Saša Gerčar

Baje. A jaz tega ne vem, saj mislim, da bi po večurnem stanju brez temeljitega pogovora, buljenju v gladino vode in čakanju, da nekaj cukne in zagrabi … če pa pomislim, da naj bi na vabo natikala celo neke črve, ne, ne, ribarjenje res ne bo moj način sproščanja!

In kaj sprošča mene?

Tek, nekoč sem uživala v teku. Ja, dokler nisem srečala tega strica.

Krojenje in šivanje. Uf, kako sem znala uživati v tem in še vedno bi šivala, če ne bi ostanki blaga in na tone nitk po celem stanovanju naknadno ustvarjali novega, večjega stresa. V šivanju in ustvarjanju sem nekoč celo tako uživala, da sem si sama sešila svoje poročno oblačilo … in to kljub javkanju moje mame, da to prinaša nesrečo. Hmja, v tem hitrem svetu, ko se ljudje ločujejo kar za hec, sem jaz še vedno v srečnem zakonu s tem istim možicem, s katerim sem se poročila pred več kot 16-imi leti in to v obleki, ki naj bi prinašala nesrečo. Wow, kaj bi šele bilo, če si tega ne bi sešila sama!

Baje imam en problem …no, imam jih najbrž več, ampak danes bo govora le o enem. Torej BAJE imam problem.

Pravijo tako, pravzaprav nek prijatelj mi je povedal zanj. Pravi, da premalo zaupam ljudem. Pa ne, da ne bi bila zaupljive narave. Sploh ne. Sem zelo odprta, komunikativna … ah, a res?! … preveč odkrita, prehitro stegnem jezik in to me včasih tudi tepe, verjamem, da so ljudje v osnovi pošteni in ne obratno, skratka ljudi imam rada.

Moje nezaupanje naj bi šlo bolj v smer prepričanja, da mi nihče ne more pomagati, bolje kot si lahko pomagam sama. Ja, res sem prepričana v to, da je vsak svoje sreče kovač in da dejansko nihče ne bo poskrbel za mojo rit, če to ne bom storila sama.

Sedaj stavke ne bo. Učenci niso prav nič veseli, da bodo učitelji “delali” in tako oni ostali brez prostega dne, ki so se ga že veselili. Tresla se je gora, rodila se je miš. In od sedaj naprej bo vse lepo in krasno?

Dr.Onyx pravi takole, jaz pa dodajam, da bi se našlo še nekaj interesnih skupin zrelih za stavko. Je le cena tista, ki determinira razlog za stavko? Prenizke plače, previsoke cene? Kaj pa slaba usluga? Kaj, če nas moti napačna globalna miselnost policistov, da nas je potrebno predvsem penalizirati in ob njihovi prezaposlenosti zmanjka časa za osnovno funkcijo - pomoč sodržavljanom? In kaj če starši nismo zadovoljni z načinom podajanja znanja našim otrokom? Ali bognedaj, če s tem niso zadovoljni otroci?

Danes sem ponovno izgubila nekaj kocin … žal mi vedno odpadajo le naglavne. Kar iz treh različnih naslovov sem dobila isto pismo, očitno je stvar vroča.
Jaz seveda pisma ne bom pošiljala naprej, tudi na ta način ne, da bi vse prejemnike skrila v polje BCC¹ ali Skp v slovenščini², četudi mi jutri crkne že tretji računalnik.
Ja, nesreča se kar kopiči na mojem naslovu. Najprej mi je pred tednom dni odpovedal še ne pol leta star prenosnik IBook, tako opevani in nikoli pokvarljivi Mac! Jap, meni je crknil! No, crknila je kao tipkovnica. Nikoli polita, nikoli na tla pribita … nič, nič ….. a vseeno crkne!
A jaz se nisem prav hudo sekirala, kajti laptop sem na hitro zamenjala za 2 meseca staro Toshibo, ki je v osnovi bila namenjena meni, saj smo razmišljali, da bi bil Mac Jakov. A to je dolga, zapletena in kruta zgodba, nevredna mojih nežnih bralcev.
Toshibica je poleg tega, da je bila itak moj izbor, imela še XP-je in Office 2003, ki so naravnost božji dar v primerjavi z Visto in Office-om 2007, ki sem jih uporabljala na Mac-u. Ravno sem z vsemi častmi pokopala spomin na izgubljene podatke, ki so bili na Mac-u in ravno sem uredila vse potrebno, da sem brez težav dostopala do vseh spletnih strani …. da ne boste mislili, da je to hec, saj poleg mojih blogov, dostopam še do male množice službenih serverjev in spletnih strani, kjer je potrebno vnašati posebna uporabniška imena in gesla, ki jih seveda iznenada nikjer ni bilo shranjenih …. in ravno sem lahko tudi od doma dostopala do mailov ter si inštalirala še vse tiste programe brez katerih mi živeti ni…. no, ravno, ko sem vse to uredila in si tudi nekako že uredila videz svojega bloga, mi začne nagajati tudi Toshiba. Res, ne morem verjeti, a včeraj zvečer mi je odpovedala bluetouth povezava. Iznenada moj laptop ni več spoznal moje miške in je tudi po obupanem iskanju ni in ni zaznal. Ja, ja, baterija je polna in miška vključena in jaz nisem blond! Poleg tega ni zaznal nobenega od naših mobitelov, čeprav so vsi priključeni na BT.
Ajde, a brez te “normalne” miše bi še živela, le da mi wireless povezava dela in posledično povezava z netom. Pa ne, tudi to je crk.
In ker nekako ne verjamem v toliko naključij na kupu, razmišljam, da je razlog za vso to nesrečo in kazen božjo, zagotovo ta, da zadnjega cirkularnega pisma, ja pa tudi predzadnjega in če prav pomislim tudi tistega pred tem, nisem poslala na vsaj 50 svojih prijateljev. Ne, tudi tokrat ne bom, pa če mi crkne še 5 računalnikov pa še bazilika v lončku na okenski polici!

1. Blind Carbon Copy [↩]
2. Slepa kopija [↩]

Tako moji, kot Tomaževi starši in stari starši in tako nazaj v zgodovino, so bili kolikor daleč vem vsi Slovenci in posledično tudi katoliške vere. Sicer so bili moji stari starši verni, a zaradi nekako nesigurne in nedorečene politično verske situacije¹, se takrat pri nas ni ravno redno hodilo v cerkev in tako sem postala v tej družini jaz prva nekrškenka. Nove Jarše, kjer sem odraščala, so bile tiste čase še bolj vas, kot čudaško prenapolnjeno spalno-nakupovalno naselje, kot je to sedaj in tako se je zgodilo, da sem v prvem razredu dobesedno težila, da tako kot vse ostale sošolke, tudi jaz začnem obiskovati verouk. Morte misl’t!

1. mah, saj ne vem kako naj tole drugače definiram [↩]

Tole ustvarjanje novega videza bloga, me je potegnilo vase. Ob takšnih trenutkih se resnično sprašujem ali sem izbrala pravi poklic, sploh ker sem si v osnovni šoli strašansko želela postati modna oblikovalka in sem po duši bolj kreativna oseba.

Takrat pri nas ni bilo dostojne ponudbe lepih oblačil, jaz sem hlepela po barvitih in lepo oblikovanih cunjicah, cele dneve v zvezke risala punčke z lepimi oblekami ter se pri trinajstih naučila krojiti in šivati na babičin šivalni stroj. Tak šivalni stroj, ki je bil še na nožni pogon, Singerca stara, takšna na kolo in pedalo, spravljena v nekakšni leseni mizi. A šola za oblikovanje je bila takrat (morda je še danes …. ne vem) tretirana za tretjerazredno, jaz pridna hčerkica edinkica, ki je domov nosila le petice pa v očeh mojih staršev ni bila namenjena takšnemu “brezplodnemu” umetničenju. In odšla sem na gimnazijo, potem pa hmja …

Res je, imam jih več kot 40 pod kapo, a še vedno nisem darovala krvi. Pa bi jo rada, res! In to ne zaradi klobase, o kateri se že od nekdaj govori in je bila tudi eden od razlogov, zakaj me tam še niso videli … Klobase namreč ne maram, odvrača me že vonj. Bljak!

V mojih šolskih časih so na akcije drveli takrat, ko se je pisal kakšen tečen test ali je bilo za pričakovati, da bo ravno tista oseba poklicana pred tablo. A kateri učitelj le ne bi spoštoval tako plemenitega razloga za izostanek od pouka? No, težavam se jaz nisem ogibala na tak način …. če prav pomislim se jim spljoh nisem ogibala, zato me Šlajmerjeva ni videla od blizu.

Vajena sem mestnega življenja in dokler se nismo preselili na vas, so na naša vrata ob kakšnih posebnih dneh množičneje zvonile le maškare in kakšna mularija, ki ni imela kam s svojim časom. Odkar pa živimo na obrobju Ljubljane, nas vsako leto obiščejo neke druge vrste maškare. V našem okolišu je vpliv cerkve zelo močan in tako otroci vsako leto po novem letu nase navesijo nekakšne halje, zvonijo od vrat do vrat ter zbirajo prispevke. Finančne seveda, tu ne prideš skozi tako zlahka, kot je bilo mogoče pri maškarah, tukaj bonboni ali piškoti ne štejejo.

Od cerkve bi se bilo potrebno učiti, saj marketinške prijeme obvlada bolje od marsikoga.

• za zbiranje prispevkov aktivirajo otroke. Le kdo ne bi dal denarja prisrčnemu mulčku?
• našemijo jih v neka oblačila in tako dajo skupinici poseben pečat in znak, da so “njihovi”

V Murgle centru imamo mi eno pravo vaško sceno v malem. Ker je naša pisarnica v bližini te velike oranžno plastične stavbe, kjer za čuda še vedno obstaja in živi nešteto takšnih in drugačnih lokalov, jih mi¹ tudi s pridom koristimo. Radi popijemo kavico, pojemo kakšno tortico, odidemo na malico, še sreča, da je tam lekarna, jaz mimogrede nakupim hrano za mačka, nabavim sadje in zelenjavo, po novem se je tja preselil celo moj zobozdravnik, naš Jaka je že prevelik in žal smo morali prenehati obiskovati tamkajšnjo pediatrinjo, tam imam stalno prodajalko hlačnih nogavic, ki že vnaprej ve kakšne, v kateri številki, barvi, …. skratka VAS v malem. Ljudje se navidez poznamo, se pozdravljamo in eden o drugem poznamo celo nekaj čenč. Tista tablond se je pred kratkim ločila, tisti gospod, ki kupuje paradižnike je ovdovel, tista dva prijatelja, ki sta vedno kosila skupaj sta se skregala in po novem nobenega več ni naokrog ….

1. vsi mi, ki v N21 in Amec-u služimo svoj ljubi kruhek [↩]

Kajne, da je dokončanje ciljev lahko tudi takšno, da jih enostavno ČRTAŠ iz seznama? Ne, ne, ne kot končane, zaključene, ampak kot nezanimive, brezvezne, zatežene, kajmijetegatrebabilo itd.

Letos sem dokončno opustila enega od mojih velikih in dolgoletnih ciljev … no, “valujočih” ciljev¹…, morda se val kdaj spet vrne, ampak …hmja, dvomim.

Faks sem sfalirala na celi črti. Uf, že 100 hrvaških let nazaj sem odšla na ekonomijo pogledat kaj naj bi se tam zanimivega dogajalo in tam le “pobrala” moža. Sicer sva pred tem obiskovala isto gimnazijo, a ker se nikakor nisva opazila, sem morala oditi na faks in ga obiskovati še toliko časa, da mu je oko končno zapelo zame.

1. pomeni, da pride pa gre pa spet pride pa spet gre [↩]