Saša Gerčar

Danes sem nekaj brkljala po blogu marketinškega guruja in med prispevki naletela na enega, ki sem ga sicer že slišala tudi iz njegovih ust in ga tudi takrat prebrala, danes pa o tem ponovno razmišljala. Aleš piše, da naj bi bilo vsako leto dobro zamenjati 10% najslabših kadrov. In tu ni govora o zaposlenih, ki tako ali tako fluktuirajo znotraj podjetja, ko gre kakšno dekle na porodniško, ali konkurenčno podjetje kupi tvojega najboljšega komercialista, tukaj je govora o čistem, hladnem poslu, ko se enkrat letno dela inventura kadrov.

Pri nas imamo 10 člansko ekipo, zato naj bi po tej tezi tokrat enega odpustila? Če o tem razmišljaš strogo hipotetično to niti ni tako težka naloga …morda kolebaš med dvema, na koncu pa se odločiš in veš, da je npr. Lojze tisti, ki zavira napredek celotnega tima.

Ste že slišali za Network 21? Kaj pa Amway? Pa Top-shop? Smiljan Mori? In kaj pomislite ob tem?

O tem sprašujem zato, ker sem se pred dnevi z nekom pogovarjala o podjetju Lisac&Lisac. Podjetje, ki ga jaz osebno zelo cenim. Že nekaj let odlično sodelujemo in o njihovem poslovnem obnašanju in vsem kar sodi zraven nimam pripomb. Pa je oseba ob omembi tega imena zafrknila nos, kot da kaj smrdi. A??!

“Ja, saj verjamem, da so OK, ampak a veš ….oni so tisti, ki ful težijo in posiljujejo folk …..”, mi je oseba razložila.

To vam je sedaj že jasno, da znam dobro pljuvati, a?
Pa na organizacijo seminarjev se tudi spoznam.
Pa na Blogresu 2007 sem bila …

Torej?

• Lokacija; Cankarjev dom je najbrž mesto, ki s svojim imenom kaže na stil in resnost dogodka. Krasno za dogodek, ki traja ves dan in omogoča hiter skok na kavo, tortico ali kakšno kosilo. Težje je glede parkiranja, saj mestno središče pač zahteva svoj davek. Najbolj moteča stvar pri lokaciji je sama postavitev sedišč v dvoranah. Sedišča so postavljena v duhu spraviti čim več ljudi na čim manjšo kvadraturo in med celodnevnim sedenjem kolena precej trpijo. Če na predavanje zamudiš je možnost zasedanja sedežev v sredini popolna utopija. Morda pa dvorane v Monsu morda že ponujajo večjo udobnost daljšega sedenja? Ali pa opcija dopoldanskega najema Koloseja?

Še nekaj tednov po Blogresu bodo zadeve odmevale in se premlevale, potem pa bodo počasi zamrle in čakale na Blogres 2008. Bo? Upam da ja. Jaz pridem. Bo boljši? Mora bit …. pa ne zato, ker bi ta bil zanič, ampak zato, ker je takšen edini pravi način razvoja dogodkov, če je organizacija v rokah pravih ljudi.

Naše podjetje, naš tim se ne ukvarja z mrežnim marketingom, kot večina pogosto napačno sklepa. Naše podjetje je nekakšen “back office” tistim, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom in zanje mi med drugim organiziramo in pripravljamo nešteto takšnih in drugačnih “Blogresov”. V enajstih letih mojega službovanja pri N-21 sem kriva že za kakšnih:

• 5.000 do 6.000 manjših informativnih dogodkov organiziranih širom Slovenije in Hrvaške, trajajočimi po kakšno uro, kjer se naenkrat zbere po 20 pa tudi do 700 obiskovalcev
• kakšnih 200 štiriurnih seminarjev, kjer se je zbralo med 800 pa tudi do 8.000 slušateljev.

Evo, spet jaz tečka!

Pri pisanju spletnega dnevnika in komentiranju prispevkov drugih, sem še precej zelena …no, mogoče blond in bom takšna večno ostala.

Pisanje komentarjev na prispevke blogarjev, naj res ne bi bil kakšen projekt, kajne? Preberem prispevek, se mi porodi misel, bi želela nekaj dodati … pa se začne ….nekdo je paranoičen in se boji vdora neavtoriziranih komentatorjev ali pa ima meni še nepoznan razlog za postavitev kup ovir takšnim blondinkam, kot sem jaz.

Pred nekaj tedni že sem izgubila precej preveč časa na stvareh, ki so obstranske. Ker itak vedno znova poskušam preiti vse ovire, ki mi jih življenje postavlja na pot, sem se spopadla tudi s to in na koncu mi je res uspelo ….yeaaaaa! Po dolgih in neprespanih nočeh mi je končno uspelo zapisati svoj prvi komentar na blogu Marka Crnkoviča! Od tistega dne je moje življenje spet polno in jaz sem srečna in zadovoljna .

Draga moja sodelavka in kolegica Saša, hvala za nasvet in idejo kam za prvomajske počitnice. Imeli smo se krasno in ponovno ugotovili, da je London eno izmed nam zelo ljubih velemest. V nadaljevanju sledi kritika na letalskega prevoznika, vendar moram poudariti, da vtis o prevozniku nikakor ni porušil našega izredno dobrega splošnega vtisa celotnega izleta.

To kritiko bi sama poimenovala zgolj opazovanje zahtevne stranke, pa vendar s tem potrdila opazko mojega prijatelja Žige, ki pravi, da sem ena tečka. Kaj čem, kritično opazujem svet okrog sebe !

Moj Tomaž je bolj varčne narave in čeprav kar veliko “zapravimo” na raznih izletih in potovanjih, je vsako od njih vedno predmet težke diskusije in preračunavanja ter končne odločitve glede na “price performance”. Prepričana sem, da tokrat odločitev ne bi padla na London, če nas ne bi zmedla in zavedla dobra marketinška poteza nizko proračunskega letalskega prevoznika. In po eni strani sem jim za to celo hvaležna. Po drugi pa moram pritegniti Tomažu, ki trdi, da je vse skupaj ena velika nate….

In zakaj jo nosijo vsi na levi?

Jaz vem, naš Jaka pa najbrž ne, tako kot večina mlajše populacije. Pa vendar si jo vsak nadene na levo roko. Ja, oče jo ima na levi in mama tudi, pa sosed in prijatelj, torej ura nikakor ne more kazati pravilnega časa, če jo nosimo na desni?

Tudi mene so vzgojili in navadili, da se ura nosi na levi roki, poleg tega pa sem sama izkusila praktičnost takšnega nošenja, saj je nekoč bilo potrebno ročno uro prav vsak dan tudi naviti. In vsi gumbi za navijanje so na desni strani ure. Torej imaš uro na levi roki, v desno roko primeš gumb, ki se nahaja na desni strani ure in navijaš …. z lahkoto. Logično, kajne?

Danes me je Jaka opomnil na znano tezo o pogajanjih. Vozimo se po cesti in zagleda jumbo plakat za ogled hokejskih tekem. Najprej naju glasno opozori na plakat, ki ga midva seveda nisva niti opazila. Prepozno, smo že mimo!

Vseeno nadaljuje temo o hokejskem svetovnem prvenstvu. Ja, ja, kimava in se v to niti ne poglabljava.

“Ampak ati, sedela bova v 4. vrsti, veš!” je stavek, ki me zdrzne. Halo? V kateri vrsti?! Kdo pa je sploh rekel, da je kakršna koli vrsta v igri?! Seveda je debata od tu naprej šla le še v smer, zakaj je izbral ravno 4. vrsto. Nihče ni niti vprašal od kje mu ideja, da se na tekmo sploh gre.

Ja, včasih se je pogajalskih veščin dobro učiti od otrok

2 tedna za tem, ko sem jaz začela večere preživljati za računalnikom in pisariti poste, se je za to navdušil še Jaka. Ma, ja, bo enajstletnik pisal blog! Kljub temu, da nisem verjela v sončno prihodnost tega projekta, sem kot dobra mama, pokazala veliko mero dobre volje in postavila sva njegov blog. In sedaj piše. Vsak dan. Ma, je isti, kot njegova mamica In o čem piše? Kr neki. Najlažje je opisati kakšen film, ali kraj …knjigo. Ker filmov pač ne gleda vsak dan, tudi knjige ne bere več tako pridno, kot nekoč, potujemo tudi ne tako pogosto …torej je treba najti kakšno drugo tematiko. In zadnjič prebiram njegov post o zdravnikih. Prisežem, mi o tem nismo doma spregovorili niti besede, po WCjih pa se pri nas valja le Lady in Nova, tam pa takšnih informacij ni mogoče najti. Jaka piše o nekih 25%, pa 3 zdravnike, pa do leta 2015 itd, skratka stvar izgleda hudo resna. Kje je dobil te podatke? Nikjer, izmislil si jih je. Pisal je kar nekaj ….. predvsem pa v to vpletel Azijo, pa Irak, zdravnike in nekaj lepih številk. In na ta post je padlo celo nekaj resnih komentarjev!

Nekoč je na pločniku sedel neki slepi moški, ki je k nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano:
Slep sem. Prosim, pomagajte mi!
Mimo je šel neki ustvarjalni publicist …mogoče kdo, ki je tekmoval v državnem prvenstvu pri Alešu Liscu , se ustavil in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku.
Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je postavil nazaj k nogam ubožca ter odšel.
Popoldne je šel taisti publicist znova mimo slepega moža. Videl je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža. Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti, ki je napisal nov napis in predvsem, kaj je napisal.
Publicist je odgovoril: “Nič takega, kar ne bi bilo ravno tako resnično, kakor je bil tvoj napis, le z drugimi besedami.” Smehljaje je nadaljeval svojo pot. Slepi mož ni nikoli zvedel, da je novi napis imel naslednjo vsebino: