Saša Gerčar

Včasih je življenje polno čudnih naključij.

Npr. vozim se v službo, medtem pa razmišljam, kako je dom zaprašen in bi bilo res potrebno zarobantiti ter moškima poriniti v roke sesalec in krpo, takrat pa mimo pripelje avto z nalepko ČISTILNI SERVIS. In potem naslednjih nekaj minut razmišljam ali mi hoče nekdo povedati naj se že neham znašati nad svojima ubogima fantoma in najamem čistilko, ki bo čistila namesto vseh nas, ali pa je to le znak, da gre moje razmišljanje v pravo smer in bo res potrebno ustvariti naš domači čistilni servis, ki bo vsaj enkrat mesečno padel na kolena in drgnil po rahlo umazanih tleh in zaprašenih policah.

Ravno ta vikend se mi je zgodilo eno tistih čudnih naključij, ko se sprašujem kje nad mano bdi tisti Big Brother, ki počne vse tisto, kar bi želela jaz, a mi zmanjkuje časa … ali pa je to s časom le lep in priročen izgovor za pomanjkanje “jajc”.

Ljudje smo eni čudni patroni in zgodi se, da nekomu, ki je še včeraj deloval srečen in zadovoljen, danes klikne in se mu zazdi, da je nad našim podjetjem bistveno bolj oblačno vreme, kot nad sosedovim. Priznam, tudi meni se je že kdaj zazdelo, da je na Koprski 106/b megleno, deževno in se pripravlja k orkanu. In takrat me nekaj začrviči in zvije in naenkrat me zagrabi, da bi se skregala z belim kruhom. V tistem trenutku me navadno moti 100 in ena različna stvar; … da me šefi premalokrat kličejo in pobožajo po glavici, pa zadnjič se je ona tam grdo obnašala do mene, pa tista druga je šla prevečkrat na malico brez mene, pa presedajo mi delavni vikendi, ne maram fasciklov modre barve, premalo dedcev in preveč bab okrog mene, vse bi nakladale le o otrocih, medtem ko mene zanimajo potovanja, koši za smeti so premajhni, vhodna vrata se ne zapirajo dobro, že zdavnaj mi je crknila miška, ki jo še vedno mrcvarim in upam, da se bo zbudila, pa nihče ne opazi in mi ne prinese nove, gesla za prijavo v delovno okolje so predolga in pretežka … le kdo bi si jih zapomnil … in še in še lahko najdem razlogov, ko me zagrabi tista tatečna.

Ste že kdaj na vrat na nos iskali nove kadre? Jaz že velikonajskrat, neštetonajskrat.

Čeprav nemalokrat skorajda iščeš partnerje, s katerimi boš morda preživel velik kos svojega življenja, za katere veš, da jih boš hočeš nočeš poslušal, ko bodo pripovedovali o svojih velikonočnih jajcih, požrtijah, prekrasnih praznikih, ki so jih preživeli medtem, ko te (hvalabogu ) ni bilo zraven, o najlepšem krilu, ki ga je skoraj dobila na razprodaji,če ne bi pred njo skočila neka druga trapa in ji ga odnesla ispred nosa, o najbolj smešnih (japajade) , ki so se zgodile že tisoč let pred našim štetjem, ko so fantje stali na straži, o presmojeni večerji, dolgočasnem dedcu itd. … torej kljub zavedanju, da te čaka vse to, je na kadrovanje potrebno gledati z najbolj nepristranskega vidika in na kandidate in zaposlene gledati kot na ‘ …. hmmm …. recimo na ‘potnike’, ki izstopajo in vstopajo na ta naš počasi vozeči se ‘avtobus’.

Težko je izbrati pravega kandidata. Ko sem zadnjič bila že skoraj pri srečnem koncu, mi je prijateljica (ja, ne bom blefirala in nakladala, da sem se na podlagi tehtnega razmisleka odločila za takšno pomoč), ki se ukvarja z grafologijo, predlagala, da bi mi pregledala rokopis tistih najboljših, ki sem jih izbrala.

Ja, vem, da obvlada grafologijo, izdelala je moj profil in profil mojega sina … in ga zadela še bolj v bistvo, kot psihološki test tiste kadrovske agencije in to še preden sva se spoznali in postali prijateljici.

Tudi po njeni analizi moji osebnosti ustreza vodenje ekipe, le da me tokrat analiza ni omejila le na radio, ampak na katerokoli ekipo, kjer je pri delu potrebna dobra doza organizacije in kreativnosti. No, a ne bi sedaj o mojih kvalitetah in slabostih (jap, tudi te imam ) in se raje vrnimo na izbor mojih kandidatov. Do tistega trenutka sem o njenih analizah razmišljala kot o nečem kar najemajo velika podjetja, ki dobijo na stotine prošenj in jim ne preostane drugega kot, da jih pred razgovori prerešeta psiholog ali v njenem primeru grafolog. A tokratna izkušnja je moje razmišljanje ponovno zasukala povsem v novo smer.

Pri izbiri kadrov sem se lotevala že vse mogočih načinov od tistega, ko smo v časopisu objavili lepo zveneči oglas in čakali na pisma z življenjepisi in nato najboljših 10-20 povabili na kratek razgovor in nato še najboljše 3 na daljšega. Pa potem tistega z aktiviranjem prijateljev, pa preko študentskega servisa in uvajalnim testiranjem boljših študentov. Pa preko zavoda za zaposlovanje in celo preko agencije za iskanje kadrov. Do nedavnega sem prisegala na agencijo, saj si sama nisem želela ponovnega zapravljanja časa s spoznavanjem množice ljudi, kjer bom večino videla le tistih nekaj minut razgovora in nikoli več. Agencija je v svojem naboru izbrala tiste, ki naj bi ustrezali mojim predstavam o idealnem kandidatu in name napotila le par najustreznejših. Vse lepo in prav dokler nisem sama enkrat naključno (neko brezplačno darilo) opravila psiholoških testov pri eni večjih kadrovskih agencij. Zadeli so me v nulo in mi napisali, da je moja idealna zaposlitev v podjetju, ki se ukvarja z organizacijo dogodkov (halo?! Le kdo bi si mislil, da že imam sanjsko službo ) ali pa vodenje ekipe na radiu (ne vem zakaj je radio tisti medij, ki mi bolj ustreza kot televizija   … a morda sem ravno takrat imela kak mazoljček na nosu). A pri eni točki je analiza brcnila v temo kolikor se le da. Baje se ne maram učiti novih stvari. Hmmmm … ne vem po katerem navzkrižnem spraševanju so prišli do tega in kakšna merila imajo pri merjenju želje po učenju. Moj vsakič, ko se vpišem na nov tečaj tujega jezika ali kakšno šolo retorike, PRa ali marketinga, zavija z očmi, da bi pa zdaj bila pa res lahko že zadovoljna z osvojenim znanjem in počasi v prostem času začela samo še nabirati gobe in hoditi na Šmarno … skratka nekaj, kar ga ne bo spet udarilo po žepu .

Vse je za nekaj dobro. Pravijo tako. In jaz vedno bolj verjamem v to.
Nikoli ne vem kje začeti, kje je začetek zgodbe in kdaj se je zgodilo tisto dobro, kar je vplivalo na tisto drugo manj dobro, kar je potem povzročilo ono krasno in kar je vodilo v tisto precej manj dobro, a vseeno dobro že zato, ker je vse za nekaj dobro.

Prejšnjič sem preskočila pomemben delček svoje šopkaste dogodivščine.

Mudilo se mi je v službo, imela sem še toliko za povedati, zgodba pa se ni in ni hotela razplesti v lep in romantičen konec. V tem grmu tudi tiči edini zajec, da sem vas pustila tako dolgo trpeti in ugibati.

Torej film zavrtimo malce nazaj … tja k omizju, ko medtem, ko moj mrko gleda in nekaj mrmra, jaz rdečelična in močno udarjajočega srca s svojimi kolegicami glasno ugibam, kdo vse pozna številko mojega mobilca, ve kje delam in ve, da ni za tvegati in dostavljalcu šopkov dovoliti, da brez vnaprejšnjega preverjanja moje lokacije, šopek kar dostavi. Hihitajoče smo jih naštele lepo število, a pri vsakem kaj hitro odmahnile z roko, ko smo v izbor vključile tudi kriterij okusa, saj v cvetličarno Lovšin res ne zaide vsak “Lojze”, predvsem pa smo obupale, ko smo na vse to dodale še vprašanje o galantnosti in pozornosti. Ne, ne, TAKŠNIH danes res ne delajo več! Vsaj v konfekcijskih količinah ne!

nedelja, 2. maj 2005

Lep sončen dan. Vrnili smo se iz krajših počitnic v Lignanu. Veselje po brezskrbno preživetih praznikih mi vedno pokvari neznanska gneča na naših cestah! Kaj ne bi počasi tudi za prvomajske počitnice (kot so naredili že z zimskimi) uvedli delitev na levo in desno usmerjeno Slovenijo, kjer bi eni pač praznovali praznik dela, drugi pa morda praznik nedela ali kaj podobnega …..
Saj je vseeno kaj si izmislijo, le red naj naredijo na teh cestah, da bo manj pločevine!

ponedeljek, 3. maj 2005

Ufff, spet je treba v službo! Na spisku imam že sestanek z “eventi”, saj je junijski dogodek že takorekoč pred vrati, še vedno nisem opravila letnega pregleda dela z vsakim od naših zaposlenih …., računovodstvu moram naročiti izplačilo regresa … kaj še?! Le kako obrniti trend obiska naših dogodkov navzgor?!

nedelja, 2. maj 2009

Danes grem na poslovno pot. O suhoparnih poslovnih zadevah (če verjamete, da znam)) pišem raje tukaj, tukaj na tej strani pa bom opisala vse tiste pikantne podrobnosti, kot jih o poslovnih potovanjih znamo povedati le ženske.

Torej pojdimo slabih 15 let nazaj …. mogoče pa dobrih 15 let … mah, saj za razvoj zgodbe to sploh ni pomembno. Pomembno pa je, da sem bila takrat (še) zelo mlada, poslovno neizkušena, prijazna deklina, ki sta jo prijazna sodelavca vzela s seboj na sejem v Hannover.

Bili smo mlado, majhno računalniško podjetje in tistega leta smo se odločili, da bomo na računalniškem sejmu v Hannovru tudi razstavljali. Ne vem točno, kakšno je bilo ozadje zgodbe … kao imeli smo podružnico odprto tudi v Ameriki, Američani pa so takrat ponudili njihovim ((seveda, ameriškim)) majhnim podjetjem, da se na CEBITu s svojo ponudbo pokažejo v nekakšni skupinski luči. OK, to so dolgočasne podrobnosti, bolj za tale moj drugi blog.

Nekega lepega sončnega dne, ko sva bila s Tomažem še študenta, sva se odločila svoj kruh ((… ok, ok rogljičke …)) poskusiti služiti kot akviziterja. En sam dan, res en sam samcati dan, sva tavala po Gorici in poskušala prodati knjige, ki nama jih je v ta namen predal vodja skupine.

Povem vam, izkušnja za dol past. Nočna mora! Moj je odnehal po dveh urah, se usedel v avto in rekel, da ne pozvoni niti na ena vrata več …. jaz sem bila še malce bolj trmasta ((po tem sem znana)) in sama naokrog tavala še kakšno uro več, nato pa sva družno sklenila, da takšno “težačenje” ni za naju.

Ja, ja …. saj ničesar ne kradeš, prodajaš legalno, ne prodajaš nekega pofla, temveč kvalitetno literaturo, prineseš na dom, si prijazen, dobre volje …. a ljudje te gledajo, kot največjo spako sveta, se skrivajo pred tabo, ti zapirajo vrata pred nosom, so nesramni ….. no, tudi redke svetle izjeme so, vendar so res tako redke, da jih iščeš z lupo. Torej: najina akviziterska kariera se je tistega davnega leta 198x, končala.