Saša Gerčar

Katera napaka je večja? Tista kjer ne narediš skorajda nič narobe, morda le v trenutku nezbranosti postaviš škatlico vžigalic preblizu šopa starih časopisov, preskoči iskra iz bližnjega kamina, zagori, adijo hiša in morda celo kuža in muca, ki sta spala v njej? Ali pa je večja tista, ko svojemu otroku dan na dan ne posvečaš nobene pozornosti, ga zanemarjaš, prepuščaš ulici, a on se ne da, vztraja in odraste v krasnega človeka?

Se velikost napak meri po velikosti posledic? Ali po slabonamernosti? Morda po dolgoročnem ponavljanju iste napake?

Saj sem že pisala, da se zadnje čase malce izobražujem, kajne? Strašansko uživam v družbi pretežno mladih ljudi … jah, mislim, da sem najstarejša oz. vsaj razred “mam” je med učenci zožen na nejveč 2, ostala skupina pa je pretežno sestavljena iz 30- ali še mlajših osebkov … katere združuje veselje do pridobivanja novih znanj. LSPR - londonska šola PR-a. Kaj mi bo to? Nič, diplomo,¹ bom spet vrgla v predal k vsem tistim papirjem iz tečajev italijanščine, nemščine in celo potrdilo o uspešnem enkratnem jadranju se najde vmes, nato pa počasi nanjo pozabila.

Diplome in potrdila mi ne pomenijo nič, samo izobraževanje pa mi pomeni veliko. Stalno moram nekaj brkljati in trenirati možgančke in če se ne učim novega tujega jezika, potem je treba iti vsaj na tečaj krojenja, fotografiranja ali tekmovati v direktnem marketingu. Tokrat me je tale zvlekel v vode PR-a.

1. če mi jo uspe pridobiti [↩]

Naš mulc je sila bister fant. Ja, saj vem, da itak vse mame hvalijo svoje otroke, a vedite, da sem jaz sila¹ kritična in da zame nič nikoli ni dovolj dobro, zato takrat, kadar povem nekaj pozitivnega …. sploh o ljudeh, ki so mi blizu … , takrat ima to res veliko težo.

Torej mulc je bister, a len. Len za stvari, ki ga ne zanimajo in popolnoma predan stvarem, ki ga. Oh, kot da mi je to od nekod poznano

Treningi tenisa so nekaj kar ga zanima. Lani je začel s treningi v najslabši skupini, 2x na teden. Letos so ga prestavili v višji rang, treningi 3x na teden. Poleg rednih treningov je doma še nabijal na steno, ob sobotah in nedeljah pa igra s Tomažem. Tenis, tenis, tenis! Nekaj mesecev nazaj so ga vključili v treninge še boljše skupine in mu jih povišali na 4x tedensko ter ga prijavili na prve turnirje. Četudi z razbito ustnico (kar se je zgodilo danes), malce vročine ali v grozovitem vremenu, za trening bo vedno volja in čas.

1. beri pretirano [↩]

Sebe štejem za Jaršanko, čeprav v Jaršah ne živim že več kot 20 let. A v Novih Jaršah sem pač preživljala tista najbolj sočna leta, tista ko sem na ulici igrala odbojko, tam obiskovala osnovno šolo, cele popoldneve preigravala gumitvist, s prijatelji hodila k verouku, pa po ukazu staršev tudi k maši, hodila na prve plese, se držala za roko s prvimi fanti, posedala po klopcah, se po ulicah vozila s kolesom in tako poznala vse ulice, vse kotičke, poznala celotno svojo generacijo ter še par starejših fantov …. ja, starejše punce me pač niso zanimale … in če prav pomislim me tudi mlajši fantje niso nič bolj …. Skratka v Jaršah sem se počutila DOMA in si takrat težko predstavljala, da bi kdajkoli živela drugje.A to se je zgodilo. Moj naslednji “dom” je bil za Bežigradom. V bloku, v stanovanju staršev mojega sedanjega moža. Resda smo pri nas imeli hišo, a nekako sva se s Tomažem bolj “udomačila” pri njih. Ne vem, morda zato, ker je bil on vsaj 500m bližje ekonomskemu faksu , ali pa sem se jaz kot žensko bitje lažje “prilagodila” in se preselila k njim. V glavnem sem tam kaj hitro spoznala “okoliš”, pridobila nove prijatelje, spoznala nekaj novih ulic, novih obrazov in prodajalke v njihovi trgovini s kruhom. Ampak čisto zares, prodajalka na blagajni njihove trgovine, sedaj dela (po 23 letih!) na blagajni Interspara v City Parku in mi se še danes poznamo! Temu se reče spoznati novo okolje in se asimilirati z okolišem novega doma ;)!

Morda je bil tisti na Dunaju celo moj prvi ….. ne spomnim se, saj je težko potegniti ločnico med pravim nakupovalnim centrom in malce večjo trgovino, kot je npr. Nama ali Maximarket … a zagotovo je bil tisti na Dunaju eden takšnih, kjer sem se usedla na kavico in ob počasnih požirkih te meni tako opojne pijače, opazovala okolico in sanjarila o tem, kako lepo bi bilo kaj podobnega imeti v Ljubljani. Pred dvanajstimi leti sem se na Dunaj vozila poslovno in vsak obisk izkoristila tudi za skok v nakupovalni center, kjer nikakor nisem smela izpustiti obiska trgovine H&M, ki se mi je zdela višek modnega ustvarjanja za navadnim smrtnikom dosegljivo ceno. Mor’š misl’t!

Mislila sem si le zakaj Slovenci ne naredijo česa podobnega, kjer bi se mlade mamice sprehajale z vozički tudi v slabem vremenu, kjer bi bilo na pretek trgovin z modnimi (!) oblačili in kjer bi se majhni otroci podili po hodniku in plezali po igralih, ki so temu namenjena, odrasli pa bi se medtem družili in brezskrbno kramljali o tem in onem?!

Naš dvanajstletnik je seveda prepričan, da bi svet brez enega dneva televizije, če že ne propadel, vsaj doživel majhno krizo svojega obstoja. No, morda bi še zdržal brez poročil, risank, poljudnoznanstvenih oddaj, vsekakor bi preživel brez španskih nadaljevank, zdržal brez filmov, a nikakor prenesel niti enega sušnega dne brez športnih prenosov.

Pri nas je dom razdeljen na spalni, toaletni in dnevni prostor in v dnevnem se dogaja vse …. v njem ni pregrad, sten ali vrat, ki bi razdeljevale ali povezovale kuhinjo, jedilnico, dnevno ali delovno sobo. Tam delamo na računalniku, se učimo, kuhamo, obedujemo, pomivamo posodo in seveda gledamo televizijo. Vse to počnemo v enem prostoru. In tako se kljub dejstvu, da mene televizija niti ne zanima, zgodi da mi tako kot včeraj, oko zastane na kakšni televizijski oddaji.

priporočam, priporočam in še enkrat priporočam.

Vseeno je ali je nekdo strokovnjak, ali popoln laik, vseeno je ali zmagaš ali ne, saj nagrade so itak BV … organizatorji oprostite, vendar zame, poudarjam - zame 1 leto UPORABE avtomobila, ki je povrh vsega slabši od tistega, ki ga že vozim in mi tako povzroči le težavo kaj narediti s toliko pleha, ni nagrada, ki motivira. Seveda ne rečem, da si nisem želela zmagati … a ne zaradi pleha, bolj zaradi občutka, ki ti ga da zmaga, biti prvi, dosežka s katerim se konec koncev lahko okitiš pri prošnji za novo službo itd.

To sem že povedala, da obiskujem šolo PR-a.
To tudi, da sodelujem …ups, sem sodelovala … v državnem prvenstvu direktnega marketinga.

Danes smo imeli v okviru šolanja predavanje, ki ga načeloma poznam. No, ja, nikoli ne znaš ničesar tako dobro, da se ne bi mogel naučiti še česa novega in danes čeprav sem Aleša Lisca res že mnogokrat slišala, čeprav berem njegov blog in čeprav se že drugič učim preko konkretnih nalog, ki jih dobivam pri tekmovanju, sem znova izvedela nekaj zanimivih stvari.

Ker te dni res nimam praktično nič časa in ker res ni potrebno, da čisto vedno zapišem 3 km dolg zapis, bom tokrat zapisala le en nasvet Aleša Lisca, ki se mi je najbolj utrnil v spomin.

Namreč velikokrat prodajna (ali pa kakšna druga poslovna) pisma začnemo z opisom popolnih bedarij.

Npr. Spoštovani,

Moja mami je zlata. Vsaj tako pravijo vsi, ki jo bežno poznajo. Bežno? Ja, kajti če jo spoznaš bolje oz. če ona spozna tebe, joj prejoj. Res, svetujem, da v tem primeru nabavite najboljše športne copate in jo uberete čez …. čez kaj že …. čez drn in strn?? ali kako se že reče temu.

Zdaj bom izpadla nehvaležno razvajeno dete svojih zlatih staršev, a vendar moram to spraviti iz sebe. Zgodba mojega življenja se namreč danes ponavlja pri našem sinu.

S Tomažem imava pač takšno srečo, ali v drugačnih primerih nesrečo, da delava v istem podjetju in sva kdaj pa kdaj oba zasedena. Službeno zasedena. Zasedena popoldne, zasedena ob vikendih …. in ker ne gre drugače, takrat Jako, mačka in še kaj preselimo v varstvo mojih staršev.

Joj, kaj sem sprožila!

Sedaj pa ena za protiutež. Da ne bomo samo po zdravnikih in sestrah¹ tolkli, bi rekla to, da bolj kot posamezniki, se mi zdi, da je zgrešen sistem.

Pred petimi leti se mi res ni zdelo primerno, da o bolezni oz. zdravljenju svojega moža debatiram z njegovim KIRURGOM. Verjamem, da on lahko najbolje pove, kaj je odstranil, popravil, videl … in pred mene je celo postavil slike in mi kazal neke sence ter mi nekaj govoril …
Saj ne spadam med najbolj neuke, a takrat res 3/4 stvari nisem razumela. In pri vsaki drugi besedi si res ne upaš spraševati kaj pa je to oz. o čem sploh govori ta stric!? Si sploh ne predstavljam svojih staršev na tem istem mestu!
Sicer pa me potek operacije niti ni zanimal. Zanimalo me je, kakšno bo zdravljenje vnaprej, kakšne tablete bo dobil, koliko časa bo v bolnici, kaj potem, ko pride domov, se to lahko ponovi, kako se to opazi … Za to ne potrebujem KIRURGA in če na stvar gledam še s podjetniškega vidika, je za takšne razgovore škoda njegovega časa in bolnico takšen sistem preveč stane!

1. ja, ja, pa bratcih tudi [↩]