Saša Gerčar

Če me poznate, predvsem tisti moji sodelavci, ki tole stran takole na skrivaj prebirate¹, potem ste ob tem naslovu pomislili, da se mi je v tem podganjem letu² začelo počasi in pomalem trgati.

To vprašanje issonotme. Valjda je treba planirati! Vsak dan! Vsako najmanjšo malenkost je treba zapisati, razdeliti na najmanjše prafaktorje, jim dodati še kakšno dodatno točko, označiti z ABCDEFGHKVŽ, imeti vedno pred sabo, prečrtati, prepisati, če ni narejeno in še toliko podobnih neumnosti, kajne?

Ja, res je, sem freak planiranja in ne samo planiranja, celo nekaj od planiranega mi kdaj pa kdaj uspe narediti …. torej tudi izvrševanja nalog. A ne glede na to, da včasih s tem že celo pretiravam, bom, med knjigami, ki jih lahko pri nas v službi izberem in po službeni dolžnosti preberem, vedno znova posegla ravno po takšni, ki le z malce druge perspektive, razlaga o planiranju, postavljanju ciljev in trikih za hitrejšo dosego le teh.

1. pa ja niste mislili, da ne vem [↩]
2. baje, čeprav se na te stvari itak ne spoznam [↩]

Vam prišepnem, da v novoletnih praznikih ne vidim prav nič očarljivega?

1. Mrzlo je in mraza ne maram. Itak me vedno in povsod zebe … celo poleti se mi dogaja, da se včasih pokrivam z dekami, spim pa itak vedno in povsod v nogavicah. In če moram pri -5 po več ur stati na mrazu, si ogledovati kičaste okraske po stojnicah, se drenjati med vinjenimi sprehajalci in navdušeno vzklikati ob pokanju in bliskanju petard in raket, moje navdušenje pade skoraj na stopnjo zunanje temperature.

Potni list sem dobila že leta 1970, pri mojih petih letih. Moja mama je bila namreč zaposlena pri JŽ¹ in pripadal ji je nekakšen popust za vožnje z vlakom po celi naši Jugi plus nekaj zastonj v tujino … ma, saj ne vem več točno kako in kaj ter zakaj, a midve sva se zelo pogosto z vlakom zapeljali v Trst. Trst je bil zame sanjsko mesto, čeprav sem pogosto domov prišla le s kakšno novo majčko ali pa le s kakšnimi čigumiji. Tudi kasneje, ko so v Trst drle množice švercarjev, ki so svoje polne vreče trpali na vlak in se kar na postaji ovijali v kavbojke, ki so jih morali pripeljati v Beograd, kjer naj bi jih preprodajali v nekakšnih preprodajalskih trgovinah, ko je Trst postal precej umazano in mesto polno švercarjev iz takratnega jugoslovanskega dna družbe, sem se vsakega izleta vedno znova veselila.

1. ali kako so se že takrat imenovale Jugoslovanske železnice [↩]

Sanjate o tem, kako bo nekega dne namesto vas za vami pospravljala povsod razmetan časopis, zlikala vse oprano, posesala in pobrisala prah in bognedaj še skuhala, prijetna, redoljubna in natančna priletna gospa, ki ji boste ob koncu dneva odšteli nekaj ojrov¹, ki jih boste v tem času vi kao lažje prislužili s čim drugim? Well, don’t! Kajti v tem ni prav nič sanjskega.

O tem nisem ravno sanjala. Nikoli, res nikoli. A kakršna sem, nikoli nisem bila povsem zadovoljna s stanjem v našem stanovanju, po drugi strani pa nikoli nisem želela postati suženj drgnjenja, ribanja, pomivanja in likanja.

Moja mami me je že v mladih letih učila, kar naj bi pridne ženskice počele celo svoje življenje in mi to vcepljala v možgane, kot navado, ki se ji kratkomalo ne da izogniti. Vsako soboto (!) sem že navsezgodaj zjutraj vzela v roko krpo in brisala prah. Ko sem obdelala celo stanovanje, je bilo na vrsti sesanje in vsake toliko časa sem se lotila še pomivanja celotne kopalnice in kakšnega enostavnega likanja. Spomini na sobote? Grrrrr!

1. nekaj malega [↩]

To pa je največja neumnost, ki sem jo slišala v zadnjem letu. Res!

Zelo rada pomagam in čeprav moja pomoč ne pomeni vedno le posega v denarnico, tudi to naredim občasno. Kdaj pa kdaj kakšen euro kakšnemu klošarju, še raje nakup kakšnega sendviča ali rogljiča ter čaja neki starejši gospe, ki jo s Tomažem srečujeva na istem mestu in je tega vedno vesela, celo finančno nakazilo sem že izvedla, čeprav priznam, da je res trajalo celo večnost, preden sem se le obrnila in svojo rit ponesla pred okence z nakazili …. hmja, priznam, da pri nas položnice plačuje moj dragi in jaz pojma nimam o geslih in ostali šari potrebni za nakazila preko klika.

A pri tem darovanju je tako, da je vse kar narediš itak vedno premalo, da bi rešil svet vsega gorja in tako je odločitev, kdo je tega potreben bolj in hitreje, vedno težja. Otrokom, brezdomcem, Slovencem, Afričanom, sosedu, neznancu, lačnemu, bolnemu, živalim, ljudem, posamezniku, inštituciji …???

Obdarovanje znotraj družine pretakanje denarja iz moje v Tomaževo denarnico, vmes pa še nekaj ostane prodajalcem, je letos končno ukinjeno. Saj imam rada darila, vendar pa je tale norišnica v decembru res prešla zdravo mero okusa in resnično NOČEM, …. NOČEM (!), da se meni dragi ljudje podijo po trgovinah, trošijo čas za ugotavljanje kaj trapastega bi kupili meni zahtevnici, ki itak z ničemer nikoli ni povsem zadovoljna. Resnično si želim le pozornosti, klica, pogovora, povabila na kavico, morda celo kosilo, večerjo, če govorimo o meni bližjih ljudeh, nikakor pa ne čokolad, kave v še nepripravljenem stanju¹, parfumov, bognedaj steklenice vina², še manj žgane pijače³, in zagotovo ne šampanjca⁴.
In ker meni največ pomeni pozornost, tudi drugim rada podarjam podobno darilo. Tudi poslovno.

1. dragi moji, če še ne veste, jaz kave nikoli ne pripravljam doma [↩]
2. prestavljanje enih in istih steklenic iz ene hiše v drugo me spravlja ob živce [↩]
3. če še ne veste, da takšnih pijač ne pijem, potem ne vem zakaj sploh darila???!! [↩]
4. mehurčki mi ne sedejo niti v Radenski, še manj v alkoholni pijači [↩]

Na ginekoloških pregledih so me znali pogosto spraševati ali imam močno ali šibko menstruacijo in jaz sem svoje mesečne odlive kakopak takoj pospravila v predal močnih poplav. Seveda imam močne, kakšne pa, kajti kar koli že odteka od mene je več kot preveč in nikakor ne more pasti v skupino “šibko”. Me res zanima kakšen procent žensk se je kdajkoli opredelilo za kaj drugega, kot premočno.

Močna glede na kaj? Je močna vsaka, ki jo je več od decilitra ali mora za takšno opredelitev odteči vsaj liter? Hmja, takšne stvari so res relativne.

Pa vendar bi ob silni želji točnega deklariranja, tudi to zmogli izmerit. Danes pa mi je naš mali dal misliti o tem, kako različno “gledamo” na ta svet. In tu ni govora o tem, da so nekateri nasilni, drugi zeleni, tretji ljubijo Janšo …ok, ok … tretji ljubi Janšo , četrti navijajo za Olimpijo … ne, tukaj govorim o barvah, številkah, premicah, ali preko česar koli že vidimo in memoriramo svet okrog nas.

Obstaja komedija, kjer tipu nek Bog ali Božiček¹ … ali pač nekaj podobno vsemogočnega, podari daljinca s katerim potem upravlja celotno svojo okolico in pritiska na gumbe “reverse”, “pause”, “mute”. Ne mi zamerit, če sem kaj izpustila, kajti film sem gledala takrat, ko je prišel na kinematografska platna in do sedaj v spominu ohranila le še osnovno idejo.

BTW zdi se mi, da je bila celotna stvar sila smešna in da je film vreden ogleda, a danes nisem želela opisovati migetajočih slikic, ta film mi le služi za izhodišče o razmišljanju, ….. kaj razmišljanju! …. o iskanju izhoda iz nekakšne emotivne krize.

Ste opazili, da imam zadnje čase nekaj veliko za povedati čez stranke …. pa tukaj tudi. Tudi nekam poduhovljena postajam in vse skupaj, če ni posledica moje frustracije ob globokem prepričanju, da sem na oni svet poslala ubogega kužka², je zagotovo rezultat tega čudnega vsesplošnega decemberskega razpoloženja.

1. vragca, a ni tole izpeljanka iz Bogžiček [↩]
2. Tomaž mi pravi naj že neham težit s tem [↩]

Jauh, naporno, res naporno je bilo danes!

Začelo se je s HITom, tako kot vedno. Ob šestih Tomaž prižge radio in zbudi me Radko ali kaj je že tisti Pečov lik, ki daje kao duhovite nasvete…

Končno se je naš Jaka odgovorno in samostojno lotil jutranjega vstajanja. Parkrat sva že zamudila …pa ne rednega pouka …. ampak tiste neke dodatne aktivnosti, ki jih ima Jaka še pred rednim začetkom. Aktiven je pa itak v 1200 in treh stvareh. Torej zamujala sva vedno¹ na neke priprave za šolski radio.

Čeprav se je znal že kar po živalsko dreti, da z atijem sta pa vedno točna, se jaz nikoli nisem dala motiti in sem ga vedno pustila naj se mirno in počasi kobaca iz postelje, vleče, kot megla, saj mi je bilo prvobitnega pomena, da se navadi SAM pogledati na uro in odgovorno in pravočasno obleči in odjadrati² od doma.

1. čisto po resnici 2x [↩]
2. z mano, kot šoferjem [↩]

Baje. Jutri. CD, knjižni sejem ob 5h. Povabil me je Marko Crnkovič. In to brez posebnih vez in poznanstev, le tistega Porshe-a mu pripeljem domov pa smo kvit.

Ah, Marka Crnkoviča sploh ne poznam … no, poznam njegovo delo, saj ga berem že nekaj let. Ne le njegov blog, tudi kolumne v Sobotni prilogi Dela sem zelo rada brala in se pogosto privoščljivo¹ nasmihala ob njegovih pikrostih, s katerimi ni prizanašal niti prijateljem².

Na njegovem blogu sem parkrat³ komentirala in drugače “delovala v ilegali” in bila zelo presenečena, ko sem nekaj dni nazaj prejela mail, s katerim me vabi na debato imenovano Blogi in zasebnost. Baje me bere?! Halo?! Nič, nič, mi je v čast, kaj pa drugega. Pridem, valjda … samo še k Babsi prej skočim⁴

1. priznam, kaj pa čem [↩]
2. ki najbrž to potem niso več bili [↩]
3. res parkrat [↩]
4. al pa ne, ker je ura takšna čudna [↩]