Saša Gerčar

Bilo je ludo i nezaboravno! Res, prav fejst je bilo tekmovat. Prijavila sem se za štos, na pobudo organizatorja Aleša Lisca in za to sem mu prav hvaležna. Ne bi se tega drugače lotila, saj sem v marketingu pravi laik, no, bila sem. Resnično lani nisem o marketingu, takšnem in drugačnem vedela skoraj nič, saj na to temo nisem niti študirala, niti se s tem v vseh svojih letih službovanja direktno srečevala.
In sedaj sem se ogromno naučila! Preko najbolj zabavnega načina izobraževanja! Kaj vse se človek nauči, če ga žene in motivira tekmovanje! Prebirala sem knjige, sedela pred računalnikom in brskala po internetu, sestavljala nešteto verzij različnih reklamnih sporočil, z odprtimi očmi gledala različne reklamne oglase, razmišljala o idejah za dobro reklamo, se družila s sotekmovalci, delala v timu, preverjala moje ideje z domačimi in prijatelji …. Izredno dobra izkušnja, ki bi jo priporočila vsakemu!
Ne bom se zahvaljevala vsakemu posebej, kajti bilo bi vas preveč. Prepričana sem, da tisti, ki sem jim hvaležna za pomoč in podporo to veste in čutite, saj ta občutek prijateljstva, želje po podpori in pomaganju, ni trenutni in je prisoten na daljši rok in obojestranski. Sicer pa, če želite res videti svoje “ime” med zahvalami, preberite komentar mojega prijatelja in sotekmovalca Žigata na njegovem blogu. Misliva zelo podobno, tam je le moje ime potrebno zamenjati z Žiga in morda Petra s kakšno žensko tekmovalko .
Bi pa tudi jaz potolažila vse firbce in pokazala rezultate, ki so me stali nadaljnje uvrstitve
Takoj, ko sem izvedela za nalogo, ki nas je čakala tokrat, sem bila precej žalostna, saj sem vedela, da bo tokrat to popolna tombola. Itak je skozi celotno telmovanje bil prisoten precejšen faktor sreče, vendar nikoli tako močno kot tokrat. V tem krogu ni šlo več za konkretno prodajo (čeprav je Aleš obljubljal, da bo vedno o zmagovalcu sodila le vrednost “prodanega”, vendar tudi pri tem lahko dokaže, da je to le drugačna oblika istega – nazaj zavrteni film o prodaji) , ampak je šlo zgolj za ugibanje o tem, katera že narejena reklama (narejena in razposlana s strani podjetja Lisac&Lisac) je dobila višji odziv.
Morda se niti ne sliši tako težko, vendar glede na to, da se je treba odločiti med osmimi karticami, ki so skoraj povsem enake in se razlikujejo le v naslovu …pa še ta je pravzaprav malenkostno drugačen, je zadeva res popolna loterija!
Z Žigatom sva pri odločitvah stavila na 3 faktorje: timsko delo (skupaj sva predebatirala vsako besedo in postavtev črk), glas ljudstva (o vplivu kartic sva spraševala širši krog prijateljev), največjo težo pa je imela najina intuicija.

Če že tak marketinški guru, kot je Aleš Lisac po WCjih slika reklame, potem je skrajni čas, da mu sledim tudi jaz.
Ne, nisva bila na istem WCju, le slučaj je nanesel, da skoraj ob istem času obdelujeva podobno polulano tematiko. Sicer pa Aleš, res se mi zdi, da te zadnje čase tile WCji nekako obsedajo

Sem čudna, vem …. po eni strani ne maram takšnih stvari, ki jih imajo vsi drugi ..npr. avto, ki ga kupujemo je vedno stvar težkega pregovarjanja znotraj naše družine …. Tomaž hoče nekaj, kar je price performance, torej kjer največ dobiš za svojo ceno in to so ponavadi avtomobili, ki so v svojem rangu najbolj množični, jaz pa hočem vedno nekaj takšnega, kar se bolj poredko vidi in seveda redkost vedno plačaš.
No, tokrat imamo pri nas Mini cooperja in Nissan Pathfinderja, tako da lahko sklepate, čigava je tokrat zmagala Podobno je pri oblekah, čevljih, hrani, moških …
Tudi moje razmišljanje je podobno svojeglavo. Vsekakor menim, da ni kuhanje prioriteta in državljanska dolžnost ženskih osebkov, da moški ne pomivajo meni …ampak sebi ali nam in kdor pozna naju s Tomažem ve celo to, da uspešno funkcionirava celo v zelo netipičnem poslovnem odnosu, kjer delava v istem podjetju in sem jaz šef njemu. Groza, strašno, kajne?! Živa možača in totalna copata skupaj, a? Pa vendar sva oba zelo samostojna in vsak po svoje koleričen in trmast in sposoben na svojem področju, le da ne podlegava normativom in stereotipom večinskega sveta.
Iz vsega tega bi lahko sklepali, da sem totalno otkačena, ne maram normativov, pravil, enostavnih “običajnih” stvari in da hodim po svetu z obrito glavo in mi je vseeno za ves svet okrog mene?
Pa vendar mi največ v življenju pomeni družina, dober pogovor z meni ljubo osebo in sem v mnogočem prav zastarelo konzervativna.
S Tomažem sva skupaj že od mojega 18ega leta, res da sva rabila kar nekaj časa za testiranje in preverjanje, vendar po 7-ih letih koruzništva, sva sklenila, da vse skupaj zapečativa še z uradnim postopkom, dokumentom, fešto … In sva se poročila. Še cerkveno, da bo bolj držalo.
In danes se velikokrat prav ujezim, ko poslušam komentarje v stilu “poroka je predraga, zastarela, ne rabim dokumenta …”
In če že ni to neke vrste zaveza in morda “ovira” pri hitrem in dokončnem loputanju vhodnih vrat, potem je to vsaj dogodek in lep običaj, ki se ga res večina rada spominja.

Včeraj berem Žigatov komentar na njegovem blogu in danes se ob povsem drugačnem dogodku spomnim ravno na to. Žiga razmišlja o dvoličnosti, jaz o relativnosti.
Kdo od teh treh je najboljši in kdo najslabši:

• mlad par s steklenico alkohola in jointom,
• starejši gospod, ki je odvisen od nikotina in iger na srečo,
• ali Žiga, ki se ne more upreti sladkorju?

Zame prva dva, za Žigata tudi, za kakšnega obsedenca z zdravo prehrano pa morda že Žiga s svojimi bonbončki. Seveda pa je odvisno tudi s kakšne pozicije gledaš. Če si itak zabredel in si na igrah na srečo zapravil hišo, avto in še ženo, sedaj pa se vdajaš trdi drogi, se ti vsi trije zdijo ne vredni omenjanja.

Sejmi me načeloma ne zanimajo prav strašansko, je pa obisk sejma zanimiv dogodek, ki ponavadi, že samo zaradi razbitja rutine, pozitivno vpliva na moje delo. Obisk sejma, predvsem takšnega, kot je CEBIT, te odklopi od vsakdanjih zadev in te prepusti drugačnim razmišljanjem.
Ker se zdaj kar močno ukvarjam …vsaj miselno …z marketingom, sem tudi CEBIT spremljala s temi očmi. Ker je Jaka močno jamral, ker ga nisva vzela s seboj, sem razmišljala, da ga bom lahko vsaj delno potolažila, če mu bom domov privlekla kup reklamnih izdelkov in prepričana sem bila, da če imajo kje dobre reklamne izdelke, bi to morali imeti na tako tehnološko usmerjenem sejmu, kot je ta. Kakšne kalkulatorčke, USB ključe, kape, kulije …. kaj takšnega sem si predstavljala … ampak odšla z dolgim nosom. Nič, res nič! Vsake toliko časa, se je pojavila kakšna firma z lepo oblikovano papirnato vrečko. Pa to je bilo in pred 30 leti, ko sem vrečko, ki sem jo dobila v Trstu, še mesece nosila ponosno po mestu, kot najdražjo torbico. No, sedaj so očitno in vrečke. In kakšno vrečko moraš imeti, da te kdo opazi? Najlepšo? Ne. Najbarvitejšo? Ne. Duhovito? Ne. Bistvo je, da je res veeeeeeelika.
Največje in res nemogoče in popolnoma neuporabne vrečke je imel Intel. Ampak ljudje so jih jemali, kot bi bile zlate in z njimi kolovratili cele božje dneve po sejmišču.

Žiga je na svojem blogu komentiral knjigo avtorja, katerega sem eno od njegovih knjig v slovenščini prebrala tudi jaz. Naslov je Karkoli že misliš obrni na glavo. Verjamem, da je tudi ta knjiga, ki jo omenja Žiga, super, kajti Paul Arden očitno zažiga. Knjigo sem dobila za darilo in to od prijatelja Žige in z njo je zadel, saj mi je pisana na kožo : dovolj kratka, da sem se je takoj lotila in pa v knjigi ni filozofskega in poetskega nakladanja, kajti pri takšnih knjigah res nerada berem na dolgo in široko preden pridem do neke ključne misli.
Sicer pa je v knjigi neko poglavje, ki se je pri nas doma uvrstilo v seznam “splošnih povedi”, ki jih hitro razumemo vsi. Poglavje govori o dveh osebnostnih tipih: o drzni Eriki in nevemvečkakšnem Ediju … nek konzervativni ali previdni Edi…
In seveda drzna Erika je prava mačka, ki ji na koncu uspe veliki met in je oh in sploh.
Pri nas doma sva s Tomažem glede parkiranja dve popolni nasprotji, Tomaž bi raje vrabca v roki, kot goloba na strehi in bo zato parkiral tudi 1 km od lokacije, kamor smo namenjeni, jaz pa bi raje še pol ure krožila in bentila nad kaosom in pomanjkanjem parkirišč, kot da bi se malce sprehodila. In poleg naju je tukaj še naš Jaka, ki je kot ena mala mamica.
In ko smo vsi trije v avtu in Tomaž že počasi prižiga žmigavce ….. ali kakor se lepo slovensko reče usmernike , a? …., da bi parkiral, se Jaka obvezno oglasi in reče: “Daj no, bodi danes drzna Erika!”

Medtem, ko se je našemu vremenu popolnoma zmešalo in smo po izredno topli zimi in začetnem cvetenju češenj, že pospravili bunde in ostalo zimsko nepotrebno šaro in je tokrat proti koncu marca, končno začelo snežiti, sva bila midva s Tomažem na severu naše Evrope, kjer bila zadevica še malce bolj brrrr mrzla … tam je v nedeljo zvečer snežilo le za vzorec in v ponedeljek sploh ne, vendar je med stenami hiš pihal strašansko mrzel veter in je bilo zaradi tega izredno mrzlo. Še sreča, da sem v avto vrgla še plašč, čeprav sem kar malce kolebala. Aja, nisem povedala, da sva s Tomažem bila v Hannovru na sejmu CEBIT. Sejem, kot sejem …. ogromno obiskovalcev, obupna kava, ogromno prehojenih kilometrov, draga vstopnina …. o par zanimivostih se bom še razpisala, tokrat pa bi rada pokazala fotografijo meni nadvse smešne zadeve, na katero sem naletela ob parkiranju v garažni hiši pod našim hotelom.

Tekmujem v državnem … pazi: prvem državnem prvenstvu v direktnem marketingu! Super stvar, res! Prijavila sem se bolj za hec, kot ne, saj o direktnem marketingu nisem imela blage veze, nagrada za zmagovalca pa me itak ni prepričala. Zmagovalec ima namreč 6 mesecev možnost prevažanja z mazdo MX5 …to je una cabrio. Saj je super veter v laseh in majhen, luškan in okreten avto, nič ne rečem, ampak jaz vozim svoj sanjski avto Mini Cooper. Toliko časa sem si ga želela, da je moj dragi mož končno popustil in mi pustil si ga kupiti . Torej, če (ko) zmagam bi morala mojega minija za 6 mesecev zapostaviti, to pa ne gre!

No, če dobim mazdo MX5 na uporabo, jo bom pa dala na uporabo Tomažu, saj bo na njej itak pisalo “V tem avtu se vozi prvak….” Prvak, ne prvakinja! Ne vem kaj je Aleš Lisac, ki je organizator tega tekmovanja mislil, ko je tako sigurno in mačistično zapisal tak stavek na ta avto ?

Je kdo od vas že kdaj izkusil radosti podrobnejšega spoznavanja urgentnega oddelka našega Kliničnega centra?
Jaz sem jih že parkrat, ampak nikoli še na tako dolg in podroben način, kot letos februarja.
Moj tast je star 78 let. Žena mu je umrla pred nekaj več kot 5 leti in od takrat v stanovanju v Ljubljani živi sam. Kuha, pere, se sprehaja vsak dan, skratka živi povsem normalno življenje. Sicer je srčni bolnik, vendar resnejših težav s tem do sedaj ni imel. Do 9. februarja!
Ravno tisto jutro sva s Tomažem imela kup stvari na urniku, kajti to je bil prvi dan našega tridnevnega seminarja, ki ga pripravljamo 4 mesece. Tokrat se je odvijal v Mariboru in poleg blaga (knjige, CD-ji …), za katerega je moral Tomaž zjutraj poskrbeti, da se je naložil na kombi, poleg najine prtljage in nekaj službenih dokumentov, sva morala poskrbeti še za dostavo Jakata v šolo (vsako jutro ga vozimo iz Sostra v Jarše), njegovo “selitev” preko vikenda in organizirati skrb za mačka. Takšno tipično stresno jutro, ko lahko podstaviš le še vžigalico in lahko se vžge od isker in napetosti. Uredili smo že Garfota (muc), Jakata in robo, ko zazvoni Tomažev mobitel. Panično ga je klical njegov brat, ki je tisto jutro prišel v stanovanje njunega očeta preverit, kaj se dogaja. Oče se mu namreč ves prejšnji dan (bil je praznik) ni oglašal na telefon, ne na zvonjenje na vratih stanovanja. Dan prej si je mislil, da je oče pač na sprehodu, ko pa se na trkanje in zvonjenje ni oglasil tudi v petek zjutraj, in ko se je tam pred začetkom pouka oglasila njegova hči, se je situacijo odločil preverit še na lastne oči. Stanovanje je odklenil s svojim ključem in bil nad zatečenim stanjem šokiran. Oče je ležal v spalnici, ki je bila popolnoma razmetana, stvari iz omar so ležale po tleh, smrdelo je po urinu. Oče je bil sicer pri zavesti, vendar nekako čudno odsoten in nedojemljiv za svet okrog njega. Bolele so ga noge in kolki, zato se skorajda ni mogel premikati. S Tomažem sva bila še v Ljubljani, zato sva se bratu in njunemu očetu pridružila 10 minut kasneje.
Po enournem pregovarjanju, nam je očeta le uspelo pregovoriti, da ga odpeljemo k zdravniku. Da praktično nepomičnega očeta ne bi vozikali sem in tja, smo najprej klicali njegovega zdravnika, ki nas je napotil naravnost na urgenco, rekoč da je oče srčni bolnik in da je po opisanih simptomih sodeč, preživel srčni infarkt, zato naj ga čim hitreje spravimo na urgenco, kjer imajo vsa potrebna orodja in naprave za pregled. Pozabil pa je omeniti, naj ne bomo preveč uvidevni in naj namesto svojega prevoza uporabimo rešilca. No, mi smo ubogega očeta nekako oblekli in strpali v avto ter ob 10h pripeljali na urgentni oddelek. In tu se začne zanimiva …. no, bolj dolgočasna zgodba, ki traja 11 ur. 11 ur smo z osebo, ki je bila nepomična, ves čas ležala na pomični postelji, na WC hodila s posteljo vred in opravila potrebo s pomočjo dveh odraslih oseb, ki ves čas ni pojedla niti grižljaja hrane …in pri vsem tem imela sum na preživeti srčni infarkt …. čakali na …. ne vem kaj …na Godoja, očitno.

Ker se moram v skoraj vsako stvar, ki se mi začne močneje dogajati, potem tudi intenzivno vtakniti, sem od zgodnjih Jakatovih šolskih let v Svetu staršev pa Svetu šole po novem pa še v Svetu šolskega sklada. Čeprav so kakšni od teh sestankov dolgi in preeeedolgi, me vse skupaj še vedno dovolj močno zanima, saj na tak način izvem marsikaj zanimivega. Včeraj smo imeli sestanek Sveta šole. Kakor jaz vso stvar vidim je itak zašla v precejšenj formalizem in bistvo vsega je, da je dovolj močna udeležba in da lahko z dviganjem rok (res je, na takšnih sestankih se dviga roke) potrdimo vse točke dnevnega reda.
Tokrat pa me je ena od točk dnevnega reda spodbudila k razmišljanju. Vseh teh nekaj let, ko hodim na takšne sestanke smo enkrat letno vsi udeleženci dobili predse listke z …ne vem najbolj natančno … ampak mislim, da tremi vprašanji oz. področji in ob tem prazno polje, kamor naj bi vpisali oceno. S tem lističem naj bi vsak od nas anonimno vpisal oceno ravnatelja za področja, kot so izpolnjevanje nalog opredeljenih v letnem planu šole, vodenje ali reagiranje na težave staršev ….morda se celo motim kakšna področja so bila zajeta, bistvo pa je, da smo starši imeli možnost ocenitve dela ravnatelja šole, ki jo obiskujejo naši otroci. Čez delo ravnatelja nimam nobenih pripomb, morda bi si sama osebno želela malce bolj podjetnega ravnatelja in pa več strogosti v njegovi osebnosti, vendar se zavedam da popolnih idealov ni in da bi me najbrž pri strogem in podjetnem ravnatelju pa motila njegova surovost in nezmožnost blažjega komuniciranja.