Saša Gerčar

Bila sem še kar pridna in …. hmja, malce manj poslušna, a se boljšam iz desetletja v desetletje, tako da vseeno mislim, da bi kakšno darilce lahko padlo v mojo nogavico.

A ker sem frdamano zatežena kar se daril tiče in imate vsi meni bližnji z mano še večje težave, kot jih imam jaz z vami, bi vam letos kar prišepnila o čem lahko zame pišete tem zgoraj zapisanim velecenjenim možem.

Naš sine je letos pametno izjavil, da si res ne želi ničesar drugega, kot preživljanje kvalitetnega časa z nama in poleg tega še nadaljevati tradicijo, ki smo jo začeli lani, ko je nadvse užival ob skupnem ogledu NBA košarkarske tekme zvezd v Hali Tivoli. Z lahkoto. Pa še zavijati ne bo treba v preveliko škatlo

Jaz pa, če vam povem čisto po pravici, ravno ne sanjam o obisku košarkarske tekme.

Moj jezik ljubezni je pozornost. Pozornost v vseh barvah, oblikah in agregatnih stanjih.

V bistvu mi je skorajda vseeno ali bom za svoje delo dobila plačano v zlatih palicah ali v kurjem futru, le da me nekdo pogladi po glavici in me iskreno in od srca pohvali. Jah, ob drugi opciji sicer težava nastane doma, kajti ob obilici kurjega futra in posledično “preveliki” moževi pozornosti, slej ko prej upade tudi moj širok nasmešek.

In ob storjenih napakah ne potrebujem nikogar, ki bo pokazal nanje. Grrr! Tiho bodite in me pustite pri miru! In če se le da, pohvalite moje čevlje ali frizuro. In če nič drugega, lahko omenite, da končno pada sneg in ….. ja, ne vem, samo ne recite, da bo treba kidat in da je pred nami še dooooolgo obdobje zmrzovanja.

Danes sem tekala iz sestanka na sestanek in ob koncu dneva psihično utrujena pregledala zapiske in strnila vtise. Bili so lažji in težji kalibri, odprti, nasmejani, hladni, nezgovorni, dobri pogajalci, trmasti, prijazni, simpatični, manj simpatični ….. skratka različni karakterji, različne zgodbe, različni projekti, različne rešitve ….

Nekateri ti nudijo pijačo¹, drugi se ti neumorno smehljajo in zatrjujejo ter prepričujejo, češ da ste strašni prijatelji, tretji te skorajda poskušajo podkupiti, četrti so zoprni in odklonilni², peti te sprašujejo o otrocih, kot da se vse ženske stopimo ob vprašanju “A otroci so pridni v šoli?”³ ….. a zanimivo prav v srce se mi ni danes usedel prav nihče.

A pravzaprav je formula za to prav otročje enostavna. Le usesti se morajo na mojo stran mize. Metaforično, seveda.

1. in kot da ne razumejo, da čisto vsem ni do žganja [↩]
2. vraga, naj porihtajo težave že doma! [↩]
3. in kaj če niso [↩]

Ste že kdaj dobili hruške, ko ste dedca poslali po jabolka? Sicer nisem želela pisat o sadju, vendar me je tole spomnilo na dogodek iz Lignana, ko smo skupaj počitnikovali moja visoko noseča prijateljica in njen mož ter visoko noseča jaz in moj. Seveda sta naju možička stregla spredaj in zadaj in tako se je nekega dne moj odpravil po sadje za svoje počasi okrogle babnice. Jaz bi japčke, prijateljica pa nektarine. Pa prinese nektarine in nektarine. Ene malo večje in druge malo manjše. Une tamanjše je poimenoval nektarine, une malo večje pa japčke. Priznam, res so bile podobne japčkam, a niso imele muhice in tudi okus niso imele prav nič japčkasti. Nesporazum v razumevanju italijanščine in poznavanju agrokulture.

Sicer pa sem danes želela pisat o tem, ko razlagaš o “jabolku” …. in razlagaš 3 ure, a dobiš “hruško”. Nesporazum v komunikaciji.

Ampak ne tiste, ki jih organiziramo mi …. no, na tiste gledam pač drugače. Kritično, vidim kako zavesa visi, kako slaba je pretočnost ljudi na vhodih, kako zvočniki škripajo in ob vsem tem pozabim na vsebino. Nekoč sem dobesedno sanjala o tem, da bi lahko poslušala predavanja na temo osebne rasti, a danes, ko imam tega na tone, same vsebine skorajda ne slišim.

Zato pa grem toliko raje na kakšno predavanje, ki ga organizira kdo drug. Tam dam vse štiri od sebe, opazujem napake, ki jih naredijo drugi …. hehe….. in poslušam.

In danes sem bila na Andy Owen-u. Všečno.

Tisti, ki me poznajo vedo, da vedno …. no, skoraj vedno dodam “ampak” in da pri meni pohvala brez besedice “ampak” pomeni, da me je nekaj res navdušilo in da tudi z največjo muko, švicanjem in brskanjem po smeteh, nisem našla niti najmanjše opcije, da dodam besedico “ampak”.

Jaz sem v nizkem štartu.

Ne, ni šprint, niti tek čez ovire, čeprav sem tam nekje pri svojih 13,14, 15-ih to celo trenirala … ampak danes sem v tem že malo zaroštana zarjavela.

Tekmujemo v blazno resni stvari. Tekmuje se v reklamah … ja, ja v delanju reklam …. no, v marketingu, kakor se temu lepo reče. In to ne kar v enem marketingu, v direktnem marketingu. Direktnem? Tudi jaz nisem prav dobro vedela kaj je to … ampak vsak dan kaj novega izveš.

Takole je bilo lani: štartala sem v redu, potem pa mi je v zadnjem krogu zmanjkalo sape in končala sem nekje med 4. in 8. mestom. Kar v redu! Ma, kaj “kar v redu”, super, glede na to, da sem se tega državnega prvenstva udeležila le na močen push pobudo glavnega krivca tega cirkusa - Aleša Lisca.

Povsod že lahko zbiraš pike, milje, kilometre, točkice, smrekice, kolosejčke …. tako, da tokrat celo razmišljam o tem, kaj bi lahko dali za zbirat kupcem naših knjig ali CD-jev. Nalepkice v obliki knjigice ali CD-jčkov? Ali pa ne ravno tako po kavbojsko, raje bolj profi, kot imajo pri kakšnih letalskih prevoznikih, ko dobiš takšno lepo fancy kartico. Tako kot sva tokrat dobila midva s Tomažem pri hotelski verigi Accor.

Zadnjič, ko smo bili v Berlinu in spali v hotelu Novotel in je prijazna receptorka imela nekaj časa, so nama uturili ponudili kartico ugodnosti. Receptorka nam je izračunala, da se investicija vanjo (zanjo moraš nekaj plačati ) povrne takoj, že s popustom, ki bi ga dobili na ceno takratnega bivanja. Ja, valjda smo vzeli kartico ugodnosti

A mislite, da so slepi, nemi in gluhi le na Šmarni? Ne, ne!

Ste že doživeli, da vprašate sodelavca na hodniku, če ima pri sebi morda tisti račun izpred enega tedna …..bla, bla …, on pa nebunemu, odvihra mimo vas, kot da vas ne vidi? Ne? Jaz tudi ne, sem pa že tisočkrat doživela podobno situacijo, če sem to isto vprašanje istemu kolegu poslala po mailu. Po mailu zadeva očitno funkcionira povsem drugače???? Vprašanje postavljeno na ta način, se premleva, stiska, odide na ministrstvo, pregleda pol omare fasciklov??? …… in potem čez en teden prileti odgovor “Sori, ne najdem” A???! Kaj ne najde?!

Tole bo najbrž grda kritika, sploh ker bodo kritizirani tole najbrž tudi kdaj prebrali … ampak morda pa bo pomagalo za vse prihodnje takšne in drugačne dogodke.

Grrrrrr! Danes se nam je v podjetju SPET zgodila neljuba napaka. O tem bom kdaj drugič, moram še razmisliti kako odreagirati, kaj narediti in kdaj biti tiho.

Sem absolutna zagovornica napak, kajti kdor dela greši in več ko delaš, večja je možnost napak in bolj, ko si ambiciozen in recimo temu predrzen pri svojem delu, več bo storjenih napak. Jasno in popolnoma sprejemljivo.

Zamislila sem se nad mojo reakcijo na napake. Ne reagiram impulzivno, se ne derem, ne žugam, pravzaprav sem prav prijazna ob takšnih trenutkih. Ampak poznavalci pravijo, da sem na splošno precej zaje..na. No, jaz sicer o sebi nisem nikoli razmišljala tako, ampak tisti, ki to pravijo, bodo že vedeli

Nešteto zgodb imam iz preteklega tedna. Zanimivo, kako postane svet zanimiv, ko stopiš iz dnevne rutine in počenjaš popolnoma druge stvari, kot navadno.

Torej; Portorož, hotelski komleks Bernardin … v glavnem Grand hotel Bernardin, nekoč imenovan Emona …. sicer pa le zakaj Slovence tako veseli non-stop menjavati imena, grrr ….. še dobro, da tudi tega hotela niso poimenovali Pučnik, Janša ali kaj podobnega …. 1 teden garanja za ekipo osmih ljudi iz naše pisarne in pa še nekaj zaposlenih iz naših tujih pisarn, 1200 obiskovalcev, kup tujih jezikov, največ je bilo slišati ruskega, prekrasno vreme in uspešno izpeljan projekt.

Slovencev praktično ni bilo …. no, kakšnih 15 se jih je hitro porazgubilo med množico tujcev, tako da sem imela ves čas občutek precejšnje “izgubljenosti” … v bistvu je precej osamljen občutek, ko se ves teden okrog tebe giblje množica ljudi, ki govori rusko, romunsko, madžarsko, češko, poljsko …. ti pa z njimi kljub znanju kar nekaj tujih jezikov, ne moreš komunicirati.