Saša Gerčar

Naš mali ((po pravici povedano bom kmalu morala začeti govorit ‘veliki’)) je zadnjič razmišljal o idealni šoli in ena od bistvenejših postavk, za učencem ljubo šolo, se mu je zdelo, bi bila šola brez ocen. Brez ocen? Da mi je videti učence, ki bi se učili brez sprotnega merjenja njihovih doseženih uspehov.

Merimo vse mogoče in včasih se mi zdi, da imajo morda le prav tisti, ki verjamejo v moč številk. Ne vem koliko sreče prinaša 7 in koliko nesreče 13, a zagotovo vsaka v šoli na novo dobljena 1 ali 5, kroji prihodnost tako tistemu, ki jo dobi, kot tistim okrog njega.

Spomnim se joka, ko je Jaka kao ((bila je neumna grožnja učiteljice)) prvič kasiral cvek in kakšno veselje ob tem, ko je na koncu leta le prišel do želene ocene.

Recimo, da je Dr. Janez Drnovšek prišel do spoznanja o tem, kaj ga osrečuje in katere so njegove največje življenjske prioritete. In tako je v svojih zadnjih mesecih življenja pekel svoj kruh, bral in pisal knjige ter delal dobra dela. Je spoznal nekaj, kar mi še ne uspemo videti?

Če pomislim, da me je pred 20 leti gnalo naprej nekaj povsem drugega, kot danes, je najbrž možno, da tudi mene pri 60-ih zagrabi, da bi postala druga mati Tereza??!

A, ni skrbi, danes me ženejo še povsem običajne, marsikdaj zelo posvetne in materialistične zadeve. Analitično bom poskušala objeti določene zadeve, ki v današnjem razvitem svetu ženejo večinsko populacijo tudi do te mere, da je od nje odvisna.

• Kocka oz. igre na srečo so mi totalna neumnost. Niti slučajno me ne prevzame in če me pot slučajno zanese v kakšno igralnico (se mi je zgodilo že tudi iz poslovnih razlogov), bom pač preživela tisti čas tam, nato pa pobrala kar je za pobrati (ponavadi nič, ker vložek, ki sem ga MORALA vplačati hitro zapravim) in mirno odpeketala domov.

Moj dedek in babica sta kmalu po drugi svetovni vojni kupila hišo v Novih Jaršah v Ljubljani. Takrat Nove Jarše niso bile niti odsev tistega, kar so danes. Nobenih blokov ali stolpnic, le nekaj hiš razmetanih na levo in desno, vmes pa Jarška cesta, ki najbrž v tistih časih ni niti poznala asfalta.

Dedek je na njivi za hišo sadil solato, imel kurnik poln kokoši, mislim, da so nekaj časa na naši domačiji bivali celo pujsi, a jih po travmatični izkušnji …khm … no, saj veste delanja kolin … niso nikoli več želeli imeti. Posebno mesto v naši((no, pranaši družini, ker mene še ni bilo na svetu)) družini je imela goska, ki je bila tam izrecno za družbo mojemu očetu, ki je oboževal živali. Kasneje pa so zbirki domačih ljubljenčkov dodali še kozo, kup mačkov, morskega prašička, hrčka, papagaja in kanarčka. Po izročilu sodeč se imam kozi za zahvalit, da sem nekaj let kasneje privekala na svet tudi jaz. Ja, moja mama je pod pretbezo, da obiskuje kozo, v resnici prihajala pogledovat mojega očeta.

Da je ljubosumje nekaj povsem normalnega za Italijane, mi je razložil kolega iz naše italijanske pisarne, ko me je povprašal, kako kaj moj prenaša, ko se pogovarjam s kakšnim fletnim poslovnim partnerjem.

“To pa mora biti zapleteno in težko, glede na to, da sta zaposlena v istem podjetju, kajne?”

Zapleteno in težko?! Le zakaj?

“Ja, veš, mi Italijani smo itak ljubosumni že po naravi, poleg tega moja žena izgleda dobro … pa tudi rad jo imam, no …. torej je normalno, da sem ljubosumen, ni tako?”

Hmja, ne bi rekla.

Vsak, ki me pozna malce bolje ve, da svoje delo opravljam z veseljem. Že skoraj 13 let delam v istem podjetju z nezmanjšanim veseljem. Kaj je tisto, kar me vleče in drži tukaj, čeprav sem tip človeka, ki ljubi spremembe?

Eden največjih razlogov, to moram priznati, je ta, da lahko delam skupaj s svojim možem.

A mož se nam je pridružil šele po štirih letih mojega dela pri podjetju, zato je najbrž obstajalo še nekaj drugega, kar me je vleklo in privleklo k podjetju?

Mednarodni tim ljudi s katerimi delam je nekaj, kar mi je bilo zanimivo na samem začetku in je danes nekaj, kar me ne impresionira več, a bi ga zagotovo pogrešala.

Moji nadrejeni in sama lastnika podjetja Jim in Nancy Dornan so izjemno prijazni, pošteni, odprti in konec koncev preprosti ljudje, kar mi daje občutek sproščenosti in zaupanja.

Preobremenjenost je stanje duha in ne situacije.

A sem pametna, k’ne?

Prejšnji teden sem bila psihično res precej pri tleh … kr neki … obupavala sem nad zadevami, ki so drugače enostavno premagljive, s kratkim “Bu!” sem bila že na robu joka, odhod v službo je bil eden težjih jutranjih korakov, zvečer sem apatično obsedela na kavču in sebi ter družini postavljala najbolj nemogoča in neverjetna filozofska vprašanja.

Mi je resnično bilo hudo in težko? Ah, pajade … Hudo je družini Marka, fanta ki je pred par leti delal pri nas, kot študent, se kasneje nekje zaposlil, se zelo mlad poročil in si pred manj kot dvema letoma ustvaril družino, hčerkico je imel pri svojih rosnih 20 in nekaj. Konec avgusta je umrl. To je hudo! Ne pa moje težave!

A vseeno, takrat, ko si na tleh ne pomaga logično analiziranje in filozofiranje o tem, kaj so prave težave in kdaj je razlog moje tečnobe le pik komarja na moji levi ritnici.

Moj šef mi je nekaj let nazaj, ko sem bila zaradi prenatrpanosti urnika precej psihično podrta, zdrdral naslednje: “Življenski urnik je dobro imeti urejen tako, kot zvezek v osnovni šoli, … na vsaki strani moraš imeti še prostor za širok prazen rob!”

Hmja, to vem, a kaj ko imam po “zvezku življenja” vedno tako veliko za pisati, da je potrebno izkoristiti vsak najmanjši prostorček. Že od nekdaj je tako in iz leta v leto postaja le hujše. Postajam(o) ujetnik(i) svojih navad in četudi vem(o), kaj je najbolje za me/nas, je od postavitve diagnoze, ideje o reševanju, postavitve načrta pa do konkretne spremembe, še veliko, veliko žal mnogokrat neuspešno narejenih korakov.

Meni se iz leta v leto ponavlja enaka zgodba, enak ritem, podobne napake, podobni simptomi in enaki … mah, slabši rezultati. Vedno znova sklenem, da bo odslej drugače, da bom v nov “zvezek” pisala lepo, počasi in imela predvsem en zelo širok rob ob strani, a nekje na poti mi vedno spodleti.

Čeprav je sosedin snubec prav fejst fant, sem prepričana, da bi bil še bolj fejst, če bi nosil drugačno uniformo … ali pa če je sploh ne bi. Danes imam tele njegove pajdaše še posebej v želodcu, saj s položnico v žepu za 250€ in dodatnim bonusom treh pik, ves dan danes in včeraj poslušam debate o s plačami nezadovoljnih policistih. Baje gredo štrajkat v septembru. Se mi že zdaj tresejo kolena, ker se takrat en cel dan nihče ne bo skrival za drevesi in čakal ter lovil hudo nevarne voznike, ki po ravnem in preglednem klancu navzdol namesto omejenih 40, drvijo kar neverjetnih 55!

Dragi policisti, vam lahko dam nasvet, prosim?!

Ko boste štrajkali, poskusite to početi tako, da boste šefa resnično razjarili, a ljudstvo dobili na svojo stran! Kako? Ljudem poskušajte resnično POMAGATI! Namesto kazni delite odpustke!

Moj ata je blazno principielen človek. Preveč. In nemalokrat se okrog tega norčujemo in smejimo. Npr. obnašanje na javnih mestih je zelo pomembna vrlina. Že od nekdaj je težil … res težil, da je treba pozdravljati jasno in glasno, da v gostilni ne smeš to in ono, da moraš to in tisto le zato, ker te ljudje gledajo in opazujejo. A res?!! Jaz pa smrklja razvajena sem vedno poskušala inatiti in počela vse kontra.

No, z leti vse to prehaja v skrajnosti in ena takšnih skrajnosti je za moje pojme ta, da že nekaj let hodi na čisto vsak pogreb. Pa od tega soseda in prijatelja od soseda, pa tete od tiste sodelavke …. Halo?! Pa kaj res nimaš kaj pametnejšega početi??! Imam, imam, a vendar to se spodobi, je vedno njegov odgovor.

Babica z insekticidi ubila vnukinjo, druga vnukinja v kritičnem stanju.

Na Hrvaškem, nekje blizu Splita sta na obisk k babici prišli dvukinji. 10 in 6 let. Srbela ju je glava, babica je mislila, da imata uši, zato jima je glavi oprala. Pri pranju je pomotoma namesto šampona uporabila insekticid. Punčki so kasneje odpeljali v bolnico, za starejšo je bilo žal že prepozno. Babica je kasneje poskušala narediti samomor. Grozno kajne?

Pred nekaj dnevi je kolega bral Delo in se zgrozil nad člankom, kjer je nekdo v vročini na prkingu v avtu pozabil otroka. Tudi ta zgodba ima tragičen konec.

Tretja zgodba se je dogajala skoraj v našem sosedstvu. Sicer mineva že kakšno leto, če ne že več od tega dogodka, a prav ta dogodek me vsak dan, ko se vozim domov, spomni kako ozka je meja med življenjem in smrtjo. Pozno poletje, visoka trava, kmet ki se je s kosilnico odpravil v košnjo in dva fanta iz sosesdstva, ki sta visoko travo izkoristila za igro skrivalnic. Za enega od njiju se je igra končala tragično.