Saša Gerčar

Kot pravi naš mulc imam jaz itak vedno MNENJE. O vsem in svačem. Ko so se začele razprave o uvedbi vinjet na slovenskem, sem rekla glasno: “Končno!” Že leta sem se ob višku sezone držala za glavo opazujoč kolone vozil, ki so se nagnetle pred vsako našo cestninsko postajo, ki pa jih imamo nastreljene na skoraj vsake 2 km … saj se bojimo, da bi se kak hudič znašel in tik pred plačilnim mestom zavil ven ter se plačilu gladko izognil. In tako se je nič hudega sluteč turist, ki se je vozil po naših cestah od madžarsko-slovenske meje pa do našega morja, ustavljal vsaj 7x ((ne me kregat, če sem se zmotila, ampak vem, da je teh kuč ogromno)), nekje je pobiral listke, drugje jih je vračal in plačeval, spet nekje je moral kar brez listka že direktno plačevati … haleluja in bogpomagaj pa si predstavljajte sebe na Madžarskem, kjer še imena mest szeckesmekesvekes ne znaš prebrati, kaj šele, da bi dojel kaj hočejo tile s temi kučami in ustavljanjem na vsake 5m povedati.

Zadnjič poslušam na radiu anketo o zadovoljstvu državljanov z delom naših poslancev in se mi skoraj zaleti od šoka nad neumnim vprašanjem. Še dobro, da niso najeli agencije za tržne raziskave! A res kdo misli, da se med slovenčki najde kdo, ki misli, da naši poslanci delajo trdo in temeljito?! Če pa že in če ni to slučajno najnovejša ljubica kakšnega od visoko letečih vladnih osebkov, potem se tega definitivno ne upa izustiti, saj bi ga okolica poslala najmanj na otok gobavcev.

Torej ljudje na ulici so itak izjavljali pričakovane stavke, kot je “Sam velke gnarje služjo, delajo pa itak nč…”, seveda pa ni bilo junaka, ki bi morda razmislil in povedal kaj konkretnejšega in s prstom pokazal na konkretno nalogo in ob tem razložil, kako bi sam zadevo opravil mnogo bolje, zraven pa seveda samozavestno pripomnil, da bi sam za narodov blagor žrtvoval svoj prosti čas in za svoje delo sploh ne želel plačila.

… je stavek, ki ga izjavljajo naši Američani ob vsakem težkem življenskem trenutku.

Ok, saj sem hodila k verouku, celo poročila sem se cerkveno, a vseeno ljudem okrog sebe ne izjavljam, da molim zanje. Molim?! Pa ja ne! Še k maši ne hodimo. Jako smo sicer krstili in prav nič me ne bi motilo, če bi želel hoditi k verouku, a silila ga k temu ne bom in tudi sama ne mislim hoditi k maši.

Zakaj ne? Ok, to kar se počne v Vatikanu in podobne smrdljive zgodbe, ki se dogajajo v cerkvi, kot ustanovi, me vsekakor ne motivirajo, a sama vera, poučevanje religije, prenašanje nekih vrednot na otrok, me vsekakor ne moti. Preprosto obiskovanje verouka našemu Jaki zagotovo ne bi škodilo. A kaj, ko naša katališka cerkev očitno nima interesa pridobiti mladih v svoje vrste.

Preživeli smo! Od tukaj gre samo še na bolje, prepričana sem o tem.

Po precej depresivnem obdobju, je bilo ta teden na vrsti stresno obdobje in sedaj prihaja umiritveno, v četrtek pa polno olajšanje in let v Ameriko …. Poooooočitnice!

Sicer pa se mi je ta vikend nagrmadilo vse in še več.

Imeli smo nadvse pomemben, nujen in oh in sploh dogodek, ki ga naše podjetje organizira trikrat letno (ostale pač bolj pogosto, a ta, ki traja 3 dni skupaj nas “razveseljuje” le trikrat na leto). Od petka do nedelje sem bila bolj ali manj pribita v zaodrju in skakala naokrog s fotoaparatom v rokah ((ja, kaj pamentejšega mi že ne dajo več v roke ))

Dogajal se je Blogres, ki sem se ga želela udeležiti že od lani dalje. Rada obiskujem takšne stvari, rada se srečam z ljudmi, s katerimi delim podobne interese in jih preko leta nimam priložnosti srečevati, predvsem pa rada prisluhnem kakšni pametni besedi izkušenejših ljudi.

Leto 2008 tako ali tako ni ravno vrhunec mojega življenja. Obetalo je veliko, a uresničilo se je bore malo.

Če štejem samo po potovanjih, ki jih obožujemo, naj bi leto začeli z našim standardnim smučanjem v Italiji. Apartma rezerviran, dopust planiran, z Jakovo sestrično pa fiksno dogovorjeno, da gre z nami.

Pa nam jo usoda zagode in teden pred tem se zgodi bolezen našega dedija in smuka je bila “prestavljena” za nedoločen čas …. Bo že še čas, si rečemo. No, sneg se je sicer dolgo obdržal, a smuka se vseeno ni izšla.

V marcu (vsaj mislim, da je bil marec) naj bi padla poslovna pot v Hannover. Tokrat bi morda še malce pokombinirali in s seboj vzeli še Jako. Nič od tega. Težko je planirati takšno stvar, ko pa je bil dedi slab, mi pa do zadnjega mečkali z rezervacijo. Bo že še priložnost, si rečemo.

Tegale. Pa ne Čeha s tovornjakom, onega drugega!

Jao, kaj res že toliko let pijem kavo v istem lokalu?! Skratka, danes zjutraj sedim na svojem običajnem mestu, srebam svojo običajno dozo kofeina in nekaj škrebljam po svojem bloku idej ((med službo, če sem sama, vedno pijem kavo z zvezkom in svinčnikom v roki)). In ga zagledam. Isti, kot je bil pred letom in pol …. malce manjše rasti ((vsi pod 180 so meni manjše rasti)), rahlo okrogličen, s pričesko ala Borut Pahor ali morda še za odtenek slabše (ja, obema bi priporočila, da čim hitreje menjata frizerja), v poslovni obleki, s kravato….. isti, kot takrat. Takoj sem ga spoznala, čeprav sem ga videla le enkrat v življenju in še to le za par minut.

So imeli v nuklearki Krško res le vajo? Ali nam je grozila resna nevarnost?

Oh, le kdo bi vedel kakšni interesi ali bojazni se skrivajo za tem!

Bolje, da se ne izobražujem več, ker me nova znanja le strašijo. V šoli PR-a so nas trenirali o komuniciranju v primerih krize. In tam pravijo, da je vsaka kriza lahko tudi priložnost, le komunicirati moraš pravilno. Kakšna priložnost vraga pa lahko nastane iz te situacije, sem si mislila včeraj? A danes mi je jasno – promocija Slovenije, turizem. Idealno! Pred poletno sezono izkoristiš obisk Busha, ki je sicer zanimiv, a saj tip potuje kar naprej in jaz npr. niti slučajno ne vem kje je bil nazadnje. Tudi Američanom je najbrž malo mar. A, če svojega predsednika pošljejo v “ogroženo” državo ali če živiš v bližini države, ki lahko eksplodira, oh, to je pa nekaj povsem drugega, kajne?

A tudi zaporniki volijo? Najbrž in očitno je nekdo v neki stranki naredil domačo nalogo, malce preštel zapornike in dobil idejo za pridobitev nekaj novih volilnih glasov. Hmja, drugače si jaz vseh teh razprav okrog slabo oskrbljenih zaporov, ne znam predstavljati.

Saj tudi delikventom privoščim jacuzzi v vsaki celici (ops, sobi), res … naj uživajo, kar se mene tiče … sploh, če bo to vodilo h glavnemu cilju zaporništva – spreobrnitvi vsakega delikventa, ampak morda naj pred tem vsaj v sobe kliničnega centra namestijo klime in uredijo tuše v vsaki sobi posebej!

Nekateri pravijo, da je treba pogledati avto in o šoferju izveš več, kot bi ti lahko o njem (njej) povedala njegova (njena) zgovorna mama.

Katera napaka je večja? Tista kjer ne narediš skorajda nič narobe, morda le v trenutku nezbranosti postaviš škatlico vžigalic preblizu šopa starih časopisov, preskoči iskra iz bližnjega kamina, zagori, adijo hiša in morda celo kuža in muca, ki sta spala v njej? Ali pa je večja tista, ko svojemu otroku dan na dan ne posvečaš nobene pozornosti, ga zanemarjaš, prepuščaš ulici, a on se ne da, vztraja in odraste v krasnega človeka?

Se velikost napak meri po velikosti posledic? Ali po slabonamernosti? Morda po dolgoročnem ponavljanju iste napake?