Res sem vesela, vsakič ko si vzame čas, ko posediva in klepetava o dogodkih na njihovi šoli, saj s tem ne le da se zabavam in družim s svojim sinom, ampak tudi izvem kaj se mu dogaja, kakšno je naše šolstvo, kam gre naš podmladek in s tem ves naš svet.

Seveda je njegov pogled pristranski in njegov pogled izhaja iz njega samega in tako so učitelji velikokrat tečni, (pre)strogi, slabe volje, jih ne razumejo in nikoli oz. redko so prav oni – učenci krivi za učiteljevo slabo voljo, strogo ocenjevanje in tečnobo. Ja, ja, saj to še razumejo, da je včasih krivda tudi na strani učencev in da so nasploh težavni, a takrat ko se tehtnica prevesi na to stran, sami sebe raje izločijo iz te množice. Takrat so slabi le uni iz A-ja, ali pa uni iz zadnjih klopi, ali pa babnice, ki v razredu kar naprej klepetajo, ali pa le tisti, ki sedi zraven njega in ga boli zadnja plat …

Jap, pri slabih stvareh množico najraje delimo na delčke in sicer tako dolgo, dokler sami ne pridemo v množico unih »tadobrih«. Saj poznate tisto zgodbo; vsi so čudni razen tistih na severni polovici zemeljske poloble, pa še tam niso vsi ok. Samo tisti v Evropi. Pa še tam ne vsi, samo tisti v Sloveniji. …. Pa še tam ne vsi, le tisti, nad 40, pa še ti ne vsi … samo ženske … in to tiste z imenom Saša in tako naprej dokler ne pridem do svetnice »mene«.

Tako radi pašemo v množico Slovencev, ko kdo od naših pobira medalje. Vsi se trkamo po prsih, ko zmaga Tina Maze, a ko »nas« Finci obtožijo goljufij pri nakupu Patrije ali, ko dobijo Thalerja z roko v marmeladi, umikamo pogled in bi najraje prestopili v množico »nisam ja odavde«.

Naš sine npr. blazno rad in ponosno ponavlja, da je Poljanec. Še nisem uspela ugotoviti kaj bi to pomenilo?! Da tako veliko prešprica? Ima tako veliko težav pri matematiki? Hmja, imam še 3 leta (upam, da le 3 ) časa, da to pogruntam.

Npr. vozim se v službo, medtem pa razmišljam, kako je dom zaprašen in bi bilo res potrebno zarobantiti ter moškima poriniti v roke sesalec in krpo, takrat pa mimo pripelje avto z nalepko ČISTILNI SERVIS. In potem naslednjih nekaj minut razmišljam ali mi hoče nekdo povedati naj se že neham znašati nad svojima ubogima fantoma in najamem čistilko, ki bo čistila namesto vseh nas, ali pa je to le znak, da gre moje razmišljanje v pravo smer in bo res potrebno ustvariti naš domači čistilni servis, ki bo vsaj enkrat mesečno padel na kolena in drgnil po rahlo umazanih tleh in zaprašenih policah.

Ravno ta vikend se mi je zgodilo eno tistih čudnih naključij, ko se sprašujem kje nad mano bdi tisti Big Brother, ki počne vse tisto, kar bi želela jaz, a mi zmanjkuje časa … ali pa je to s časom le lep in priročen izgovor za pomanjkanje “jajc”.

Pred nekaj meseci (predvidevam, da se mi je zgodilo to takrat), se je kolegica v službi, odločila, da gre novim življenjskim izzivom naproti. Najprej šok, stres, morda malce razočaranja in pa panika, ker nas je malo in odhod vsakega sodelavca pomeni precejšno razliko v delu vseh ostalih. Da bi se vsaj malo pomirila, sem uporabila svojega dragega stalnega prijatelja, ki je vedno pripravljenega poslušati brez prekinjanj in blebetanja neumnosti – moj blog. Besede so kar vrele iz mene in zapisala sem nekaj, kar se mi je v naslednjem trenutku zazdelo neumno … ah, kdo bi le to bral, kup traparij, ki sem jih imela na duši … pa celo časa za lektoriranje in popravljanje je zmanjkalo, pa dodati je treba kakšne linke in tage, kakšno lepo slikico ter povezave na kakšen pretekli zapis, zato sem zadevo zaprla in ji dodala datum objave daleč v prihodnost. Zagotovo bom kmalu našla čas za dodelavo tega zapisa in iz njega naredila nekaj povsem drugega, kaj smešnega in zabavnega, sem si najbrž mislila.

Naka, na zapis sem popolnoma pozabila in ko se mi je v preteklem tednu zgodilo, da nas zapušča še ena kolegica, sem v navalu dela, najbrž pa določen del krivde leti na mojo že precej odebeljeno kožo (hmmm, ali pa je to morda špeh, ki se mi je nabral v vseh teh letih), zadeve tokrat reševala brez mojega zvestega in tihega prijatelja. Tokrat sem računovodkinjo začela iskati preko vez, prijateljev, agencije, celo FBja in Twitterja, blogu pa sem se popolnoma izneverila.

A Big Brother me očitno spremlja in namesto mene je v soboto objavil moj stari zapis. Hmmmm, ko sem ga vsa začudena in rahlo zgrožena (češ kaj se dogaja) brala, sem ugotovila, da je objavil točno to, kar mi tudi tokrat bega po glavi, le časa …no, jajc, nisem imela, da bi to zapisala.

Ne verjamete, da me Big Brother spremlja? Pa me, pa me!

Zadnjič sem se potila na fitnesu in med mojim globokim dihanjem preganjala čas s pogovorom z mojim fitnes trenerjem. Ja, saj vem, on pač najde temo za katero ve, da me lahko zamoti in jaz takrat preneham zavijati z očmi in gledati na uro, češ kdaj bo že minilo teh mučnih 10 minut. In tako je pametni fant načel temo o prihodnosti našega mulca. Kaj bi bilo bolj ustreznega kot pogovor o otrocih. Zadnjič ga je spoznal in ker je opazil, da je mulo precej visoke rasti in (najbrž) prijetnega videza (pišem najbrž, ker za starše je itak vsak otrok najlepši), me je začel spraševati, če ga ne bi porinila v kakšen modni cirkus. Bi lahko bil maneken ali model, me je začel nagovarjati. Uf, uf, sem se potila in dihala kot konj, medtem pa mu oporekala, da je šola na prvem mestu. Ja, ja, ampak saj lahko mimogrede zasluži kakšen denar in se malce nastavlja fotoaparatu, me je še naprej nagovarjal. Ok, ok, saj ni nič napačnega s tem, ampak tega dela mu jaz zagotovo ne bom iskala, saj je šola na prvem mestu … če pa si takšno delo najde sam, ga bom seveda pri tem podprla.

Zvečer naš mulo privleče domov vizitko znanega modnega fotografa, ki ga je ta isti dan v mestu ogovoril ter mu rekel naj se oglasi, če ga zanima tovrstno delo. Halo?! Pa recite, če me nekdo res ne gleda z neba?!

Od tistega dne naprej res pazim kaj govorim in sedaj ne pozabim vsakodnevno glasno in jasno ponavljati, da bi mi letos res pasale dolge in poceni počitnice v kakšnem eksotičnem kraju

Pa naj začnem s tistim manj dobrim, ko so me lastniki podjetja poklicali in z menoj predebatirali trenutno finančno stanje podjetja, ki ga vodim.  Jap, stroški so previsoki in potrebno bo ukrepati. Pa za vsak slučaj so mi namignili, če sama ne bi ugotovila, da se da največ narediti na področju stroška plač.
Kaj je bilo v tem dobrega? Ne bi vedela, vsaj takrat tega nisem videla v tej luči in tako lila bridke solze vso pot do Brnika, kjer smo malo za tem imeli srečanje našega Rotary kluba. Najbrž so tudi solze dobre, za nekaj že …, čeprav se sedaj ne spomnim prav nobene pozitivne stvari. Vem le, da so mi od tega ponavadi ostale le malce nabrekle oči in rdeč smrkav nos. No ja, morda pa je bil rdečica in zabuhlost tista, ki je pripomogla k takšnemu razvoju dogodkov, saj so klubski prijatelji opazili mojo žalost in mi takoj pristopili v pomoč s 100 in enim nasvetom. Pomagalo je, saj sem se takoj za tem lotila izziva (ja, saj veste v ameriških podjetjih ni težav, so le izzivi ) kot zunanji svetovalec. Kot nevpleteni »zunanji svetovalec« sem se vrgla v skrbno analizo stroškov in tako nekaj burnih tednov premetavala številke in osebe, kot da ne bi v tem okolju preživela lepih in tudi kakšnih manj lepih 14 let. Par 100€ se da prihraniti tukaj, par tam, na koncu pa še razpoloviti ekipo in odpustiti nekaj prijetnih ljudi (konec koncev sem jih nekaj let nazaj skrbno izbrala in so bili vsi do zadnjega krasni) … ampak izbrati je bilo potrebno tiste tanarbolše , jih obdržati, tistim manj pa na dostojen način povedati, da se naše sodelovanje prekinja.
Na ta razgovor sem se pripravljala kar nekaj dni, si v tem času temeljito popravila prebavo (ironija, saj razumete, kajne?) in na koncu stojično in zadovoljivo opravila razgovore o odpuščanju. Bilo je podobno piku injekcije v osnovnošolskih časih. Strah, trepet, … Tisti dan kar nekajkrat obiščeš toaletne prostore, se s sošolci postaviš v vrsto, čakaš, tresejo se ti hlače, nato pomoliš roko, zamižiš, pik … in vse je mimo. Ravno tako je minil tisti dan in po »piku« sem ponovno mirno zadihala in živela v veri, da bo od tam naprej vse lepo in krasno … princ in princeska se zaljubita, poročita in živita srečno do konca svojih dni. Ne, ne, ni bilo tako! Tokratno dobro se je kmalu spet obrnilo v manj dobro, tisti, ki so odšli so me manj ali bolj gledali po strani, nekateri so vame morda zabijali wodoo, tistim, ki so ostali pa se je od srca najprej odvalil velik in težek kamen, v naslednjem trenutku pa so se v misli prikradli stric strah, teta jeza in njihov stalno spremljajoči sosed dvom. In ko vse skupaj zapakiraš v paket spominov na stare »dobre« čase (itak so vedno dobri, nihče nikoli ne reče stari slabi časi), dobiš spet tisto manj dobro … ki pa baje spet pelje v dobro.
No, nekako se to mrakobno obdobje še kar vleče in vleče in da bi zares začela verjeti v zakon življenja, ki vedno prinaša nekaj dobrega, me je usekalo še zdravje. No, a pustimo to, ker ne vpliva na potek zgodbe. Morda le v toliko, da sem v tem obdobju končno začela verjeti, da je vse za nekaj dobro in da ima vsaka dobra stvar svojo slabo protiutež in obratno.
Ko sem se odločala … no, ko se je moj alter ego – zunanji svetovalec odločal, koga od meni drage ekipe obdržati, so po papirju švigala imena, ocene, pomisleki, argumenti. Sem in tja in še enkrat pa še enkrat. Odločale so malenkosti (pa te tako ali tako vedno odločajo) in nekatere ljudi sem obdržala zaradi dobrega poznavanja področja dela, druge zaradi njihove vztrajnosti in dobrih delovnih navad, tretje zaradi naključnega spleta okoliščin, … vse skupaj pa tako ali tako ni enostavno, saj se osebne lastnosti, kemija in ostale okoliščine neprestano prepletajo in otežujejo že tako težavne odločitve. A že mora biti tako … saj je baje vse za nekaj dobro.
Med ocenjevanjem in razmišljanjem je bil umeščen tudi pomislek, da se zna pri eni od kolegic v bližnji prihodnosti zgoditi nosečnost in tuhtanje o prihodnjih izziv ter opcijah nadomeščanja, je dokončno pripomoglo k odločitvi kdo bodo člani ekipe.
Odločila sem se, kakor sem se pač najbolje znala in pri skorajšnji objavi nosečnosti v našem malem timu, bi si skoraj kupila čarovniško metlo. Aha, torej je bila odločitev dobra?
Jah, dan pred porodom tiste na porodniškem dopustu, je kolegica, ki naj bi jo nadomeščala, povedala, da so pred njo novi izzivi in da nas zapušča.
Ups, še dobro, da si nisem kupila čarovniške metle. Gotovo ne bi delovala in se z njo ne bi niti za meter dvignila od tal.
Naj kličem nazaj tiste, ki sem jih pred časom odslovila? Skušnjava je bila velika, a imajo prav tisti, ki pravijo, da je treba korakati naprej in se čim manj ozirati v preteklost. Še bolj pa imajo prav tisti, ki pravijo, da je vse za nekaj dobro.
Ok, torej bomo iskali novega člana ekipe. Super, krasno, to je zagotovo dobro, saj bo novi član sigurno prinesel nov duh v naše prostore, potresel naše trdoglave glave, ki so še vedno polne spominov na preteklost in nam dal novega zaleta.
Polna optimizma sem se lotila iskanja novega člana naše sanjske ekipe … jap, tako smo si včasih rekli … oh, spet tuhtam o starih dobrih (pa najbrž tudi manj dobrih ? ) časih … in razmišljala o mladem nadebudnem diplomantu, polnem energije in volje do dela. Bojda jih imamo celo goro, takšnih, ki končajo družboslovne fakultete zatem pa brezciljno iščejo svojo prvo zaposlitev.
Ne, ne bomo krpali s študentskim delom, dali bomo možnost mlademu človeku, ga zaposlili za obdobje enega leta in mu na ta način omogoči lažji start v njegovi poslovni karieri! Ja, tako sem si zamislila in verjela, da se bo na moji mizi takoj, ko bom o tem obvestila nekaj svojih mladih prijateljev, znašlo na stotine življenjepisov, na razgovoru pa se bo trlo mladih ljudi, ki želijo delati.
Ne iščem posebnih znanj, saj bomo človeka sami naučili, tudi smer ali stopnja izobrazbe mi ni pomembna, velik poudarek pa dam na osebnosti in volji do dela. Hmja, ne vem kaj naj rečem, a med naborom mladih, ki so se te dni posedali pred mojo pisalno mizo, me nihče ni prav posebej navdušil. Nekdo v CV, ki ga lahko da 200x pregledati, lektorirati, prevajati, preverjati in kaj vem kaj še,  vpiše ime meseca  z veliko začetnico,  vejico pa postavi neposredno pred besedo »in«. Halo?! In to nekdo, ki je diplomiral?
Drugi pride na razgovor s 45 minutno zamudo. Baje ni našel naše pisarne. Ohja, verjamem, Koprska se res razprostira po več  vzporednih ulicah, ampak oprostite …. pred razgovorom se je treba malce bolj potruditi!
Tretji je preznojen tako, da je potrebno še nekaj časa zračiti, četrta pride z dekoltejem do popka, peta se pojavi na razgovoru brez, da bi na povabilo po mailu sploh odgovorila (kjer mimogrede piše, da naj termin potrdi), naslednja na veliko kritizira delo pri svojem zadnjem delodajalcu, naslednji po drugem krogu razgovora ne odgovarja na maile niti telefonske klice in ko končno izberem 3 najboljše, mi grafološka analiza pove, da nihče nima osebnostnih lastnosti, ki bi jih oseba na tem delovnem mestu potrebovala.
Kaj naj rečem? Žalostna sem. Poklapana. Kaj naj zdaj? Kličem tiste, ki sem jim že sporočila, da ne ustrezajo? Naj morda spregledam par slovničnih napak? Morda pa je tisti preznojeni imel le veliko tremo in malce slabši dan? Kaj pa če se je tisti z veliko zamudo zgodila le ena velika nesramna nesreča? Naj grem spet nazaj ali pa gremo s polno paro naprej?
Naprej, naprej, s tolažbo, da je vse za nekaj dobro. Poiščimo torej tistega pravega kaveljca, ki ima v sebi dovolj kreativnosti, da zna tudi sam (vsaj miselno) oblikovati lep letak, ki ima dovolj samostojnosti, da se upa pokukati v svet brez mentorja, ki mu obraz obkroža nasmeh, ki spoštuje avtoriteto, tistega, ki se hitro odloča, ki ima organizacijske sposobnosti, občutek za delo v ekipi, ni zamerljiv, rad pomaga in se ne boji drugih ljudi, se ne boji dela, obvlada pisno in ustno komunicirati v angleščini in hrvaščini, predvsem pa zna lepo in pravilno pisati v slovenskem jeziku.
Ni se mi izšlo in nikogar nisem izbrala do datuma, ko naj  naš novi član lahko prišel na ogled našega večjega projekta, ki bi ga v prihodnosti moral organizirati sam. Sem malce jezna sama nase, a kot pravijo, vse je za nekaj dobro. Tudi to bo. Sem globoko prepričana.

Tudi na najini ljubljeni vikendaški točki sem že bila. Šmarno sva obiskala zadnjo nedeljo. Spodaj meglice, na pol poti pa se odpre nebeška lepota obsijana s skoraj bi človek lahko rekel pomladanskim soncem.

Kar pa me najbolj veseli je to, da se mi spet piše. Idej za pisanje je bilo vedno ogromno, nekatere zadeve sem celo na hitro zapisovala v svojo priročno beležko, a kaj, ko mi je nekako zmanjkovalo časa … ah, kaj časa, časa imamo vsi 24 ur na dan … zmanjkovalo mi je energije, veselja, če hočete. Nikakor nisem zbrala tiste minimalne energije, ki je potrebna, da bi svojo rit udobno namestila na kakšno priročno sedalo, si na kolena (ja, jaz pač postavljam računalnik na kolena … naša miza je steklena in brrrr, kako sovražim občutek hladu pod rokami) namestila računalnik, smiselno uredila svoje misli, potem pa tolkla po tipkah dokler mi slap misli ne usahne. Na koncu bi na hitro še enkrat preletela … ja, na hitro, kajti, če začnem tekst sicirati in popravljati, temu nikoli ni konca in ga nikoli ne objavim … in če mi po vsem tem ni nerodno stisniti tipke “objavi”, se zapisi vrstijo kot gredo on nedeljah v promet pečene miške na Šmarni. Ampak, ni in ni šlo. A zdaj se mi zdi, da se mi vremena jasnijo in prsti srbijo.

Blog je bil nekoč izredno zanimivo psihoterapevtsko orodje. Res, zvečer, ko so se stvari umirile, ko sem pomila posodo, zagnala pralni stroj, pobrala časopise razmetane po tleh, pregledala elektronsko pošto, si skuhala čaj in se končno usedla, so mi prsti kar stekli in vsakodnevno sem opravila še vsakodnevno čiščenje natrpanih in včasih tudi zmedenih misli. Potem pa se je nekega lepega dne moj običajni urnik zatrpal in nikakor se nisem skobacala iz začaranega kroga občutka nedokončanosti. Še vedno nisem naredila pomladanskega … ja, ja, res je … pomladanskega čiščenja omar, na podstrešju me čakajo kupi revij z zanimivimi članki, ki sem jih shranila zato, da jih bom kasneje ponovno prelistala in si vzela več časa zanje, ob postelji se mi kopičijo napol prebrane knjige (uh, kako sovražim nedokončana čtiva), naša kopalnica še vedno ostaja nedokončan projekt (če že ploščic ne bomo menjali, je potrebno pospraviti vsaj tistih miljaužnt na pol uporabljenih flašk, kjer se nabira le še prah), na polici me čaka še popolnoma nedotaknjen zvezek, kamor sem sklenila zapisovati vse zanimive recepte za obroke, ki mi uspejo … ah, pa kaj bi naštevala, nedokončanih ali vsaj želenodokončanih stvari se je enostavno nabralo preveč. Bom, bom, bom … saj bom, sem si govorila, a kup (čeprav le v moji glavi) je iz dneva v dan postajal vse večji.

V ta šmorn so se vmešali še občutki žalosti, ker sem z nekaterimi potezami (potezami, ki izhajajo iz nalog iz »paketa« z nalepko »šef«) izgubila nekaj prijateljev (ok, ne ravno prijateljev, recimo temu raje dobrih službenih kolegov) jeze, ker stvari ne gredo tako, kot bi po mojem morale iti, nazadovoljstva in strahu glede službe, prav potiho je na zadnja vrata potrkal zobobol … in hop … postala sem najboljši kandidat za burn-out sindrom.

Jap, to so bili moji razlogi.

Pa ni pri vseh enako. Pri nekaterih gre to tudi tako. Baje nekateri premalo telovadijo. Ne, jaz sem hodila 2x tedensko na Šmarno, 3x tedensko na fitnes, 1x pa še na tenis. Telovadbe več kot preveč … hmja, ja, prav imate kar je preveč je pa res preveč … sploh za teto pri 45-ih.

Nekateri imajo premalo časa zase. Ne, tudi s tem nisem imela težav. Prebrala sem že na tone knjig o planiranju časa, o zmanjševanju tempa pa knjig z nasveti ženskam v »teh« (kaj naj rečem, sem pač v »teh«) letih in tako dobro vedela, da je potrebno izkoristiti vikende, si vzeti čas za dopust in kdaj pa kdaj biti le sam s sabo.

Najbrž je tudi tu bilo vsega preveč. Preveč dopusta? Predolgi vikendi? Ah, ne seri, Saša! Tega pač ni nikoli preveč, kajne? Ne, ne, saj ne da bi pretiravala in dopustovala 5 tednov skupaj … ne, mi smo si privoščili par eno tedenskih počitnic in moje telo se je pogosto transportiralo na različne konce sveta. A moja glava bolj redko. Naše počitnice so vedno izgledale kot kup nepovezanih dogodkov, potovanje iz kraja v kraj, iskanje novih zanimivosti, hotelov, restavracij. Še vikendi so morali biti nabiti z dogajanjem in čas za brezdelje in smrdenje pred televizorjem se mi je zdel kot najhujši smrtni greh.

Še danes ne vem natančno v katerem grmu je tičal taglavni zajec. A ga bomo že ujeli, ne želim, da nekontrolirano teka okrog moje hiše in se čez nekaj let spet skrije v kakšen velik in močno razvejan grm.

Kaj le pametujem, če se sama tega ne uspem držati?! A jaz imam opravičilo. Res ga imam. Celo zdravnik mi ga lahko podpiše. Ja, mogoče pregovorim celo psihiatra, ki me je potrpežljivo poslušal nekaj minut, nato pa v diagnozo zapisal, da je z mano vse v redu. Itak, samo smo šli za vsak slučaj preverit, ko pa se moja zdravnica nikakor ni dala odgnati z mojimi (očitno precej zmedenimi) komentarji, da ne potrebujem tovrstne pomoči. Konec koncev pa sem poskusila, če bi mi morda na recept dali kakšnega psa. Baje pomaga, če si depresiven in anksiozen. Pes namreč. Nisem pa prepričana, saj ga nisem dobila. Očitno sem res zdrava.

Danes je dan, ko se končno počutim odlično in zaslužim si pozdrav v nov dan svojega novega življenja, kajne?! Danes sem šla preštet vse dni »pokore«, ki sem si jo naložila in naštela okroglih 160 dni. 160 dni od katerih so bili kakšni kolikortoliko v redu, kakšni lepši, drugi manj, nekateri pa popoln polom.

Še sama ne vem natančno kje in kdaj se je začelo … hmmm, mogoče že v puberteti, ko sem si želela, da je vse opravljeno čim hitreje, ko sem vedno, res vedno tekla na avtobusno postajo, saj je hoja kradla dragoceni čas, ki bi se ga dalo porabiti za kaj bolj koristnega in produktivnega in poskušala v enem dnevu narediti 1000 in 200 različnih zadev.

Ja, tako se ponavadi začne in potem noriš skozi življenje, uspevaš, padaš, se pobiraš, počasi upočasnjuješ …. Ja, to se pravzaprav spodobi tam po 40-em, kajne? A želja po hitrem tempu še ostaja in tako tam pri 45-em, ko bi moral človek že plesti šale in ustvarjati gobeline, vstopijo v tvoje življenje mladi vitalni ljudje, polni energije, stara baba bi rada tekala vštric z njimi in sopiha ter se muči, srce utripa z vso močjo, zvija v križu, boli to in ono, a človek ostaja slep in gluh za vsa opozorila.

Ja, tako nekako se je dogajalo pri meni, potem pa težave v službi, odpuščanja, zamere, zatrta čustva, na zunaj hladen obraz, znotraj vihar, strah, ki se zajeda v kosti tudi tistih najbolj odpornih. In tako niti ne opaziš, da se v telesu in umu nekaj kopiči, nekaj kar lahko izbruhne in pokosi tudi … ja, tudi mene.

Začelo se je lepega avgustovskega dne. V nekem trenutku uživaš v sproščenosti petkovega večera, v naslednjem pa že tipaš po ustih in ugotavljaš kateri zob je tisti, ki nagaja in me ponovno priganja k obisku meni sicer zelo ljubega (seveda v obliki brez svedra v rokah) gospoda. Ahhh, pa ne spet?! Šestica levo zgoraj … ja, to bo to! Bomo lepo pridni in takoj v ponedeljek odšli na stol in rekli AAAAA.

A se ni izšlo po načrtih. Moj zobar se je spet (!) odločil, da je avgust mesec, ko zapre ambulanto, skoči v kopalke in to ne le za teden ali dva, ne, gospod se je odločil, da na morju preživi ves mesec in tako meni ni preostalo drugega, kot da se oglasim pri stričku socialcu – tistemu, ki mi je v zdravstvenem domu že pred nekaj meseci ruval bolečo osmico.

Jaz ekspert za zobozdravstvene posege (sicer mišljeno sarkastično … pa vendar po toliko obiskih skorajda že resnično), sem se pred obiskom pustila slikati v zobovje in se samozavestno (no, ni čisto res) usedla na stol socialnega dežurnega zobozdravnika. Slikica baje ni pokazala ničesar in stric me je odpravil z diagnozo malce vnetih dlesni. Malce??!! Pa nek trakec mi je položil na dlesni ter rekel naj po dveh urah izpljunem. A kaj, ko po dveh dneh teta bolečina še vedno ni odšla. Ne samo, da je ostala na obisku, obiskali so me tudi vsi njeni otroci pa mož in kaj vem kdo še vse … ja, bolelo je vsepovsod, jaz pa sem izčrpala moj seznam idej h komu naj se še napotim. Mazala in izpirala sem z vsemi žavbami sveta, a svojih nadležnih obiskovalcev nisem mogla spoditi.

Po tednu dni mučenja, me je rešil prijatelj, ki ima teto (zdaj pa res tisto pravo sorodstveno), ki zna vrtati po zobeh. Pogledala je sliko, pogledala moje zobe, pogledala dlesni in se zgrozila. Ja, res, nekaj časa je ugibala in se posvetovala nato pa mi predpisala konjsko dozo antibiotikov.

Danes sem prepričana, da bi vse skupaj strumno in hitro preživela, če ne bi bilo mojega že precej upehanega in malce strtega srčka, bolečega križa in zaradi stresa rahlo povišanega holesterola, tako pa me je usekalo po dolgem in počez. Prva dva dni je bilo krasno, zaživela sem, oddirjala na fitnes pa v službo in želela nadoknaditi ves izpad dela prejšnjega tedna, nato pa driska, dehidracija, izguba apetita, napadi tresavice (še zdaj težko verjamem, da naj bi bili to napadi panike), padec kalija, povišanje holesterola, bolečine v ledvicah, jetrih, zgaga, boleč želodec, pekoče grlo, kepa v grlu, zamašeni sinusi, glavobol in na koncu popolna nespečnost.

5 tednov neprekinjenih neprespanih dni (no, ja, predvsem noči!), vmes pa štirje obiski urgence … pa 7kg minusa v telescu, ki ga prenašam naokoli… ok, to je bil edini dober stranski učinek …. Res, ko sem prišla malce k sebi in izgubila podočnjake ter dvignila ramena in izprsila prsi , so me ljudje spraševali, kaj da počnem, saj izgledam odlično. Ah, ja, no zdaj veste, da ni treba veliko, če želiš v parih dneh izgubiti 7 kg, samo malce preveč dela si naložiš, počakaš, da zobobol preraste v major problem, popapaš vsa zdravila, ki ti jih naložijo zdravniki in mirno čakaš, da te useka.

Eko, sedaj sem zdrava, poleg tega pa pametnejša za življenjsko izkušnjo. In ta mi pravi, da ne gre pretiravati … nikjer in nikoli. Zato bom za danes zaključila.

Nadaljevanje sledi … ali pa ne … kakor se mi bo že zdelo.

Takole sem zastavila;
ob ponedeljkih bi pisala o kakšnem članku ali knjigi, ki mi je padlo v oko ali se mi usedlo v dušo,
v torek o kakšnem odličnem kuharskem receptu … čeprav priznam to je meni najtežje, saj kuham vedno po navdihu, praznim hladilnik in sovražim merjenje in še bolj zapisovanje nečesa, kar je iz WC školjke že zdavnaj z vodo odplaknjeno.
Ob sredah bi bil čas za nove ideje, navdihe in filozofiranja,
četrtki bi bili posvečeni aktualnim temam; bullmastifom, požarom v tunelih, Golobičem, Erjavcem in podobnim tičem,
petki starševanju in prebliskom iz šole,
sobote gostilnam, izletom, zanimivim krajem in podobnim geografsko determiniranim točkam,
nedelja pa bi bil čas za počitek, ali pa čas, ko sem prepuščena popolni ustvarjalni svobodi.
ponedelja čas za kritiko
poponedelja čas za design, pohištvo in modo
popoponedelja za kakšno iz IT sfere ….

Vse lepo in prav, a realnost je takšna, da po torbici še vedno valjam tisti super majceni blokec, ki sem ga kupila v prvi knjigarni na našem poletnem popotovanju po Franciji. Popisan je z vtisi it tistega našega potepanja … to je bilo poleti 2009 (!), a iz blokca ideje kar ne prilezejo do tipkovnice. Še bolj me moti to, da sem na naši zadnji službeni novoletni večerji navdušeno poslikala vse za oči tako lepe in umetelno postavljene in še bolj okusne jedi in si prisegla, da med prazniki, ki so sledili, kuharju in gostilni posvetim en cel prispevek na tem blogu, a tudi tukaj me peče vest, in najbrž se tukaj skriva razlog za mojo pekočo zgago, saj zadeva še vedno ostaja nepopisana in neobjavljena.

Ravno danes sem prebrala zapis, na katerega me je ponovno spomnil Peter Babarovič, ki pravi, da “nimam časa” ne obstaja, obstaja le to, da nekaj ni na našem prioritetnem seznamu. Ja, res je, čeprav obožujem pisanje in je moj blog neke vrste psihoterapija (zame seveda, na vas bralce morda vpliva ravno obratno ), ga na listi svojih prioritet vse bolj pomikam na konec seznama.

Jap, tako je, da je pač visoko na vrhu ustoličena moja družina. Če se le da svoj čas posvečam “nam”, dejavnostim, ki jih lahko počnemo skupaj pa čeprav je ta dejavnost zame morda le sedenje ob teniškem igrišču ali sedenje ob kozarcu navadne vode in prijetnem klepetu z našim Jakom.

Potem se je ob koncu lanskega leta na tej lestvici prav pod vrh prikradla skrb zame, skrb za moje telo in skrb za moje zdravje. Ne, nič takšnega se ni zgodilo, le moje kosti so počasi začele škripati, majhen alarm me je spodbudil k obiskom zdravnikov, ki se jih sicer izogibam, kot vampir česna (ali križa … ah, kdo bi vedel), k določenim zdravniškim pregledom, ki so mi šibila kolena, vse skupaj pa je peljalo v nakup letne fitnes karte … no, ne le karte, odločitve in pridnega in doslednega trikrat tedenskega jutranjega obiskovanja fitnes centra. Tudi tenis je vpleten v skrb za moje zdravje in počutje, a tukaj je čar še večji, saj ta posega tudi na najvišjo točko mojih prioritet. Sklenila, sem, da ne bom popustila moškemu delu naše družine in jima dovolila, da se sama podita po igrišču, medtem ko mama kuha kosilo in se vpisala v teniško šolo za mame

Tretja stvar, ki me okupira pa je naš Veter. Neumnost bi morda rekel nekdo, ki bi pogledal celotno finančno sliko našega podjetja in jo primerjal s tem malim drobcenim “dojenčkom”. Res je, v letih mojega dela pri našem podjetju, smo prodali že preko 1.000.000 različnih vstopnic za različne (popolnoma neVetrovne) prireditve. Vse so bile (in so še) seveda strogo usmerjene v osnovni posel, ki ga opravlja naše podjetje in zato strogo nišne in nepotrebne kakršnegakoli oglaševanja. Dela je pri nas vedno dovolj, težav še več kot dovolj in zato novega Vetra res nismo potrebovali. A zazdelo se mi je, da po 14 letih morda le potrebujem kakšen nov izziv, ki mi bo razmršil lase in pognal kri po žilah. In tako je nastal Veter. Majhna neprofitna druženja, ki mi dajejo energijo in zalet tudi tam kjer bi me drugače morali že z buldožerjem pririniti.

Veter ni nič posebnega … saj veste, le zrak, ki se giblje malo hitreje … a meni razkuštrani lasje prijajo, prija mi sapica, ki me boža po licih in veter, ki me buta v hrbet in poriva naprej. Veter je (le) še en v nizu dogodkov, ki jih je že tako ali tako ogromno. Fakultete organizirajo takšna in drugačna brezplačna srečanja, V našem Rotary združenju imamo predavanj kolikor ti srce poželi, na raznih podjetniških zajtrkih, kosilih ali večerjah se družijo se uspešneži,  drugje reveži, spet nekje tisti sivolasi, pa tisti s pobritimi glavami, tisti s košatimi, debelušni, suhljati, ljubitelji krompirja, psov, celo človeško ribico so uporabili za vabo podobno mislečih in po mojem obstaja že klub blondink in levičarjev. No, pa smo se še mi obrnili z vetrom in začeli … ja, kar začeli smo z nekakšnimi srečanji.

Baje … no, tudi sama vem, da je to priporočljivo, naj bi naredila poslovni načrt in razmislila kam vse to vodi, a nočem. Nočem pa zato, ker me tokrat ne zanima “višji” cilj. Tudi blog je bil … in je še … preprosto moj hobi, moje veselje … izguba časa, če že hočete. Nobenega poslovnega načrta ni bilo nikoli zadaj, a se je preko njega odprlo vseeno nešteto novih poti, poznanstev in tudi poslovnih priložnosti.

Tudi Veter naj ostane tak, otroško naiven, prijateljski, zabaven, brez višjih ciljev in želja po kakršnih koli zaslužkih! Preko Vetra želim preprosto zadovoljiti svoje potrebe po novem znanju, se ob tem zabavati in spoznavati nove ljudi. In čeprav malokdo verjame (vsaj na prvi kontakt, preden stvar preizkusi, jo potipa in pusti, da Veter zapiha tudi v njegovo dušo), da lahko na Veter pride brez skrbi, da v ozadju ni kart, ki se bodo razkrile šele, ko pade mrak in bodo vrata Glažute (vsaj trenutno nam prostor in izredno dobro pogostitev nudi ta lokal) zaklenjena in on ne bo mogel nikamor uiti, ostaja moja osnovna ideja pri Vetru še vedno ista – družiti se, spoznavati se in se naučiti vsakič nekaj novega … brez višjega cilja, brez manipulacije in držanja vsakega obiskovalca za vrat in vsiljevanja podpisa pogodbe, naročilnice ali vsaj vstopnice za naslednje srečanje. Konec koncev je to zame, ki čustva kažem že na 100 km, edini način, da vsakomur, ki ga uspem privabiti na Veter, lahko mirno pogledam v oči!

In Veter je nekaj, kar mi zadnjih nekaj mesecev krade noči. Lani sem ob poznih nočnih urah tipkala po straneh svojega bloga, sedaj pa pišem po facebooku, pišem vabila na Veter … takšna in drugačna, znancem , prijateljem in celo neznancem, iščem predavatelje, razmišljam o temah, ki bi jih obdelali, obdelujem fotografije posnete na Vetru in brskam po možganih za novimi prebliski in idejami, ki bi Veter naredile tako poseben, da bi se krog prijateljev dobival frekventno, skupina pa iz meseca v mesec še povečevala.

In tako mi brbljamo in čvekamo o brezveznih stvareh, kot se za pravo službeno malico tudi spodobi in vmes šimfamo kritiziramo naše poslovne partnerje (pa koga bi drugega, če je zaradi moje prisotnosti odpadla najljubša obmalična tematika – kaj je spet hot’la zaje*** šefica).

In ker svoje napake itak najhitreje opazimo (na drugih osebkih, seveda) in je naša malica že krepko posegala v čas, ko se bi bilo že treba potiti iza sevajočih ekranov, smo se lotili tistih grdih in nemarnih zamudnikov. Dandanes ljudje ne znajo biti točni! Zamujajo, mi čakamo in potem, ko končno uletijo (pardon, se primajejo) se mično nasmejijo, kot da jim je nerodno, ker so prišli malce bolj zgodaj, kot je to v njihovi navadi. NeBUneMU v opravičilo za zamudo! Ja, valjda da ne, ker bi jim debata o vremenu in opravičevanje za zamude požrla ves čas, ki ga imajo še na razpolago do naslednjega zamujenega sestanka!

Ravno v zanosu razlage, da se mi je nekaj podobnega zgodilo dan poprej, sem bila, ko mi zazvoni telefon.

Le kdo me moti v logično dodanem (ups, vzetem si) času (70% odsopanja so razumljiva, kajne?) na polure sindikalno obveznem psihofizičnem odmoru?! ((za tiste, ki me ne poznajo najbolje in pa tiste pri nas na novo zaposlene posameznike, naj tukaj z namenom, da ne pride do nesporazuma, da sem že ves čas sarkastična)), me je prešinilo tik preden sem vljudno zažvrgolela v svoj aparat.

“Aaaaa?! Šopek bi mi dostavili? To bo absolutna pomota!” Moj mož …. jah, moj mož pač nima te navade ….. ABSOLUTNO nima te navade …. niti prebliska, kaj šele navade …..itak pa bebavo strmi v moj začudeno rdečeličen ksiht! Rojstni dan, god, Valentin, dan feministk in podobna krama je že davno za nami oz. 24. rok za popravca je še daleč v prihodnosti in moj ležerno razmišlja kvečjemu o tem, kako mi bo na njem (popravcu namreč) ponovno razložil, da je bila 365 dnevna doba spet absolutno prekratka za izbiro ustreznega darila.

“So me klicali iz cvetličarne Lovše oz. Lovšin ali nekaj podobnega. Šopek mi želijo dostaviti. Posvetilo je baje priloženo.”

“Wow! Lovšin! Najdražejša in najlepejša cvetličarnica v Ljubljani,” so v galop skočile moje sodelavke in z nagajivim nasmeškom pogledovale mojega.

“Ne, ne, NI moj in sanja se mi ne, kdo bi bil!” sem dokaj resno, a vseeno veselo ugibajoče pripomnila jaz.

“Ah dej, traparije,” je moj prhnil na vse vzdihljaje in veselo hihitajoča ugibanja vseh ostalih prisotnih dam o mojem skritem oboževalcu.

Hmmm, osebnega trenerja fitnesa moj trebušček in lepo obložena bedrca že nekaj let niso videle …. torej to ni.

Tudi tale “zamudnik”, ki se mu je še nekaj minut nazaj nesramno kolcalo, ni bil. Nemogoče! Saj je zmedeno zamujalska osebica, ki se ne zna opravičiti, ženskega spola.

Tisti stric, ki me je pred leti prav dobro zmasiral, bi znal pošiljati šopke, a se mi zdi, da gredo ti zgolj v moške rokice.

Naš vrt je majhen, zato vrtnar odpade, iz istega razloga odpade tudi prostor za bazen, zato tudi zagoreli čistilec tovrstnih nepremičnin, ne pride na listo možnih kandidatov.

Moj učitelj tenisa je resda obtesan, zagorel in dokaj postaven mladec, a kaj, ko se mi zdi, da tudi on izhaja iz tiste skupine sesalcev, kjer so vsi geni zmutirali v kepo, ki trza le na konjske moči zaprte pod plehnato streho, frgazarje in dvojne auspuhe.

Ostanejo še tisti moji Rotaryski kolegi, ki so me ravno zadnjič, podprti z nekaj promili alkoholnih substanc, prepričevali, da na šarm pravega moškega, slej ali prej pade VSAKA ženska. No, morda so po mojem agresivnem zagovarjanju ženskih možganskih celic, za katere sem prepričana, da so v nasprotju z njihovim mišljenjem, večje od zrna koruze in mojem predčasnem odhodu iz njihove šarmantne družbe, staknili svoje zrnate možgane (sori, prijatelji to ni osebno …. leti na ves moški svet) ter stkali strateški plan, ki bo dokazal, da se še tako zaje**i in vseh moških trikov (no, ja, če se temu lahko tako reče) vajeni izkušeni dami pravih let, ob pravi potezi, lahko zašibijo kolena. Ja, v bistvu bi jim tokrat lahko celo uspelo!

Konec koncev pa dragi moji, pomislila sem celo na briljantni um kakšne od mojih kolegic. Bravo! Takoj, ko izvem katera je to, bom tudi jaz vrnila uslugo in ji poslala “rojstnodnevno darilo” v obliki pozornosti skritega oboževalca, ki bo posledično obrodilo vsaj 14 dnevno partnerjevo uslužnostno poskakovanje z jezikom do tal in rokicami pripravljenimi poprijeti za vsako delo, ušeska pa pristriženo pripravljena v posluh še tako banalnim težavam, s katerimi se sooča njihova partnerka.

Hmmm, to je sumljivo, saj vsaka intiligentna ženska (no, torej VSAKA ženska, ker pridevnik intiligentna je tukaj nepotreben) ve, da še tako dobra strategija, pri moškem ne zdrži dlje od 1 meseca. Zato bi bilo kaj podobnega potrebno storiti največ 1 mesec pred mojim rojstnim dnem ali božičem. In vsaka moja prijateljica ve, da sta to meseca september ali november! Takšni prazniki so pač najbolj primeren termin za nakup tiste pregrešno drage torbice na katero ponavadi začnem kazati že par tednov pred pomembnim datumom. Res! Včasih se zgodi celo, da vzdihujem par dni pred božičem, pišem pismo Božičku in ga po pomoti pozabim zapakirati v kuverto in odposlati …. torbico rezerviram na svoje ime in prodajalki dostavim fotografijo mojega, če se slučajno primaje tam mimo …. a povem vam, da NIČ …. NIČ. On mi par dni po božiču pove, da je zame res težko ugotoviti, kaj bi želela imeti. Torej tudi prijateljica odpade!

Vas zanima kdo je ta šarmer, kaj?! Jah, malo bo treba še počakati! Tudi jaz in moje kolegice smo trpele mučne pol ure, ko smo se živčno sprehajale do okna in nazaj ter čakale na prijaznega dostavljalca cvetja, ki mi je dostavil šopek s priloženim posvetilom.

Lep sončen dan. Vrnili smo se iz krajših počitnic v Lignanu. Veselje po brezskrbno preživetih praznikih mi vedno pokvari neznanska gneča na naših cestah! Kaj ne bi počasi tudi za prvomajske počitnice (kot so naredili že z zimskimi) uvedli delitev na levo in desno usmerjeno Slovenijo, kjer bi eni pač praznovali praznik dela, drugi pa morda praznik nedela ali kaj podobnega …..
Saj je vseeno kaj si izmislijo, le red naj naredijo na teh cestah, da bo manj pločevine!

ponedeljek, 3. maj 2005

Ufff, spet je treba v službo! Na spisku imam že sestanek z “eventi”, saj je junijski dogodek že takorekoč pred vrati, še vedno nisem opravila letnega pregleda dela z vsakim od naših zaposlenih …., računovodstvu moram naročiti izplačilo regresa … kaj še?! Le kako obrniti trend obiska naših dogodkov navzgor?!

nedelja, 2. maj 2009

Kaj se to pravi, da nam ti sivi oblaki in občasno deževje kvarijo te težko pričakovane in presneto zaslužene prvomajske počitnice?! In kaj za vraga je s to trumo Slovencev, ki se istočasno zapodi proti morju in se mora tudi vračati hkrati v zadnjih nedeljskih urah?!
Bojda smo v recesiji? Hmja!
No, mi smo bili tokrat na Lošinju. Pa ne, da bi bila naša denarnica prazna ali da bi se že naveličali Lignana ali potepanja po Provansi ali Toskani, a Jaka daje prednost tenisu in njegovi ekipi, ki je letos odšla na priprave na ta konec sveta … pa sva se temu prilagodila tudi midva.

ponedeljek, 3. maj 2009

Sestanek z našimi zaposlenimi je na sporedu takoj zjutraj. Kar nekaj zadev je treba urediti pred junijskim dogodkom. Obisk na naših seminarjih rahlo pada. Recesija? Oh, ja, le čemu so padec obiska pripisovali leta 2004?! Pa 2005?! Pripravam na recesijo?
Računovodstvu moram opomniti za plačilo regresa …. ah, pa letne preglede dela bo potrebno še opraviti!

nedelja, 2.maj 2013

Kot naročeno, po dolgem deževnem aprilu, nas je na prvi dan prvomajskih počitnic pričakalo sonce! Pravijo, da naj bi se danes tudi uradno končalo obdobje recesije. Naša včerajšnja pot iz Azurne obale je potekala prijetno in umirjeno. Pametno smo se odločili, da bomo letos malce drugačni od večine Slovencev in to zadnjo počitniško nedeljo raje preživeli na Šmarni in popoldanskem sprehodu po Ljubljani, kot pa v stoječi koloni vozil na naših zastaranih kaoavtocestah.

ponedeljek, 3.maj 2013

Ma, ja, saj vem, da sem spet do prvomjaskih odlašala s sestanki z vsakim od zaposlenih na temo letnih pregledov dela! Te počitnice mi pridejo prav, da malce razmislim in se v delo podam z novim zagonom, novimi idejami ter malce manj kislim obrazom.
Obisk na naših seminarjih raste. Raste že več kot 2 leti, a zadnjih nekaj mesecev je noro in nujno je sklicati sestanek ter se za junijski dogodek dogovoriti za ’selitev’ v večjo dvorano.

Za nami je baje obdobje recesije, občasnih napadov prašičje, kokošje in puranje in kajvemkakšneše gripe. Množice so očitno in hvalabogu dovolj dobro mirili in ustavljali zdrahe na ulicah, prtički preko ust še vedno niso postali zadnji modni krik mode in jih videvamo le občasno na obrazih tistih bolj eksotičnih turistov, meso pa je vse manj zaželena vrsta živil. Še McDonalds je uvedel vegiburger.

Jaz pa …. jaz pa …. ah ja, še vedno si, kot že toliko let prej, konec decembra svoj planer dodobra napolnim s točkami, ki jih je nujno potrebno dokončati še pred marcem, a jih vsaj dve tretjini počaka na obdobje po prvomajskih počitnicah, ko se polna energije in novih načrtov resno vržem v delo.

Še vedno pa se vztrajno otepam skomin po zapravljanju denarja, ki ga še nisem zaslužila in bi ga zlahka zapravila še hitreje, kot bi izpolnila formular za najem kredita.

Nekaj za sproti, nekaj pa za prihodnost, sta me učila že ata in mama, mož pa je poleg podobnih besed uporabljal še kakšne bolj drastične ukrepe in občasne poglede in morda celo posege v mojo ‘denarnico’ in me v obdobju mojih najbolj široko odprtih oči, največje delavne vneme, prvih opaznejših zaslužkov ter hkratnega močnega hlastanja za potovanji, večerjami, lepimi oblekami in čevlji, vodil na sprehode po mestnih ulicah, ko so trgovine zaprte, med prazniki pa peljal na izlet do sosednje gostilne na porcijo palačink ali sadno kupo.

Kredit je beseda, ki jo poleg kletvic v našem domu uporabljamo zgolj izjemoma. Kreditna kartica me spremlja zgolj za ‘vsak slučaj’, kredit pa sem mukoma vzela prvič in upam, da tudi zadnjič pri svojih več kot 40-ih letih, ko sem naletela na rabljen avto svojih sanj, ves naš zatežkečaseprišparan denar pa je bil vezan v nekih bogvekakšnih delnicah.

Sem spet videla enega mikavnega lepega na štirih kolesih …. še sreča, da je konec recesije in če nič drugega imajo ljudje spet nasmeh na obrazu in tudi naš je končno nehal težiti z zgodbami o ‘težkih časih’, ki še prihajajo.

Po prepričanju sem precej liberalna oseba, odprta za marsikakšno razmišljanje, ki v povprečni družbi ni vedno z lahkoto sprejeto, močno pa me razjezijo predvsem ozkogledi in predsodkov polni ljudje. Ravno to je bil razlog, da sem se tistega avgustovskega dne vsa penasta in besna impulzivno spravila za tipkovnico in tipkala, tipkala dokler ni bilo vse izlito na papir …ups, ekran in objavljeno.

V navalu besa sem pozabila dodajati narekovaje, predvsem pa sem pozabila pred objavo vse skupaj ponovno prebrati z očmi tistih, ki me morda ne poznajo in bi moje sarkastične stavke lahko vzeli popolnoma dobesedno in tako mislili, da resnično smatram policiste, delavce v mrtvašnici ali distributerje MLM-a za drugorazredne člane naše družbe. Far, far away from reality!!!

V resnici je bila zadeva ravno nasprotna; ne spomnim se več kaj je tistega dne zanetilo stenj na moji sveči potrpljenja, spomnim pa se, da sem se takrat kar nekaj dni ubadala s tuhtanjem glede odnosa neke dame, ki se je že prav grdo očitno ogibala srečanju z mano, čeprav je prvotno najino srečanje predlagala sama. A takrat najbrž še ni prebrala mojega bloga, kjer odkrito pišem o tem, da delam v podjetju, ki se ukvarja z posredovanjem servisa izobraževanja za ljudi, ki se ukvarjajo z MLM-om.

S predsodki o blondinkah, policistih, ženskah na vodilnih položajih, ženskah v “nepravih” poklicih in podobno, se srečujem že vse svoje življenje in vedno so mi dvigali pritisk. V računalniški branži so me stranke pošiljale po kavo misleč, da sem deklica za vse, v moji trenutni poziciji, so se nekateri zgražali, da sem v istem podjetju zaposlena, kot šef svojemu možu, spet tretji niso odobravali, da se kot direktor ne pojavljam svoji poziciji “primerno” ((eto, sedaj dodajam narekovaje pri sarkastičnih komentarjih)) oblečena. A z vsem tem se srečujemo vsakodnevno skorajda vsi, kajne?

Višek zaplankanosti pa sem doživela z dejstvom, da sodelujem z ljudmi, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom. Baje je že direktni marketing (to sem slišala zadnjič) neka “podvrsta” prave prodaje (karkoli že nekateri dr.mr.br.-ji že smatrajo pod tem), mrežni marketing oz. takoimenovani MLM pa je sploh nekaj s čimer se lahko menda celo okužiš. Pazi: sarkazem!

Dama, ki me je takrat spravila v takšno sarkastično ubijalsko stanje, mi je pot prekrižala tudi kasneje. Kot sem že prej omenila, sem liberalna in kot taka sem želela damo, kljub njenemu nadvse negativnemu odnosu, spoznati in ji pokazati, da sama ne rekrutiram ljudi v vrste MLM-a, da MLM ni virus, ki se prenaša ob pogovoru ob kavi …. a četudi bi se, ta virus ni uničujoč in smrtonosen.

No, danes priznam, da mi ni uspelo.

Dotična dama je bila paranoična, panična in prestrašena in se bala vsakršnega srečanaj, kjer bi se morda le mimogrede izustilo MLM, mrežni marketing ali mreža. Čeprav se z mrežnim marketingom sama ne ukvarjam, mene ta “svet” pač obkroža, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bom “sovražno in nevarno” besedico le morda omenila parkrat preveč in s tem povzročila napad neumirljive panike na nasprotni strani.

Ah, pa kaj! Naučila sem se, da se ob ljudeh s predsodki nima smisla predolgo ustavljati.

A misli o predsodkih na temo ljudi, ki se ukvarjajo z MLM-om, so se vrnile včeraj, ko sem spoznala človeka, ki se je z MLM-om … konkretno Amway-em in pri tem uporabljal naš N21 izobraževalni sistem … pred nekaj leti tudi sam intenzivno ukvarjal. Danes počne nekaj povsem drugega, a o tej svoji življenjski izkušnji ima povsem pozitivno mišljenje.

Zakaj je odnehal in odšel po drugi poti? Iz podobnih razlogov, kot se mnogo ljudi odloči menjati službo …. enostavno ni izpolnil svojih pričakovanj glede razmerja vloženega dela in dobljenega dohodka. Ni edini, ki je odnehal in ni edini, ki mi je svoje izkušnje in mnenje povedal mnogo kasneje po tem, ko je stvar že popolnoma opustil in počel stvari, ki z mrežnim marketingom nimajo niti najmanjše povezave. Večinoma so izkušnje teh ljudi pozitivne ….. ja, verjamem, da obstajajo tudi takšni polni grenkobe in obsojanja, a takšni se nikoli ne nalepijo name A tako je povsod … tudi pri menjavi službe, nekateri gledajo nazaj z dostojanstvom in pohvalijo dano jim možnost pridobivanja izkušenj in znanja, drugi pa pljuvajo in tarnajo o bridki izkušnji, ki so jo bojda imeli.

In takšni ljudje, ki so izkušnjo z mrežnim marketingom že imeli, bodo po vsej verjetnosti novo ponudbo za “posel njihovega življenja” zavrnili, a se ljudem, ki dišijo (no, morda njim smrdijo) po MLM-u, ne bodo ogibali, kot da so kužni. Izogibajo pa se jim takšni, ki o tem nimajo niti najmanjšega pojma, tisti, ki so o tem brali v kakšnem najbolj tračarskih časopisov ali slišali nekaj o tem od soseda od brata od punce od bratranca njihovega bivšega sošolca.

Ah, pa kaj!

Jaz vem, da je mrežni marketing branža prodaje, s katero se ukvarja na miljone ljudi po vsem svetu. Morda je to posel prihodnosti in bodo otroci nekoč v zgodovinskih knjigah brali o razvoju trgovine, ki je od beneških trgovcev prešla v manufakturo in v 21. stoletju postavila temelje novi trgovini MLM, ki se dogaja brez trgovca (v klasičnem pomenu besede)?

In čeprav se s tem ne ukvarjam in opravljam “klasično” delo in hodim v “tipično” službo, idejo razumem in vedno znova in bolj občudujem

A zaradi obdobja, ko sem si ogledala kar nekaj neumnih filmov, me je veselje do zapisovanja misli povezanih s filmom ali pa kakšnimi kinodvoranskimi dogodki povezanimi z neumornim žlobudranjem nadebudne bejbe, ki si je očitno pred kratkim nabavila mobi in je mama ni naučila šepetanja, še manj pozornosti pa je očitno posvetila učenju osnovnega bontona, popolnoma minilo.

Tokrat pa se temu enostavno ne morem ogniti, kajti že ves teden razmišljam o filmu za katerega sem pred ogledom mislila, da bo le še ena neumna komedija več, ki si jo bom ogledala v veselje našega sina.

Ne, ne, v filmu ni nobenih presežkov. Owen Wilson, Jennifer Aniston, kup otročajev in en labradoodle ((kot ga je poimenoval najboljši Johnov (glavni moški lik) prijatelj)) malce zmedeno letajo sem in tja, vendar pa ljubezen, ki se skozi film očitno splete med prej omenjenimi letajočimi liki, pusti vidno sled tudi v srcih gledalcev in na koncu prenekatera dama spusti po licu tudi kakšno solzico.

Ja, ja, priznam, da tudi jaz.

Marley je labradorec, ki je vse drugo, kot nežen hišni ljubljenček. Dokaj velika mrcina razbija, trga, praska, skače, grize ter podira vse kar stoji na njegovi poti.

Povem vam, nič bistveno bolj drugače, kot naša oranžna mačkasta zverina z imenom Garfield.

Garfielda smo dobili 1.septembra 2005. Jaka je pred tem že nekaj let neumorno težil z željo po psu. Pred tem je nekaj blebetal o konju in trendu primerno, smo iz psa počasi prešli že na mačka. Ker bi v naslednjem letu najbrž presedlali že na hrčke in miši, kasneje pa morda celo na pajke in podobno golazen, smo zadevo hitro zaustavili v fazi kožuhastih 4-5kg mijavkajočih bitij in mu že med počitnicami zatrdno obljubili, da bomo enega privlekli domov še pred iztekom brezskrbnih poletnih dni.

Moja mama točno ve, kdaj je potrebno priskočiti v pomoč , zato je v njeni soseski našla neusahljivi vir “prvovrstnih” rasnih mačk. Gospa, ki je živela nekaj metrov naprej od doma mojih staršev je imela hišo polno mačk in mačkonov. Ob zadnjem uradnem štetju jih je bilo nekaj čez 40.

1.septembra so se počitnice iztekle in naš mali naju je z enodnevno zamudo vlekel k mačkoljubki …. ali pa ravno to ni bila …. hmja ….

Pri res veliki ponudbi in raznovrstnosti ponudbe tako glede spola, starosti ali barve kožuha, se je naš Jaka odločil, da domov še isti dan odnese majhnega kremežljavega oranžnega mucka. Premajhnega, kar se mene tiče, a naš Jaka je tako ljubeče gledal tisto oranžno kepo, da smo ‘pikota’ popokali in odpeljali domov. Preden smo prišli domov, smo z “dojenčkom” v avtu, skočili še v mačjo trgovino in kupili še dudo, “stranišče”, dišeči pesek, takšne in onakše posode, hrano takšno in drugačno, praskalnik …. just name it!

Muko, ki smo ga poimenovali Garfield in ga danes kličemo Garfo je s seboj v naš dom poleg svojega šarma prinesel vse, kar maček sploh lahko prinese; garje, vnete očke, bolhe in angino. Ubožček je lulal za najtežje premakljivimi kosi pohištva, kakal na najbolj zavozlane šope kablov, a ko se je s svojim tresočim teleščkom stiskal ob naša lica in tresoč nikakor ni želel oditi iz naših ramen, smo mu oprostili vse grehe.

Z njim smo ob antibiotični kuri zbujali ponoči in brez večjih težav sredi delovnega dne hiteli domov. Njegova posebnost je bila sračkanje po garažah. Garfield je zelo družabno bitje, ki ga je v njegovi zgodnji mladosti od želje po druženju s svojimi človeškimi sosedi, kar razganjalo. Motovilil se je med nogami, ko smo se ob večerih mi ali kdo od sosedov pripeljali domov in trpali svoje avtomobile v neosvetljene garaže. Kar nekaj garaž in avtomobilov je bilo posračkanih preden smo uspeli odkriti, da za zaprtimi vrati ene od garaž (vsakič druge) s tihcenim glaskom miajvka naš mačkon. In še nekaj več preden smo vse sosede poučili o ustreznih ukrepih preden za sabo zaloputnejo garažna vrata.

Po garažah se Garfo ne smuka več in tudi za sosede mu ni kaj prida mar, a na avtomobile še vedno trza. Vsaj na naša dva. Vsakič, ko se vrnemo domov že od daleč vidimo oranžno kepo, ki teče proti našemu avtu.

Midva z Jako sva klepetulji. Ko se pripeljeva domov in se naš Mini že ustavi pred garažo, midva pogosto še kar sediva in se pogovarjava. Garfo skoči na avto in se motovili pred sprednjim vetrobranskim steklom ter naju opozarja, da je že čas, da se posvetiva tudi njemu. In če to ne pomaga, se v zadnjem času z vrhunsko mačjo eleganco pomika po robu, kjer se stranske šipe dotikajo pločevine stranskih vrat in če mu okno še odprem, zleze na armaturo in naju od blizu z resnim pogledom opozorja, da stvar postaja skrajno resna.

Jah, zadnjič sem očitno premočno počistila šipe in naš mačkon je, misleč da so stranska stekla že odprta, z veliko močjo odskočil ter priletel z glavo naravnost v zaprto steklo. Auč!

Sicer pa je butanja vajen. Očitno smo ga od njegove mame, ata, tet, stricev, babic, dedkov ter bratov in sester ločili še preden mu je kdo uspel razložiti smisel mijavkanja in praskanja, saj naš mijavka v res ekstremnih primerih.

Njegov jezik sporazumevanja je močno zaletavanje v vrata. “Spustite me k sebi” pove tako, da se z vso močjo zaleti v vrata, “lačen sem” pove tako, da se zaleti v vrata, “ven bi šel” …. spet zalet v vrata. No, ne en zalet ….. navadno njegova interpretacija predstavlja tudi polurno neumorno zaletavanje v vrata, ki ločijo njegovo sobo (spodnja kopalnica vključno s predsobo) od vseh ostalih prostorov.

Pred nekaj meseci je končno dojel, da mu je oplelo glede poležavanja po naših posteljah in kavčih in svojo taktiko zaletavanja je vsaj pri komuniciranju sporočila “Spustite me k sebi!”, spremenil v popolno (hinavsko?) tišino in potrpežljivo čakanje tik pred vrati. Ko nekdo od nas odpre vrata, Garfo kot strela hitro smukne mimo nas in se zapodi po stopnicah navzgor. In že nekaj sekund zatem leži na postelji in te gleda s svojimi (kao) nedolžnimi očkami. Ja, ja … mami potem nima srca, da bi ga spodila!

Vrhunec ljubečih mačjegerčastih odnosov pa dosežemo, ko ob 5h zjutraj vsa kremežljava tavam po stopnicah, da končno prekinem neumorno vratno zaletavanje. Takrat preklinjam vse bogove, ki so nam tistega septembra namenili tega oranžnega čudaka.

A odkar sem gledala Marleya, na našega mačkona gledam drugače. Srček mi zaigra, ko se peljem po našem dovozu in vidim, da mi oranžni kosmatinec že ljubeče teče nasproti. Ne bom vam govorila zakaj. Pojdite gledat film ….. vam bo takoj jasno.

Baje mački v povprečju živijo 15 let. Uf, še pri 55-ih se mi zna zgoditi, da bom tavala po stopnicah in sredi noči odpirala vrata našemu ostarelemu Garfolinu.