano vsaj 5 minut. Ponosna sem nanj in nikoli niti za trenutek pomislila, da bi bil v čem lahko boljši, kot je. Pa vendar; od kod ta ideja? Lahko bi zamahnila z roko, češ puberteta, vendar sem podobne izjave o sebi že slišala od nekaterih službenih kolegov, ki kariere niso gradili na takšen način in so se upali stvari povedati naravnost ….ja, morda celo preveč naravnost .

Sin Jaka je isti Jaz z nekaj primesmi Tomaža. Enaka žlobudravost, milijon idej, skakanje iz teme na temo, kreativnost, želja po znanju, vedenju, po drugi strani pa konflikt s samim sabo, ko zadeve ne izgledajo tako dobro, kot jih želi. Zvezek je že po prvih straneh grozen, začel bi pisati znova, tenisa še vedno ne igra tako dobro, kot bi ga želel ….in enako bi razmišljal četudi bi danes bil svetovni prvak in design na blogu mu je sicer že bolj všeč, vendar bi rad še lepšega ….

Otroški film pač, kaj čem!

Pred nakupom vstopnic sva imela z Jakom težka pogajanja, vendar na koncu moram le priznati, da je Jaka le enajstletni otrok, ki pač rad gleda tudi takšne filme in jaz sem le mama, ki rada ugodi svojemu sinu.

Na koncu moram priznati, da sem ves čas filma uživala. Že prvi del tega filma A smo že tam? me je zabaval, vendar me je takrat močno naživciral zoprni smeh dveh glavnih mulcev. Tokrat so se temu smehu skoraj povsem ognili in mene nadvse osrečili.

Žiga me je vprašal za mnenje o filmu na podlagi primerjave z Mr. Beanom, ki je zadnji film, ki je očaral njega. Bean me je pustil povsem hladno ….nekaj zavihkov ustnic navzgor …to je vse ….tukaj pa sem se neumnostim kar nekajkrat sproščeno in od srca nasmejala. Dovolj dobra primerjava, Žiga?

V Londonu nisem bila prvič, nihče od nas ni bil in ravno ob tej priložnosti smo šteli naše obiske.

OK, za Jako je bilo enostavno, prvič pred dvemi leti, tokrat drugič, Tomaž je bil kakšne trikrat, štirikrat, jaz pa morda osemkrat, devetkrat. In vendar se ga nihče od nas še ni naveličal in vedno znova vidimo njegove nove obraze in vedno znova nas očara.

Prvič je bilo ….ma, saj veste, prvega se nikoli ne pozabi …sploh, če je bil pri petnajstih … torej London sem prvič videla 27 let nazaj, pri petnajstih. Moji dragi starši so pridno šparali cekine, da so svojo minko edinko lahko poslali na izpopolnjevanje jezika v Anglijo. Nepozabno, hudo dobr’! Jezika ne vem, če sem se strašno veliko naučila, sem se pa naučila hitrejše reakcije pri komunikaciji in samozavestnejšega komuniciranja v angleščini. Sem pa takrat razen Trsta in Celovca, končno videla še kaj drugega, kot neštetokrat našo lepo hrvaško obalo.

Pred nekaj leti je v moj predal elektronske pošte priletela zgodba, ki je govorila o nekem očetu, ki je svoji hčeri za vsak njen rojstni dan, namesto dragih daril, podaril zapise o življenju hčere v tem letu. Vsako leto je oče tik pred rojstnim dnevom sedel pred računalnikom in vneto pisal in nato zraven lepil razne vstopnice in fotografije v spomin na lepe dogodke povezane z življenjem njegove ljube hčerke. Hčeri je potem v roke položil paket zapiskov, ki pa ga ona ni odprla, temveč sta ga družno odnesla v sef ter ga dodala vsem paketom iz prejšnjih let. Oče je ta postopek pričel z njenim 1. rojstnim dnem, ključ sefa pa ji je nameraval podariti za njen 18. rojstni dan. Ta zgodba me je navdušila in tudi sama sem si našla škatlo, kamor sem nekaj časa metala vstopnice, fotografije, odrezke las …., vendar pa tik pred rojstnim dnem nisem nikoli našla dovolj časa, da bi tudi kaj resnejšega zapisala. In tako je ostalo le pri lepem sklepu.

Danes me je Jaka opomnil na znano tezo o pogajanjih. Vozimo se po cesti in zagleda jumbo plakat za ogled hokejskih tekem. Najprej naju glasno opozori na plakat, ki ga midva seveda nisva niti opazila. Prepozno, smo že mimo!

Vseeno nadaljuje temo o hokejskem svetovnem prvenstvu. Ja, ja, kimava in se v to niti ne poglabljava.

“Ampak ati, sedela bova v 4. vrsti, veš!” je stavek, ki me zdrzne. Halo? V kateri vrsti?! Kdo pa je sploh rekel, da je kakršna koli vrsta v igri?! Seveda je debata od tu naprej šla le še v smer, zakaj je izbral ravno 4. vrsto. Nihče ni niti vprašal od kje mu ideja, da se na tekmo sploh gre.

Ja, včasih se je pogajalskih veščin dobro učiti od otrok