Saša Gerčar

Mislim, da imamo pri nas srečo, kajti z našim mulcem (najstnikom pač) imamo (še vedno) zelo odprt in prijateljski odnos (kljub občasnem starševskem »teženju«). In tako nam (še vedno ) pove marsikaj o tem kaj se dogaja v šoli.

Res sem vesela, vsakič ko si vzame čas, ko posediva in klepetava o dogodkih na njihovi šoli, saj s tem ne le da se zabavam in družim s svojim sinom, ampak tudi izvem kaj se mu dogaja, kakšno je naše šolstvo, kam gre naš podmladek in s tem ves naš svet.

Seveda je njegov pogled pristranski in njegov pogled izhaja iz njega samega in tako so učitelji velikokrat tečni, (pre)strogi, slabe volje, jih ne razumejo in nikoli oz. redko so prav oni – učenci krivi za učiteljevo slabo voljo, strogo ocenjevanje in tečnobo. Ja, ja, saj to še razumejo, da je včasih krivda tudi na strani učencev in da so nasploh težavni, a takrat ko se tehtnica prevesi na to stran, sami sebe raje izločijo iz te množice. Takrat so slabi le uni iz A-ja, ali pa uni iz zadnjih klopi, ali pa babnice, ki v razredu kar naprej klepetajo, ali pa le tisti, ki sedi zraven njega in ga boli zadnja plat …

Včasih je življenje polno čudnih naključij.

Npr. vozim se v službo, medtem pa razmišljam, kako je dom zaprašen in bi bilo res potrebno zarobantiti ter moškima poriniti v roke sesalec in krpo, takrat pa mimo pripelje avto z nalepko ČISTILNI SERVIS. In potem naslednjih nekaj minut razmišljam ali mi hoče nekdo povedati naj se že neham znašati nad svojima ubogima fantoma in najamem čistilko, ki bo čistila namesto vseh nas, ali pa je to le znak, da gre moje razmišljanje v pravo smer in bo res potrebno ustvariti naš domači čistilni servis, ki bo vsaj enkrat mesečno padel na kolena in drgnil po rahlo umazanih tleh in zaprašenih policah.

Ravno ta vikend se mi je zgodilo eno tistih čudnih naključij, ko se sprašujem kje nad mano bdi tisti Big Brother, ki počne vse tisto, kar bi želela jaz, a mi zmanjkuje časa … ali pa je to s časom le lep in priročen izgovor za pomanjkanje “jajc”.

Vse je za nekaj dobro. Pravijo tako. In jaz vedno bolj verjamem v to.
Nikoli ne vem kje začeti, kje je začetek zgodbe in kdaj se je zgodilo tisto dobro, kar je vplivalo na tisto drugo manj dobro, kar je potem povzročilo ono krasno in kar je vodilo v tisto precej manj dobro, a vseeno dobro že zato, ker je vse za nekaj dobro.

Očitno se mi zdravje vrača. Spet obiskujem fitnes … no, ja, priznam, da moj enkrat tedenski obisk res ni tisto s čimer bi se lahko hvalila, a kot sem rekla zadnjič, ne gre pri nobeni stvari pretiravati … bomo že … počasi pa sigurno.

Tudi na najini ljubljeni vikendaški točki sem že bila. Šmarno sva obiskala zadnjo nedeljo. Spodaj meglice, na pol poti pa se odpre nebeška lepota obsijana s skoraj bi človek lahko rekel pomladanskim soncem.

Saj ste opazili, da sem zaspala, kajne? Mislim orto zaspala … zaspala zimsko, pa še poletno spanje hkrati. Kar lica mi rdečijo od sramu kako dolgo že nisem pogledala na tale moj spletni dnevnik. Jaz takole nič od nič, sina pa spodbujam in mu pridigam naj se sistematsko loti pisanja bloga in zapiše vsak teden vsaj en zapis. Tak kratek, dolg, super dolg, cici-mici kratek, poglobljen, filozofski, brezvezen,  ni pomembno … le da je zapisan vsak teden in po možnosti na isti dan v tednu.

Kaj le pametujem, če se sama tega ne uspem držati?! A jaz imam opravičilo. Res ga imam. Celo zdravnik mi ga lahko podpiše. Ja, mogoče pregovorim celo psihiatra, ki me je potrpežljivo poslušal nekaj minut, nato pa v diagnozo zapisal, da je z mano vse v redu. Itak, samo smo šli za vsak slučaj preverit, ko pa se moja zdravnica nikakor ni dala odgnati z mojimi (očitno precej zmedenimi) komentarji, da ne potrebujem tovrstne pomoči. Konec koncev pa sem poskusila, če bi mi morda na recept dali kakšnega psa. Baje pomaga, če si depresiven in anksiozen. Pes namreč. Nisem pa prepričana, saj ga nisem dobila. Očitno sem res zdrava.

Blok imam popisan z idejami o tem kar se mi zdi vredno prelivanja dodatne tinte in klofanja po tipkovnici. Šla sem celo korak dlje in si zapise in ideje za objavljanje na blogu sistematizirala, češ, da bodo tako trije aktivni prsti mojih dveh rok, lažje stekli po tipkovnici.

Takole sem zastavila;
ob ponedeljkih bi pisala o kakšnem članku ali knjigi, ki mi je padlo v oko ali se mi usedlo v dušo,
v torek o kakšnem odličnem kuharskem receptu … čeprav priznam to je meni najtežje, saj kuham vedno po navdihu, praznim hladilnik in sovražim merjenje in še bolj zapisovanje nečesa, kar je iz WC školjke že zdavnaj z vodo odplaknjeno.
Ob sredah bi bil čas za nove ideje, navdihe in filozofiranja,
četrtki bi bili posvečeni aktualnim temam; bullmastifom, požarom v tunelih, Golobičem, Erjavcem in podobnim tičem,
petki starševanju in prebliskom iz šole,
sobote gostilnam, izletom, zanimivim krajem in podobnim geografsko determiniranim točkam,
nedelja pa bi bil čas za počitek, ali pa čas, ko sem prepuščena popolni ustvarjalni svobodi.
ponedelja čas za kritiko
poponedelja čas za design, pohištvo in modo
popoponedelja za kakšno iz IT sfere ….

Čeprav redko hodim na skupinsko zapravljanje službenega časa, ki sliši na ime “malica”, me je zadnjič omemba filane paprike le zvabila k Rasemi ter v družbo mojih službenih kolegov, med katere sodi tudi moj dolgoletni partner in zakoniti mož (hmja, takrat sem še naivno verjela, da je tole bolje na papir spravit pa še uradno te mora dedec vsaj enkrat v življenju plesat peljat).

In tako mi brbljamo in čvekamo o brezveznih stvareh, kot se za pravo službeno malico tudi spodobi in vmes šimfamo kritiziramo naše poslovne partnerje (pa koga bi drugega, če je zaradi moje prisotnosti odpadla najljubša obmalična tematika – kaj je spet hot’la zaje*** šefica).

nedelja, 2. maj 2005

Lep sončen dan. Vrnili smo se iz krajših počitnic v Lignanu. Veselje po brezskrbno preživetih praznikih mi vedno pokvari neznanska gneča na naših cestah! Kaj ne bi počasi tudi za prvomajske počitnice (kot so naredili že z zimskimi) uvedli delitev na levo in desno usmerjeno Slovenijo, kjer bi eni pač praznovali praznik dela, drugi pa morda praznik nedela ali kaj podobnega …..
Saj je vseeno kaj si izmislijo, le red naj naredijo na teh cestah, da bo manj pločevine!

ponedeljek, 3. maj 2005

Ufff, spet je treba v službo! Na spisku imam že sestanek z “eventi”, saj je junijski dogodek že takorekoč pred vrati, še vedno nisem opravila letnega pregleda dela z vsakim od naših zaposlenih …., računovodstvu moram naročiti izplačilo regresa … kaj še?! Le kako obrniti trend obiska naših dogodkov navzgor?!

nedelja, 2. maj 2009

Pred pol leta je ena mojih objav požela burne reakcije tako tistih, ki sem jih poskušala zagovarjati, kot tistih (pravzaprav ‘takšnih’), ki so me že v osnovi razkačili in z dogajanji, ki se na blogu niso videla in se pravzaprav odvijala v ozadju, mene pripravili do tega, da sem po dolgih letih zadovoljnega dela v istem podjetju, začela razmišljati, če je to res tisto pravo.

Po prepričanju sem precej liberalna oseba, odprta za marsikakšno razmišljanje, ki v povprečni družbi ni vedno z lahkoto sprejeto, močno pa me razjezijo predvsem ozkogledi in predsodkov polni ljudje. Ravno to je bil razlog, da sem se tistega avgustovskega dne vsa penasta in besna impulzivno spravila za tipkovnico in tipkala, tipkala dokler ni bilo vse izlito na papir …ups, ekran in objavljeno.

Se sprašujete, če še tako vneto hodim v kino? Ja, ja, še vedno me boste pogosto srečali povsem na levi ali na desni strani zadnje vrste ljubljanskega Koloseja pri ogledu kakšne romantične komedije, drame ali pa kakšnega napetega trilerja.

A zaradi obdobja, ko sem si ogledala kar nekaj neumnih filmov, me je veselje do zapisovanja misli povezanih s filmom ali pa kakšnimi kinodvoranskimi dogodki povezanimi z neumornim žlobudranjem nadebudne bejbe, ki si je očitno pred kratkim nabavila mobi in je mama ni naučila šepetanja, še manj pozornosti pa je očitno posvetila učenju osnovnega bontona, popolnoma minilo.

Tokrat pa se temu enostavno ne morem ogniti, kajti že ves teden razmišljam o filmu za katerega sem pred ogledom mislila, da bo le še ena neumna komedija več, ki si jo bom ogledala v veselje našega sina.